Posts Tagged: Branje

Zapleti in razpleti nekega hotela

Hotel Arthurja Haileyja je še ena knjiga, ki jo prištevam k junakom neizpetih knjižnih polic. Gre za knjigo, ki sem jo na imela na svojem kupčku neprebranih del že nekaj časa, zato sem se odločila, da je treba knjige iz omenjenega kupa končno prebrati. Pravijo, da ne sodi knjige po platnicah in Hotel je knjiga, ki to uteleša. Britansko-kanadski pisatelj je za svoja dela dodobra raziskal področja, o katerih je pripovedoval. Njegove knjige so postavljene na raznolika prizorišča dogajanj, kot je na primer letališče, v drugem delu pa ponudi vpogled v ozadje avtomobilske industrije. Mogoče ne gre za knjige, ki bi nam v knjižnici takoj skočile v oči, toda ravno v tem je, kot sem to že neštetokrat omenila, čar neizpetih junakinj in junakov iz knjižnih polic. St. Gregory je znameniti in največji hotel v New Orleansu. Njegov lastnik Warren Trent ni ravno navdušen nad novostmi. Hotelski magnat Curtis O’Keefe nastopi z obljubo, da bo v New Orleansu postavil moderen hotel, ki bo na voljo popotnikom sodobnega časa in se bo s svojo ponudbo prilagodil hitrejšemu tempu življenja. V nasprotju z ambicioznostjo njegovega nasprotnika pa se Warren Trent s spremembami ne strinja. Njegov hotel bije z ustaljenim ritmom, ki bolj ustreza staremu kovu turistov, delegatom raznih kongresov in popotnikom, med katerimi so dolgoletni hotelski gostje. V Hotelu pride tudi do družbenega konflikta, ki opomni na dojemanje raznolikosti. Ni pa vse tako črno-belo. Peter McDermott je Trentov pomočnik in razmišlja o novostih, ki bi jih lahko vpeljali v hotelsko delo. Skupaj s Christine Francis, osebno tajnico Warrena Trenta nas popelje skozi enotedensko dogajanje. Pisanje je tekoče, v ozadju potekajo nekatere individualne zgodbe, ki nam naslikajo odnose med zaposlenimi in obiskovalci. Predstavijo se nam različni gostje hotela, njihove prigode in uslužbenci, ki skrbijo za to, da se hotel tako ali drugače premika naprej – ali pa stopiclja na mestu, kar privede do spremembe, ki se je napovedovala – bo hotel stopil v korak s sedanjostjo in se posodobil, ali pa ga bo posrkalo v časovno luknjo?

Vprašanje interesnih sfer

Z dobrimi knjigami imam resen problem – prehitro jih preberem. Nedavno tega sem se zabubila v knjižico, ki sem jo imela na svojem radarju že od lanskega leta in nosi naslov Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih, napisal pa jo je Miha Kovač. Če se s knjižno vsebino lahko povežem, v branju toliko bolj uživam, ni pa to pogoj. V knjižici si preberemo o prednostih branja fizičnih knjig, avtor pa nam predstavi tudi nekaj pozitivnih lastnosti, ki nam jih ponujajo zaslonske vsebine. Branje knjig v fizični obliki mi pomeni nekaj najboljšega, čeprav razumem, da so v današnjih časih priljubljeni tudi e-bralniki, ki pa jih niti ne uporabljam, saj me konkretne knjige bolj navdahnejo. Knjižica nam predstavi branje kot eno od alternativ gledanju televizije, brskanju po spletu in podobnem, saj nas branje bogati. Avtor pripoveduje o raznih načinih branja (poglobljeno? individualno? preletavanje?), ki so se razvila v različnih časovnih obdobjih. Z branjem knjig si širim obzorja, se učim o drugačnih načinih razmišljanja, sem empatična. Lahko si odprem nove ustvarjalne poti, krepim svoj besednjak in ja, mogoče si moram za branje res vzeti čas in zveni kot nekaj napornega, ampak vse, kar je dobro, zahteva trud. Če berem knjige, razmišljam s svojo glavo, kar pa je po mojem mnenju zdaleč nekaj najbolj pomembnega. Ker knjige niso obtičale v času iznajdbe tiska, me veseli, da še naprej izhajajo tako zanimiva dela, kot je knjižica o branju.

Življenjska filozofija

Moje pozornosti niso vredne le tiste knjige, ki jih zagledam sveže na policah knjigarn. Tudi domače in knjižnične police premorejo marsikateri skriti dragulj. Preživljanje časa v knjižnici mi je celo zelo všeč in včasih sem uživala v brskanju med raznimi kategorijami in odkrivanju knjig z značilnim starinskim vonjem, ki je del njihovega karakterja. Morda knjige iz knjižnice ali pa domača dela nimajo bleščečih platnic, toda to ne zmanjša njihove privlačnosti. Pred kratkim sem se lotila branja knjig po priporočilu bližnje osebe, kar me je spravilo v dobro razpoloženje. Branje je namreč eden od čudovitih načinov, da obogatim svoj svet in se potopim v druge svetove in časovna obdobja. Knjige dajejo upanje. Kot je napisala Ana Frank – Kjer je upanje, je življenje. Latinski pregovor pa pravi, da je knjiga zdravilo za dušo in s tem se strinjam.

Brez del Agathe Christie si ne znam predstavljati knjižnih polic. Morda zato, ker me skupaj z deli A. C. Doylea o Sherlocku Holmesu spremljajo že ves čas. Skodelica kave ali čaja, piškoti in nek udoben kotiček, kjer se lahko potopim v dogajanje v knjigi je tisto, kar mi polepša vsakdan. Kot pri vseh dobrih knjižnih delih sem tudi Usodo Agathe Christie večkrat začela brati, preden sem se končno vživela v dogajanje. Pri nekaterih knjigah je tako, vendar pa so ta dela vredna vztrajanja, ker me pritegnejo k vnovičnemu branju. Zaradi nepredvidljivosti, ki žene naprej, rada prebiram Agatho Christie. Ni važno, ali v delih nastopata Hercule Poirot in prijatelj Hastings ali pa situacijo obvladuje gospodična Jane Marple, vedno sem na nek nenavaden način sproščena ob branju knjig A. Christie. Mogoče je to sentimentalna navezanost, ker so tudi moji bližnji uživali v njenem pisanju in časovnih obdobjih, v katerih se dogodki odvijajo. Če se zgodba začne z nič hudega slutečim soirée-jem, sledita zaplet in akcija. Osrednja tema obeh knjig so potovanja, izleti. Usoda pa ni čisto navadna detektivka, saj vsebuje tudi kanček srhljivke in eksotike. Gospod Rafiel in gospodična Marple sta bila na Karibih namreč vpletena v skrivnost. V Usodi se na nek način zgodba nadaljuje, čeprav ne vsebinsko, vendar pa G. Rafiel gospodični Marplovi zapusti zanimiv izziv. Za rešitev izziva mora Jane Marple z busom odpotovati na oglede britanskih najznamenitejših hiš in vrtov. Izbor sopotnikov pa ni naključen. Tako se drobci skrivnosti kot prah vsujejo po Usodi in v rokah Jane Marplove je, da mojstrsko reši izziv.

Ko sem se lotila branja knjige Potovanja s teto pisatelja Grahama Greenea, sem se nazadnje vprašala, kako to, da je nisem prebrala že prej? Glavni vlogi pripadata Henryju, bančnemu uslužbencu v pokoju in njegovi korajžni teti Augusti. Henry je zelo zadržan človek, ki se veseli vsakdanjih opravil v svojem predmestnem domu. Teto spozna na pogrebu svoje mame in tekom njunih potovanj izve tudi več o življenju svojih staršev, o svoji mami in njihovih medsebojnih odnosih. Čeprav je Henry introvertiran tip človeka, Augusta pa njegovo pravo nasprotje, se med njima splete prijateljski odnos. Osebo pa spoznaš tako, da z njo preživljaš čas, ne pa prek domnevanj.

Henry je razdeljen – naj skoči v neznano in se prepusti dogodivščinam z Augusto ali pa naj nadaljuje s svojimi opravili? Ugotovi, da vsak dan jutro pride samo enkrat in zakaj ne bi iz njega iztisnil čim več? Teta je bila namreč popotnica s poslanstvom, ki jo je na potovanjih včasih pričakal fant Wordsworth. Henry in Augusta potujeta v Turčijo in Francijo, teta pa poživi potovanja s pripovedovanji o ljubeznih iz časov, ko je živela v Franciji in Italiji. Čeprav se za krajši čas razideta, pa se zopet dobita v Južni Ameriki. Ali bo teta Augusta končno našla srečo v Paragvaju z gospodom Viscontijem, ki ga nikoli ni hotela pregnati iz misli? Tudi Henry je povabljen, da si ustvari novo življenje in videti je, da se je navzel tetine življenjske filozofije.

Premišljevanje

Pehar suhih hrušk pisatelja Ivana Cankarja je eno od najbolj pristnih del, ki sem jih kdajkoli prebrala. Poleg omenjene črtice mi je všeč še en Cankarjev spis – Skodelica kave. Obe deli sta bili objavljeni v Cankarjevi zbirki Moje življenje

Že kot otrok sem rada tičala v knjigah, in k sreči izhajam iz bralske družine, zato mi čtiva za branje ni zmanjkalo. Zame so knjige vedno predstavljale del nekega duhovnega bogastva, ki nima nobene zveze s posameznikovo izbiro religije, ipd. Moja najljubša književna dela so vedno življenjska in se večinoma ukvarjajo z družbeno problematiko. Gre za to, da se odmisli vidik pomembnosti zunanjega videza, ter se posveti tematiki različnih problemov, ki pestijo družbo današnjega časa in odpira vprašanja ter ponuja izmenjavo mišljenj. Seveda pa so tudi pisatelji, ki so bivali v prejšnjih stoletjih v svojih literarnih delih razmišljali o družbi. 

Ko je jesen v prihajanju, je ena od mojih prvih knjižnih asociacij Pehar suhih hrušk. Gre za sadje, ki se v krhljih romantično suši na vrhu peči. Kdo bi razmišljal v tej smeri, da je bil včasih pehar suhega sadja takšna velika stvar za majhne in velike? Moja stara starša sta mi v času praznikov na primer podarila pehar s suhim sadjem, oreščki in nogavicami ter najbrž kakšno čokoladko, se niti ne spomnim več dobro, a si ne znam predstavljati, da bi bili otroci ali odrasli v današnji dobi s tem zadovoljni. Mama iz črtice je imela pehar s suhimi hruškami zaklenjen v omari. Janez in sestra Lina sta bila sama v izbi în Lina je prepričala brata, da se stisne za omaro ter iz peharja vzame pest suhih hrušk. Sicer je imel slabo vest, da se je pustil prepričati, ampak bil je le naiven otrok, ki mu je manjkalo sladkega v življenju. Vsak dan, ko sta bila starša odsotna, sta se brat in sestra sladkala s suhimi hruškami. Tudi občutka slabe vesti nista več imela, zdelo se jima je celo zabavno. Nekega dne pa je mama vendarle pogledala v omaro in pogled na prazen pehar jo je presenetil. Ko je svoje otroke soočila z dogodkom, je Lina izdala svojega brata. Vendar pa mama otroka ni kaznovala s tepežem in zmerjanjem. Ko je sedla na klop, je skrila obraz v dlani in zajokala. Črtica Pehar suhih hrušk je tudi otožne narave, saj nam po mojem mnenju sporoča, da nekaterih stvari v našem vsakdanu, četudi so tako preproste, najbrž ne bi smeli jemati za samoumevne.