Posts Tagged: Henry James

Ogledalo kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe

Le redkokdaj naletim na knjigo, ki bi me povlekla vase kot Bermudski trikotnik. Izjemna knjiga je kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Počasi me je v pajkovo mrežo ovil Portret neke gospe. Henry James v svojih delih ustvarja posebno atmosfero, kar jih naredi še posebej privlačne za moderen čas. Portret neke gospe preprosto ni knjiga, s katero bi zabijali trenutke. Jamesova specialiteta so odnosi med ameriškimi priseljenci v Evropi in Evropejci, ki jih popestri s potovanji in mamljivimi lokacijami. Skozi avtorjeve oči pred nami oživi kozmopolitanski svet tedanjega časa – od Gardencourta ob Temzi, hiše v tudorskem slogu in rezidence Touchettovih, do sijočih palač v Firencah pa do prijateljskih srečanj ob rimskih navdihih večnosti. Junakinja Portreta neke gospe je Isabel Archer, samozavestno dekle, ki jo spoznamo do njenih kosti. Gospa Touchett pripelje svojo nečakinjo Isabel v Evropo. V starinski hiši, o kateri nam pisatelj pripoveduje že takoj v prvem poglavju, Isabel spozna sorodne duše. Gardencourt je kotiček za vse tiste, ki se ne strinjajo z okovjem vsakdanjega življenja. V gospodu Touchettu, bratrancu Ralphu in lordu Warburtonu, navsezadnje pa tudi pri terierju Bunchieju, Isabel odkrije zaupnike in prijatelje. Tudi gospa Touchett deluje kot ščit za trivialnosti takratne družbe. Ob Isabel spoznamo, kako pomembno je, da človek ostane zvest sam sebi in po levje brani svoja načela. Čeprav so v knjigi dogodki, ki bi jih morda mi bralci obrnili nekoliko drugače ali pa bi se odzvali z drugim tonom, pa spoznamo, da so naše odločitve zgolj naše odločitve. Če se zmotimo, in z vsem spoštovanjem, vsi se lahko zmotimo, pa za tem stojimo. Všeč mi je Isabelina samozavest; njen krog občudovalcev (tudi snubcev) sestavljajo ljudje s prodornim pogledom. To so osebnosti s karakterjem in karizmo, ki vedo, kaj hočejo. Prav tako pa s svojo korajžo navdušujeta tudi Henrietta Stackpole, prijateljica in novinarka z močnim mnenjem in Caspar Goodwood, industrialec, ki svoji ljubezni sledi v Evropo. V prvem delu spoznamo Isabel in njeno hrepenenje po svobodi, v drugem delu pa junakinja deloma zabriše to izjemno prepričanost vase; če je bila v prvi polovici prav gospodična Archer vselej v ospredju, pa v drugi polovici pridejo do izraza tudi negativni karakterji, spletke in Isabelina sprememba. Dekle verjame v svobodo; meni, da bi jo privolitev v poroko preveč omejevala, vendar pa se zaplete v lastno zanko z akvarelistom Gilbertom Osmondom. Henry James je dober opazovalec, saj navidezno lahkotnim temam daje globino. Ker je tudi sam potoval transkontinentalno in se naselil v Angliji, je v svojih delih z občutkom pripovedoval o individualistih tedanjega časa. Čeprav je med našim svetom in svetom Henryja Jamesa več kot sto let, pa so družbena vprašanja, ki jih njegovo pisanje izziva, še vedno aktualna. Prek svojega pisanja izraža občutenja, misli, lastne izkušnje in opazovanja, kar njegova dela naredi tako privlačna. Kot je dejal Rumi: »Ti nisi kapljica v oceanu, si celoten ocean v kapljici.« In čeprav sta Rumi in Henry James živela svoji življenji v različnih svetovih in drugačnih časovnih obdobjih, pa nas njune besede spomnijo, kako zelo pomembno je človekovo dojemanje sebe kot posameznika – da naših čustev in razmišljanj ne vržemo čez ramo, dajmo jim pomen in smisel ter jim pustimo, da nas privzidgnejo kot listek v vetru.

Dobra knjiga je stvar osebnega okusa. Ne verjamem v nek vsesplošen pravilnik, ki bi odločal med dobrimi in slabimi knjigami, dela so med seboj le drugačna. Nikar ne vrednotimo bralnega okusa drugih ljudi, posvetimo se raje knjigam, v katerih sami uživamo, prav?