Posts Tagged: Razmišljanja

V spomin

Po glavi se mi podi nešteto misli. Zasidrana sem ob obali, a me lahko odnese tok reke, če se pravočasno ne ustavim. Misli so pozitivne, mešane, toda kako pisati o izgubi svojega starša? Moji pejsaži in druga spletišča so bili vedno kotiček, kjer sem lahko izpisala svoje srce. Besede ne morejo izraziti bolečine, ki jo čutim. Razmišljam o pogovorih in glasu. Rada bi jo objela, prijela za roko in ji povedala nekaj tolažilnega, vendar ne morem. V težkih trenutkih se pokaže tvoja moč. Nekaj lepih trenutkov z mojo ljubo mamo. Bila je korajžna, iskrena, zanesljiva, verjela je, da beseda ni konj in vesela sem bila, ko sva skupaj pili kavo, čaj ali šli na torto. Najin najljubši parfum še danes izhaja v različnih verzijah. Predstavila mi je svet knjig, najraje je brala Agatho Christie. Njena najljubša pesem je bila Ticket to Heaven skupine Dire Straits in lahko jo je poslušala neprestano, pa se je ni naveličala. Kakšen biser. As-salamu alaykum.

Mobitel ne spi

Relax je posrečena beseda s širokim pomenom, ki jo še raziskujem. Ne spomnim se namreč, da bi kdaj prebrala članek ali gledala kak dokumentarni film, ki bi pripovedoval o tem, da je življenje podobno opazovanju ptičkov, ki sedijo na veji. Razen če smo ornitologi ali biologi in je to naša poklicna pot, potem je to nekaj drugega. Moje razmišljanje glede relaksiranja je takšno, da najprej delam, vlagam svoj trud v tisto nekaj, potlej pa pride sprostitev. Saj smo se že znašli v takšnem položaju, da smo se počutili kot v osamljenem stolpu, toda mi vemo, s kakšnim namenom nekaj počnemo, ali ne? V glavnem. Mogoče se motim, a ravno pravšnja mera sprostitve koristi za pridobitev moči in jasnosti razmišljanja za nadaljnje delo in aktivnosti. Menda si relaksiranje vsak razlaga po svoje, toda sprostitev ne poteka nujno v neki pasivni obliki. Amor fati, Wu wei in Carpe diem povezujem z aktivnim sproščanjem in jih lahko vnesem tudi v svoj vsakdan. Ne meditiram zaradi lepšega. Če uživam v delu, je to zame sprostitev. Ni mi treba ležati v viseči mreži pod palmami, čeprav zveni luštno. Ko se usmerim v pisanje, je to moja oblika sproščanja. Poleg poslušam glasbo, kaj zapojem (hi, konj’ček moj, tud’ ti nocoj…) in si tako ustvarim atmosfero. Vendar pa sem že napisala, da nobena zares dobra stvar ni lahka. Kako pa gresta skupaj sproščanje in vznemirjenje? Gre za nekakšno zagonetko, a nekako menim, da se ne morem preveč sprostiti, če želim nekaj dobro opraviti, neko rahlo vznemirjenje pa potrebujem, če sta pozornost in osredotočenost moj namen. Pravi užitek je, ko se trudiš za nekaj, kar ti veliko pomeni. Sam trud ni vedno užitek in si ob tem lahko zelo osamljen/a, ampak da svoje bitje vključiš v tisto, kar verjameš, je veliko vredno – vredno dolgih ur.

Rdeči mesec na obzorju

V luči prihajajočih novoletnih praznikov bom tudi sama posula nekaj  čokoladnih mrvic po moji kavi. Moji občutki glede praznikov so mešani. Ne glede na trenutno dogajanje so potrošniški ideali še vedno usmerjeni v darila, kot da se mesec december vrti le okoli nakupovanja (pregrešnih gor ali dol) dragocenosti za naše najdražje. Če bi se ljubezen lahko kupilo, potem bi bili vsi ljudje na tem svetu zelo srečni, kajne? Moje mišljenje glede daril je, da bolj šteje pozornost skozi vse leto, ne pa samo ob osebnih ali nekih splošnih praznikih. Kaj sploh pomeni, če se ‘družina’ zbere za božič, skozi celo leto pa nima nobenega stika? Nikar me ne razumite narobe – sem romantična oseba, ampak nisem ljubiteljica pompa. Všeč mi je pogled na okrašeno smrečico ali na lučke, ki imajo nek simbolen pomen. Ko sem nedavno tega gledala posnetke iz videokamere, je bilo na nekem posnetku tudi praznovanje novega leta še iz časov, ko sem bila majhen človek (beri: otrok). Tedaj se je vse vrtelo okoli daril, klasične praznične hrane in šlagerskih popevk. Saj se niti ne spomnim več, kaj sem si kot otrok želela za praznike, vendar pa sta me stara starša vselej obdarovala. Na 6. december sem denimo v tradicionalnem duhu prejela pehar s suhim sadjem, klementinami ali mandarinami (takrat še ni bilo toliko križanega sadja kot sedaj) in nogavicami. Nogavice + čevlji z vezalkami = fetiš nr. 1 zame. Moji domači, kljub obdarovanju nikoli niso predstavljali t.i. čudežnih decembrskih mož kot resnične. Nekakšno potrditev tega sem dobila, ko sva z mamo v nekdanjem Globusu srečali starega očeta, ki je prav tako šel po nakupih. V njegovi vrečki sem mimogrede opazila rdečo budilko, ki jo je kasneje v dar prejel moj oče. Tako nisem verjela v Božička, ki se tlači skozi dimnik, da bi dostavil darila, je pa zanimiva ideja Dedka Mraza, ki se pelje na saneh po pokrajini in ga na njegovi poti spremljajo vile. Različne kulture, nekatere med njimi izhajajo še iz poganskih časov, imajo tudi svoja prepričanja glede nastanka božiča. Moji najljubši darili za katerokoli priložnost sta notranji mir in ljubezen – zveni kot nakladanje, ampak teh daril ti nihče ne more kupiti, je nekaj, kar si ustvariš sam/a ali z nekom posebnim. Nista oprijemljiva in zahtevata našo pozornost, telo, misli, čute, vse. Pišem kot nekdo z določeno preteklostjo, ki se je velikokrat znašel na razpotju. Razmišljam, da lahko prejmeš najboljša darila iz vseh kategorij, pa to ne bo zagotovilo sreče, kaj šele notranjega miru. Predstavila sem svoj osebni pogled na praznično dogajanje, ker so mnenja glede praznikov in obdarovanja stvar vsakega posameznika oz. posameznice in si tako tudi ustvarimo (praznično) vzdušje. Morda zveni čisto sanjavo, vendar pa verjamem v napisano, saj smo privrženci erosa pač takšni.

Mini spis o sreči

Buongiorno…

Un caffè, per favore.

Ko si postavim vprašanje o sreči, si odgovorim, da to vsakomur pomeni nekaj drugega. Definiranje sreče je namreč podobno definiranju normalnosti. Kaj je v današnjih časih sploh normalno? Kdo odloča o normalnosti? Za nekoga je pokvarjenost normalna. Za drugega pa je normalno to, kar počne in pooseblja večina. Stvar osebne presoje je, ali si želiš biti tak kot drugi, tako kot vse preostalo v človekovem osebnem življenju. Kaj mi pomeni sreča? Da se denimo ne prepiram, ker sem prepirov že dosti poslušala; da imam priložnost za dobro voljo, tudi če trenutki niso idealni. Zame se sreča nahaja v perspektivi, ki jo človek goji v svoji notranjosti. Vedno me je na primer navduševala fantazija o življenju na jadrnici, ki pluje po morju, daleč stran od vsega sveta. Ko o tem premišljam, pri mojem sanjarjenju ne gre za neko določeno destinacijo, ampak za občutek zračnosti, da lahko diham. 

Po mojem mišljenju je sreča odločitev. V tem pa sloni tudi zanka, saj prijazni ljudje končajo zadnji. Ko razmišljaš o sreči drugih, malo pomisli tudi na svojo srečo in se mogoče povprašaj, kdo se spomni na raven zadovoljstva v tvojem življenju?

Iskanje življenja, ki udejanja neko popolnost, je stvar vsakega posameznika, vendar pa sreča in popolnost nista povezani. Kaj pa sploh je popolnost? Popolnosti ni, z izjemo Stepforda. Morda pa ne potrebuješ luksuza in finih stvari, da bi se zjutraj zbujal/a kot na puhastem oblačku, saj sreče ne moreš kupiti, pa tudi destinacija ni, na katero bi potoval. Morda si zjutraj rečeš, kako je kava, ki si jo pripravil/a, senzacionalna, in te to osrečuje. Četudi se tvoje želje razlikujejo od drugih, s tem ni nič narobe. Kajti drugačnost je dobra. So pa tudi ljudje, ki čakajo na tvoje napake oz. na neke drobtinice, ki bi ti jih potisnili pod nos, zato si še naprej utiraj korake po neuhojenih poteh.

Ko takole prebiram svoje bloke in beležnice, si nekako zamišljam, da je vse skupaj res kot čačača, ko greš za nekaj korakov naprej in potem za nekaj korakov nazaj, kot pri plesu.

Proč s temnimi mislimi

Tesnoba je način, da spoznamo sebe; je pa tudi priložnost, da prepoznamo miselne in vedenjske vzorce, ki nam škodujejo in tako znova ugotovimo, kaj je tisto, kar nas zares osrečuje, saj se tako lažje spopademo z negativnostmi v življenju. Morda je pa nastopil čas, da si nehamo očitati stvari, ki so se pripetile v preteklosti, saj življenje poteka tukaj in sedaj. Predlagam nekaj dejavnosti za sproščanje.

Poslušanje glasbe. Že od nekdaj sem rada poslušala glasbo, prek slušalk ali pa gramofona. Kadarkoli je prilika, naj bo to zjutraj, popoldne ali zvečer, si zavrtim nekaj skladb, ki me privzdignejo. Včasih pred spanjem poslušam Mozarta ali pa meditacijo s tropskim dežjem, znova pa odkrivam tudi glasbenike, ki sem jih poslušala pred desetimi leti, kot so Frank Sinatra, Elvis Presley in Ray Conniff, pa skladbe, ki jih je Henry Mancini ustvaril za filme Rožnatega panterja. 

Meditacija. Na meditiranje ne bi takoj pomislila, saj naj bi disciplinirano in pokončno sedeli pri miru kar nekaj minut. Ampak meditacija poteka v različnih oblikah. Lahko jo združimo s fizično aktivnostjo in dihanjem, toda več o tem v naslednjih vrsticah.

Telovadba, joga in podobne aktivnosti. Dobro je, če telo deluje v smeri našega razmišljanja. Nesproščenost vodi v nenavadne senzacije v telesu (ahem…). V podzavesti se je naselilo nekaj neudobnega in tako telo prenaša vse mogoče napetosti, ustvarjene v naših mislih. Če pa pobrskamo po skrivnih kotičkih naše duše, ki so kot Marianski jarek in se soočimo z neudobnim, si osvobodimo glavo in telo. Poprej sem prakticirala dinamično jogo, sedaj pa mi je všeč umirjena oblika joge. Pa tudi hoja mi spodbuja toplino v srcu, saj sem užitek v sprehodih znova odkrila po dolgem času. Kaj se ni prijetno vrniti s sprehoda na skodelico vročega čaja in sadno pecivo?

Pisanje. Oh, saj vem, da sem o pisanju dnevnika in jutranjih straneh že kar precej napisala, a ne morem mimo pomembnosti zapisovanja občutkov, raznih dogodkov in dejavnosti, ki te razveselijo, pa tudi vznemirijo. Tako smo iskreni s seboj in si izboljšamo koncentracijo. Lahko pa si v mislih naslikamo tudi kaj sproščujočega.

Fizično delo. Kako zanimivo, da se fizično delo le redkokdaj znajde na seznamu dejavnosti, ki pomirjajo, ampak verjemi ti meni, deluje kot bi Merlin zamahnil s svojo paličko. Delo krepi telo in duha, pa še krepke mišice potrebujemo, da lahko prenašajo stres. Pri vrtnarjenju, denimo posvetimo pozornost rastlinam in si krepimo pozitivne občutke.

Dihanje. Subtilno dihanje, ko vdihneš skozi trebuh in izdihneš skozi nos ali usta deluje pomirjajoče na telo in dobro vpliva na koncentracijo. Vsem, ki jih spremlja tesnoba, bi zaželela, da najdejo v sebi košček topline, nekaj, kamor se lahko misli umaknejo, ko se prikrade noč. Naj se ramena senzualno približajo ušesom in potem jih sprostimo nazaj. Vem, da ni preprosto, ampak s prakticiranjem ljubezni do sebe in do bližnjih lahko stopimo iz teme na svetlo.

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Nežnosrčna

Pripovedovanje o tesnobi je nekaj najtežjega, kar sem kdaj napisala. To ni tako preprosto, kot bi nekoga vprašala: »Hej, kako si? Okej, papa.« Zame je tesnoba neoprijemljiv občutek, oprime se kot najbolj neudobna potapljaška obleka. Zavetja kar ne moreš najti in tisto, kar ti je še prej nudilo toplino, danes zveni kot hladen večer. Počutim se, kot bi vame pljusknilo vse tisto, pred katerim sem se tako dolgo zadrževala. Zagotovo sem že kdaj poprej občutila tesnobo, a sem še vedno imela tisti dober občutek, zaradi katerega sem neugodje pometla stran in se lažje postavila pred kakšen izziv. Letos pa sem na neki določeni točki postala tako osamljena in odtujena od vsega, še najbolj pa od svojih lastnih občutkov; nositi v sebi pozitivno miselnost se je zdelo tuje, saj sem se počutila, kot bi porazila samo sebe. Če si še tako občutljiv/a za dogajanje okoli sebe in za občutja drugih, je to samo še češnja na vrhu torte tesnobnosti. V nekem pogovoru sem slišala nekaj zanimivega: tesnoba ni nič posebnega, in dejstvo, da nisem sama v tem, mi je bilo v olajšanje. Dolgo nisem mogla priklicati k sebi nobenih veselih občutkov, kot bi neka nevidna sila izpila iz mene vso energijo. Odločila sem se, da bom šla po poteh ovir in se naučila živeti. Imela sem neke želje, ki sem jih puščala ob strani, dokler me niso premagale. S seboj se spopadam tako, da hodim na sprehode z mojim hrtkom Terryjem, še naprej prakticiram jogo, se vozim z avtom, zavračam perfekcionizem in se prepustim trenutkom, brez pritiskov in obsojanja, poslušam dobro glasbo in zaplešem. V orehovi lupinici je tista skrivnost, ki niti ni skrivnost – da je še vedno bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.