Posts in Category: Knjige

Ogledalo kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe

Le redkokdaj naletim na knjigo, ki bi me povlekla vase kot Bermudski trikotnik. Izjemna knjiga je kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Počasi me je v pajkovo mrežo ovil Portret neke gospe. Henry James v svojih delih ustvarja posebno atmosfero, kar jih naredi še posebej privlačne za moderen čas. Portret neke gospe preprosto ni knjiga, s katero bi zabijali trenutke. Jamesova specialiteta so odnosi med ameriškimi priseljenci v Evropi in Evropejci, ki jih popestri s potovanji in mamljivimi lokacijami. Skozi avtorjeve oči pred nami oživi kozmopolitanski svet tedanjega časa – od Gardencourta ob Temzi, hiše v tudorskem slogu in rezidence Touchettovih, do sijočih palač v Firencah pa do prijateljskih srečanj ob rimskih navdihih večnosti. Junakinja Portreta neke gospe je Isabel Archer, samozavestno dekle, ki jo spoznamo do njenih kosti. Gospa Touchett pripelje svojo nečakinjo Isabel v Evropo. V starinski hiši, o kateri nam pisatelj pripoveduje že takoj v prvem poglavju, Isabel spozna sorodne duše. Gardencourt je kotiček za vse tiste, ki se ne strinjajo z okovjem vsakdanjega življenja. V gospodu Touchettu, bratrancu Ralphu in lordu Warburtonu, navsezadnje pa tudi pri terierju Bunchieju, Isabel odkrije zaupnike in prijatelje. Tudi gospa Touchett deluje kot ščit za trivialnosti takratne družbe. Ob Isabel spoznamo, kako pomembno je, da človek ostane zvest sam sebi in po levje brani svoja načela. Čeprav so v knjigi dogodki, ki bi jih morda mi bralci obrnili nekoliko drugače ali pa bi se odzvali z drugim tonom, pa spoznamo, da so naše odločitve zgolj naše odločitve. Če se zmotimo, in z vsem spoštovanjem, vsi se lahko zmotimo, pa za tem stojimo. Všeč mi je Isabelina samozavest; njen krog občudovalcev (tudi snubcev) sestavljajo ljudje s prodornim pogledom. To so osebnosti s karakterjem in karizmo, ki vedo, kaj hočejo. Prav tako pa s svojo korajžo navdušujeta tudi Henrietta Stackpole, prijateljica in novinarka z močnim mnenjem in Caspar Goodwood, industrialec, ki svoji ljubezni sledi v Evropo. V prvem delu spoznamo Isabel in njeno hrepenenje po svobodi, v drugem delu pa junakinja deloma zabriše to izjemno prepričanost vase; če je bila v prvi polovici prav gospodična Archer vselej v ospredju, pa v drugi polovici pridejo do izraza tudi negativni karakterji, spletke in Isabelina sprememba. Dekle verjame v svobodo; meni, da bi jo privolitev v poroko preveč omejevala, vendar pa se zaplete v lastno zanko z akvarelistom Gilbertom Osmondom. Henry James je dober opazovalec, saj navidezno lahkotnim temam daje globino. Ker je tudi sam potoval transkontinentalno in se naselil v Angliji, je v svojih delih z občutkom pripovedoval o individualistih tedanjega časa. Čeprav je med našim svetom in svetom Henryja Jamesa več kot sto let, pa so družbena vprašanja, ki jih njegovo pisanje izziva, še vedno aktualna. Prek svojega pisanja izraža občutenja, misli, lastne izkušnje in opazovanja, kar njegova dela naredi tako privlačna. Kot je dejal Rumi: »Ti nisi kapljica v oceanu, si celoten ocean v kapljici.« In čeprav sta Rumi in Henry James živela svoji življenji v različnih svetovih in drugačnih časovnih obdobjih, pa nas njune besede spomnijo, kako zelo pomembno je človekovo dojemanje sebe kot posameznika – da naših čustev in razmišljanj ne vržemo čez ramo, dajmo jim pomen in smisel ter jim pustimo, da nas privzidgnejo kot listek v vetru.

Dobra knjiga je stvar osebnega okusa. Ne verjamem v nek vsesplošen pravilnik, ki bi odločal med dobrimi in slabimi knjigami, dela so med seboj le drugačna. Nikar ne vrednotimo bralnega okusa drugih ljudi, posvetimo se raje knjigam, v katerih sami uživamo, prav?

Vrnitev v paradiž

Če ste si morda prebrali moje ljubezensko pismo Velikemu Gatsbyju v prejšnjem delu Razmišljanj o neizpetih junakih, potem veste, kako zelo mi je pri srcu to Fitzgeraldovo delo. Pa tudi omenila sem že, da je omenjeno delo postalo moja najljubša knjiga v tistih dneh, ko sem jo prvič prebrala. Še sedaj se spomnim tistega vonja, ki ga je imela omara z drsnimi vrati, ko sem vzela Velikega Gatsbyja s police, da bi si knjigo znova prebrala. Do knjige Veliki Gatsby gojim zelo spoštljivo mnenje, saj mi pomeni veliko več kot zgolj naslov in dobro zgodbo o zabavah v Gatsbyjevi vili, predlagam pa, da si več o tem preberete v prejšnjem delu Razmišljanj.

Sedaj, ko smo to povedali, pa se posvetimo naslednjemu draguljčku iz mojih knjižnih polic. Ta trenutek je na moji nočni omarici zbirka kratkih zgodb z naslovom Babylon Revisited and Other Stories, ki jih je skrbno napisal moj najljubši pisatelj. Najbrž mi ni treba posebej omenjati njegovega imena, kajneda? Ko sem pričela brati The Ice Palace, ki je ena od zgodb v zbirki, so me spreleteli enaki občutki, kot pri branju preostalih Fitzgeraldovih del. Njegovo pisanje je tako čudovito, kot bi te poljubljale besede iz knjige. Ker sem imela za prebrati še nekaj del Agathe Christie, sta mi Poirot in Hastings delala družbo pri kavi, nato pa sem razmišljala o tem, kaj naj preberem. Moj pogled se je ustavil na knjigi Tender Is the Night, nato pa zdrsnil do zbirke kratkih zgodb. V prvi zgodbi The Ice Palace je Sally Carrol dekle iz Georgie, ki obišče svojega zaročenca Harryja v zasneženem mestu. Ko se Sally Carrol nekega septembrskega popoldneva pogovarja s svojimi prijatelji, se zdi, da si želi umika iz ustaljenega ritma svojega življenja; da je obtičala v družbi ljudi, ki ne želijo sprememb, živijo v preteklosti, uživajo v lenobnih dneh in nočeh in jim preprosto ni mar, dekle pa hrepeni po dogajanju. Na obisku pri Harryju spozna starše, prijatelje in pa tudi profesorja Rogerja, ki deluje kot nekakšna uteha za vso neudobnost neznanega kraja. Neke noči med sprehodom zavijeta okoli vogala in na vrhu hriba zagledata svojo destinacijo, ledeno palačo, ki je v mestu niso postavili že lep čas. S skupino prijateljev se povzpnejo do palače in med tavanjem Sally izgubi stik s skupino. Ujeta med debelimi stenami ledu prestrašena Sally čaka, da jo bo kdo prišel iskat in razmišlja. Ko jo končno pridejo iskat, Sally zakriči, da se hoče vrniti domov; svoj mir najde šele, ko spomladi s svojega okna opazuje življenje okoli sebe in se zopet pripelje okoli v starem Fordu prijatelj Clark. Zgodba Babylon Revisited pa govori o Charlieju, ki pride iz Prage v Pariz; tu prebivata sestra njegove pokojne žene in njen soprog, ki skrbita za Charliejevo hčer Honorio. Marion, Helenina sestra, Charlieju ni naklonjena; Charlie je namreč nekega večera po neprijetnosti Helen zaklenil ven med snežnim metežem. Ko preboli osebne težave, Charlie pride v Francijo, da bi si uredil v Pragi dom s Honorio. Na žalost Lorraine in Duncan, smotanca iz starih dni uganjanja norčij, premešata zadeve. Že večkrat sta poskušala izvrtati naslov Charliejevega hotela, ko pa se pojavita pri vratih na dan pomembnega sestanka, na katerem bi se odločalo, kdo bo skrbel za Honorio, je to za Marion več, kot lahko prenese. Charliejev načrt, da bi zaživel s Honorio, je preložen za pol leta. Še ena od zgodb, ki se mi zdi posebej zanimiva, je The Diamond as Big as the Ritz. Zgodba je rahlo fantastično naravnana in govori o Johnu iz manjšega kraja na reki Mississippi. V šoli se spoprijatelji s Percyjem, ki ga povabi domov čez počitnice. Percy živi nekje v Montani, a je pot do družinskega gradu zapletena. Washingtonov château namreč počiva na diamantu, večjem kot je Ritz-Carltonov hotel! Zgodba o Percyjevih prednikih in diamantih je prepletena s skrivnostmi. John se na obisku zaljubi v Percyjevo sestro Kismine, z njo načrtuje tudi poroko in pobeg; Percyjev oče varuje družinsko skrivnost tako, da obiskovalce in pa tiste, ki pomotoma naletijo na grad, zadrži kot ujetnike. Učitelju italijanščine pa je uspelo pobegniti, zato nekega dne nad gradom poletijo avioni. John in sestri Kismine in Jasmine pobegnejo, preostali člani družine z osebjem vred pa se odločijo še naprej varovati diamante… Naši trije junaki se nameravajo odpraviti v Johnov domači kraj.

V omenjeni zbirki je še veliko brezčasnih zgodb, ki pričajo o pisateljevih dobrih zamislih. Če še niste seznanjeni s Fitzgeraldovimi deli, je Babylon Revisited and Other Stories lepa priložnost, da vas zapelje pisateljev očarljivi slog; ne dvomim, da vas bo s svojim lepim pisanjem osvojil in se boste k zgodbam vračali.

Knjižni posladek: An Opera Miscellany

L1030581

Danes imamo za poznavalce, ljubitelje in pa tudi za tiste, ki se z opero šele spogledujejo, knjižni posladek o tej pomembni umetniški obliki. An Opera Miscellany je knjižica, ki sem jo našla med brskanjem po knjigarni, tukaj pa je nekaj mojih najljubših utrinkov iz knjige. Če vas morda zanima (neverjetna!) vsebina opernih del, a se vam ne ljubi brati posameznih knjig, potem bi vam omenjena knjižica lahko prišla prav. Ste si vedno želeli vedeti, kaj je veliki romantični skladatelj Čajkovski menil o Wagnerju? Kajti tudi med skladatelji je potekala sabljaška tekma, le da so namesto floretov uporabljali besede. Če je na vašem tedenskem sporedu obisk opere, lahko hitro kot blisk pokukate v knjižico in si pogledate seznam pomembnih skladateljev in njihovih znanih opernih del… Da ne bi med odmorom v pogovoru ostali brez besed! In če bi vas kdo vprašal, na katerih delih Victorja Hugoja so bile osnovane opere, kaj bi odgovorili? Poleg tega boste v knjižici našli še opere, osnovane na delih Williama Shakespeara, Alexandra Dumasa, Voltaira, itd. Kaj se je spomladi l. 1840 dogajalo na odru operne hiše v Lucci? Kakšne so bile Rossinijeve dietne navade? In kaj je barbaiata? Namig: nekaj za ljubitelje vročih napitkov, ki v kavarni radi naročijo kavo z veliko smetane. Kako so o svojih delih razmišljali skladatelji? Ljubitelji Pavarottija bodo izvedeli še pet zanimivih dejstev o priljubljenem tenorju. Opera je preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja, ki ji veličastne scenerije in čudoviti kostumi dajo poseben draž; in prav nič ne dvomim, da boste s to knjižico izzvali in pa tudi navdušili vaše operne prijatelje.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Moje knjige, moje sanje

l1030227

V današnjem delu neizpetih junakov knjižnih polic si bomo pobliže ogledali eno od mojih najljubših književnih del, za katero bi dejala, da mi je zlezlo pod kožo – in zakaj ne? V mislih imam torej knjige, ki jih lahko znova in znova prebiram, pa jim ne zmanjka čara; prijetne knjige, ki te pobožajo po duši in ti šepnejo nekaj lepega v uho, da te kar strese od vznemirjenja – čisto po mojem okusu, skratka.

Če bi me še pred kratkim povprašali za mišljenje o Sherlocku Holmesu, bi vam stežka postregla z odgovorom; ker sem prebrala le nekaj Doylovih zgodb s tem skrivnostnim detektivom v glavni vlogi, se moj odgovor kar ne bi zdel pravi… Vsaj tako sem menila, dokler nisem prebrala Baskervillskega psa. Iz dolge zgodbe v kratko: Sherlocka Holmesa v njegovi pisarni / domu obišče James Mortimer, podeželski zdravnik iz Devonshira, ki detektivu odkrije poseben rokopis iz 18. stoletja, ki mu ga je zaupal Charles Baskerville. Zadeva: Prekletstvo baskervillske hiše, ki sega še v čase hudobnega Hugona Baskervilla. Hugo se zaljubi v kmečko deklico; ker se ga deklica boji, jo ugrabi in zapre v kamro, vendar pa mu med divjaško gostijo pobegne čez močvirje. Grimpensko močvirje je prizorišče vse grozote – od dekličinega bega do Hugona, ki se je na črni kobili pognal za dekletom, za njim pa je smuknil divji pes, strah in trepet tega okoliša. Kdo: Sira Charlesa Baskervilla umorijo, toda doktor Mortimer meni, da gre za veliko več – da za tem stoji zlobna taca divje črne zveri, ki preganja baskervillski rod že več stoletij… Trojici se pridruži še Charlesov dedič, Henry Baskerville, ki se skupaj z Mortimerjem in Watsonom odpravlja na dom svojih prednikov. Ko se srečajo na londonski železniški postaji in vlak odrine, Holmes ostane v Londonu. Ali pač? Z odhodom vlaka v tem jesenskem dnevu se prične prava dogodivščina. Sledi nekaj notic, ki sem si jih napravila po branju. V prvem poglavju nas Watson seznani s Holmesovimi spalnimi navadami; že takoj nam pove, da je Holmes zjutraj rad poležal. Sicer ne vem, kako je z vami, vendar pa sem ljubiteljica zgodnjega vstajanja, saj se po predolgem spanju počutim kot kakšen pasavec. Po nekaj več kot dvajsetih straneh nato izvemo za Holmesovo ljubezen do kave. Tudi mojo ljubezen do kave (in čaja, seveda) bi lahko ubesedili v kakšni lepi pesmici; in čeprav se je Holmes v knjigi predal pitju kave v naslanjaču in je poleg tega v mislih potoval po daljnem močvirju, pa si pri sebi mislim le – oh, če bi tudi jaz spila po dve skodelici kave naenkrat in moj želodec ne bi nič trpel… Menim, da bi bil podnaslov »Ena skodelica kave na dan« kar pravšnji za današnja razmišljanja. Če nadaljujemo… Na začetku 5. poglavja nam Watson pove o čudoviti Sherlockovi lastnosti; ko Holmes ni bil na lovu za sledmi, se je ves zagrel za pohajanje po galerijah in občudovanje slikarskih mojstrov. Po besedah Watsona, Petroniusa Arbitra, je imel Sherlock o umetnosti »skrajno barbarske pojme.« Čeprav imam včasih občutek, da Watson ni razmišljal s svojo glavo, mi je všeč njegovo pripovedovanje o podeželju; pa tudi njegovi opisi pokrajine, dvorca in melanholičnih dni so name naredili dober vtis. Vendar pa sem pričakovala, če lahko tako rečem, kakšen bolj razburljiv razlog za baskervillsko prekletstvo. Seveda ne bi pričakovala česa takšnega, kot je dogajanje v Shelleyevem Zastrozziju! Pa kaj potem, če je zgodba o baskervillskem prekletstvu daleč od gotske grozljivke? Kajti Watson zna tako dobro pripovedovati, da nas potegne v vznemirljive prigode, ki imajo vselej ščepec strašljivega. Po mnenju izprašanih, torej nekaterih okoliških prebivalcev, naj bi baskervillski pes spominjal na pošast; ves se je svetil in bruhal ogenj, lahko pa se vam je približal tako, da ga niste zaznali. V 14. poglavju pa nam Watsonovo poročilo pove o križancu med lovskim psom in buldogom v velikosti majhne levinje. Če si želite prebrati zares krasno knjigo, ki vam bo v meglenem dnevu pognala mravljince po hrbtu, potem nikar ne prezrite Baskervillskega psa! Watson nas s podrobnim in doživetim pripovedovanjem popelje preko skrivnostnih močvirij do zatohlih hodnikov baskervillskega dvorca z vonjem po zgodovini. V Baskervillskem psu pa nam avtor odkrije tudi delček osebnosti glavnih junakov; v enem od poglavij nam Watson denimo razkrije svojo ranljivejšo plat, kasneje pa izvemo tudi to, da Sherlock ni maral plavati s tokom, temveč je rad držal vse niti v svojih rokah. In kot je Holmes z besedami iz rokopisa posvaril Henryja Baskervilla: »Ne hodite na močvirje v tistih temačnih urah, ko gospodarijo tam peklenske moči.« Velja?

Izvod Baskervillskega psa iz zgornje fotografije sem našla na knjižni polici pri starih starših; moja stara mama je namreč rada prebirala prigode Sherlocka Holmesa. Včasih mi je tudi pravila, da sem njena »fajfica tobaka.« Kako prikupno! Baskervillski pes je prav zaradi tega osebnega spomina še bolj poseben zaklad iz knjižnih polic mojih starih staršev.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Drobna zahvala Paulu Éluardu

DSC_1577

»Dragi Paul Éluard…« sem zapisala, ali bolje rečeno, načečkala v beležnico nekega zgodnjega jutra. Sedela sem pri mizi s svojo skodelico Long Jing čaja in prebirala stihe iz zbirke francoskega pesnika Éluarda. To knjižico imam pri roki (kot sem napisala s povsem neberljivo pisavo) za primere, če začutim, da se moram za hip odmakniti od vizualnega nereda. Tumblr, Pinterest itn. so kot hiter vir navdiha, a tako dobro dene risati iz pravih stvari, obiskati muzej, galerijo ali knjižnico ter slediti svojim očem. Paulova poezija pa je tako ekspresivna, da te njegove besede kar potegnejo iz stampeda zamišljenosti.

Povezava do sličice z besedilom.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Veliki Gatsby in Večeri na pristavi blizu Dikanjke

L1030099

Obstaja knjiga, v katero se zatopim z vsem svojim bitjem in jo berem, kot da je nekaj najbolj naravnega; ne razmišljam o tem, zakaj me neko delo tako pritegne – navsezadnje je to tako, kot bi se spraševala, zakaj mi je nekdo všeč; prav tako pa tudi ne pričakujem, da me bo knjiga odpeljala z mislimi daleč proč v čudežnem kovčku, kot se je to primerilo v Andersenovi pravljici. Prevzame me knjiga, ki je avtorjevo ustvarjalno okolje za izražanje občutkov in misli; ki pripoveduje o podeželju in ljudeh. Dobra knjiga naj bi delovala, vsaj po mojem razmišljanju, spodbudno, ne pa zadušljivo; ko denimo berem Balzacove Kmete ali Vojvodinjo de Langeais, dobim občutek izumetničenosti. Saj ne, da imam kaj proti Balzacu (kvečjemu občudujem njegovo delavnost), a je v obeh omenjenih knjigah poudarek na velikih besedah in okolici, v kateri se zgodba odvija, kar pa deluje odbijajoče… Seveda je to stvar osebnega mišljenja. Če bi govorili o likovnem ustvarjanju, bi si raje ogledala neko likovno delo in razmišljala o slikarjevi tehniki, kot pa brala traktat na temo umetnikove najljubše znamke šilčka in čopičev.

Sedaj pa si, brez nadaljnjega odlašanja, poglejmo dve književni deli, ki sta name naredili dober vtis.

Saj sem že kdaj poprej omenila, da sem včasih veliko časa preživela pri starih starših, kajne? Dobro se spomnim, kako sem nekega dne iskala dobro knjigo; pregledovala sem police s knjigami v njuni dnevni sobi, ko mi je stara mama (kakšna babica neki?) priporočila v branje Velikega Gatsbyja. Tedaj še nisem poznala Fitzgeraldovega pisanja, ničesar nisem vedela o pisatelju Fitzgeraldu – nisem mislila, da me bo lepota njegovega pisanja tako prevzela in da se bo romantični protagonist zarasel v meni z vsemi občutji in mislimi. Ob branju tega dela doživljam nekakšna kompleksna občutja, kajti Gatsby je zame veliko več kot le knjiga; obenem je tudi delo, ob katerem sem si zastavila prenekatero vprašanje o pravem prijateljstvu, ljubezni, upanju in samoti. Knjiga se v tvojih rokah razvija počasi kot bolero, ki ti ogreje srce. Action is character – to pa so besede, in ta fant je znal pisati! Nekaj tako pogonskega se skriva v teh besedah, da se za hip ustavim in še bolj trdno verjamem vanje. Prav zato sta me pri Jimmyju Gatsbyju, protagonistu, pritegnili drznost in čustvenost, ki v knjigi pogosto prevlada nad razumom. Moj drugi najljubši lik je Nick Carraway, prijazen fant, ki deluje blagodejno in pravično – kot da je z Jimmyjem sklenil nekakšno zavezništvo. »Sami pokvarjenci so,« sem zavpil tja čez. »Vi ste več vredni kot vsa tista prekleta svojat skupaj!« Se spomniš tega? Takole je Nick zavpil proti Gatsbyju že proti koncu knjige. Ko je ugasnila lüčka našega nesojenega junaka, je Nick edini ostal ob strani. Ostali, torej obiskovalci Gatsbyjevih zabav in njegovi prijatelji (če jim lahko tako rečemo…), pa so po zadnjem plesu izginili v temni noči – kot da Jimmy ni obstajal.

Zatem sem si pri starih starših prebrala še Fitzgeraldovo drugo delo, knjigo z naslovom Nežna je noč, in ostala enako navdušena nad Fitzovim pripovedovanjem. Ker pa sem radovedna oseba, želim o nekem pisatelju, pesniku, lončarju ali pa slikarju – skratka, ustvarjalcu nekega dela, izvedeti več – kaj je sestavljalo njegov priljubljeni zajtrk? Kakšne so bile njegove (ali njene) metode dela? Kolikšen del sebe je pisatelj odkril v knjigi, ali pa slikar v likovnem delu? Je to oseba, s katero bi z veseljem pokramljala v kavarni ob kavi s smetano? Je ta oseba izzivala ustaljeni red? In podobno. Hemingway je denimo tipkal stoje, Fitz se je zbujal ob enajstih dopoldne in Mark Twain je svojčas plul s parnikom po reki Mississippi. Biografije pa niso ravno prostor za razpravljanje o omenjenih rečeh – vsaj tistih nekaj, kar sem jih poskušala prebrati, je delovalo nekam suhoparno. Nasprotje standardni biografiji našega Fitzgeralda pa predstavljata deli The Romantic Egoists in A Life in Letters. Prva knjižica, scrapbook, nas vabi s polepljenimi stranmi, ki so polne izrezkov iz časopisov, fotografij, citatov, prigod in popisanih listkov, naj pokukamo v Scottovo življenje. A life in Letters pa je, kot že sam naslov pove (ahem), zbirka pisem in izmenjav besed med Scottom, njegovimi ljubljenimi, pa tudi dopisovanj s pisateljskimi kolegi in drugimi. Ko malo bolj spoznaš Fitzgeralda, toliko bolj ti postanejo domača njegova dela, sčasoma pa spoznaš tudi podobnosti med pisateljem, poznanci in liki iz njegovih del. To je bil torej pisatelj, ki je svojo veliko ljubezen vprašal: »Katera mrha pa misliš, da si?«, ko sta se po dolgem času srečala v Hollywoodu na zabavi in ga je pobarala, kateremu dekletu v njegovih zgodbah je vdahnila življenje.

Tako je, fantje in dekleta, moja stara mama in Fitz sta točno vedela, kako se tem stvarem streže.

Pred nekaj tedni sem si po daljšem premoru znova prebrala nekaj zgodb iz Gogoljevih Večerov na pristavi blizu Dikanjke. Tudi to knjigo sem našla pri starih starših, in čeprav me sprva ni takoj potegnila vase, me je Gogolj z domačnim in živahnim pisanjem prepričal. Kot sem že na začetku omenila, si rada preberem knjige, ki pripovedujejo o ljudeh s podeželja. Saj ne vem, kako jim je to uspelo, a menim, da so ruski pisatelji (no, pa tudi na Władysława Reymonta in njegove Kmete ne pozabimo) najbolj pristno govorili o življenju na podeželju – skratka, o naravi in sosedskih odnosih. Če izvzamemo uvod iz Sejma v Soročincih, v katerem se Gogolj spominja poletja v Ukrajini, je avtor v Večerih na pristavi pustil domišljiji in ljudskim vražam prosto pot. Gogoljeve zgodbe so napisane v drugačnem tonu kot denimo dela Ivana Turgenjeva in Vladimirja Korolenka, so šegave, ampak zato nič manj berljive! Turgenjev in Korolenko sta vsak po svoje napisala zbirki zgodb, Lovčevi zapiski in Gozd šumi, ki so oda podeželskemu življenju. Pisatelja pripovedujeta o tajgi, stepi in tundri; o neskončnih poljih pšenice in maka, pa tudi o popotnikih, ki na konjih režejo svojo pot skozi daljno pokrajino. Njuna misel je tako mila, hkrati pa živa in divja – kot da bi Turgenjev in Korolenko hotela s svojim pisanjem vpreči vsa tvoja čutila v eno; v svojih zgodbah sta združila romantično pokrajino in realizem, ki priča o vsakodnevnem trudu in borbi, a tudi o lepih trenutkih kmečkega življa.

Prav zaradi domišljije in ljudskih vraž me povesti v Večerih na pristavi blizu Dikanjke niso takoj pritegnile. Bolj kot sama vsebina zgodb me je presenetil vpliv, ki so ga ljudske vraže imele na podeželane. Ljudstvo je verjelo v čarovnice (kajpada) in v hudiča, sodeč po Začaranem kraju pa se je zagrevalo tudi za nekakšno preobrazbo. Le zakaj naj bi me to presenetilo, ko pa obstaja toliko knjig in pripovedovanj iz preteklih časov, ko so ljudje verjeli v čarovnije? Vseeno. Vse te čirečare postanejo izrazite v Božični noči, ki naj bi veljala za Gogoljevo najlepšo pripoved. Božična noč se torej odvija v prazničnem času, in čeprav je pripoved okrašena s pristnim koledovalskim duhom, se v ospredje postavlja ljubezenska zgodba med kovačem Vakulo in Oksano, hčerjo kozaka Čuba. Iz dolge zgodbe v kratko: Vakula, do ušes zaljubljen v Oksano, poleti na vragu – sicer mi ni poznano, ali je imel vrag krila, ampak kakorkoli že, letel je! – v St. Petersburg k carici po čeveljce, da bi si priboril srce ljubljenega dekleta. Najbrž bi Vakuli prav prišla Epiktetova knjižica in kozarček uisce beatha. Pri Večerih na pristavi pogrešam zamišljenost, hkrati pa mi je zanimiv pisan, lahkoten slog, ki ga pri svojih najljubših avtorjih nisem vajena brati.

L1030146

Neizpeti junaki knjižnih polic: A nekdo te vselej prekaša

L1030058

Medtem ko čakam, da se kava v skodelici nekoliko ohladi, mi pogled zdrsne skozi okno – mojo pozornost pritegnejo taščice in vrabci, ki čebljajo in se podijo po vejah dreves. Megle se dvigajo iznad daljnih gora in spodbujajo zamišljenost. V podobnem trenutku zamišljenosti sem zadnjič pomislila na knjigo, ki je ravno pravšnja za otožne dni.

Včasih na kakšnem od svojih križarjenj po Konzorciju naletim na pozornosti željno knjigo. Druga dela morda privabljajo poglede z ličnimi platnicami, toda zgornje platnice skrite knjižice ne vzbujajo velike pozornosti; šteje njena iskriva, privlačna vsebina. Nekega jesenskega dne pred petimi leti je v mojih rokah tako pristala knjižica z naslovom A nekdo te vselej prekaša. Moje zanimanje je vzbudila z anekdotami iz življenja nekaterih najljubših osebnosti preteklega časa, h katerim se prištevajo George B. Shaw, Mark Twain in Napoleon Bonaparte. Ker za irskega dramatika (in ljubiteljskega fotografa) obstaja nekakšna mehka točka v mojem srcu, sem anekdote iz njegovega življenja pozdravila z navdušenjem; pa tudi anekdote, ki pričajo o duhoviti naravi Marka Twaina sem si z veseljem prebrala. Je mar tu treba še kaj dodati?

Spomnim se angleško-slovenskega slovarja, ki je bil pri meni v tolikšni rabi, da so mu odpadle platnice. Nato sem platnice zalepila s črnim selotejpom, slovar pa je za dlje časa izpregel na predzadnji polici moje knjižne omare. Čeprav se pri zgoraj opevani knjigi platnice še držijo skupaj, pričakujem, da bo tudi ta nekega dne izpregla, zlepljena s črnim selotejpom. Zveni vznemirljivo, kajne? Odpadle platnice so znak moje hvaležnosti; knjiga se mi je namreč zdela tako zanimiva, da je kar nisem hotela odložiti. In navsezadnje, kaj ni to namen književnega dela?

*Moje najljubše anekdote se nahajajo na straneh od 203 – 210, in na straneh od 178 – 185

P.S.:

L1030041