Posts in Category: Pisanje

Ogledalo kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe

Le redkokdaj naletim na knjigo, ki bi me povlekla vase kot Bermudski trikotnik. Izjemna knjiga je kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Počasi me je v pajkovo mrežo ovil Portret neke gospe. Henry James v svojih delih ustvarja posebno atmosfero, kar jih naredi še posebej privlačne za moderen čas. Portret neke gospe preprosto ni knjiga, s katero bi zabijali trenutke. Jamesova specialiteta so odnosi med ameriškimi priseljenci v Evropi in Evropejci, ki jih popestri s potovanji in mamljivimi lokacijami. Skozi avtorjeve oči pred nami oživi kozmopolitanski svet tedanjega časa – od Gardencourta ob Temzi, hiše v tudorskem slogu in rezidence Touchettovih, do sijočih palač v Firencah pa do prijateljskih srečanj ob rimskih navdihih večnosti. Junakinja Portreta neke gospe je Isabel Archer, samozavestno dekle, ki jo spoznamo do njenih kosti. Gospa Touchett pripelje svojo nečakinjo Isabel v Evropo. V starinski hiši, o kateri nam pisatelj pripoveduje že takoj v prvem poglavju, Isabel spozna sorodne duše. Gardencourt je kotiček za vse tiste, ki se ne strinjajo z okovjem vsakdanjega življenja. V gospodu Touchettu, bratrancu Ralphu in lordu Warburtonu, navsezadnje pa tudi pri terierju Bunchieju, Isabel odkrije zaupnike in prijatelje. Tudi gospa Touchett deluje kot ščit za trivialnosti takratne družbe. Ob Isabel spoznamo, kako pomembno je, da človek ostane zvest sam sebi in po levje brani svoja načela. Čeprav so v knjigi dogodki, ki bi jih morda mi bralci obrnili nekoliko drugače ali pa bi se odzvali z drugim tonom, pa spoznamo, da so naše odločitve zgolj naše odločitve. Če se zmotimo, in z vsem spoštovanjem, vsi se lahko zmotimo, pa za tem stojimo. Všeč mi je Isabelina samozavest; njen krog občudovalcev (tudi snubcev) sestavljajo ljudje s prodornim pogledom. To so osebnosti s karakterjem in karizmo, ki vedo, kaj hočejo. Prav tako pa s svojo korajžo navdušujeta tudi Henrietta Stackpole, prijateljica in novinarka z močnim mnenjem in Caspar Goodwood, industrialec, ki svoji ljubezni sledi v Evropo. V prvem delu spoznamo Isabel in njeno hrepenenje po svobodi, v drugem delu pa junakinja deloma zabriše to izjemno prepričanost vase; če je bila v prvi polovici prav gospodična Archer vselej v ospredju, pa v drugi polovici pridejo do izraza tudi negativni karakterji, spletke in Isabelina sprememba. Dekle verjame v svobodo; meni, da bi jo privolitev v poroko preveč omejevala, vendar pa se zaplete v lastno zanko z akvarelistom Gilbertom Osmondom. Henry James je dober opazovalec, saj navidezno lahkotnim temam daje globino. Ker je tudi sam potoval transkontinentalno in se naselil v Angliji, je v svojih delih z občutkom pripovedoval o individualistih tedanjega časa. Čeprav je med našim svetom in svetom Henryja Jamesa več kot sto let, pa so družbena vprašanja, ki jih njegovo pisanje izziva, še vedno aktualna. Prek svojega pisanja izraža občutenja, misli, lastne izkušnje in opazovanja, kar njegova dela naredi tako privlačna. Kot je dejal Rumi: »Ti nisi kapljica v oceanu, si celoten ocean v kapljici.« In čeprav sta Rumi in Henry James živela svoji življenji v različnih svetovih in drugačnih časovnih obdobjih, pa nas njune besede spomnijo, kako zelo pomembno je človekovo dojemanje sebe kot posameznika – da naših čustev in razmišljanj ne vržemo čez ramo, dajmo jim pomen in smisel ter jim pustimo, da nas privzidgnejo kot listek v vetru.

Dobra knjiga je stvar osebnega okusa. Ne verjamem v nek vsesplošen pravilnik, ki bi odločal med dobrimi in slabimi knjigami, dela so med seboj le drugačna. Nikar ne vrednotimo bralnega okusa drugih ljudi, posvetimo se raje knjigam, v katerih sami uživamo, prav?

Vrnitev v paradiž

Če ste si morda prebrali moje ljubezensko pismo Velikemu Gatsbyju v prejšnjem delu Razmišljanj o neizpetih junakih, potem veste, kako zelo mi je pri srcu to Fitzgeraldovo delo. Pa tudi omenila sem že, da je omenjeno delo postalo moja najljubša knjiga v tistih dneh, ko sem jo prvič prebrala. Še sedaj se spomnim tistega vonja, ki ga je imela omara z drsnimi vrati, ko sem vzela Velikega Gatsbyja s police, da bi si knjigo znova prebrala. Do knjige Veliki Gatsby gojim zelo spoštljivo mnenje, saj mi pomeni veliko več kot zgolj naslov in dobro zgodbo o zabavah v Gatsbyjevi vili, predlagam pa, da si več o tem preberete v prejšnjem delu Razmišljanj.

Sedaj, ko smo to povedali, pa se posvetimo naslednjemu draguljčku iz mojih knjižnih polic. Ta trenutek je na moji nočni omarici zbirka kratkih zgodb z naslovom Babylon Revisited and Other Stories, ki jih je skrbno napisal moj najljubši pisatelj. Najbrž mi ni treba posebej omenjati njegovega imena, kajneda? Ko sem pričela brati The Ice Palace, ki je ena od zgodb v zbirki, so me spreleteli enaki občutki, kot pri branju preostalih Fitzgeraldovih del. Njegovo pisanje je tako čudovito, kot bi te poljubljale besede iz knjige. Ker sem imela za prebrati še nekaj del Agathe Christie, sta mi Poirot in Hastings delala družbo pri kavi, nato pa sem razmišljala o tem, kaj naj preberem. Moj pogled se je ustavil na knjigi Tender Is the Night, nato pa zdrsnil do zbirke kratkih zgodb. V prvi zgodbi The Ice Palace je Sally Carrol dekle iz Georgie, ki obišče svojega zaročenca Harryja v zasneženem mestu. Ko se Sally Carrol nekega septembrskega popoldneva pogovarja s svojimi prijatelji, se zdi, da si želi umika iz ustaljenega ritma svojega življenja; da je obtičala v družbi ljudi, ki ne želijo sprememb, živijo v preteklosti, uživajo v lenobnih dneh in nočeh in jim preprosto ni mar, dekle pa hrepeni po dogajanju. Na obisku pri Harryju spozna starše, prijatelje in pa tudi profesorja Rogerja, ki deluje kot nekakšna uteha za vso neudobnost neznanega kraja. Neke noči med sprehodom zavijeta okoli vogala in na vrhu hriba zagledata svojo destinacijo, ledeno palačo, ki je v mestu niso postavili že lep čas. S skupino prijateljev se povzpnejo do palače in med tavanjem Sally izgubi stik s skupino. Ujeta med debelimi stenami ledu prestrašena Sally čaka, da jo bo kdo prišel iskat in razmišlja. Ko jo končno pridejo iskat, Sally zakriči, da se hoče vrniti domov; svoj mir najde šele, ko spomladi s svojega okna opazuje življenje okoli sebe in se zopet pripelje okoli v starem Fordu prijatelj Clark. Zgodba Babylon Revisited pa govori o Charlieju, ki pride iz Prage v Pariz; tu prebivata sestra njegove pokojne žene in njen soprog, ki skrbita za Charliejevo hčer Honorio. Marion, Helenina sestra, Charlieju ni naklonjena; Charlie je namreč nekega večera po neprijetnosti Helen zaklenil ven med snežnim metežem. Ko preboli osebne težave, Charlie pride v Francijo, da bi si uredil v Pragi dom s Honorio. Na žalost Lorraine in Duncan, smotanca iz starih dni uganjanja norčij, premešata zadeve. Že večkrat sta poskušala izvrtati naslov Charliejevega hotela, ko pa se pojavita pri vratih na dan pomembnega sestanka, na katerem bi se odločalo, kdo bo skrbel za Honorio, je to za Marion več, kot lahko prenese. Charliejev načrt, da bi zaživel s Honorio, je preložen za pol leta. Še ena od zgodb, ki se mi zdi posebej zanimiva, je The Diamond as Big as the Ritz. Zgodba je rahlo fantastično naravnana in govori o Johnu iz manjšega kraja na reki Mississippi. V šoli se spoprijatelji s Percyjem, ki ga povabi domov čez počitnice. Percy živi nekje v Montani, a je pot do družinskega gradu zapletena. Washingtonov château namreč počiva na diamantu, večjem kot je Ritz-Carltonov hotel! Zgodba o Percyjevih prednikih in diamantih je prepletena s skrivnostmi. John se na obisku zaljubi v Percyjevo sestro Kismine, z njo načrtuje tudi poroko in pobeg; Percyjev oče varuje družinsko skrivnost tako, da obiskovalce in pa tiste, ki pomotoma naletijo na grad, zadrži kot ujetnike. Učitelju italijanščine pa je uspelo pobegniti, zato nekega dne nad gradom poletijo avioni. John in sestri Kismine in Jasmine pobegnejo, preostali člani družine z osebjem vred pa se odločijo še naprej varovati diamante… Naši trije junaki se nameravajo odpraviti v Johnov domači kraj.

V omenjeni zbirki je še veliko brezčasnih zgodb, ki pričajo o pisateljevih dobrih zamislih. Če še niste seznanjeni s Fitzgeraldovimi deli, je Babylon Revisited and Other Stories lepa priložnost, da vas zapelje pisateljev očarljivi slog; ne dvomim, da vas bo s svojim lepim pisanjem osvojil in se boste k zgodbam vračali.

Moj čajni ritual

Čaj je že od nekdaj del mojega vsakdana. Ko sem včasih zgodaj zjutraj prišla k starim staršem, smo skupaj popili skodelico sadnega čaja, kasneje pa je čaj postal moj spremljevalec pri pisanju jutranjih strani. Takrat sem si pripravljala Darjeeling čaj. Čez čas sem tudi sama osvojila nekaj pravil pri pripravi čaja; moj najljubši namig je, da v čajniku zavrtite malce vode, ki ste jo pripravili za čaj, preden z njo prelijete čajne lističe. Če lahko dodam, ta namig deluje čarobno! Čeprav različni proizvajalci predlagajo drugačne temperature, pri katerih naj bi prelivali posamezne čaje, menim naslednje: ne verjamem v to, da se zeleni čaj preliva z vrelo vodo! Zeleni čaj ne mara ekstremov. Če zamudite pravi trenutek (kar se rado zgodi, če ste zamišljeni), ne skrbite, saj lahko vrelo vodo pustite čakati nekaj minut (dve ali tri), preden prelijete čajne lističe. Kot sem omenila že na začetku, sem ljubiteljica Darjeeling čaja; ste že poskusili Muzo, ki izhaja iz vrtinčastih višin okoli Mount Everesta? Skodelica Muze je okraste barve in sadnega, milega okusa. Prav tako mi je všeč tudi mešanica nepalskega črnega čaja s koščki burbonske vanilje; to je pa čaj za dušo, ki te očara s pomirjajočim okusom po vanilji in kakavu. Kaj pa menite o nekoliko dekadentni kombinaciji kitajskega črnega čaja s koščki kakava, pomarančne lupinice in vanilje? Če mene vprašate: kar pošljite skodelico tega gladkega čaja v mojo smer. Raj za brbončice!

Moj favorit med čaji je Long Jing, zeleni čaj iz Kitajske. Njegovo ime pomeni »zmajev vodnjak«, izhaja pa iz bližine starega cesarskega mesta Hangzhou. Če lističe čaja zajamem z gupi žličko in nekajkrat vdihnem, zaznam vonj po piškotih in cvetlicah. Ker pripravljanje čaja sega že tisočletja nazaj, obstaja veliko različnih načinov priprave čaja, ki se razlikujejo med navadami v posameznih državah; meni pa je všeč preprosta priprava čaja – čaj namakam v vroči vodi. Vodo zavrem ali pa ne zavrem, odvisno, kateri čaj si pripravljam; nato z vročo vodo oplaknem čajnik in z vodo prelijem čajne lističe. Počakam 90 sekund, če si pripravljam Long Jing in cedilo z lističi odložim na krožniček. Presto!

Ne pijem le pravega čaja. Zvečer popijem tudi skodelico zeliščnega čaja; to je lahko kamilični čaj, komarček, kumina in janež, ali pa morda kakšna prastara mešanica zelišč, ki spominja na nekaj, kar so morda pili v nekih davnih časih – mimogrede, še kdo drug gleda zgodovino britanskih gradov? Čaja ponavadi ne pijem s sladkorjem, včasih pa sem ga sladkala z medom. Včasih si pripravim tudi chai, vendar pa uporabim malo mleka in malo vode, poleg pa dodam še kapljico kokosovega mleka. Na mojem čajnem meniju je tudi čaj z mlekom – saj vem, v očeh puristov bom najbrž vzbudila zgražanje, vendar pa ne maram predalčkanja. Ne, mleko je osvežilen dodatek črnemu čaju, če vam je všeč, pa dodajte še kanček sladkorja ali vaše sladilo po izbiri.

Dragi bralec / bralka, upam, da sem ti dala nekaj namigov za pripravo čaja in sem te morda navdahnila za pripravljanje čaja; če pa si že čajni entuziast, pa ti predlagam, da tudi ti meni pošlješ kakšen namig.

Knjižni posladek: An Opera Miscellany

L1030581

Danes imamo za poznavalce, ljubitelje in pa tudi za tiste, ki se z opero šele spogledujejo, knjižni posladek o tej pomembni umetniški obliki. An Opera Miscellany je knjižica, ki sem jo našla med brskanjem po knjigarni, tukaj pa je nekaj mojih najljubših utrinkov iz knjige. Če vas morda zanima (neverjetna!) vsebina opernih del, a se vam ne ljubi brati posameznih knjig, potem bi vam omenjena knjižica lahko prišla prav. Ste si vedno želeli vedeti, kaj je veliki romantični skladatelj Čajkovski menil o Wagnerju? Kajti tudi med skladatelji je potekala sabljaška tekma, le da so namesto floretov uporabljali besede. Če je na vašem tedenskem sporedu obisk opere, lahko hitro kot blisk pokukate v knjižico in si pogledate seznam pomembnih skladateljev in njihovih znanih opernih del… Da ne bi med odmorom v pogovoru ostali brez besed! In če bi vas kdo vprašal, na katerih delih Victorja Hugoja so bile osnovane opere, kaj bi odgovorili? Poleg tega boste v knjižici našli še opere, osnovane na delih Williama Shakespeara, Alexandra Dumasa, Voltaira, itd. Kaj se je spomladi l. 1840 dogajalo na odru operne hiše v Lucci? Kakšne so bile Rossinijeve dietne navade? In kaj je barbaiata? Namig: nekaj za ljubitelje vročih napitkov, ki v kavarni radi naročijo kavo z veliko smetane. Kako so o svojih delih razmišljali skladatelji? Ljubitelji Pavarottija bodo izvedeli še pet zanimivih dejstev o priljubljenem tenorju. Opera je preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja, ki ji veličastne scenerije in čudoviti kostumi dajo poseben draž; in prav nič ne dvomim, da boste s to knjižico izzvali in pa tudi navdušili vaše operne prijatelje.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Moje knjige, moje sanje

l1030227

V današnjem delu neizpetih junakov knjižnih polic si bomo pobliže ogledali eno od mojih najljubših književnih del, za katero bi dejala, da mi je zlezlo pod kožo – in zakaj ne? V mislih imam torej knjige, ki jih lahko znova in znova prebiram, pa jim ne zmanjka čara; prijetne knjige, ki te pobožajo po duši in ti šepnejo nekaj lepega v uho, da te kar strese od vznemirjenja – čisto po mojem okusu, skratka.

Če bi me še pred kratkim povprašali za mišljenje o Sherlocku Holmesu, bi vam stežka postregla z odgovorom; ker sem prebrala le nekaj Doylovih zgodb s tem skrivnostnim detektivom v glavni vlogi, se moj odgovor kar ne bi zdel pravi… Vsaj tako sem menila, dokler nisem prebrala Baskervillskega psa. Iz dolge zgodbe v kratko: Sherlocka Holmesa v njegovi pisarni / domu obišče James Mortimer, podeželski zdravnik iz Devonshira, ki detektivu odkrije poseben rokopis iz 18. stoletja, ki mu ga je zaupal Charles Baskerville. Zadeva: Prekletstvo baskervillske hiše, ki sega še v čase hudobnega Hugona Baskervilla. Hugo se zaljubi v kmečko deklico; ker se ga deklica boji, jo ugrabi in zapre v kamro, vendar pa mu med divjaško gostijo pobegne čez močvirje. Grimpensko močvirje je prizorišče vse grozote – od dekličinega bega do Hugona, ki se je na črni kobili pognal za dekletom, za njim pa je smuknil divji pes, strah in trepet tega okoliša. Kdo: Sira Charlesa Baskervilla umorijo, toda doktor Mortimer meni, da gre za veliko več – da za tem stoji zlobna taca divje črne zveri, ki preganja baskervillski rod že več stoletij… Trojici se pridruži še Charlesov dedič, Henry Baskerville, ki se skupaj z Mortimerjem in Watsonom odpravlja na dom svojih prednikov. Ko se srečajo na londonski železniški postaji in vlak odrine, Holmes ostane v Londonu. Ali pač? Z odhodom vlaka v tem jesenskem dnevu se prične prava dogodivščina. Sledi nekaj notic, ki sem si jih napravila po branju. V prvem poglavju nas Watson seznani s Holmesovimi spalnimi navadami; že takoj nam pove, da je Holmes zjutraj rad poležal. Sicer ne vem, kako je z vami, vendar pa sem ljubiteljica zgodnjega vstajanja, saj se po predolgem spanju počutim kot kakšen pasavec. Po nekaj več kot dvajsetih straneh nato izvemo za Holmesovo ljubezen do kave. Tudi mojo ljubezen do kave (in čaja, seveda) bi lahko ubesedili v kakšni lepi pesmici; in čeprav se je Holmes v knjigi predal pitju kave v naslanjaču in je poleg tega v mislih potoval po daljnem močvirju, pa si pri sebi mislim le – oh, če bi tudi jaz spila po dve skodelici kave naenkrat in moj želodec ne bi nič trpel… Menim, da bi bil podnaslov »Ena skodelica kave na dan« kar pravšnji za današnja razmišljanja. Če nadaljujemo… Na začetku 5. poglavja nam Watson pove o čudoviti Sherlockovi lastnosti; ko Holmes ni bil na lovu za sledmi, se je ves zagrel za pohajanje po galerijah in občudovanje slikarskih mojstrov. Po besedah Watsona, Petroniusa Arbitra, je imel Sherlock o umetnosti »skrajno barbarske pojme.« Čeprav imam včasih občutek, da Watson ni razmišljal s svojo glavo, mi je všeč njegovo pripovedovanje o podeželju; pa tudi njegovi opisi pokrajine, dvorca in melanholičnih dni so name naredili dober vtis. Vendar pa sem pričakovala, če lahko tako rečem, kakšen bolj razburljiv razlog za baskervillsko prekletstvo. Seveda ne bi pričakovala česa takšnega, kot je dogajanje v Shelleyevem Zastrozziju! Pa kaj potem, če je zgodba o baskervillskem prekletstvu daleč od gotske grozljivke? Kajti Watson zna tako dobro pripovedovati, da nas potegne v vznemirljive prigode, ki imajo vselej ščepec strašljivega. Po mnenju izprašanih, torej nekaterih okoliških prebivalcev, naj bi baskervillski pes spominjal na pošast; ves se je svetil in bruhal ogenj, lahko pa se vam je približal tako, da ga niste zaznali. V 14. poglavju pa nam Watsonovo poročilo pove o križancu med lovskim psom in buldogom v velikosti majhne levinje. Če si želite prebrati zares krasno knjigo, ki vam bo v meglenem dnevu pognala mravljince po hrbtu, potem nikar ne prezrite Baskervillskega psa! Watson nas s podrobnim in doživetim pripovedovanjem popelje preko skrivnostnih močvirij do zatohlih hodnikov baskervillskega dvorca z vonjem po zgodovini. V Baskervillskem psu pa nam avtor odkrije tudi delček osebnosti glavnih junakov; v enem od poglavij nam Watson denimo razkrije svojo ranljivejšo plat, kasneje pa izvemo tudi to, da Sherlock ni maral plavati s tokom, temveč je rad držal vse niti v svojih rokah. In kot je Holmes z besedami iz rokopisa posvaril Henryja Baskervilla: »Ne hodite na močvirje v tistih temačnih urah, ko gospodarijo tam peklenske moči.« Velja?

Izvod Baskervillskega psa iz zgornje fotografije sem našla na knjižni polici pri starih starših; moja stara mama je namreč rada prebirala prigode Sherlocka Holmesa. Včasih mi je tudi pravila, da sem njena »fajfica tobaka.« Kako prikupno! Baskervillski pes je prav zaradi tega osebnega spomina še bolj poseben zaklad iz knjižnih polic mojih starih staršev.

Moje spomladanske beležke

L1030515

Dragi bralec, draga bralka!

Tu sem, ob tebi; pišem ti, ko se počasi večeri; namesto čaja naredim požirek vode. Želim ti pisati o sončnem zahodu, kot ga je slikal eden od mojih najljubših slikarjev; ko se čez nebo prepredajo prozorni vijolični, modri in oranžni trakovi, ki so kot šali, ki jih veter nosi semintja.

Ob meni je nekaj blokov in beležnic, o vsebini katerih ti želim nekaj povedati. Ali ti smem ponuditi skodelico čaja?

Ko zagledam beležnico s črnimi platnicami, najprej pomislim na pisatelja, ki je sedel v kavarni (morda ob café crème?) in pisal v svojo beležnico. Ošilil si je svinčnik z nožem, za srečo pa je v žepu nosil kostanj in zajčjo tačko. Moj okus za beležnice in bloke pa je nekoliko drugačen; ničesar nimam proti črnim beležnicam, toda osebno rada pišem v bloke s svetlimi platnicami; morda zato, ker me spominjajo na poletje in na barvo klasja. Že od nekdaj rada pišem, vendar pa si nerada zapisujem. Za pisanje dnevnika bi denimo rekla, da ni ravno na mojem repertoarju; pisala sem tudi jutranje strani, ki pa so nekakšen projekt, pri katerem takoj zjutraj napišeš okoli tri strani ali več. Če lahko recikliram svoje besedilo…. V pripovedovanje o podeželju sem se zaljubila med pisanjem zgodbe o B. P. – ju. Ali je podeželje raison d’être mojega pisanja? Ko pokukam v beležnice in bloke, najdem veliko strani, popisanih s podeželskimi prizori – naj naslednja besedila spregovorijo o mojih mislih:

  Pogovorimo se o prednostih vstajanja zgodaj zjutraj….

            Lahko opazuješ sončni vzhod. Prisluhneš jutranjemu ščebetanju vrabcev, taščic in sinic, četudi njihovega jezika ne razumeš. Nežen vetrc in vonj po listju figovega drevesa… Breze so še skrite, sonce jih še ni obsijalo, zato poglej v hribe in vasice, ki se že kopljejo v sončnih žarkih.

….

            Danes je jasno…. Nebo brez oblačka. Toplo je. V zraku je vonj po španskem bezgu, vetrc ga narahlo vodi proti meni. Grizljam opečenec.

….

            Taščica je priletela na vrtno ograjo; črički kar pojejo in pojejo; nekje pod streho si je bela pastirica uredila gnezdo; večkrat sem jo videla, kako je letela s koščki paličk v kljunčku; kostanj je obsijan s soncem, a pri nas še čakamo, da se zjasni; zapiha vetrc in vzvalovijo veje brez. Preletim nekaj zadnjih strani; v skorajda vsaki vrstici sem pisala o podeželju – o naravi, o jutrih na deželi… Kot da napisano še ni bilo napisano. O podeželju bi lahko kar naprej pisala – o tem tudi vedno pišem.

Besedila izhajajo iz ene od mojih najljubših beležnic z natiskanim zemljevidom na platnicah; beležnica ima nekaj čez dvesto strani (okoli 280 strani, saj sem pravkar pogledala), rumenkast papir in zelen trakec za označevanje strani, diši pa po svežem milu. Pri srcu mi je tudi zvezek v svetlo rumenkasti barvi s platnenimi platnicami; pa nikar ne pozabimo še na blok v peščeni barvi. Všeč so mi bloki, zvezki in beležnice z osebnostjo, ki te kar vabijo, da vanje zapišeš zgodbo ali pa si preprosto zabeležiš tisto, kar te pritegne. Saj vem, da vrsta beležnice in odlično pisalo nista pogoj za dobro pisanje, vendar pa verjamem, da je beležka tudi izraz naše individualnosti, kamor si zapišemo pomembne misli. S tem sporočilom v mislih pa naj ti zaželim lep večer. – Lea

Življenje v Oplenovi hiši – Sporočilo za sedanjost

Scan10001 1 - Oplen

Scan10003 2 - Oplen