Posts Tagged: Tesnoba

Proč s temnimi mislimi

Tesnoba je način, da spoznamo sebe; je pa tudi priložnost, da prepoznamo miselne in vedenjske vzorce, ki nam škodujejo in tako znova ugotovimo, kaj je tisto, kar nas zares osrečuje, saj se tako lažje spopademo z negativnostmi v življenju. Morda je pa nastopil čas, da si nehamo očitati stvari, ki so se pripetile v preteklosti, saj življenje poteka tukaj in sedaj. Navsezadnje pa je tesnobnost nekaj, kar vsak posameznik doživlja po svoje. Kaj pa je tisto, kar pomirja moj nemir?

Poslušanje glasbe. Že od nekdaj sem rada poslušala glasbo, prek slušalk ali pa gramofona. Kadarkoli je prilika, naj bo to zjutraj, popoldne ali zvečer, si zavrtim nekaj skladb, ki me privzdignejo. Včasih pred spanjem poslušam Mozarta ali pa meditacijo s tropskim dežjem, znova pa odkrivam tudi glasbenike, ki sem jih poslušala pred desetimi leti, kot so Frank Sinatra, Elvis Presley in Ray Conniff, pa skladbe, ki jih je Henry Mancini ustvaril za filme Rožnatega panterja. 

Meditacija. Na meditiranje ne bi takoj pomislila, saj naj bi disciplinirano in pokončno sedeli pri miru kar nekaj minut. Ampak meditacija poteka v različnih oblikah. Lahko jo združimo s fizično aktivnostjo in dihanjem, toda več o tem v naslednjih vrsticah.

Telovadba, joga in podobne aktivnosti. Dobro je, če telo deluje v smeri našega razmišljanja. Nesproščenost vodi v nenavadne senzacije v telesu (ahem…). V podzavesti se je naselilo nekaj neudobnega in tako telo prenaša vse mogoče napetosti, ustvarjene v naših mislih. Če pa pobrskamo po skrivnih kotičkih naše duše, ki so kot Marianski jarek in se soočimo z neudobnim, si osvobodimo glavo in telo. Poprej sem prakticirala dinamično jogo, sedaj pa mi je všeč umirjena oblika joge. Pa tudi hoja mi spodbuja toplino v srcu, saj sem užitek v sprehodih znova odkrila po dolgem času. Kaj se ni prijetno vrniti s sprehoda na skodelico vročega čaja in sadno pecivo?

Pisanje. Oh, saj vem, da sem o pisanju dnevnika in jutranjih straneh že kar precej napisala, a ne morem mimo pomembnosti zapisovanja občutkov, raznih dogodkov in dejavnosti, ki te razveselijo, pa tudi vznemirijo. Tako smo iskreni s seboj in si izboljšamo koncentracijo. Lahko pa si v mislih naslikamo tudi kaj sproščujočega.

Fizično delo. Kako zanimivo, da se fizično delo le redkokdaj znajde na seznamu dejavnosti, ki pomirjajo, ampak verjemi ti meni, deluje kot bi Merlin zamahnil s svojo paličko. Delo krepi telo in duha, pa še krepke mišice potrebujemo, da lahko prenašajo stres. Pri vrtnarjenju, denimo posvetimo pozornost rastlinam in si krepimo pozitivne občutke.

Dihanje. Subtilno dihanje, ko vdihneš skozi trebuh in izdihneš skozi nos ali usta deluje pomirjajoče na telo in dobro vpliva na koncentracijo. Vsem, ki jih spremlja tesnoba, bi zaželela, da najdejo v sebi košček topline, nekaj, kamor se lahko misli umaknejo, ko se prikrade noč. Naj se ramena senzualno približajo ušesom in potem jih sprostimo nazaj. Vem, da ni preprosto, ampak s prakticiranjem ljubezni do sebe in do bližnjih lahko stopimo iz teme na svetlo.

Nežnosrčna

Pripovedovanje o tesnobi je nekaj najtežjega, kar sem kdaj napisala. To ni tako preprosto, kot bi nekoga vprašala: »Hej, kako si? Okej, papa.« Zame je tesnoba neoprijemljiv občutek, oprime se kot najbolj neudobna potapljaška obleka. Zavetja kar ne moreš najti in tisto, kar ti je še prej nudilo toplino, danes zveni kot hladen večer. Počutim se, kot bi vame pljusknilo vse tisto, pred katerim sem se tako dolgo zadrževala. Zagotovo sem že kdaj poprej občutila tesnobo, a sem še vedno imela tisti dober občutek, zaradi katerega sem neugodje pometla stran in se lažje postavila pred kakšen izziv. Letos pa sem na neki določeni točki postala tako osamljena in odtujena od vsega, še najbolj pa od svojih lastnih občutkov; nositi v sebi pozitivno miselnost se je zdelo tuje, saj sem se počutila, kot bi porazila samo sebe. Če si še tako občutljiv/a za dogajanje okoli sebe in za občutja drugih, je to samo še češnja na vrhu torte tesnobnosti. V nekem pogovoru sem slišala nekaj zanimivega: tesnoba ni nič posebnega, in dejstvo, da nisem sama v tem, mi je bilo v olajšanje. Dolgo nisem mogla priklicati k sebi nobenih veselih občutkov, kot bi neka nevidna sila izpila iz mene vso energijo. Odločila sem se, da bom šla po poteh ovir in se naučila živeti. Imela sem neke želje, ki sem jih puščala ob strani, dokler me niso premagale. S seboj se spopadam tako, da hodim na sprehode z mojim hrtkom Terryjem, še naprej prakticiram jogo, se vozim z avtom, zavračam perfekcionizem in se prepustim trenutkom, brez pritiskov in obsojanja, poslušam dobro glasbo in zaplešem. V orehovi lupinici je tista skrivnost, ki niti ni skrivnost – da je še vedno bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.