Posts Tagged: Junaki knjižnih polic

Zapleti in razpleti nekega hotela

Hotel Arthurja Haileyja je še ena knjiga, ki jo prištevam k junakom neizpetih knjižnih polic. Gre za knjigo, ki sem jo na imela na svojem kupčku neprebranih del že nekaj časa, zato sem se odločila, da je treba knjige iz omenjenega kupa končno prebrati. Pravijo, da ne sodi knjige po platnicah in Hotel je knjiga, ki to uteleša. Britansko-kanadski pisatelj je za svoja dela dodobra raziskal področja, o katerih je pripovedoval. Njegove knjige so postavljene na raznolika prizorišča dogajanj, kot je na primer letališče, v drugem delu pa ponudi vpogled v ozadje avtomobilske industrije. Mogoče ne gre za knjige, ki bi nam v knjižnici takoj skočile v oči, toda ravno v tem je, kot sem to že neštetokrat omenila, čar neizpetih junakinj in junakov iz knjižnih polic. St. Gregory je znameniti in največji hotel v New Orleansu. Njegov lastnik Warren Trent ni ravno navdušen nad novostmi. Hotelski magnat Curtis O’Keefe nastopi z obljubo, da bo v New Orleansu postavil moderen hotel, ki bo na voljo popotnikom sodobnega časa in se bo s svojo ponudbo prilagodil hitrejšemu tempu življenja. V nasprotju z ambicioznostjo njegovega nasprotnika pa se Warren Trent s spremembami ne strinja. Njegov hotel bije z ustaljenim ritmom, ki bolj ustreza staremu kovu turistov, delegatom raznih kongresov in popotnikom, med katerimi so dolgoletni hotelski gostje. V Hotelu pride tudi do družbenega konflikta, ki opomni na dojemanje raznolikosti. Ni pa vse tako črno-belo. Peter McDermott je Trentov pomočnik in razmišlja o novostih, ki bi jih lahko vpeljali v hotelsko delo. Skupaj s Christine Francis, osebno tajnico Warrena Trenta nas popelje skozi enotedensko dogajanje. Pisanje je tekoče, v ozadju potekajo nekatere individualne zgodbe, ki nam naslikajo odnose med zaposlenimi in obiskovalci. Predstavijo se nam različni gostje hotela, njihove prigode in uslužbenci, ki skrbijo za to, da se hotel tako ali drugače premika naprej – ali pa stopiclja na mestu, kar privede do spremembe, ki se je napovedovala – bo hotel stopil v korak s sedanjostjo in se posodobil, ali pa ga bo posrkalo v časovno luknjo?

Vprašanje interesnih sfer

Z dobrimi knjigami imam resen problem – prehitro jih preberem. Nedavno tega sem se zabubila v knjižico, ki sem jo imela na svojem radarju že od lanskega leta in nosi naslov Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih, napisal pa jo je Miha Kovač. Če se s knjižno vsebino lahko povežem, v branju toliko bolj uživam, ni pa to pogoj. V knjižici si preberemo o prednostih branja fizičnih knjig, avtor pa nam predstavi tudi nekaj pozitivnih lastnosti, ki nam jih ponujajo zaslonske vsebine. Branje knjig v fizični obliki mi pomeni nekaj najboljšega, čeprav razumem, da so v današnjih časih priljubljeni tudi e-bralniki, ki pa jih niti ne uporabljam, saj me konkretne knjige bolj navdahnejo. Knjižica nam predstavi branje kot eno od alternativ gledanju televizije, brskanju po spletu in podobnem, saj nas branje bogati. Avtor pripoveduje o raznih načinih branja (poglobljeno? individualno? preletavanje?), ki so se razvila v različnih časovnih obdobjih. Z branjem knjig si širim obzorja, se učim o drugačnih načinih razmišljanja, sem empatična. Lahko si odprem nove ustvarjalne poti, krepim svoj besednjak in ja, mogoče si moram za branje res vzeti čas in zveni kot nekaj napornega, ampak vse, kar je dobro, zahteva trud. Če berem knjige, razmišljam s svojo glavo, kar pa je po mojem mnenju zdaleč nekaj najbolj pomembnega. Ker knjige niso obtičale v času iznajdbe tiska, me veseli, da še naprej izhajajo tako zanimiva dela, kot je knjižica o branju.

Izven ustaljenih poti

Uživam v dobri knjigi, a se ne bi nujno prištevala med knjižne molje. Branje me je kot prostočasna aktivnost vedno privlačilo, toda ne razmišljam o tem, da bi se lotila petdesetih ali stotih knjig na leto, kot sem to počela v dobrih starih časih. Če obveznosti dopuščajo, z intenzivnim branjem ni nič narobe, vendar v tem pogledu knjigo vidim kot dobro slikarsko platno, za katero si vzamem čas in mu namenim pozornost, če si nameravam z delom nahraniti dušo. Horac je dejal Užij dan, Gustave Flaubert pa Pravijo, da je življenje tisto pravo, vendar mi je ljubše branje. Ali prvo dopolnjuje drugo?

Če knjigo preberem dvakrat, sem naletela na zaklad. Zakaj? Ker je v delu izstopal karakter ali več karakterjev, ki so me navdahnili, ker so šli po neustaljenih poteh, se držali jugaad mentalitete, so bili dobro samodisciplinirani in se bili pripravljeni odpovedati marsičemu za dosego cilja/ciljev. Ker je zgodba povedana na drugačen način. Na primer knjiga Veliki Gatsby, že predmet mojega pisanja. 

V knjigi Ernesta Hemingwayja Pariz – Premični praznik izstopa dualizem. 20. leta 20. stoletja in Pariz je živahno mesto, kjer se zbirajo največji pisatelji in slikarji tedanjega časa. Življenje pa ni bilo vseskozi tako vznemirljivo, saj je blišč pijače in zabav deloma zasenčil trud za uspeh in obstoj. Papa Hemingway je bil ambiciozen avtor in iskanje tistih konkretnih besed je bilo zanj res prava stvar. Po mojem mišljenju dober avtor lahko dela tudi v razmerah, ki niso idealne in Hemingwayju na začetku ni bilo lahko. V knjižici opisuje svoj pariški vsakdan kot pisatelj, ki je delal dinamično in za pisanje izkoristil vsak trenutek, na primer v eni od njegovih najljubših kavarn La Closerie des Lilas, kjer se je pogrel in ob srkanju kave izlival svoj pot na papir. V svojem pariškem obdobju opisuje poznanstva z znanimi osebnostmi, med drugim tudi z Gertrude Stein in enim od mojih najljubših avtorjev, F. Scott Fitzgeraldom. Med drugim piše o tem, kako sta se s Fitzgeraldom spoznala, svoje mišljenje o pisatelju, njun krajši izlet in dežno polomijo z avtomobilsko streho in tudi kasnejša srečanja. Nekako tako, hkrati pa skozi celotno knjigo ohranja tekoč slog pisanja.

Francoska pisateljica Marguerite Yourcenar je besedna estetinja. Hadrijanovi spomini so pisanje o svobodi, sreči in humanizmu. Knjiga me je omrežila dolgo nazaj, saj sem o delu pisala že v Rimskem navdihu večnosti, čeprav je sprva kazalo, da to ne bo ljubezen na prvi pogled. Skozi prvih nekaj strani sem se stežka prebila, nato pa me je vsebina vedno bolj zanimala. Antična doba me namreč že od nekdaj navdušuje. Rimski cesar Hadrijan v razmišljajočem slogu piše pismo nasledniku in stoičnemu filozofu Marku Avreliju in pripoveduje o svojem življenju. Hadrijan je postavljal edinstvene spomenike vzdolž svojih poti, Mark Avrelij pa je svoja načela udejanjal v cesarskem in vsakdanjem življenju. Ko prebiram Hadrijanove spomine, vem, da imam pred seboj nekaj posebnega. Pisateljica izbire besed ni prepustila naključju. Ob branju knjige sem opomnjena, da je človek tisti in ponavljam se, ki nosi ključ do usode v svojih rokah. V dnevu imaš določeno število ur na razpolago in kaj narediš z njimi, je odvisno od tebe. Ko držim v rokah knjigo, za katero je pisateljica porabila leta, da jo je napisala, se mi to zdi še bolj občudovanja vredno.

Prebiram poezijo različnih zvrsti in pesniških oblik – lahko je romantična, klasična, haiku, sonet, mogoče se rima, mogoče se ne, odvisno od tematike, ki preveva pesmi. Poezija je igriva, ko pesnik premetava besede sem in tja, da poganja ustvarjalne tokove in se zaveda, da si omejitve postavlja sam. Na pesniško zbirko V srcu moje ljubezni francoskega pesnika Paula Éluarda sem naletela med brskanjem po policah knjižnega kluba. Ko pesnik kuje verze, lahko prek svoje pesmi prenaša sporočila in močna čustva. V spontanosti je čar poezije. Éluard je živel in pesnil v turbulentnih časih obeh svetovnih vojn, v časih, ki so jih prevevala The Roaring Twenties, negotovost in nenehne spremembe. Politične, družbene in ljubezenske tematike je prenesel v svoje pesmi. To je zbirka za terene, ki se zdijo tako odmaknjeni in vem, da jih bo treba prehoditi.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: od krimija do gotike, da o Rimu ne govorimo

Dobra skodelica čaja, kadarkoli in kjerkoli, mi vselej osveži misli in telo. S knjigo, v  katero se potopim kot v najgloblje kotičke oceana in piškoti, ki jih pomakam v čaj, deluje kot nekaj zelo domačnega. Med knjižnimi deli, ki sem jih čitala v zadnjem času, je tudi Mačka med golobičkami Agathe Christie. Njena dela so na mojem bralnem repertoarju, h katerim pa prištevam tudi druge favorite, o katerih sem že pisala, kot so Veliki Gatsby, Pazite se psa in knjige Jeroma Klapke Jeroma. Z užitkom sem prebrala in še berem dela A. Christie, denimo Umor v Mezopotamiji, Karte na mizo in Zlo pod soncem. V mnogih nastopata Poirot in Hastings, nerazdružljiv duo, ki je na lovu za preiskovanje zadevščin, mimogrede pa uletita na kakšen nepričakovan obisk in se ujameta v dogodivščino. V Mački med golobičkami se zgodba odvija na dekliški šoli Meadowbank, ki jo vodi odločna gdč. Bulstrode. Pisateljica nam vrže kikiriki že na začetku, ko smo na Srednjem vzhodu in izvemo, da se v Ramatu pripravlja revolucija. Princ Ali Yusuf zaupa svojem pilotu in tudi prijatelju Bobu poseben zaklad, ki ga skrije med prtljago svoje sestre in nečakinje, preden odpotujeta domov. Na Meadowbanku, kjer se je začelo šolsko leto, se pojavijo tako zunanji, kot tudi notranji zainteresiranci, ki jih skrivnostni bonbončki še kako zanimajo… Ampak na kakšen način se povezujeta Meadowbank in dogajanje v Ramatu, pa bralci kmalu izvemo prek raznih dogodkov, zaradi katerih se stvari še bolj zamotajo v klobčič, ki pa ga Hercule Poirot kot vselej uspešno razkrije.

Naslednja knjižica iz knjižne police, ki sem si jo prebrala, je Odgrnjena tančica. Gre pa za zbirko kratkih zgodb, ki imajo znanstveno fantastično vsebino, čeprav mi delujejo gotsko. Ob tej literarni zvrsti vedno pomislim na Edgarja Allana Poeja, v umetniški smeri pa na angleškega slikarja Atkinsona Grimshawa in njegova slikarska dela. Gotski literarni slog je tako skrivnosten, zamišljen, kar pritegne te v svoje tančice… Kot sprehod skozi drevored na deževno popoldne. V tej zbirki kratkih zgodb, ki jih omenjam, so tudi dela Virginie Woolf, Brama Stokerja (Drakula, seveda), Henryja Jamesa, in pa Charlesa Dickensa, ki še kako dobro obvlada pisanje zgodb z misterioznim navdihom (Pusta hiša, recimo). Njegova zgodba nosi naslov Signalist, pripoveduje pa o sprehajalcu, ki mu prestrašeni signalist pove o nekakšni prikazni, ki se pojavi preden vlak zapelje v tunel in ga opozarja na nekaj strašnega, kar naj bi se primerilo. Prikazen opozarja signalista s znaki, ki jih sliši in vidi le on. Da ti požene srh po hrbtenici.

Nekatere knjige takoj prebereš, druge pa postopoma, najprej te ne potegnejo takoj vase, ko se jim malo bolj posvetiš, pa padeš vanje. V Ogledalu kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe sem pisala, da je izjemna knjiga kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Tako se mi je namreč zgodilo tudi z romanom o rimskem cesarju Avgustu (John Williams), nasledniku Julija Cezarja. Z veseljem prebiram dela in prispevke o rimskem cesarstvu, vendar pa ne želim zveneti kot pokvarjena gramofonska plošča, saj sem o mojem občudovanju Rimljanov že velikokrat pisala. Ko Avgust nasledi Julija Cezarja, ljudje dvomijo v njegov talent; da je še premlad, pravijo. In ga podcenjujejo, toda Avgust pokaže, da ni po župi priplaval. Ko se zgodba razvija, spoznamo njegove bitke, tako osebne kot tudi vojaške in politične. Prek dopisovanj in pisem, spisanih s peresom prebivalcev Rima, za katerega so menili, da je cel svet, pa tudi osebnih znancev samega cesarja in njegovih družinskih članov spoznamo življenje tedanjega časa; če si bil drzen, si lahko dosegel marsikaj. Knjiga, ki je spisana drugače kot Hadrijanovi spomini Marguerite Yourcenarjeve, a enako privlačna z navdihom večnosti.