Monthly Archives: oktober 2018

Victor Hugo na orientu

Tih večer, v ozadju me igranje Chrisa Bottija na trobento ponese v omamo. V trenutkih, ko si malce pod vremenom, se lahko kot Napoleon Bonaparte potopiš v kolonjsko vodo za občutek energičnosti; morda si pripraviš čaj z maroško meto ali pa odjahaš v sončni zahod s pesniško zbirko Victorja Hugoja, Les Orientales. Prva Hugojeva knjiga, ki me je zares navdušila, nosi naslov Leto strahote 1793; po mojem mnenju je to eno najboljših del, napisanih na temo Francoske revolucije. Je pa tudi dobra začetna točka za vse, ki vstopajo v svet romantičnega upornika, ki ni bil samo pisatelj, ampak tudi pesnik in umetnik. Pesmi o Jutrovem se preselijo iz pesnikovih občutenj na eksotični Bližnji vzhod; čeprav V. Hugo pesniški zbirki ni posvečal posebne pozornosti, je ta knjižica neuporabne poezije praznovanje svobode. Zbirko pesmi je navdahnila Grška osamosvojitvena vojna, poleg tega pa je tu še avtorjeva neizrečenost glede Francoske revolucije, zaradi katere se zateče k umetnosti. Blesk orienta v pesniški zbirki, v ozadju pa mračnost. In pesmi? Ogenj z neba pripoveduje o biblijski temi uničenja mest Sodome in Gomore; Navarino govori o bitki pri Navarinu; podoba privlačne ženske v Sultanovi najljubši ženi; ali pa igriva Sara v kopeli z erotičnim pridihom; morda pa tudi pesem On, v kateri Hugoja preganja Napoleon Bonaparte – enkrat ga umetniško navdihuje, drugič ga prezira; v Mazepi (za vizualizacijo predlagam sliko z istim naslovom francoskega slikarja Louisa Boulangerja) pa Hugo pove zgodbo Ivana Mazepe, ukrajinskega plemiča, ki naj bi ga po legendi zaradi razmerja z baronico X privezali golega na divjega konja in spustili na prosto. Pesmi o Jutrovem so zbirka vsebinsko bogatih besedil, ki bralca ovijejo v čar orienta, hkrati pa ga popeljejo v ozadje zgodovinskih dogodkov. Zanimivo branje za jesenski večer, ko slišiš le nežen džez in šelestenje listja v vetru.

Noč lovca samotarja

Ne verjamem v idealen trenutek za življenje, pisanje, fotografiranje, karkoli. V iskanju najboljšega trenutka si kot popotnik, ki sedi na kovčku na zaprašeni železniški postaji in pričakuje vlak, ki ga ni od nikoder. Vendar pa živiš za poljub ustvarjalnosti, saj je tisti pravi trenutek že v tebi. Leopard lovi in ustvarja atmosfero. Ne ustvarjam v času večerne zarje, ali pa takrat, ko se sončni žarki v zebrastih trakovih poigravajo s senco na tleh; ko občutenja zaklenem v svojo dušo, dihajo z menoj v kateremkoli trenutku, ko se odločim za dejanja.