Monthly Archives: avgust 2018

Umetnost stoičnega življenja

Stoiki so uporniki, neuklonljivi v svojih principih. Moji najljubši stoiki so Mark Avrelij, Kato ml. in Epiktet, ko pomislim na moderen čas, pa menim, da je Clint Eastwood epitom za stoičnost. Če takole pogledam, si ob stoicizmu zamišljam jadrnico sredi morja (s čudovito slanostjo, ki jo premore morski zrak), ki mi ponuja vznemirjenje nedoživetega. Navsezadnje je to eden najbolj pogostih motivov na mojih risbah. Kaj je torej navdahnilo Zenona Kitijskega, da je ustanovil stoiško šolo? No, Zenonova ladja je na potovanju med Fenicijo in Pirejem potonila s tovorom vred; znašel se je v knjigarni v Atenah, kjer je bil predstavljen Sokratovi filozofiji, kasneje pa tudi atenskemu filozofu Kratesu. Ti vplivi so spremenili potek njegovega življenja in ga vodili do razmišljanja in načel, ki jim danes pravimo stoicizem. Kljub ugledu in moči so Mark Avrelij, Zenon in Kato ml. vedeli, da tista prava stvar leži v človekovem karakterju. Stoicizem je ustvarjen za vsakdanje življenje, ne za predavalnice… Kar je izjemno pokazal cesar Mark Avrelij, saj njegova vladavina ni bila lahka. Vojaški upor v Britaniji, Tibera je poplavila, kuga, spopadi s Parti in slabe vesti iz družinskih krogov človeka ne pustijo ravnodušnega; vendar pa se Mark ni dal kar tako. Hodil je po poteh ovir. Notice samemu sebi so življenjsko pisanje, ki ni nastajalo ob vzdihovanju v naslanjaču, ampak na kamniti poti; Mark Avrelij je preprosto povedano oseba, po kateri se lahko zgledujemo. Njegov dnevnik, preveden iz grščine v Samemu sebi, nima skrivnosti. Med prebiranjem knjižice, ki so jo v prevodih naslovili tudi Meditacije, začutim stoičnost, ki izhaja iz izkušenj. Človek se vedno bori s samim seboj – izbrati moramo korak naprej ali pa korak nazaj. Ko pustimo strahu, da zavlada našim odločitvam, se umaknemo; ko pa se odločimo za umik iz udobnega, napravimo korak naprej. Kaj predstavlja stoicizem? Da živimo v tem trenutku, prakticiramo vrline, treniramo naš odziv, verjamemo v dejanja, kajti moj moto je ‘Action is character’, se ne damo… Morda smo že bili stoiki, v vsakem primeru pa pridajam še svoj stoični manifest.

Čas ni naš gospodar. Marsikaj lahko povem o tej temi, napišem stvari, v katere verjamem in naštejem tiste, s katerimi se ne strinjam. Ali rana ura – zlata ura zveni znano? Vzamemo si čas za najljubše stvari, ko pa nekaj ni prioriteta, najdemo izgovor. Mark Avrelij je v svojem dnevniku napisal kar nekaj vrstic o zgodnjem vstajanju. Dojemanje časa in zgodnjega vstajanja ali pa zgodnjega jutra je tema, ki mi je zelo blizu. Zgodnje jutro je najlepše, ne le iz poetičnega vidika, ampak tudi zato, ker je takrat vse mogoče. Velikokrat poslušam o pomanjkanju časa; ne naštevam opravkov, ki jih imam, ampak se potrudim in upoštevam tudi druge ljudi. Nikar ne reci ‘ne ljubi se mi’…

Užij današnji dan. Čeprav zveni lahkotno, pa je Horacijeva pesem Carpe diem iz zbirke Ode v tančico ovita zamišljenost. Horac se je na svojem posestvu predajal uživanju ob vinu in šarmantnemu pesništvu in filozofiranju, vendar pa je pesem odprta za bralčevo interpretacijo. Tu sem v tem trenutku, tukaj in sedaj; ko izprežem, uživam v dobri kavi, čaju ali torti; poskušam pa tudi živeti tako, kot verjamem in trenutkom dati smisel. Včasih pa kaj tudi nima smisla in to sprejmem. Nobena zares dobra stvar ni lahka!

Action is character (F. Scott Fitzgerald). Denimo, da vam je všeč zamisel o nečem, a je občutek udobja prevelik, da bi se pretegnili samo še malo naprej za uresničenje zamisli. Besede niso dovolj, preiti od besed k dejanjem pa pomeni toliko več. Pomembno je tisto, kar naredimo. 

Pisanje dnevnika. Če pišemo dnevnik, lahko zapisujemo bedarije. Nobenih pravil. Vstanemo zgodaj zjutraj, sedemo na stopnice in ob skodelici čaja / kave prakticiramo jutranje strani, kot sem to počela vrsto let. Pisanje dnevnika je pa lahko še kaj drugega – presek današnjega dne, ničesar ne skrivamo pred seboj, se pripravimo za jutrišnji dan… V dnevniku si lahko zastavimo vprašanja in nanje brez predsodkov odgovorimo.

Preteklost in prihodnost visita nad teboj kot Damoklejev meč. Ko se stisneš v kroglico tesnobe in v strahu pričakuješ jutri ali se sprašuješ, kaj si storil/a narobe v preteklosti, da je sedaj tako… Nikar. Ko pretehtaš zadevo, ti bo nerodno pomisliti, zakaj ne bi nečesa zmogel ali zmogla. 

Milostni udarec. Zunanjih dejavnikov ne moremo nadzirati, vendar pa lahko vplivamo na naš odziv. V tem je naša moč. Nasmehni se. Prisluhni bitju svojega levjega srca.

Stoicizem je brezpogojna iskrenost do sebe. Ko ti bo naslednjič kdo govoril o tem, kdo si, bi moral/a biti ali te stlačiti v neke predalčke, se nasloni nazaj. Ti točno veš. 

Nokturno za nedeljski večer

Klasična glasba je kakor bleščeča toplina in sij luči, ki skozi veje in liste mareličnega  drevesa sijeta na ograjo v mesečini… Z užitkom se prepustim, ko se poigrava z mojimi čustvi; počutim se, kot da sem na valovih, ki jih morje nežno potiska sem in tja. Klasično glasbo sem spoznala prek domačih gramofonskih plošč, pri starih starših pa sem na gramofonu navijala easy listening. Morda bi na tej točki omenila, da ne poslušam zgolj ene glasbene zvrsti; z veseljem prisluhnem mnogim glasbenim izvajalcem iz različnih zvrsti, všeč sta mi denimo glasbeni skupini The Mavericks in Pink Martini, a bomo o tem še govorili v naslednjih prispevkih. Ne strinjam se s tem, da je klasična glasba le za poslušalke in poslušalce, ki se tako resno jemljejo ali pa samo za dogodke s črnimi kravatami. Skladba, ki me je pritegnila v poslušanje klasične glasbe, je bil valček Na lepi modri Donavi. Skupaj z barkarolo (Belle nuit, ô nuit d’amour) iz Hoffmannovih pripovedk in skladbo Panorama iz baletne suite Trnuljčica (P. I. Čajkovski) menim, da tvori trikotnik glasbenih del za tiste trenutke, ko se počutim lahkotno kot peresce. Naslednje klasično delo, ki se mi je zelo priljubilo, je Italijanski capriccio P. I. Čajkovskega. Sem velika ljubiteljica njegovih del; nekaj let sem celo vodila fanlisting za omenjenega skladatelja. V svojih delih je izkazoval globino svojega karakterja v širokem razponu od nežnega do udarnega. Pri klasični glasbi obožujem njeno brezčasnost; všeč mi je v kateremkoli letnem času in v vsakem trenutku. V jesenskem šelestenju listja prisluhnem allegru iz Vivaldijevega violinskega koncerta »L’Amoroso«. Španski capriccio Rimskega-Korsakova, Tango F. Tarrege v izvedbi Narcisa Yepesa, Concierto de Aranjuez in Concierto Andaluz J. Rodriga pa so polni udarnih skladb, ki poživijo, navdahnejo in spodbudijo misli, dušo in telo. So španska verzija Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. Ob deževnem popoldnevu rada prisluhnem Ravelovemu Klavirskemu koncertu. V zimskem popoldnevu pa me navdihne Čajkovski s Simfonijo št. 1, ki tudi zveni kot vožnja s sanmi po zasneženi poti. Simfonija št. 5 J. Sibeliusa pa je kot kapljice, ki po dežju narahlo padajo z vej sadnega drevja, saj deluje kot svež zrak… 

Tisoče zvezd je na nebu,

le ena zame gori,

na gladini morja njen sij se odbija,

prodorna globina tvojih oči.

 

Ko meščeva luč bo svetila,

in ura devet zadoni,

v globini svojih oči me prikleneš,

na svetu sva le jaz in ti.

 

S toplino jantarja me božajo tvoje oči,

amazonka sem v tvoji bližini,

nobene zvezde sijaj jih ne prekaša,

sijejo kot tigrove oči v mesečini…

Ogledalo kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe

Le redkokdaj naletim na knjigo, ki bi me povlekla vase kot Bermudski trikotnik. Izjemna knjiga je kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Počasi me je v pajkovo mrežo ovil Portret neke gospe. Henry James v svojih delih ustvarja posebno atmosfero, kar jih naredi še posebej privlačne za moderen čas. Portret neke gospe preprosto ni knjiga, s katero bi zabijali trenutke. Jamesova specialiteta so odnosi med ameriškimi priseljenci v Evropi in Evropejci, ki jih popestri s potovanji in mamljivimi lokacijami. Skozi avtorjeve oči pred nami oživi kozmopolitanski svet tedanjega časa – od Gardencourta ob Temzi, hiše v tudorskem slogu in rezidence Touchettovih, do sijočih palač v Firencah pa do prijateljskih srečanj ob rimskih navdihih večnosti. Junakinja Portreta neke gospe je Isabel Archer, samozavestno dekle, ki jo spoznamo do njenih kosti. Gospa Touchett pripelje svojo nečakinjo Isabel v Evropo. V starinski hiši, o kateri nam pisatelj pripoveduje že takoj v prvem poglavju, Isabel spozna sorodne duše. Gardencourt je kotiček za vse tiste, ki se ne strinjajo z okovjem vsakdanjega življenja. V gospodu Touchettu, bratrancu Ralphu in lordu Warburtonu, navsezadnje pa tudi pri terierju Bunchieju, Isabel odkrije zaupnike in prijatelje. Tudi gospa Touchett deluje kot ščit za trivialnosti takratne družbe. Ob Isabel spoznamo, kako pomembno je, da človek ostane zvest sam sebi in po levje brani svoja načela. Čeprav so v knjigi dogodki, ki bi jih morda mi bralci obrnili nekoliko drugače ali pa bi se odzvali z drugim tonom, pa spoznamo, da so naše odločitve zgolj naše odločitve. Če se zmotimo, in z vsem spoštovanjem, vsi se lahko zmotimo, pa za tem stojimo. Všeč mi je Isabelina samozavest; njen krog občudovalcev (tudi snubcev) sestavljajo ljudje s prodornim pogledom. To so osebnosti s karakterjem in karizmo, ki vedo, kaj hočejo. Prav tako pa s svojo korajžo navdušujeta tudi Henrietta Stackpole, prijateljica in novinarka z močnim mnenjem in Caspar Goodwood, industrialec, ki svoji ljubezni sledi v Evropo. V prvem delu spoznamo Isabel in njeno hrepenenje po svobodi, v drugem delu pa junakinja deloma zabriše to izjemno prepričanost vase; če je bila v prvi polovici prav gospodična Archer vselej v ospredju, pa v drugi polovici pridejo do izraza tudi negativni karakterji, spletke in Isabelina sprememba. Dekle verjame v svobodo; meni, da bi jo privolitev v poroko preveč omejevala, vendar pa se zaplete v lastno zanko z akvarelistom Gilbertom Osmondom. Henry James je dober opazovalec, saj navidezno lahkotnim temam daje globino. Ker je tudi sam potoval transkontinentalno in se naselil v Angliji, je v svojih delih z občutkom pripovedoval o individualistih tedanjega časa. Čeprav je med našim svetom in svetom Henryja Jamesa več kot sto let, pa so družbena vprašanja, ki jih njegovo pisanje izziva, še vedno aktualna. Prek svojega pisanja izraža občutenja, misli, lastne izkušnje in opazovanja, kar njegova dela naredi tako privlačna. Kot je dejal Rumi: »Ti nisi kapljica v oceanu, si celoten ocean v kapljici.« In čeprav sta Rumi in Henry James živela svoji življenji v različnih svetovih in drugačnih časovnih obdobjih, pa nas njune besede spomnijo, kako zelo pomembno je človekovo dojemanje sebe kot posameznika – da naših čustev in razmišljanj ne vržemo čez ramo, dajmo jim pomen in smisel ter jim pustimo, da nas privzdignejo kot listek v vetru.

Dobra knjiga je stvar osebnega okusa. Ne verjamem v nek vsesplošen pravilnik, ki bi odločal med dobrimi in slabimi knjigami, dela so med seboj le drugačna. Nikar ne vrednotimo bralnega okusa drugih ljudi, posvetimo se raje knjigam, v katerih sami uživamo, prav?