Posts in Category: Fotografija

Vrnitev v paradiž

Če ste si morda prebrali moje ljubezensko pismo Velikemu Gatsbyju v prejšnjem delu Razmišljanj o neizpetih junakih, potem veste, kako zelo mi je pri srcu to Fitzgeraldovo delo. Pa tudi omenila sem že, da je omenjeno delo postalo moja najljubša knjiga v tistih dneh, ko sem jo prvič prebrala. Še sedaj se spomnim tistega vonja, ki ga je imela omara z drsnimi vrati, ko sem vzela Velikega Gatsbyja s police, da bi si knjigo znova prebrala. Do knjige Veliki Gatsby gojim zelo spoštljivo mnenje, saj mi pomeni veliko več kot zgolj naslov in dobro zgodbo o zabavah v Gatsbyjevi vili, predlagam pa, da si več o tem preberete v prejšnjem delu Razmišljanj.

Sedaj, ko smo to povedali, pa se posvetimo naslednjemu draguljčku iz mojih knjižnih polic. Ta trenutek je na moji nočni omarici zbirka kratkih zgodb z naslovom Babylon Revisited and Other Stories, ki jih je skrbno napisal moj najljubši pisatelj. Najbrž mi ni treba posebej omenjati njegovega imena, kajneda? Ko sem pričela brati The Ice Palace, ki je ena od zgodb v zbirki, so me spreleteli enaki občutki, kot pri branju preostalih Fitzgeraldovih del. Njegovo pisanje je tako čudovito, kot bi te poljubljale besede iz knjige. Ker sem imela za prebrati še nekaj del Agathe Christie, sta mi Poirot in Hastings delala družbo pri kavi, nato pa sem razmišljala o tem, kaj naj preberem. Moj pogled se je ustavil na knjigi Tender Is the Night, nato pa zdrsnil do zbirke kratkih zgodb. V prvi zgodbi The Ice Palace je Sally Carrol dekle iz Georgie, ki obišče svojega zaročenca Harryja v zasneženem mestu. Ko se Sally Carrol nekega septembrskega popoldneva pogovarja s svojimi prijatelji, se zdi, da si želi umika iz ustaljenega ritma svojega življenja; da je obtičala v družbi ljudi, ki ne želijo sprememb, živijo v preteklosti, uživajo v lenobnih dneh in nočeh in jim preprosto ni mar, dekle pa hrepeni po dogajanju. Na obisku pri Harryju spozna starše, prijatelje in pa tudi profesorja Rogerja, ki deluje kot nekakšna uteha za vso neudobnost neznanega kraja. Neke noči med sprehodom zavijeta okoli vogala in na vrhu hriba zagledata svojo destinacijo, ledeno palačo, ki je v mestu niso postavili že lep čas. S skupino prijateljev se povzpnejo do palače in med tavanjem Sally izgubi stik s skupino. Ujeta med debelimi stenami ledu prestrašena Sally čaka, da jo bo kdo prišel iskat in razmišlja. Ko jo končno pridejo iskat, Sally zakriči, da se hoče vrniti domov; svoj mir najde šele, ko spomladi s svojega okna opazuje življenje okoli sebe in se zopet pripelje okoli v starem Fordu prijatelj Clark. Zgodba Babylon Revisited pa govori o Charlieju, ki pride iz Prage v Pariz; tu prebivata sestra njegove pokojne žene in njen soprog, ki skrbita za Charliejevo hčer Honorio. Marion, Helenina sestra, Charlieju ni naklonjena; Charlie je namreč nekega večera po neprijetnosti Helen zaklenil ven med snežnim metežem. Ko preboli osebne težave, Charlie pride v Francijo, da bi si uredil v Pragi dom s Honorio. Na žalost Lorraine in Duncan, smotanca iz starih dni uganjanja norčij, premešata zadeve. Že večkrat sta poskušala izvrtati naslov Charliejevega hotela, ko pa se pojavita pri vratih na dan pomembnega sestanka, na katerem bi se odločalo, kdo bo skrbel za Honorio, je to za Marion več, kot lahko prenese. Charliejev načrt, da bi zaživel s Honorio, je preložen za pol leta. Še ena od zgodb, ki se mi zdi posebej zanimiva, je The Diamond as Big as the Ritz. Zgodba je rahlo fantastično naravnana in govori o Johnu iz manjšega kraja na reki Mississippi. V šoli se spoprijatelji s Percyjem, ki ga povabi domov čez počitnice. Percy živi nekje v Montani, a je pot do družinskega gradu zapletena. Washingtonov château namreč počiva na diamantu, večjem kot je Ritz-Carltonov hotel! Zgodba o Percyjevih prednikih in diamantih je prepletena s skrivnostmi. John se na obisku zaljubi v Percyjevo sestro Kismine, z njo načrtuje tudi poroko in pobeg; Percyjev oče varuje družinsko skrivnost tako, da obiskovalce in pa tiste, ki pomotoma naletijo na grad, zadrži kot ujetnike. Učitelju italijanščine pa je uspelo pobegniti, zato nekega dne nad gradom poletijo avioni. John in sestri Kismine in Jasmine pobegnejo, preostali člani družine z osebjem vred pa se odločijo še naprej varovati diamante… Naši trije junaki se nameravajo odpraviti v Johnov domači kraj.

V omenjeni zbirki je še veliko brezčasnih zgodb, ki pričajo o pisateljevih dobrih zamislih. Če še niste seznanjeni s Fitzgeraldovimi deli, je Babylon Revisited and Other Stories lepa priložnost, da vas zapelje pisateljev očarljivi slog; ne dvomim, da vas bo s svojim lepim pisanjem osvojil in se boste k zgodbam vračali.

Moj čajni ritual

Čaj je že od nekdaj del mojega vsakdana. Ko sem včasih zgodaj zjutraj prišla k starim staršem, smo skupaj popili skodelico sadnega čaja, kasneje pa je čaj postal moj spremljevalec pri pisanju jutranjih strani. Takrat sem si pripravljala Darjeeling čaj. Čez čas sem tudi sama osvojila nekaj pravil pri pripravi čaja; moj najljubši namig je, da v čajniku zavrtite malce vode, ki ste jo pripravili za čaj, preden z njo prelijete čajne lističe. Če lahko dodam, ta namig deluje čarobno! Čeprav različni proizvajalci predlagajo drugačne temperature, pri katerih naj bi prelivali posamezne čaje, menim naslednje: ne verjamem v to, da se zeleni čaj preliva z vrelo vodo! Zeleni čaj ne mara ekstremov. Če zamudite pravi trenutek (kar se rado zgodi, če ste zamišljeni), ne skrbite, saj lahko vrelo vodo pustite čakati nekaj minut (dve ali tri), preden prelijete čajne lističe. Kot sem omenila že na začetku, sem ljubiteljica Darjeeling čaja; ste že poskusili Muzo, ki izhaja iz vrtinčastih višin okoli Mount Everesta? Skodelica Muze je okraste barve in sadnega, milega okusa. Prav tako mi je všeč tudi mešanica nepalskega črnega čaja s koščki burbonske vanilje; to je pa čaj za dušo, ki te očara s pomirjajočim okusom po vanilji in kakavu. Kaj pa menite o nekoliko dekadentni kombinaciji kitajskega črnega čaja s koščki kakava, pomarančne lupinice in vanilje? Če mene vprašate: kar pošljite skodelico tega gladkega čaja v mojo smer. Raj za brbončice!

Moj favorit med čaji je Long Jing, zeleni čaj iz Kitajske. Njegovo ime pomeni »zmajev vodnjak«, izhaja pa iz bližine starega cesarskega mesta Hangzhou. Če lističe čaja zajamem z gupi žličko in nekajkrat vdihnem, zaznam vonj po piškotih in cvetlicah. Ker pripravljanje čaja sega že tisočletja nazaj, obstaja veliko različnih načinov priprave čaja, ki se razlikujejo med navadami v posameznih državah; meni pa je všeč preprosta priprava čaja – čaj namakam v vroči vodi. Vodo zavrem ali pa ne zavrem, odvisno, kateri čaj si pripravljam; nato z vročo vodo oplaknem čajnik in z vodo prelijem čajne lističe. Počakam 90 sekund, če si pripravljam Long Jing in cedilo z lističi odložim na krožniček. Presto!

Ne pijem le pravega čaja. Zvečer popijem tudi skodelico zeliščnega čaja; to je lahko kamilični čaj, komarček, kumina in janež, ali pa morda kakšna prastara mešanica zelišč, ki spominja na nekaj, kar so morda pili v nekih davnih časih – mimogrede, še kdo drug gleda zgodovino britanskih gradov? Čaja ponavadi ne pijem s sladkorjem, včasih pa sem ga sladkala z medom. Včasih si pripravim tudi chai, vendar pa uporabim malo mleka in malo vode, poleg pa dodam še kapljico kokosovega mleka. Na mojem čajnem meniju je tudi čaj z mlekom – saj vem, v očeh puristov bom najbrž vzbudila zgražanje, vendar pa ne maram predalčkanja. Ne, mleko je osvežilen dodatek črnemu čaju, če vam je všeč, pa dodajte še kanček sladkorja ali vaše sladilo po izbiri.

Dragi bralec / bralka, upam, da sem ti dala nekaj namigov za pripravo čaja in sem te morda navdahnila za pripravljanje čaja; če pa si že čajni entuziast, pa ti predlagam, da tudi ti meni pošlješ kakšen namig.

Lahkotnost gibanja

Joga je (po mojem mišljenju) stanje miselnosti, ne pa nekaj, kar se počne v gorskem letovišču s stoterimi gejzirji; menim, da prakticiranje prevzvišenih jogijev ne bi smelo biti skrito našim očem. Za prakticiranje joge navsezadnje ne potrebuješ izjemne opreme ali oblačil. Včasih si denimo za tek potreboval zgolj dobre superge, danes pa si pri teku lahko nadeneš vse, le kuhinjskega korita ne. Oprema ni pomembnejša od športa, s katerim se ukvarjaš. Pri prakticiranju uporabljam le blazino z nekaj milimetrsko debelino v barvi petroleja in pisano odejo. Seveda pa lahko samo meditiram tudi pred spanjem ali na stolu ob mizi – potrebujem le tisto miselnost v moji glavi. Česa sem se naučila ob izvajanju joge? Da moram biti bolj levjesrčna – hrabra in odločna, da so pozitivne misli tiste, ki štejejo. Moj najljubši položaj v jogi (asana) je Urdhva Mukha Svanasana, ki me poživlja. S Terryjem nama je skupna ljubezen do Adho Mukha Svanasane; če veste, kako se hrtki pretegujejo in priklonijo k igri, potem veste, katero asano imam v mislih. Adho Mukha pomeni sloneti z obrazom navzdol, svana pa pomeni psa. Prav tako sta mi všeč asani Virabhadrasana I in II, pred kratkim pa sem poletela tudi v Salabhasani – v kobilici. K jogi me je pripeljal qi gong, tradicionalna kitajska praksa, ki tako kot joga in tai chi združuje meditacijo z gibanjem. Zame je joga eliksir radovednosti, navdiha in akcije – in kako je ne bi prakticirala?

Knjižni posladek: An Opera Miscellany

L1030581

Danes imamo za poznavalce, ljubitelje in pa tudi za tiste, ki se z opero šele spogledujejo, knjižni posladek o tej pomembni umetniški obliki. An Opera Miscellany je knjižica, ki sem jo našla med brskanjem po knjigarni, tukaj pa je nekaj mojih najljubših utrinkov iz knjige. Če vas morda zanima (neverjetna!) vsebina opernih del, a se vam ne ljubi brati posameznih knjig, potem bi vam omenjena knjižica lahko prišla prav. Ste si vedno želeli vedeti, kaj je veliki romantični skladatelj Čajkovski menil o Wagnerju? Kajti tudi med skladatelji je potekala sabljaška tekma, le da so namesto floretov uporabljali besede. Če je na vašem tedenskem sporedu obisk opere, lahko hitro kot blisk pokukate v knjižico in si pogledate seznam pomembnih skladateljev in njihovih znanih opernih del… Da ne bi med odmorom v pogovoru ostali brez besed! In če bi vas kdo vprašal, na katerih delih Victorja Hugoja so bile osnovane opere, kaj bi odgovorili? Poleg tega boste v knjižici našli še opere, osnovane na delih Williama Shakespeara, Alexandra Dumasa, Voltaira, itd. Kaj se je spomladi l. 1840 dogajalo na odru operne hiše v Lucci? Kakšne so bile Rossinijeve dietne navade? In kaj je barbaiata? Namig: nekaj za ljubitelje vročih napitkov, ki v kavarni radi naročijo kavo z veliko smetane. Kako so o svojih delih razmišljali skladatelji? Ljubitelji Pavarottija bodo izvedeli še pet zanimivih dejstev o priljubljenem tenorju. Opera je preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja, ki ji veličastne scenerije in čudoviti kostumi dajo poseben draž; in prav nič ne dvomim, da boste s to knjižico izzvali in pa tudi navdušili vaše operne prijatelje.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Moje knjige, moje sanje

l1030227

V današnjem delu neizpetih junakov knjižnih polic si bomo pobliže ogledali eno od mojih najljubših književnih del, za katero bi dejala, da mi je zlezlo pod kožo – in zakaj ne? V mislih imam torej knjige, ki jih lahko znova in znova prebiram, pa jim ne zmanjka čara; prijetne knjige, ki te pobožajo po duši in ti šepnejo nekaj lepega v uho, da te kar strese od vznemirjenja – čisto po mojem okusu, skratka.

Če bi me še pred kratkim povprašali za mišljenje o Sherlocku Holmesu, bi vam stežka postregla z odgovorom; ker sem prebrala le nekaj Doylovih zgodb s tem skrivnostnim detektivom v glavni vlogi, se moj odgovor kar ne bi zdel pravi… Vsaj tako sem menila, dokler nisem prebrala Baskervillskega psa. Iz dolge zgodbe v kratko: Sherlocka Holmesa v njegovi pisarni / domu obišče James Mortimer, podeželski zdravnik iz Devonshira, ki detektivu odkrije poseben rokopis iz 18. stoletja, ki mu ga je zaupal Charles Baskerville. Zadeva: Prekletstvo baskervillske hiše, ki sega še v čase hudobnega Hugona Baskervilla. Hugo se zaljubi v kmečko deklico; ker se ga deklica boji, jo ugrabi in zapre v kamro, vendar pa mu med divjaško gostijo pobegne čez močvirje. Grimpensko močvirje je prizorišče vse grozote – od dekličinega bega do Hugona, ki se je na črni kobili pognal za dekletom, za njim pa je smuknil divji pes, strah in trepet tega okoliša. Kdo: Sira Charlesa Baskervilla umorijo, toda doktor Mortimer meni, da gre za veliko več – da za tem stoji zlobna taca divje črne zveri, ki preganja baskervillski rod že več stoletij… Trojici se pridruži še Charlesov dedič, Henry Baskerville, ki se skupaj z Mortimerjem in Watsonom odpravlja na dom svojih prednikov. Ko se srečajo na londonski železniški postaji in vlak odrine, Holmes ostane v Londonu. Ali pač? Z odhodom vlaka v tem jesenskem dnevu se prične prava dogodivščina. Sledi nekaj notic, ki sem si jih napravila po branju. V prvem poglavju nas Watson seznani s Holmesovimi spalnimi navadami; že takoj nam pove, da je Holmes zjutraj rad poležal. Sicer ne vem, kako je z vami, vendar pa sem ljubiteljica zgodnjega vstajanja, saj se po predolgem spanju počutim kot kakšen pasavec. Po nekaj več kot dvajsetih straneh nato izvemo za Holmesovo ljubezen do kave. Tudi mojo ljubezen do kave (in čaja, seveda) bi lahko ubesedili v kakšni lepi pesmici; in čeprav se je Holmes v knjigi predal pitju kave v naslanjaču in je poleg tega v mislih potoval po daljnem močvirju, pa si pri sebi mislim le – oh, če bi tudi jaz spila po dve skodelici kave naenkrat in moj želodec ne bi nič trpel… Menim, da bi bil podnaslov »Ena skodelica kave na dan« kar pravšnji za današnja razmišljanja. Če nadaljujemo… Na začetku 5. poglavja nam Watson pove o čudoviti Sherlockovi lastnosti; ko Holmes ni bil na lovu za sledmi, se je ves zagrel za pohajanje po galerijah in občudovanje slikarskih mojstrov. Po besedah Watsona, Petroniusa Arbitra, je imel Sherlock o umetnosti »skrajno barbarske pojme.« Čeprav imam včasih občutek, da Watson ni razmišljal s svojo glavo, mi je všeč njegovo pripovedovanje o podeželju; pa tudi njegovi opisi pokrajine, dvorca in melanholičnih dni so name naredili dober vtis. Vendar pa sem pričakovala, če lahko tako rečem, kakšen bolj razburljiv razlog za baskervillsko prekletstvo. Seveda ne bi pričakovala česa takšnega, kot je dogajanje v Shelleyevem Zastrozziju! Pa kaj potem, če je zgodba o baskervillskem prekletstvu daleč od gotske grozljivke? Kajti Watson zna tako dobro pripovedovati, da nas potegne v vznemirljive prigode, ki imajo vselej ščepec strašljivega. Po mnenju izprašanih, torej nekaterih okoliških prebivalcev, naj bi baskervillski pes spominjal na pošast; ves se je svetil in bruhal ogenj, lahko pa se vam je približal tako, da ga niste zaznali. V 14. poglavju pa nam Watsonovo poročilo pove o križancu med lovskim psom in buldogom v velikosti majhne levinje. Če si želite prebrati zares krasno knjigo, ki vam bo v meglenem dnevu pognala mravljince po hrbtu, potem nikar ne prezrite Baskervillskega psa! Watson nas s podrobnim in doživetim pripovedovanjem popelje preko skrivnostnih močvirij do zatohlih hodnikov baskervillskega dvorca z vonjem po zgodovini. V Baskervillskem psu pa nam avtor odkrije tudi delček osebnosti glavnih junakov; v enem od poglavij nam Watson denimo razkrije svojo ranljivejšo plat, kasneje pa izvemo tudi to, da Sherlock ni maral plavati s tokom, temveč je rad držal vse niti v svojih rokah. In kot je Holmes z besedami iz rokopisa posvaril Henryja Baskervilla: »Ne hodite na močvirje v tistih temačnih urah, ko gospodarijo tam peklenske moči.« Velja?

Izvod Baskervillskega psa iz zgornje fotografije sem našla na knjižni polici pri starih starših; moja stara mama je namreč rada prebirala prigode Sherlocka Holmesa. Včasih mi je tudi pravila, da sem njena »fajfica tobaka.« Kako prikupno! Baskervillski pes je prav zaradi tega osebnega spomina še bolj poseben zaklad iz knjižnih polic mojih starih staršev.

Terry s kančkom Charlesa Baudelaira

2015-09-11 08.54.59 (8)

Bom sanjal o obzorjih, ki se sinja zde,

vrtovih, vodometih, ki solzé pršé,

poljubih, petju ptic ob zarji, zori rani,

o vsem najbolj otroškem, kar Idila hrani.

Upor zaman ob moje okno bo hrumel,

naprej bom sklonjen nad pisalnikom sedel,

zakaj popolnoma se bom predal nasladi,

da s svojo voljo bom utiral pot Pomladi,

izvabil sonce iz srca, da bo svetilo,

ustvaril z žarom misli bom ozračje milo.

Iz pesniške zbirke Rože zla Charlesa Baudelaira.

Nekaj vrstic o Terryju

DSC_1695

Kaj, ko bi povedali nekaj malega o Terryju, tej moji ljubi žverci, ki se iz veselja in brez vprašanj požene v moje naročje? Pa se za nekaj vrstic pomudimo pri punčici mojega očesa…. Vselej sem razmišljala o konkretnem psu; prav veliki psi so tisti, ki mi premagajo srce. Nemški ovčarji, volčji hrti, vlečni psi – čudoviti čižki, ki znajo misliti s svojo glavo in so močni, hkrati pa obožujejo svoje človeške starše. Kako zelo obožujemo tudi mi naše ljubljence, pa mi najbrž ni treba dodati. Morda pripovedujem tako, kot da gre za nekakšno epsko zgodbo, a so psi res neverjetni. Njihovi čuti, pamet in oči, ki toliko povedo…. Če ste si prebrali Klic divjine* Jacka Londona, potem veste, kaj mislim. Uživam ob opazovanju Terryjevega teka, ko se s polnim zanosom poganja v hrib in okoli na vse cilindre. Terry je igriv, pameten, ljubezniv in občutljiv; z besedami kar ne znam povedati, koliko mi pomeni, ker je z menoj.

Vrtnice

L1020818L1020770L1010513

Oleander

DSC_0186

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Veliki Gatsby in Večeri na pristavi blizu Dikanjke

L1030099

Obstaja knjiga, v katero se zatopim z vsem svojim bitjem in jo berem, kot da je nekaj najbolj naravnega; ne razmišljam o tem, zakaj me neko delo tako pritegne – navsezadnje je to tako, kot bi se spraševala, zakaj mi je nekdo všeč; prav tako pa tudi ne pričakujem, da me bo knjiga odpeljala z mislimi daleč proč v čudežnem kovčku, kot se je to primerilo v Andersenovi pravljici. Prevzame me knjiga, ki je avtorjevo ustvarjalno okolje za izražanje občutkov in misli; ki pripoveduje o podeželju in ljudeh. Dobra knjiga naj bi delovala, vsaj po mojem razmišljanju, spodbudno, ne pa zadušljivo; ko denimo berem Balzacove Kmete ali Vojvodinjo de Langeais, dobim občutek izumetničenosti. Saj ne, da imam kaj proti Balzacu (kvečjemu občudujem njegovo delavnost), a je v obeh omenjenih knjigah poudarek na velikih besedah in okolici, v kateri se zgodba odvija, kar pa deluje odbijajoče… Seveda je to stvar osebnega mišljenja. Če bi govorili o likovnem ustvarjanju, bi si raje ogledala neko likovno delo in razmišljala o slikarjevi tehniki, kot pa brala traktat na temo umetnikove najljubše znamke šilčka in čopičev.

Sedaj pa si, brez nadaljnjega odlašanja, poglejmo dve književni deli, ki sta name naredili dober vtis.

Saj sem že kdaj poprej omenila, da sem včasih veliko časa preživela pri starih starših, kajne? Dobro se spomnim, kako sem nekega dne iskala dobro knjigo; pregledovala sem police s knjigami v njuni dnevni sobi, ko mi je stara mama (kakšna babica neki?) priporočila v branje Velikega Gatsbyja. Tedaj še nisem poznala Fitzgeraldovega pisanja, ničesar nisem vedela o pisatelju Fitzgeraldu – nisem mislila, da me bo lepota njegovega pisanja tako prevzela in da se bo romantični protagonist zarasel v meni z vsemi občutji in mislimi. Ob branju tega dela doživljam nekakšna kompleksna občutja, kajti Gatsby je zame veliko več kot le knjiga; obenem je tudi delo, ob katerem sem si zastavila prenekatero vprašanje o pravem prijateljstvu, ljubezni, upanju in samoti. Knjiga se v tvojih rokah razvija počasi kot bolero, ki ti ogreje srce. Action is character – to pa so besede, in ta fant je znal pisati! Nekaj tako pogonskega se skriva v teh besedah, da se za hip ustavim in še bolj trdno verjamem vanje. Prav zato sta me pri Jimmyju Gatsbyju, protagonistu, pritegnili drznost in čustvenost, ki v knjigi pogosto prevlada nad razumom. Moj drugi najljubši lik je Nick Carraway, prijazen fant, ki deluje blagodejno in pravično – kot da je z Jimmyjem sklenil nekakšno zavezništvo. »Sami pokvarjenci so,« sem zavpil tja čez. »Vi ste več vredni kot vsa tista prekleta svojat skupaj!« Se spomniš tega? Takole je Nick zavpil proti Gatsbyju že proti koncu knjige. Ko je ugasnila lüčka našega nesojenega junaka, je Nick edini ostal ob strani. Ostali, torej obiskovalci Gatsbyjevih zabav in njegovi prijatelji (če jim lahko tako rečemo…), pa so po zadnjem plesu izginili v temni noči – kot da Jimmy ni obstajal.

Zatem sem si pri starih starših prebrala še Fitzgeraldovo drugo delo, knjigo z naslovom Nežna je noč, in ostala enako navdušena nad Fitzovim pripovedovanjem. Ker pa sem radovedna oseba, želim o nekem pisatelju, pesniku, lončarju ali pa slikarju – skratka, ustvarjalcu nekega dela, izvedeti več – kaj je sestavljalo njegov priljubljeni zajtrk? Kakšne so bile njegove (ali njene) metode dela? Kolikšen del sebe je pisatelj odkril v knjigi, ali pa slikar v likovnem delu? Je to oseba, s katero bi z veseljem pokramljala v kavarni ob kavi s smetano? Je ta oseba izzivala ustaljeni red? In podobno. Hemingway je denimo tipkal stoje, Fitz se je zbujal ob enajstih dopoldne in Mark Twain je svojčas plul s parnikom po reki Mississippi. Biografije pa niso ravno prostor za razpravljanje o omenjenih rečeh – vsaj tistih nekaj, kar sem jih poskušala prebrati, je delovalo nekam suhoparno. Nasprotje standardni biografiji našega Fitzgeralda pa predstavljata deli The Romantic Egoists in A Life in Letters. Prva knjižica, scrapbook, nas vabi s polepljenimi stranmi, ki so polne izrezkov iz časopisov, fotografij, citatov, prigod in popisanih listkov, naj pokukamo v Scottovo življenje. A life in Letters pa je, kot že sam naslov pove (ahem), zbirka pisem in izmenjav besed med Scottom, njegovimi ljubljenimi, pa tudi dopisovanj s pisateljskimi kolegi in drugimi. Ko malo bolj spoznaš Fitzgeralda, toliko bolj ti postanejo domača njegova dela, sčasoma pa spoznaš tudi podobnosti med pisateljem, poznanci in liki iz njegovih del. To je bil torej pisatelj, ki je svojo veliko ljubezen vprašal: »Katera mrha pa misliš, da si?«, ko sta se po dolgem času srečala v Hollywoodu na zabavi in ga je pobarala, kateremu dekletu v njegovih zgodbah je vdahnila življenje.

Tako je, fantje in dekleta, moja stara mama in Fitz sta točno vedela, kako se tem stvarem streže.

Pred nekaj tedni sem si po daljšem premoru znova prebrala nekaj zgodb iz Gogoljevih Večerov na pristavi blizu Dikanjke. Tudi to knjigo sem našla pri starih starših, in čeprav me sprva ni takoj potegnila vase, me je Gogolj z domačnim in živahnim pisanjem prepričal. Kot sem že na začetku omenila, si rada preberem knjige, ki pripovedujejo o ljudeh s podeželja. Saj ne vem, kako jim je to uspelo, a menim, da so ruski pisatelji (no, pa tudi na Władysława Reymonta in njegove Kmete ne pozabimo) najbolj pristno govorili o življenju na podeželju – skratka, o naravi in sosedskih odnosih. Če izvzamemo uvod iz Sejma v Soročincih, v katerem se Gogolj spominja poletja v Ukrajini, je avtor v Večerih na pristavi pustil domišljiji in ljudskim vražam prosto pot. Gogoljeve zgodbe so napisane v drugačnem tonu kot denimo dela Ivana Turgenjeva in Vladimirja Korolenka, so šegave, ampak zato nič manj berljive! Turgenjev in Korolenko sta vsak po svoje napisala zbirki zgodb, Lovčevi zapiski in Gozd šumi, ki so oda podeželskemu življenju. Pisatelja pripovedujeta o tajgi, stepi in tundri; o neskončnih poljih pšenice in maka, pa tudi o popotnikih, ki na konjih režejo svojo pot skozi daljno pokrajino. Njuna misel je tako mila, hkrati pa živa in divja – kot da bi Turgenjev in Korolenko hotela s svojim pisanjem vpreči vsa tvoja čutila v eno; v svojih zgodbah sta združila romantično pokrajino in realizem, ki priča o vsakodnevnem trudu in borbi, a tudi o lepih trenutkih kmečkega življa.

Prav zaradi domišljije in ljudskih vraž me povesti v Večerih na pristavi blizu Dikanjke niso takoj pritegnile. Bolj kot sama vsebina zgodb me je presenetil vpliv, ki so ga ljudske vraže imele na podeželane. Ljudstvo je verjelo v čarovnice (kajpada) in v hudiča, sodeč po Začaranem kraju pa se je zagrevalo tudi za nekakšno preobrazbo. Le zakaj naj bi me to presenetilo, ko pa obstaja toliko knjig in pripovedovanj iz preteklih časov, ko so ljudje verjeli v čarovnije? Vseeno. Vse te čirečare postanejo izrazite v Božični noči, ki naj bi veljala za Gogoljevo najlepšo pripoved. Božična noč se torej odvija v prazničnem času, in čeprav je pripoved okrašena s pristnim koledovalskim duhom, se v ospredje postavlja ljubezenska zgodba med kovačem Vakulo in Oksano, hčerjo kozaka Čuba. Iz dolge zgodbe v kratko: Vakula, do ušes zaljubljen v Oksano, poleti na vragu – sicer mi ni poznano, ali je imel vrag krila, ampak kakorkoli že, letel je! – v St. Petersburg k carici po čeveljce, da bi si priboril srce ljubljenega dekleta. Najbrž bi Vakuli prav prišla Epiktetova knjižica in kozarček uisce beatha. Pri Večerih na pristavi pogrešam zamišljenost, hkrati pa mi je zanimiv pisan, lahkoten slog, ki ga pri svojih najljubših avtorjih nisem vajena brati.

L1030146

Draga Tusi…

Tusi

Tusi

Prvič sem te opazila nekega septembrskega dne, ko si stopala proti kompostniku. Tistega popoldneva smo te nahranili in najbrž smo prestali preizkus, saj si nas sprejela za svoje skrbnike. Veterinar ti je pravil Tusilca, mi pa smo te klicali Tusil, Tusi. Vsak dan sva se pozdravili kot pri Eskimih: s smrčkom si se mi približala in me pozdravila. Prosti čas si preživljala tako, da si se crkljala in sedela v naročju. G. ti je na skrivaj puščala salamo, ti pa si jo prinesla svojim mladičkom.

Ti sploh ne veš, ampak vsem nam si se vtisnila v srce. Hoteli smo, da bi ti to tudi čutila – vselej si bila z nami. Ko pogledam Mukija in Maksimo, v njunih očeh vidim tvoj odsev. V mojih mislih si – ti moja Tusi, s svojimi mandljevimi očmi…

Neizpeti junaki knjižnih polic: A nekdo te vselej prekaša

L1030058

Medtem ko čakam, da se kava v skodelici nekoliko ohladi, mi pogled zdrsne skozi okno – mojo pozornost pritegnejo taščice in vrabci, ki čebljajo in se podijo po vejah dreves. Megle se dvigajo iznad daljnih gora in spodbujajo zamišljenost. V podobnem trenutku zamišljenosti sem zadnjič pomislila na knjigo, ki je ravno pravšnja za otožne dni.

Včasih na kakšnem od svojih križarjenj po Konzorciju naletim na pozornosti željno knjigo. Druga dela morda privabljajo poglede z ličnimi platnicami, toda zgornje platnice skrite knjižice ne vzbujajo velike pozornosti; šteje njena iskriva, privlačna vsebina. Nekega jesenskega dne pred petimi leti je v mojih rokah tako pristala knjižica z naslovom A nekdo te vselej prekaša. Moje zanimanje je vzbudila z anekdotami iz življenja nekaterih najljubših osebnosti preteklega časa, h katerim se prištevajo George B. Shaw, Mark Twain in Napoleon Bonaparte. Ker za irskega dramatika (in ljubiteljskega fotografa) obstaja nekakšna mehka točka v mojem srcu, sem anekdote iz njegovega življenja pozdravila z navdušenjem; pa tudi anekdote, ki pričajo o duhoviti naravi Marka Twaina sem si z veseljem prebrala. Je mar tu treba še kaj dodati?

Spomnim se angleško-slovenskega slovarja, ki je bil pri meni v tolikšni rabi, da so mu odpadle platnice. Nato sem platnice zalepila s črnim selotejpom, slovar pa je za dlje časa izpregel na predzadnji polici moje knjižne omare. Čeprav se pri zgoraj opevani knjigi platnice še držijo skupaj, pričakujem, da bo tudi ta nekega dne izpregla, zlepljena s črnim selotejpom. Zveni vznemirljivo, kajne? Odpadle platnice so znak moje hvaležnosti; knjiga se mi je namreč zdela tako zanimiva, da je kar nisem hotela odložiti. In navsezadnje, kaj ni to namen književnega dela?

*Moje najljubše anekdote se nahajajo na straneh od 203 – 210, in na straneh od 178 – 185

P.S.:

L1030041

Slovo od pastorale

Muzi Talija in Melpomena; Villa Garzoni, Collodi

Muzi Talija in Melpomena; Villa Garzoni, Collodi

Pred nekaj leti sem si v Narodni galeriji ogledala razstavo del Franca Kavčiča (1755 – 1828). Ob idiličnem življenju, v katerem uživajo upodobljenci na Kavčičevih delih, je impresionist v meni zavzdihnil. Roko na srce, pomislila sem… Sami lasje, pa nobene vsebine. Dobesedno! Kajti še nikoli nisem videla toliko popolno skodranih glav v istem prostoru. Moja valovita lasna zmešnjava torej ne bi prišla na vrsto za upodobitev na kakšni od Kavčičevih slik. 

Kaj pa jaz vem o podeželski idili? Navsezadnje živim na deželi, toda podeželje vidim z drugačnimi očmi.  Spomnim se, da sem se pred časom sprehodila do nekega določenega s puhastimi dreveščki poraslega hriba. Pod nizkimi drevesi so ovce uživale v dobrotah tistega majskega dne. Tudi ta nežna duša si je napasla oči nad slikovitim razgledom – pogled na bujno zelenje in stare hraste v daljavi me je razveselil, kot se razveselim ob sinicah, ki zjutraj ščebetajo po vejah dreves.

Če bi razmišljala o idili, priznam, da prizori pastoralnega življenja na Kavčičevih delih ne bi ustrezali moji predstavi. Umetnost, naj bo to ustvarjanje ali pa razmišljanje o neki sliki, prisili moje možgane k delu. Ko se zagledam v dela najljubših slikarjev, ki so ustvarjali v obdobjih romantike in impresionizma, prizori in barve v meni budijo čustva; prepletanje čustev z razmišljanjem pa je zame zelo pomembno. Tudi pri branju si zlahka naslikam prizore iz vaškega življenja; kar je napisano in naslikano, diha z menoj.

Sprašujem se, zakaj potem ostajam ravnodušna ob Kavčičevi umetnosti? Naj vam sedaj s svojimi besedami naslikam enega od prizorov, ki prikazujejo prastaro podeželsko življenje v ubranosti z naravo. Napol v senci dreves, ki delujejo bolj kot nekakšen dekorativen element, in napol v siju toplega dne so tri osebe prisluhnile skladbi nekega antičnega glasbila v izvedbi četrtega in petega člana skupine. Izvedela sem, da prav to umetniško delo govori o izumu glasbila. V skrajšani verziji zgodbe se je neka deklica tako zagrela za petje ptic, da je še sama začela prepevati. Pri tem jo je poslušal mladenič, sloneč na loku, ki ga je izdelal posebej za odganjanje ptic roparic, saj so se hodile gostit z njegovimi golobi. Dekličin glas mu je torej tako ugajal, da je tudi sam hotel posnemati to dogajanje. Ko se je z roko dotaknil strune na loku, je iz nje izvabil zvok. Novonastalemu glasbilu je dodal še nekaj palic, napel je strune in – voilà! – tu je bila njegova lira. Mladenič in deklica na sliki tako skupaj muzicirata, njuni glavi sta okrašeni s cvetličnim potpurijem, njuni telesi pa nalahno pokriva (ali odkriva, kakor vam je bolj všeč) ogrinjalo nežnih barv. Če bi si prebrali daljšo zgodbo, bi izvedeli še veliko več; da brez zapleta pri muziciranju tega nerazdružljivega dueta sprva ni šlo; da sta se umaknila v senco in svojo ljubezen do igranja in petja prenesla še na druga dekleta in fante.

Pri zgoraj omenjenem prizoru me nekaj moti. Razmišljam namreč o podobnosti upodobljenih likov. Kot bi brenkali, a vselej na enako struno. Zakaj prepevajoča mladenka ni bolj ženstvena? Njihove obrazne poteze in telesna drža so tako nepristne; kaj sploh želijo izraziti, povedati s svojim položajem rok, ki spominja na vejevje? Robustnost upodobljencev me odmika in ugotavljam, da pogrešam čutnost rimske umetnosti iz fresk v Villi dei Misteri.