Posts Tagged: Razmišljanja

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.

Skrivnosten pomen ritualov

Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,
kar je dano, naj ne bo vzeto,
da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,
in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Rekonkvista občutij

Rdeča vrtnica

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.

Življenje v hieroglifih

Kultura govori univerzalen jezik in je eden od najpomembnejših dosežkov človeštva. Ne zajema samo muzejev, gledališča, umetnosti in filma, ampak tudi druge vidike našega življenja. Morda imamo kulturo radi in uživamo v njenih prenekaterih oblikah, mogoče pa nas niti malo ne zanima, kar je čisto okej, vendar pa menim, da je izkazovanje žaljivih razmišljanj, ki so uperjena proti nam, ki nas kultura razveseljuje, neumestno. Kulturo sestavlja mnogo področij, ki so zelo raznolika, od umetniškega izražanja, prek uprizarjanja gledaliških iger in knjig, pa seveda še drugih vej, ki se dotaknejo srca. Mislim tudi, da zato bolje razvijamo kritično mišljenje, smo dovzetnejši za osebno doživljanje sveta in občutenja drugih ljudi, pa tudi pomirjamo žalost in osamljenost, krepimo samozavest, ipd. Pomislimo na poslikave v jamah iz prazgodovinskih časov, na sporočilnost umetnosti tedanjih ljudstev; motivi so predstavljali njihova življenja, po drugi strani pa tudi abstrakne zamisli. Že tedaj so uporabljali pri poslikavah zemeljske pigmente, kot je denimo siena, iz katere pa izhaja tudi moj najljubši pigment žgana siena. Kaj pa antični Grki in njihova ljubezen do dramatike, ki je spodbujala vprašanja o družbi? Četudi se naša razmišljanja in stališča razlikujejo, ostanimo pri izražanju svojih mnenj civilizirani.

Miselni nomad

Kintsugi je prelepa japonska umetniška oblika, pri kateri mojster povrne življenje lončarskemu izdelku tako, da črepinje združi skupaj z zlatom oz. drugo žlahtno kovino. Tako navdihujoče. Ob tem se povprašam, kako lahko ta koncept postane del življenjske filozofije, na kakšen način lahko to ponesem v svoj vsakdan? S skrbnostjo, umirjenostjo in pozornostjo ter osredotočenostjo, kot roke, ki previdno primejo v roke delčke in jih združijo v čudovit izdelek. Na eni strani je ranljivost, vendar ne mehkost, na drugi strani pa moč – to so nasprotujoče si sile, s katerimi lahko občutja in razmišljanja zlijem v eno. V trenutkih samotnosti se umaknem na tiho pristavico, ki jo nosim v sebi, kot je v Meditacijah napisal Mark Avrelij. Kajti tudi človek, ki je bolj samotarske narave, čeprav imam seveda rada družbo, lahko začuti samoto. Mimogrede, si prebral/a knjigo Stepni volk avtorja Hermanna Hesseja? Vzamem beležnico in si zapišem, kar mi hodi po mislih, saj besede na papirju zvenijo čisto drugače kot v glavi. Moj ritual, ki sem ga že tolikokrat omenila in res deluje kot balzam za dušo in telo, je sedenje na stopnicah in pisanje beležk ob skodelici čaja. Zapišem si stvari, ki me težijo, kot protiutež pa napišem in pomislim na tisto, zaradi česar mi je toplo pri srcu. Zaprem oči, se naslonim nazaj, sem občutljiva na subtilnosti v naravi – na šelestenja listja, petje ptic, na način, kako oblaki prepredejo nebo ali pa na tisto, kar vznemiri čute. Tako si povrnem jasnost v svoje misli, telo in dušo, pa tudi lažje krmarim s tistim, kar veter vrže v mojo smer.

Predlagam prispevka s podobno vsebino: Pokrajina deževnih dni in Umetnost stoičnega življenja.

Ura svinca

Kompresivno delujoče vreme. V uri svinca, ko čutiš, da te vleče navzdol namesto gor, besede ne pridejo tako zlahka. Optimizem šteje… Pa tudi kos jabolčnega štrudlja, ki ga poplakneš s skodelico kave, ne škodi. Sicer pravijo, da hrana ni nujno tolažba, ampak menim, da ti malce tistega, kar imaš rad/a, dobro dene. Drugače te hitro posrka v črno luknjo, če sem nekoliko astralno naravnana. Lažje je, ko napišem nekaj vrstic. Odprem okno in vdihnem zrak, dvignem težo s prsi. Ko je večerno nebo jasno, se ozrem v zvezde; ne kot pesnik, ki išče navdih, ampak kot nekdo, ki je kdaj zamišljen; že Yourcenarjeva je v Hadrijanovih spominih razmišljala o zvezdah in vprašanjih, ki jih naslavljamo na zvezde, kot da bi nam migotajoče lučke lahko odgovorile… Vseeno, trepetlikajo in pomirjajo, in prav nič me ne preseneča, da so s svojo mističnostjo tako navdihovale Egipčane.

Ritmična glasba s posebno noto: Hesperion XXI. Ko poslušam glasbo in pišem zapiske, razmišljam o Mojih pejsažih. Kot sem že napisala, so moj strasten projekt, gnetilnica idej. Dobim neko zamisel in cilj ni v lovljenju estetike. Gre za osebno raven, za dotik, za beležke, ne pa za nek pritisk. Z mojim žlobudranjem sem hotela le povedati, da me pisanje osrečuje.

Ni povezano s tem, kar pišem, ampak med brkljanjem v knjižnici sem naletela na Citadelo francoskega avtorja de Saint-Exupéryja in v knjigi prelepo vrstico – Čas ni več peščena ura, ki porablja svoj pesek, ampak žanjec, ki veže svoje snope. Se strinjaš, ali pač ne? Stavek iz knjige mi je dokaj blizu, saj me spomni na mojo pesem o peščeni uri, s tem pa tudi na moje dojemanje časa – o tem pa sem že pisala v mojih zapiskih o stoikih.

Neskončne zabeležke

Vsakdo, ki ustvarja ali dela v neki klasični obrti, ali pa v moderni panogi, ve, kateri materiali in pripomočki so zanj/o esencialni. S tem ne mislim na blagovne znamke, ampak na tisto, kar deluje zate. Zame sta pomembna papir in svinčnik. Dobro je, če papir zdrži težo in črnilo nalivnega peresa, vendar pa pišem tudi v bloke s tanjšim papirjem in se raje ubadam z vsebino svojega pisanja, pisalo pa prilagodim. Preko let sem našla osebne klasike – Castell 9000 grafitni svinčnik za risanje, gladek papir v beli ali rahlo kremasti barvi, oster šilček in radirka, ki ne ustvarja prahu. Če gramatura papirja to dopušča, uporabim za pisanje nalivno pero z mahovnato zelenim črnilom, sicer pa pišem s katerimkoli zelenim svinčnikom, ki gladko drsi po papirju.

Že nekaj let pečem kruh in moram priznati, da sam proces oblikovanja hleba in pripravljanja testa deluje meditativno. Sprva sem pekla vsestranski kruh, kasneje sem odkrila francosko rustikalno štruco, kar me je vodilo do hrustljavega kruha. Zadnje čase za peko uporabljam glineno ploščo, ki naredi kruh še bolj okusen, skorjico pa neopisljivo. Peko kruha primerjam s pripravo čaja – počakaš, da se voda nekoliko ohladi, jo preliješ prek lističev čaja in počakaš nekaj minut – le da gre pri peki kruha za pomokanje loparja, oblikovanje hleba, štruce ali karkoli že, obenem pa tudi za samo pripravo testa. Trendi današnjega časa temu pravijo čuječnost, a gre za nekaj, kar obstaja že od pamtiveka. Moj kruh denimo ni tako fotogeničen kot čudoviti vzorci, ki jih lahko vidiš okoli, ima preprost vzorec, je pa narejen z rokami in ga najraje jem opečenega ali pa kar samega.

Eno od najbolj zanimivih del, ki sem jih prebrala v zadnjem času (seveda nisem pozabila, da moram napisati še kaj o Avgustu Johna Williamsa), je roman Jamesa A. Michenerja z naslovom Vrnitev v otoški raj, na katero sem čisto po naključju naletela v knjižnici. Knjiga me je pritegnila s pripovedovanji o drugačnih kulturah Južnega Pacifika. Nekatera poglavja so fiktivna, druga pa osnovana na konkretnih dejstvih, saj je bil avtor med drugo svetovno vojno nastanjen v službi ameriške mornarice na enem od otokov v Južnem Pacifiku. Njegovo pripovedovanje o koralnih grebenih in zgodbe o odnosih med otočani, ali pa način priprave jedi, je tako občuten, da se prek kratkih zgodb zlahka potopiš v eksotičen svet otokov.

Neke noči se mi je sanjalo o Franciji (in kaj je novega…); no, v nekih drugih sanjah pa sem se vozila po nekem neznanem francoskem mestu po dolgi ulici, ampak te sanje so se dogajale torej nekje v Franciji, kjer je na meni neznani vzpetini stal grad. Hribčki in trava okoli mene so bili… kaj pa vem, pšenične barve. Ko sem bila z mojim hrtkom na sprehodu, me je nek kraj spomnil na te sanje. Kot nekakšen déjà vu.

Predstavljaj si, da te sončni žarki, ki v tem jutru sijejo skozi okno, božajo po obrazu.

Lahkonočnica

Včasih pred spanjem pesnim v svojo malo beležnico, ki je še nisem zapolnila in tako nadaljujem s prakticiranjem spontanega pisanja. Lahkonočnice so lahke pesmi (kot Mozartova glasba), čeprav nisem prepričana, da ta izraz sploh obstaja…

Cvetovi pomarančevca dehtijo,
v jutru vzburkajo mi domišljijo…

Topel veter zaziblje veje,
mojo dušo nežno greje…

Srce kot sonce je žgoče,
bije kar najbolj vroče…

Sanjava opojnost mane,
neukročenost živalske narave…

Pred menoj se v pahljači morje odpre,
z globokimi očmi se vame zazre….

Tre

Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.

Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.

Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.

Večerna pesem

Komaj glas se dvigne nad šepet, 
tolaži me pridih večerne zarje,
me je prevzelo morje zvezd,
da v jasni noči
sanjam samoto jesenskih brez?

Trenutki so neskončni,
kava se v skodelici ohladi,
a dokler sanje še živijo,
ptic bom jate v dlani ujela,
upanju pustila pot v srce.

Vsak srčni utrip
povrne vandrajoče misli,
polje klasja valovi,
še zadnji utrinek večera usahne.

Pišem

Ko me prime dopisovalski hrošček, se mu z užitkom predam. Vedno sem si rada dopisovala prek pisem, tudi sedaj si še izmenjujem razglednice in tako dam kanček duška svoji avanturistični žilici. Topljenje paličke voska je skorajda antično, vendar pa je pečatenje pisem kar precej seksi. Počutim se kot del skrivnega društva. Romantična sem, in kaj potem? V želji po izmenjavi pisem ne želim zveneti utopično, niti kritično do sodobnih tehnologij, toda menim, da v današnjem času iz očitnih razlogov ni toliko interesa za dopisovanje, enako bi dejala tudi za e-pošto. Morda pa le jaz živim pod neko čudno skalo? Nobene potrebe ni, da bi ob dopisovanju pomislili na viktorijansko dobo, ko je Charlesa Dickensa z vljudnostmi dolgočasil pripovednik H. C. Andersen. Dopisovanje je polno rizika, čista norost. Zelo sem vesela za svojo dopisovalko V. iz Rusije, s katero sva si izmenjali veliko pisem in razglednic ter si zaupali razne misli. Pa še majhen namig: iz izkušenj lahko povem, da tudi v dopisovalskem svetu obstaja mlačnost. Dopisovalec/ka, ki prejme tvoje pismo, preveč dolgo razmišlja in se ne more odločiti, ali bi odpisal/a. Ampak to je le drobna iglica v senu, nekaj, kar se z dobro voljo zlahka izboljša. Pisanje pisem je osebno, saj si oseba vzame čas, pri tem pa ni pomembno, ali je vsebina prijateljska, oz. kaj drugega. Če je pismo prijazno naravnano, te prevzame toplina, v nasprotnem primeru pa se pri sebi nasmehneš.

Delim še nekaj povezav:

Moj Postcrossing račun za vse zainteresirane;

Letter Writers Alliance blog;

Članek o Marku Tuliju Ciceru;

Glasba za sproščen večer.

Pokrajina deževnih dni

Svobodno pisanje… Ko ne razmišljam o tem, ali so moje besede v popolnem sosledju. Notranji kritik je utišan, sem le jaz s svojimi mislimi, ki plujejo z nalivnim peresom po papirju. 

Na drogu javne razsvetljave počiva ogromna vešča. Zadnjič, ko je prenehalo deževati in je zapihal vetrc in so se oblaki počasi umikali, so po nebu poletele lastovice in se vrtinčile v ritmu vetra… 

Jaz in Terry (moj hrtek) nekega večera pod zvezdnatim nebom. Kaj je že napisala Marguerite Yourcenar v Hadrijanovih spominih o zvezdah? Ah, to morje zvezd.

Iz nekega razloga mi je danes všeč, ko pišem v ležeči pisavi. Najbrž je nekaj v zvezi s tem, da dežuje in tako deluje bolj pomirjajoče, nekako v tem smislu, kot da šepetam. Kje naj začnem? Takšni dnevi, kakršen je današnji, kar kličejo po vroči skodelici čaja / kave in s svinčnikom že sežem po beležnici, da bi si nakracala nekaj vrstic. Povsem nepovezano, ampak ali se moraš za pisanje res povsem osredotočiti? Menim, da ne. Dajmo, Lea – tudi pri pisanju obstaja neka dinamika, vendar pisanje najboljše steče, ko se prepustim trenutku in ne razmišljam preveč. Najbolj spontane beležke sem napisala v času svoje najljubše jutranje rutine, ko sem v zgodnjih jutrih skočila iz postelje, si pripravila Darjeeling čaj ali kavo, sedla na stopnice in izpisala vse, kar mi je prišlo na misel. Čeprav so povsod nalepljeni neki nasveti, tudi za pisanje, si mislite, sem vedno rada to počela po svoje… Pisanje lahko odkrije globoka hrepenenja našega srca, če si dovolimo čutiti, in zakaj si ne bi? V različnih oblikah si delam zabeležke že kar precej časa, in tista senzacija, tudi, ko je vse ostalo težko, ne poneha. Morda bi pisanje lahko opisala tako, da sem v stari knjižnici, kjer vzamem iz police neko knjigo in pred mojimi očmi se razprejo police, tukaj je tista alkimija, hodnik me vodi v neznane pokrajine. Kot v knjigi Jamesa Hiltona o deželi Shangri-La, svet, ki je skrit za vrati.

Pred spanjem prebiram knjigo Johna Williamsa o rimskem cesarju Avgustu, ki sem jo zadnjič našla v knjigarni med naključnim brkljanjem. Dopisovanje (sprva) Julija Cezarja in pisma, ki so jih pisali Avgustovi poznanci, ko so bili skupaj na terenu, ohranjajo pisanje tekoče in živahno. Kaj je z menoj in Rimljani? V meni se vzbudijo neki posebni občutki, je neko vzdušje, tisti šepet Mediterana, ki pomirja, vonj po borovcih. Bolj temeljito pa bom o knjigi napisala, ko jo preberem, lahko pa že kar takoj povem, da je name naredila pozitiven vtis.

Peščena ura

Včasih sem peščena ura,
čas skoz’ prste mi polzi,
ne mine dan, niti minuta,
vse gre hitro, se ti ne zdi?

Kjer se reka v morje steka,
črta tanka je kot las,
nad obzorjem nov dan se prebuja,
čuje se žerjava v letu glas.

Ko se dan preveša v noč,
v vetru ustnice mi zadrhtijo,
za drevesi se potegnejo meglice,
z vlakom misli mi hitijo.