Moje spomladanske beležke

by Lea

L1030515

Dragi bralec, draga bralka!

Tu sem, ob tebi; pišem ti, ko se počasi večeri; namesto čaja naredim požirek vode. Želim ti pisati o sončnem zahodu, kot ga je slikal eden od mojih najljubših slikarjev; ko se čez nebo prepredajo prozorni vijolični, modri in oranžni trakovi, ki so kot šali, ki jih veter nosi semintja.

Ob meni je nekaj blokov in beležnic, o vsebini katerih ti želim nekaj povedati. Ali ti smem ponuditi skodelico čaja?

Ko zagledam beležnico s črnimi platnicami, najprej pomislim na pisatelja, ki je sedel v kavarni (morda ob café crème?) in pisal v svojo beležnico. Ošilil si je svinčnik z nožem, za srečo pa je v žepu nosil kostanj in zajčjo tačko. Moj okus za beležnice in bloke pa je nekoliko drugačen; ničesar nimam proti črnim beležnicam, toda osebno rada pišem v bloke s svetlimi platnicami; morda zato, ker me spominjajo na poletje in na barvo klasja. Že od nekdaj rada pišem, vendar pa si nerada zapisujem. Za pisanje dnevnika bi denimo rekla, da ni ravno na mojem repertoarju; pisala sem tudi jutranje strani, ki pa so nekakšen projekt, pri katerem takoj zjutraj napišeš okoli tri strani ali več. Če lahko recikliram svoje besedilo…. V pripovedovanje o podeželju sem se zaljubila med pisanjem zgodbe o B. P. – ju. Ali je podeželje raison d’être mojega pisanja? Ko pokukam v beležnice in bloke, najdem veliko strani, popisanih s podeželskimi prizori – naj naslednja besedila spregovorijo o mojih mislih:

  Pogovorimo se o prednostih vstajanja zgodaj zjutraj….

            Lahko opazuješ sončni vzhod. Prisluhneš jutranjemu ščebetanju vrabcev, taščic in sinic, četudi njihovega jezika ne razumeš. Nežen vetrc in vonj po listju figovega drevesa… Breze so še skrite, sonce jih še ni obsijalo, zato poglej v hribe in vasice, ki se že kopljejo v sončnih žarkih.

….

            Danes je jasno…. Nebo brez oblačka. Toplo je. V zraku je vonj po španskem bezgu, vetrc ga narahlo vodi proti meni. Grizljam opečenec.

….

            Taščica je priletela na vrtno ograjo; črički kar pojejo in pojejo; nekje pod streho si je bela pastirica uredila gnezdo; večkrat sem jo videla, kako je letela s koščki paličk v kljunčku; kostanj je obsijan s soncem, a pri nas še čakamo, da se zjasni; zapiha vetrc in vzvalovijo veje brez. Preletim nekaj zadnjih strani; v skorajda vsaki vrstici sem pisala o podeželju – o naravi, o jutrih na deželi… Kot da napisano še ni bilo napisano. O podeželju bi lahko kar naprej pisala – o tem tudi vedno pišem.

Besedila izhajajo iz ene od mojih najljubših beležnic z natiskanim zemljevidom na platnicah; beležnica ima nekaj čez dvesto strani (okoli 280 strani, saj sem pravkar pogledala), rumenkast papir in zelen trakec za označevanje strani, diši pa po svežem milu. Pri srcu mi je tudi zvezek v svetlo rumenkasti barvi s platnenimi platnicami; pa nikar ne pozabimo še na blok v peščeni barvi. Všeč so mi bloki, zvezki in beležnice z osebnostjo, ki te kar vabijo, da vanje zapišeš zgodbo ali pa si preprosto zabeležiš tisto, kar te pritegne. Saj vem, da vrsta beležnice in odlično pisalo nista pogoj za dobro pisanje, vendar pa verjamem, da je beležka tudi izraz naše individualnosti, kamor si zapišemo pomembne misli. S tem sporočilom v mislih pa naj ti zaželim lep večer. – Lea