Slovo od pastorale

by Lea

Muzi Talija in Melpomena; Villa Garzoni, Collodi

Muzi Talija in Melpomena; Villa Garzoni, Collodi

Pred nekaj leti sem si v Narodni galeriji ogledala razstavo del Franca Kavčiča (1755 – 1828). Ob idiličnem življenju, v katerem uživajo upodobljenci na Kavčičevih delih, je impresionist v meni zavzdihnil. Roko na srce, pomislila sem… Sami lasje, pa nobene vsebine. Dobesedno! Kajti še nikoli nisem videla toliko popolno skodranih glav v istem prostoru. Moja valovita lasna zmešnjava torej ne bi prišla na vrsto za upodobitev na kakšni od Kavčičevih slik. 

Kaj pa jaz vem o podeželski idili? Navsezadnje živim na deželi, toda podeželje vidim z drugačnimi očmi.  Spomnim se, da sem se pred časom sprehodila do nekega določenega s puhastimi dreveščki poraslega hriba. Pod nizkimi drevesi so ovce uživale v dobrotah tistega majskega dne. Tudi ta nežna duša si je napasla oči nad slikovitim razgledom – pogled na bujno zelenje in stare hraste v daljavi me je razveselil, kot se razveselim ob sinicah, ki zjutraj ščebetajo po vejah dreves.

Če bi razmišljala o idili, priznam, da prizori pastoralnega življenja na Kavčičevih delih ne bi ustrezali moji predstavi. Umetnost, naj bo to ustvarjanje ali pa razmišljanje o neki sliki, prisili moje možgane k delu. Ko se zagledam v dela najljubših slikarjev, ki so ustvarjali v obdobjih romantike in impresionizma, prizori in barve v meni budijo čustva; prepletanje čustev z razmišljanjem pa je zame zelo pomembno. Tudi pri branju si zlahka naslikam prizore iz vaškega življenja; kar je napisano in naslikano, diha z menoj.

Sprašujem se, zakaj potem ostajam ravnodušna ob Kavčičevi umetnosti? Naj vam sedaj s svojimi besedami naslikam enega od prizorov, ki prikazujejo prastaro podeželsko življenje v ubranosti z naravo. Napol v senci dreves, ki delujejo bolj kot nekakšen dekorativen element, in napol v siju toplega dne so tri osebe prisluhnile skladbi nekega antičnega glasbila v izvedbi četrtega in petega člana skupine. Izvedela sem, da prav to umetniško delo govori o izumu glasbila. V skrajšani verziji zgodbe se je neka deklica tako zagrela za petje ptic, da je še sama začela prepevati. Pri tem jo je poslušal mladenič, sloneč na loku, ki ga je izdelal posebej za odganjanje ptic roparic, saj so se hodile gostit z njegovimi golobi. Dekličin glas mu je torej tako ugajal, da je tudi sam hotel posnemati to dogajanje. Ko se je z roko dotaknil strune na loku, je iz nje izvabil zvok. Novonastalemu glasbilu je dodal še nekaj palic, napel je strune in – voilà! – tu je bila njegova lira. Mladenič in deklica na sliki tako skupaj muzicirata, njuni glavi sta okrašeni s cvetličnim potpurijem, njuni telesi pa nalahno pokriva (ali odkriva, kakor vam je bolj všeč) ogrinjalo nežnih barv. Če bi si prebrali daljšo zgodbo, bi izvedeli še veliko več; da brez zapleta pri muziciranju tega nerazdružljivega dueta sprva ni šlo; da sta se umaknila v senco in svojo ljubezen do igranja in petja prenesla še na druga dekleta in fante.

Pri zgoraj omenjenem prizoru me nekaj moti. Razmišljam namreč o podobnosti upodobljenih likov. Kot bi brenkali, a vselej na enako struno. Zakaj prepevajoča mladenka ni bolj ženstvena? Njihove obrazne poteze in telesna drža so tako nepristne; kaj sploh želijo izraziti, povedati s svojim položajem rok, ki spominja na vejevje? Robustnost upodobljencev me odmika in ugotavljam, da pogrešam čutnost rimske umetnosti iz fresk v Villi dei Misteri.