Posts Tagged: poezija

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,
kar je dano, naj ne bo vzeto,
da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,
in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Lahkonočnica

Včasih pred spanjem pesnim v svojo malo beležnico, ki je še nisem zapolnila in tako nadaljujem s prakticiranjem spontanega pisanja. Lahkonočnice so lahke pesmi (kot Mozartova glasba), čeprav nisem prepričana, da ta izraz sploh obstaja…

Cvetovi pomarančevca dehtijo,
v jutru vzburkajo mi domišljijo…

Topel veter zaziblje veje,
mojo dušo nežno greje…

Srce kot sonce je žgoče,
bije kar najbolj vroče…

Sanjava opojnost mane,
neukročenost živalske narave…

Pred menoj se v pahljači morje odpre,
z globokimi očmi se vame zazre….

Notice vizualne poezije

Čeprav sem globoko v sebi optimistična oseba, si ne morem kaj, da se ne bi semintja povprašala…

Ali sem kot Mark Avrelij, ki spodbudno pravi:
Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – IV, 49.

… Ali pa kot Gustave Flaubert, ki nekoliko bolj direktno meni:
Vedno sem skušal živeti v svojem slonokoščenem stolpu, vendar ob zidove treska val dr. in ga skuša spodnesti.

Ampak saj ni pomembno, na katerem koncu spektruma stojim. Že v Mojih razmišljanjih o pisanju sem napisala, da negativne občutke obrnem v pozitivno smer in o njih pišem, pride pa tudi kakšen dan, ko se nagibam k našemu francoskemu pisateljskemu šampionu, kar je čisto človeško. Takrat si zaližem rane na nekaj načinov v svoji levji maniri. Naj si nocoj dovolim biti gondoljer iz Hoffmannovih pripovedk in potegnem iz predalov nekaj čvrstih favoritov. Vselej obstaja knjiga za neko vrsto počutja, za preskok iz grenkega (čeprav je grenka čokolada okusna, pa tega ne moremo trditi za grenke občutke, kajne?) v prijetno rada prebiram poezijo Paula Éluarda, drobno knjižico s provansalsko trubadursko liriko, v kateri so čisti verzi raznih trubadurjev, tudi Rihard Levjesrčni je spisal pesem svoji sestri, pa William Shakespeare in Ovid – čar poezije je res v tem, da prihaja iz srca. Ko verze napišeš, so zunaj in nikar jih potem še ne prežvekuj. Med knjigami bi še posebej toplo priporočila dela P. G. Wodehousea, kot je denimo Hvala, Jeeves, eno izmed mojih najljubših čtiv. Kaj pa prijazna beseda? Kolikokrat me razveseli ena sama prijazna gesta. Tudi prijetno skodelico čaja, najsi bo pravi čaj ali pa tisane, bi umestila med tiste stvari, ki delujejo kot termofor za želodec… Morda pa nekaterim brbončicam bolj ustreza eliksir v obliki vroče čokolade s stepeno smetano v slogu Hercula Poirota, ki je pripravljena po francoski ali belgijski recepturi. Sem že omenila, da se k takšnemu ali drugačnemu napitku prilegajo piškoti? Kar tako, iz glave, domači vaniljevi rogljički, ki so čebelja kolenca piškotnega sveta, za katerimi pa ne zaostajajo biscottiji in digestivni piškoti. Zraven se poda klavirska glasba v slogu Easy listeninga, saj me zaradi svoje nevtralnosti pomirja in se lahko osredotočim. Najraje prisluhnem posnetkom orkestrov Henryja Mancinija, Mantovanija in 101 Strings. Obisk Zbiljskega jezera. Vedno nosim neke vrste dišavo, ki je v stiku z mojimi občutki. Kolonjske vode so zaradi svoje sestave lahke in jih pogosto prevevajo note citrusov, kar je čisto v moji smeri. Dišava je nekaj osebnega, tisto, kar človek nosi zaradi sebe. Nazadnje in pa tudi zelo pomembno pa je pisanje Mojih pejsažev, ki so moj strasten projekt že mnogo let. Sedaj pa naj ti zaželim lahko noč…

Tre

Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.

Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.

Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.

Večerna pesem

Komaj glas se dvigne nad šepet, 
tolaži me pridih večerne zarje,
me je prevzelo morje zvezd,
da v jasni noči
sanjam samoto jesenskih brez?

Trenutki so neskončni,
kava se v skodelici ohladi,
a dokler sanje še živijo,
ptic bom jate v dlani ujela,
upanju pustila pot v srce.

Vsak srčni utrip
povrne vandrajoče misli,
polje klasja valovi,
še zadnji utrinek večera usahne.

Peščena ura

Včasih sem peščena ura,
čas skoz’ prste mi polzi,
ne mine dan, niti minuta,
vse gre hitro, se ti ne zdi?

Kjer se reka v morje steka,
črta tanka je kot las,
nad obzorjem nov dan se prebuja,
čuje se žerjava v letu glas.

Ko se dan preveša v noč,
v vetru ustnice mi zadrhtijo,
za drevesi se potegnejo meglice,
z vlakom misli mi hitijo.