Posts in Category: Motivi v grafitu

Najljubše operne skladbe in klasična glasba z antičnim pridihom

Na Mojih pejsažih večkrat pišem o temah, ki so mi blizu. Tudi o glasbi sem že nekajkrat pisala, pri tem pa je bil poudarek na klasični glasbi, ki me spremlja že od malega. Pozdravljam glasbo, ki razveseljuje, izboljša razpoloženje in spodbuja k razmišljanju. Po mojem mišljenju klasična glasba in opera kot del te tradicije igrata pomembno vlogo v naštetem. Samo zato, ker je klasična glasbaresna, še ne pomeni, da je dolgočasna. Ampak saj sem tudi jaz dosti resna. Če si vzameš čas za dolce far niente in se prepustiš, te melodije privzdignejo. No, vsaj z menoj je tako. Glasba je ena od tistih stvari, ki premagujejo razlike med narodi, kulturami in starostjo, ipd. ter vsaj za nekaj trenutkov olajšajo, kar se nam in v svetu dogaja.

Ne poznam nikogar, ki ne bi poznal arije Nessun dorma iz Turandota skladatelja Giacoma Puccinija. In ali je vprašanje, kateri operni pevec jo bolje izvaja sploh fer? Menim, da ne. Dobra glasba zahteva čas in potrpežljivost. Kot sem pisala v spisu o knjigi ‘An Opera Miscellany’ je opera preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja. Operni motivi so pogosto zgodovinski, lahko so romantične narave, obenem pa vzpodbujajo čustveno občutenje. Gre za veliko pričakovanje, ki mu sledi sprostitev. Stari oče je na primer rad prisluhnil Viljini pesmi iz operete Vesela vdova Franz Lehárja, saj je ta pesem nanj naredila velik vtis. Kar je povsem razumljivo. Privlačijo me tudi bolj umirjene skladbe, kot je Zdes’ khorosho enega od mojih najbolj poslušanih skladateljev, Sergeja Rachmaninova. Njegovo glasbo sem najprej spoznala prek klavirskih koncertov, ki so kot balzam za mojo dušo. V mislih si lahko naslikam sončni zahod, o katerem pesem tudi pripoveduje. Ko poslušam Mario Callas, ki prepeva Vissi d’arte iz Puccinijeve opere Tosca, se čas ustavi. Operna glasba ima to čudovito moč, da pretvori in prežene občutke iz teme na svetlobo. Un bel di vedremo iz Puccinijeve opere Madama Butterfly je čudovita arija, ki poboža ušesa z nežnostjo. Ali pa žalostna O mio babbino caro iz še ene Puccinijeve opere, Gianni Schicchi, ki priča o njegovem glasbenem geniju. Melodija nam predlaga neprimerljivo lepoto Ponte Vecchia. Nekateri skladatelji so preprosto imeli v sebi nekaj takšnega, kar jih je gnalo naprej k ustvarjanju brezčasnih del. Ko si zaželim poslušati klasično glasbo ali opero, posežem po že poznanih delih, rada pa odkrivam tudi nova dela. Kot sem že povedala, ne vidim smisla v opredeljevanju k zgolj eni glasbeni zvrsti in tudi znotraj klasične glasbe je tako – poslušam Čajkovskega, zavrtim pa si tudi neoklasicista Erika Satieja. Če se v mislih sprehodim nazaj k svojim rimskim počitnicam (ki so bile malo drugačne kot v dejanskem filmu z Audrey Hepburn in Gregoryjem Peckom), pomislim na simfonične pesnitve Ottorina Respighija, ki se vežejo na Rim. Takoj me ponese k borovcem, citrusom in tisti posebni atmosferi, o kateri sem že pripovedovala v Rimskem navdihu večnosti. Glasba, ki me nekako popelje v antične čase, name deluje meditativno in v svoji nežnosti pove veliko. Na primer Respighijevi simfonični pesnitvi Rimski vodnjaki in Rimske pinije, ob katerih razmišljam o Rimu v sončnem zahodu in dopoldanskih sprehodih, najbolj čarobnih časih dneva. Skladatelji z melodijami povedo, kar pisatelji z besedami in občutke prenesejo preko not. Za posladek pa Respighi v eni od svojih pesnitev doda simpatično ptičje žvrgolenje, da se poslušalec še bolj vživi v skladbo. Antično vzdušje, kot sem ga poimenovala zaradi svojih občutenj, pa z navdihom impresionizma ustvarjajo tudi nekatera dela Mauricea Ravela in Claudea Debussyja. Debussy je svojo glasbo prepletal z vtisi iz narave. Na primer rada prisluhnem njegovi simfonični pesnitvi Morje in orkestralni izvedbi nokturna Sirene, saj sta obe deli zaviti v mehkobo plesa med valovi in morjem, ki ga spremlja pesem siren. Ne gre samo za poslušanje, gre tudi za doživljanje. Tudi balet Dafnis in Hloa Mauricea Ravela za impresarija Djagileva me popelje v daljne antične čase arkadijskih pokrajin, ki sem jih že omenjala. Mogoče je nagnjenje do romantike tisto, zaradi katerega se tako vživim v skladbe, a si brez glasbe in bogastva občutkov, ki ga prinese, res ne predstavljam vsakdana.

V mojem slogu

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Sonce in življenje

Nekaj risb iz zadnjega časa… Če se morda spomniš leoparda iz Noči lovca samotarja, sem ga slekla iz njegove klasične oprave in ga naredila bolj svežega, da v živahnosti rjove iz risbe.

Miselni nomad

Kintsugi je prelepa japonska umetniška oblika, pri kateri mojster povrne življenje lončarskemu izdelku tako, da črepinje združi skupaj z zlatom oz. drugo žlahtno kovino. Tako navdihujoče. Ob tem se povprašam, kako lahko ta koncept postane del življenjske filozofije, na kakšen način lahko to ponesem v svoj vsakdan? S skrbnostjo, umirjenostjo in pozornostjo ter osredotočenostjo, kot roke, ki previdno primejo v roke delčke in jih združijo v čudovit izdelek. Na eni strani je ranljivost, vendar ne mehkost, na drugi strani pa moč – to so nasprotujoče si sile, s katerimi lahko občutja in razmišljanja zlijem v eno. V trenutkih samotnosti se umaknem na tiho pristavico, ki jo nosim v sebi, kot je v Meditacijah napisal Mark Avrelij. Kajti tudi človek, ki je bolj samotarske narave, čeprav imam seveda rada družbo, lahko začuti samoto. Mimogrede, si prebral/a knjigo Stepni volk avtorja Hermanna Hesseja? Vzamem beležnico in si zapišem, kar mi hodi po mislih, saj besede na papirju zvenijo čisto drugače kot v glavi. Moj ritual, ki sem ga že tolikokrat omenila in res deluje kot balzam za dušo in telo, je sedenje na stopnicah in pisanje beležk ob skodelici čaja. Zapišem si stvari, ki me težijo, kot protiutež pa napišem in pomislim na tisto, zaradi česar mi je toplo pri srcu. Zaprem oči, se naslonim nazaj, sem občutljiva na subtilnosti v naravi – na šelestenja listja, petje ptic, na način, kako oblaki prepredejo nebo ali pa na tisto, kar vznemiri čute. Tako si povrnem jasnost v svoje misli, telo in dušo, pa tudi lažje krmarim s tistim, kar veter vrže v mojo smer.

Predlagam prispevka s podobno vsebino: Pokrajina deževnih dni in Umetnost stoičnega življenja.

Ura svinca

Kompresivno delujoče vreme. V uri svinca, ko čutiš, da te vleče navzdol namesto gor, besede ne pridejo tako zlahka. Optimizem šteje… Pa tudi kos jabolčnega štrudlja, ki ga poplakneš s skodelico kave, ne škodi. Sicer pravijo, da hrana ni nujno tolažba, ampak menim, da ti malce tistega, kar imaš rad/a, dobro dene. Drugače te hitro posrka v črno luknjo, če sem nekoliko astralno naravnana. Lažje je, ko napišem nekaj vrstic. Odprem okno in vdihnem zrak, dvignem težo s prsi. Ko je večerno nebo jasno, se ozrem v zvezde; ne kot pesnik, ki išče navdih, ampak kot nekdo, ki je kdaj zamišljen; že Yourcenarjeva je v Hadrijanovih spominih razmišljala o zvezdah in vprašanjih, ki jih naslavljamo na zvezde, kot da bi nam migotajoče lučke lahko odgovorile… Vseeno, trepetlikajo in pomirjajo, in prav nič me ne preseneča, da so s svojo mističnostjo tako navdihovale Egipčane.

Ritmična glasba s posebno noto: Hesperion XXI. Ko poslušam glasbo in pišem zapiske, razmišljam o Mojih pejsažih. Kot sem že napisala, so moj strasten projekt, gnetilnica idej. Dobim neko zamisel in cilj ni v lovljenju estetike. Gre za osebno raven, za dotik, za beležke, ne pa za nek pritisk. Z mojim žlobudranjem sem hotela le povedati, da me pisanje osrečuje.

Ni povezano s tem, kar pišem, ampak med brkljanjem v knjižnici sem naletela na Citadelo francoskega avtorja de Saint-Exupéryja in v knjigi prelepo vrstico – Čas ni več peščena ura, ki porablja svoj pesek, ampak žanjec, ki veže svoje snope. Se strinjaš, ali pač ne? Stavek iz knjige mi je dokaj blizu, saj me spomni na mojo pesem o peščeni uri, s tem pa tudi na moje dojemanje časa – o tem pa sem že pisala v mojih zapiskih o stoikih.

Lahkonočnica

Včasih pred spanjem pesnim v svojo malo beležnico, ki je še nisem zapolnila in tako nadaljujem s prakticiranjem spontanega pisanja. Lahkonočnice so lahke pesmi (kot Mozartova glasba), čeprav nisem prepričana, da ta izraz sploh obstaja…

Cvetovi pomarančevca dehtijo,
v jutru vzburkajo mi domišljijo…

Topel veter zaziblje veje,
mojo dušo nežno greje…

Srce kot sonce je žgoče,
bije kar najbolj vroče…

Sanjava opojnost mane,
neukročenost živalske narave…

Pred menoj se v pahljači morje odpre,
z globokimi očmi se vame zazre….

Notice vizualne poezije

Čeprav sem globoko v sebi optimistična oseba, si ne morem kaj, da se ne bi semintja povprašala…

Ali sem kot Mark Avrelij, ki spodbudno pravi:
Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – IV, 49.

… Ali pa kot Gustave Flaubert, ki nekoliko bolj direktno meni:
Vedno sem skušal živeti v svojem slonokoščenem stolpu, vendar ob zidove treska val dr. in ga skuša spodnesti.

Ampak saj ni pomembno, na katerem koncu spektruma stojim. Že v Mojih razmišljanjih o pisanju sem napisala, da negativne občutke obrnem v pozitivno smer in o njih pišem, pride pa tudi kakšen dan, ko se nagibam k našemu francoskemu pisateljskemu šampionu, kar je čisto človeško. Takrat si zaližem rane na nekaj načinov v svoji levji maniri. Naj si nocoj dovolim biti gondoljer iz Hoffmannovih pripovedk in potegnem iz predalov nekaj čvrstih favoritov. Vselej obstaja knjiga za neko vrsto počutja, za preskok iz grenkega (čeprav je grenka čokolada okusna, pa tega ne moremo trditi za grenke občutke, kajne?) v prijetno rada prebiram poezijo Paula Éluarda, drobno knjižico s provansalsko trubadursko liriko, v kateri so čisti verzi raznih trubadurjev, tudi Rihard Levjesrčni je spisal pesem svoji sestri, pa William Shakespeare in Ovid – čar poezije je res v tem, da prihaja iz srca. Ko verze napišeš, so zunaj in nikar jih potem še ne prežvekuj. Med knjigami bi še posebej toplo priporočila dela P. G. Wodehousea, kot je denimo Hvala, Jeeves, eno izmed mojih najljubših čtiv. Kaj pa prijazna beseda? Kolikokrat me razveseli ena sama prijazna gesta. Tudi prijetno skodelico čaja, najsi bo pravi čaj ali pa tisane, bi umestila med tiste stvari, ki delujejo kot termofor za želodec… Morda pa nekaterim brbončicam bolj ustreza eliksir v obliki vroče čokolade s stepeno smetano v slogu Hercula Poirota, ki je pripravljena po francoski ali belgijski recepturi. Sem že omenila, da se k takšnemu ali drugačnemu napitku prilegajo piškoti? Kar tako, iz glave, domači vaniljevi rogljički, ki so čebelja kolenca piškotnega sveta, za katerimi pa ne zaostajajo biscottiji in digestivni piškoti. Zraven se poda klavirska glasba v slogu Easy listeninga, saj me zaradi svoje nevtralnosti pomirja in se lahko osredotočim. Najraje prisluhnem posnetkom orkestrov Henryja Mancinija, Mantovanija in 101 Strings. Obisk Zbiljskega jezera. Vedno nosim neke vrste dišavo, ki je v stiku z mojimi občutki. Kolonjske vode so zaradi svoje sestave lahke in jih pogosto prevevajo note citrusov, kar je čisto v moji smeri. Dišava je nekaj osebnega, tisto, kar človek nosi zaradi sebe. Nazadnje in pa tudi zelo pomembno pa je pisanje Mojih pejsažev, ki so moj strasten projekt že mnogo let. Sedaj pa naj ti zaželim lahko noč…

Lahko predlagam čaj?