Buongiorno…
Un caffè, per favore.
Ko si postavim vprašanje o sreči, si odgovorim, da to vsakomur pomeni nekaj drugega. Definiranje sreče je namreč podobno definiranju normalnosti. Kaj je v današnjih časih sploh normalno? Kdo odloča o normalnosti? Za nekoga je pokvarjenost normalna. Za drugega pa je normalno to, kar počne in pooseblja večina. Stvar osebne presoje je, ali si želiš biti tak kot drugi, tako kot vse preostalo v človekovem osebnem življenju. Kaj mi pomeni sreča? Da se denimo ne prepiram, ker sem prepirov že dosti poslušala; da imam priložnost za dobro voljo, tudi če trenutki niso idealni. Zame se sreča nahaja v perspektivi, ki jo človek goji v svoji notranjosti. Vedno me je na primer navduševala fantazija o življenju na jadrnici, ki pluje po morju, daleč stran od vsega sveta. Ko o tem premišljam, pri mojem sanjarjenju ne gre za neko določeno destinacijo, ampak za občutek zračnosti, da lahko diham.
Po mojem mišljenju je sreča odločitev. V tem pa sloni tudi zanka, saj prijazni ljudje končajo zadnji. Ko razmišljaš o sreči drugih, malo pomisli tudi na svojo srečo in se mogoče povprašaj, kdo se spomni na raven zadovoljstva v tvojem življenju?
Iskanje življenja, ki udejanja neko popolnost, je stvar vsakega posameznika, vendar pa sreča in popolnost nista povezani. Kaj pa sploh je popolnost? Popolnosti ni, z izjemo Stepforda. Morda pa ne potrebuješ luksuza in finih stvari, da bi se zjutraj zbujal/a kot na puhastem oblačku, saj sreče ne moreš kupiti, pa tudi destinacija ni, na katero bi potoval. Morda si zjutraj rečeš, kako je kava, ki si jo pripravil/a, senzacionalna, in te to osrečuje. Četudi se tvoje želje razlikujejo od drugih, s tem ni nič narobe. Kajti drugačnost je dobra. So pa tudi ljudje, ki čakajo na tvoje napake oz. na neke drobtinice, ki bi ti jih potisnili pod nos, zato si še naprej utiraj korake po neuhojenih poteh.
Ko takole prebiram svoje bloke in beležnice, si nekako zamišljam, da je vse skupaj res kot čačača, ko greš za nekaj korakov naprej in potem za nekaj korakov nazaj, kot pri plesu.
Kaj je tisto, kar nas zares osrečuje? Ko to ugotovimo, so pred nami priložnosti, s pomočjo katerih prepoznamo miselne in vedenjske vzorce, ki nam škodujejo; tako se lažje spopademo z negativnostmi v življenju. Morda je nastopil čas, da si nehamo očitati stvari, ki so se pripetile v preteklosti, saj življenje poteka tukaj in sedaj. Predlagam nekaj dejavnosti za sproščanje.
Poslušanje glasbe. Že od nekdaj sem rada poslušala glasbo, prek slušalk ali pa gramofona. Kadarkoli je prilika, naj bo to zjutraj, popoldne ali zvečer, si zavrtim nekaj skladb, ki me privzdignejo. Včasih pred spanjem poslušam Mozarta ali pa meditacijo s tropskim dežjem, znova pa odkrivam tudi glasbenike, ki sem jih poslušala pred desetimi leti, kot so Frank Sinatra, Elvis Presley in Ray Conniff, pa skladbe, ki jih je Henry Mancini ustvaril za filme Rožnatega panterja.
Meditacija. Na meditiranje ne bi takoj pomislila, saj naj bi disciplinirano in pokončno sedeli pri miru kar nekaj minut. Ampak meditacija poteka v različnih oblikah. Lahko jo združimo s fizično aktivnostjo in dihanjem, toda več o tem v naslednjih vrsticah.
Telovadba, joga in podobne aktivnosti. Dobro je, če telo deluje v smeri našega razmišljanja. Nesproščenost vodi v nenavadne senzacije v telesu (ahem…). V podzavesti se je naselilo nekaj neudobnega in tako telo prenaša vse mogoče napetosti, ustvarjene v naših mislih. Če pa pobrskamo po skrivnih kotičkih naše duše, ki so kot Marianski jarek in se soočimo z neudobnim, si osvobodimo glavo in telo. Poprej sem prakticirala dinamično jogo, sedaj pa mi je všeč umirjena oblika joge. Pa tudi hoja mi spodbuja toplino v srcu, saj sem užitek v sprehodih znova odkrila po dolgem času. Kaj se ni prijetno vrniti s sprehoda na skodelico vročega čaja in sadno pecivo?
Pisanje. Oh, saj vem, da sem o pisanju dnevnika in jutranjih straneh že kar precej napisala, a ne morem mimo pomembnosti zapisovanja občutkov, raznih dogodkov in dejavnosti, ki te razveselijo, pa tudi vznemirijo. Tako smo iskreni s seboj in si izboljšamo koncentracijo. Lahko pa si v mislih naslikamo tudi kaj sproščujočega.
Fizično delo. Kako zanimivo, da se fizično delo le redkokdaj znajde na seznamu dejavnosti, ki pomirjajo, ampak verjemi ti meni, deluje kot bi Merlin zamahnil s svojo paličko. Delo krepi telo in duha, pa še krepke mišice potrebujemo, da lahko prenašajo stres. Pri vrtnarjenju, denimo posvetimo pozornost rastlinam in si krepimo pozitivne občutke.
Dihanje. Subtilno dihanje, ko vdihneš skozi trebuh in izdihneš skozi nos ali usta deluje pomirjajoče na telo in dobro vpliva na koncentracijo. Vsem, ki jih spremlja tesnoba, bi zaželela, da najdejo v sebi košček topline, nekaj, kamor se lahko misli umaknejo, ko se prikrade noč. Naj se ramena senzualno približajo ušesom in potem jih sprostimo nazaj. Vem, da ni preprosto, ampak s prakticiranjem ljubezni do sebe in do bližnjih lahko stopimo iz teme na svetlo.
V krošnjah bukve veter ziblje veje,
nasul nam bo pisanega listja odeje,
in kostanj iz žerjavice se smeje,
ko sladkoba večera srčke naše greje.
Spet lahkoten postaja moj korak,
prišel jesenski čas je v našo vas,
dolg sprehod po travniku dušo poboža,
da se odkrije širni svet kot nežna roža.