Posts Tagged: Knjige

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: od krimija do gotike, da o Rimu ne govorimo

Dobra skodelica čaja, kadarkoli in kjerkoli, mi vselej osveži misli in telo. S knjigo, v  katero se potopim kot v najgloblje kotičke oceana in piškoti, ki jih pomakam v čaj, deluje kot nekaj zelo domačnega. Med knjižnimi deli, ki sem jih čitala v zadnjem času, je tudi Mačka med golobičkami Agathe Christie. Njena dela so na mojem bralnem repertoarju, h katerim pa prištevam tudi druge favorite, o katerih sem že pisala, kot so Veliki Gatsby, Pazite se psa in knjige Jeroma Klapke Jeroma. Z užitkom sem prebrala in še berem dela A. Christie, denimo Umor v Mezopotamiji, Karte na mizo in Zlo pod soncem. V mnogih nastopata Poirot in Hastings, nerazdružljiv duo, ki je na lovu za preiskovanje zadevščin, mimogrede pa uletita na kakšen nepričakovan obisk in se ujameta v dogodivščino. V Mački med golobičkami se zgodba odvija na dekliški šoli Meadowbank, ki jo vodi odločna gdč. Bulstrode. Pisateljica nam vrže kikiriki že na začetku, ko smo na Srednjem vzhodu in izvemo, da se v Ramatu pripravlja revolucija. Princ Ali Yusuf zaupa svojem pilotu in tudi prijatelju Bobu poseben zaklad, ki ga skrije med prtljago svoje sestre in nečakinje, preden odpotujeta domov. Na Meadowbanku, kjer se je začelo šolsko leto, se pojavijo tako zunanji, kot tudi notranji zainteresiranci, ki jih skrivnostni bonbončki še kako zanimajo… Ampak na kakšen način se povezujeta Meadowbank in dogajanje v Ramatu, pa bralci kmalu izvemo prek raznih dogodkov, zaradi katerih se stvari še bolj zamotajo v klobčič, ki pa ga Hercule Poirot kot vselej uspešno razkrije.

Naslednja knjižica iz knjižne police, ki sem si jo prebrala, je Odgrnjena tančica. Gre pa za zbirko kratkih zgodb, ki imajo znanstveno fantastično vsebino, čeprav mi delujejo gotsko. Ob tej literarni zvrsti vedno pomislim na Edgarja Allana Poeja, v umetniški smeri pa na angleškega slikarja Atkinsona Grimshawa in njegova slikarska dela. Gotski literarni slog je tako skrivnosten, zamišljen, kar pritegne te v svoje tančice… Kot sprehod skozi drevored na deževno popoldne. V tej zbirki kratkih zgodb, ki jih omenjam, so tudi dela Virginie Woolf, Brama Stokerja (Drakula, seveda), Henryja Jamesa, in pa Charlesa Dickensa, ki še kako dobro obvlada pisanje zgodb z misterioznim navdihom (Pusta hiša, recimo). Njegova zgodba nosi naslov Signalist, pripoveduje pa o sprehajalcu, ki mu prestrašeni signalist pove o nekakšni prikazni, ki se pojavi preden vlak zapelje v tunel in ga opozarja na nekaj strašnega, kar naj bi se primerilo. Prikazen opozarja signalista s znaki, ki jih sliši in vidi le on. Da ti požene srh po hrbtenici.

Nekatere knjige takoj prebereš, druge pa postopoma, najprej te ne potegnejo takoj vase, ko se jim malo bolj posvetiš, pa padeš vanje. V Ogledalu kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe sem pisala, da je izjemna knjiga kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Tako se mi je namreč zgodilo tudi z romanom o rimskem cesarju Avgustu (John Williams), nasledniku Julija Cezarja. Z veseljem prebiram dela in prispevke o rimskem cesarstvu, vendar pa ne želim zveneti kot pokvarjena gramofonska plošča, saj sem o mojem občudovanju Rimljanov že velikokrat pisala. Ko Avgust nasledi Julija Cezarja, ljudje dvomijo v njegov talent; da je še premlad, pravijo. In ga podcenjujejo, toda Avgust pokaže, da ni po župi priplaval. Ko se zgodba razvija, spoznamo njegove bitke, tako osebne kot tudi vojaške in politične. Prek dopisovanj in pisem, spisanih s peresom prebivalcev Rima, za katerega so menili, da je cel svet, pa tudi osebnih znancev samega cesarja in njegovih družinskih članov spoznamo življenje tedanjega časa; če si bil drzen, si lahko dosegel marsikaj. Knjiga, ki je spisana drugače kot Hadrijanovi spomini Marguerite Yourcenarjeve, a enako privlačna z navdihom večnosti.

Podeželski humor

Lahkotno branje. Kaj so to sploh lahke knjige? Jih lahko opišem z nekaj besedami? Ne verjamem v neka pravila, ki bi predalčkala knjige. Knjižna dela so si med seboj le različna. Knjige so za vse. Humoristično knjigo bi denimo označila za lahkotno branje, kar pa tudi ne pomeni, da je brezzvezno in da smo vsi tisti, ki radi uživamo v neobremenjujočem branju, vsebinsko prazni. Nikar me ne razumite narobe, saj obstajajo tudi dnevi za L. N. Tolstoja, Gogolja in Turgenjeva, recimo tik po popoldanskem sprehodu po mestu, ko greš mimo Prešernovega gaja in lije kot iz škafa. Sicer pa, kdo bi šel na sprehod ob takšnem vremenu? Očitno jaz, iz nostalgije, ker sem polna déjà vu občutkov in sem po tisti poti veliko hodila, ampak to je že zgodba za drug dan; poleg tega pa obožujem sobotne deževne popoldneve, ko prilepljena ob okno srkam kavo. Obstaja neka knjižica, ki jo je napisal angleški pisatelj P. G. Wodehouse in zame uteleša besedo ‘relax’. Ob tej besedi bi lahko pomislili na lahkotne dneve v dolgih srajcah in brez hlač, če je to na vašem repertoarju sproščanja… Ampak ostanimo pri knjižici. Hvala, Jeeves je prisrčno knjižno delo, ki se po mojem mnenju lahko bere kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli. Tako kot Velikega Gatsbyja tudi to delo rada večkrat vzamem iz knjižne police in jo še enkrat preberem. Sploh ni važno, kolikokrat sem jo že prečitala, ob Bertiejevem nežnem momljanju in pripovedovanju vselej zdrsnem z rameni nazaj in se sprostim. Nekaj je na Bertieju Woostru in na podeželju, pa na brogue čevljih, zaradi katerih se počutim udobno. Moja stara mama se je prištevala med velike ljubitelje del Agathe Christie in nekaj tega navdušenja sem se navzela tudi sama. Ob branju teh knjig začutim bujnost podeželja, lesene ograje in hiške, po drugi strani pa vožnja z vlakom in opazovanje pokrajine, ki gre mimo, in zopet me prevzame nekakšna toplina, ob kateri se počutim kot doma. Kakšna sta vonj in okus po nostalgiji, se je lahko dotaknem? Kakorkoli, Bertie Wooster je londonski gentleman, ki ni prav nič domišljav. Živi v stanovanjski hiši in obožuje igranje na banjo, kar pa gre v nos… vsakomur. Čeprav je Jeeves sluga, deluje bolj v vlogi Bertiejevega zaupnika in svetovalca. Vedno najde rešitev. Zgodba se začne z zaskrbljenim Bertiejem, ki ga razburi srečanje s starimi znanci – bivšo zaročenko Paulino, njenim očetom J. Washburnom Stokerjem in sirom Roderickom Glossopom, ki rad meša štrene. Kar naenkrat je Glossop zopet tu, najavil se je pri Bertieju na obisk, saj so na delu žleht sile. Ker je Bertie v bloku povzročal kraval s svojim igranjem na banjo, sosedje zahtevajo mir! Vendar pa tudi Jeeves ni navdušen nad Bertiejevem muziciranjem. Zato se Bertie raje odloči, da se preseli na deželo, kjer najame eno od hiš v lasti sošolca, barona Chuffnella, po domače pa Chuffya, ki je lastnik celotne vasi Chuffnell Regis. Če mislite, da je ta zgodba ena od tistih z vznemirljivim začetkom, nato pa se vlečejo kot smrkelj, naj vam povem, da boste lepo presenečeni – no, vsaj po mojem mišljenju. Stara zasedba se srečuje v Chuffnellovem dvorcu; od Chuffyja, tete in njenega mulčka Seaburyja, pa do Chuffyjevih gostov – Stokerja in Pauline, in seveda do nagajivca Glossopa. Zvrsti se komedija zmešnjav in kako bi lahko Bertie obvladal zadeve brez Jeevesa ob svoji strani? Tudi Jeeves je tukaj, tokrat pri Chuffyju, pa kljub temu vedno z rešitvijo na dlani za našega Bertieja. Torej mi preostane le še to, da vas vprašam, česa pri tej knjigi ni mogoče vzljubiti?