Mobitel ne spi

Relax je posrečena beseda s širokim pomenom, ki jo še raziskujem. Ne spomnim se namreč, da bi kdaj prebrala članek ali gledala kak dokumentarni film, ki bi pripovedoval o tem, da je življenje podobno opazovanju ptičkov, ki sedijo na veji. Razen če smo ornitologi ali biologi in je to naša poklicna pot, potem je to nekaj drugega. Moje razmišljanje glede relaksiranja je takšno, da najprej delam, vlagam svoj trud v tisto nekaj, potlej pa pride sprostitev. Saj smo se že znašli v takšnem položaju, da smo se počutili kot v osamljenem stolpu, toda mi vemo, s kakšnim namenom nekaj počnemo, ali ne? V glavnem. Mogoče se motim, a ravno pravšnja mera sprostitve koristi za pridobitev moči in jasnosti razmišljanja za nadaljnje delo in aktivnosti. Menda si relaksiranje vsak razlaga po svoje, toda sprostitev ne poteka nujno v neki pasivni obliki. Amor fati, Wu wei in Carpe diem povezujem z aktivnim sproščanjem in jih lahko vnesem tudi v svoj vsakdan. Ne meditiram zaradi lepšega. Če uživam v delu, je to zame sprostitev. Ni mi treba ležati v viseči mreži pod palmami, čeprav zveni luštno. Ko se usmerim v pisanje, je to moja oblika sproščanja. Poleg poslušam glasbo, kaj zapojem (hi, konj’ček moj, tud’ ti nocoj…) in si tako ustvarim atmosfero. Vendar pa sem že napisala, da nobena zares dobra stvar ni lahka. Kako pa gresta skupaj sproščanje in vznemirjenje? Gre za nekakšno zagonetko, a nekako menim, da se ne morem preveč sprostiti, če želim nekaj dobro opraviti, neko rahlo vznemirjenje pa potrebujem, če sta pozornost in osredotočenost moj namen. Pravi užitek je, ko se trudiš za nekaj, kar ti veliko pomeni. Sam trud ni vedno užitek in si ob tem lahko zelo osamljen/a, ampak da svoje bitje vključiš v tisto, kar verjameš, je veliko vredno – vredno dolgih ur.

Comments are Disabled