Posts in Category: Motivi v grafitu

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Sonce in življenje

Nekaj risb iz zadnjega časa… Če se morda spomniš leoparda iz Noči lovca samotarja, sem ga slekla iz njegove klasične oprave in ga naredila bolj svežega, da v živahnosti rjove iz risbe.

Miselni nomad

Kintsugi je prelepa japonska umetniška oblika, pri kateri mojster povrne življenje lončarskemu izdelku tako, da črepinje združi skupaj z zlatom oz. drugo žlahtno kovino. Tako navdihujoče. Ob tem se povprašam, kako lahko ta koncept postane del življenjske filozofije, na kakšen način lahko to ponesem v svoj vsakdan? S skrbnostjo, umirjenostjo in pozornostjo ter osredotočenostjo, kot roke, ki previdno primejo v roke delčke in jih združijo v čudovit izdelek. Na eni strani je ranljivost, vendar ne mehkost, na drugi strani pa moč – to so nasprotujoče si sile, s katerimi lahko občutja in razmišljanja zlijem v eno. V trenutkih samotnosti se umaknem na tiho pristavico, ki jo nosim v sebi, kot je v Meditacijah napisal Mark Avrelij. Kajti tudi človek, ki je bolj samotarske narave, čeprav imam seveda rada družbo, lahko začuti samoto. Mimogrede, si prebral/a knjigo Stepni volk avtorja Hermanna Hesseja? Vzamem beležnico in si zapišem, kar mi hodi po mislih, saj besede na papirju zvenijo čisto drugače kot v glavi. Moj ritual, ki sem ga že tolikokrat omenila in res deluje kot balzam za dušo in telo, je sedenje na stopnicah in pisanje beležk ob skodelici čaja. Zapišem si stvari, ki me težijo, kot protiutež pa napišem in pomislim na tisto, zaradi česar mi je toplo pri srcu. Zaprem oči, se naslonim nazaj, sem občutljiva na subtilnosti v naravi – na šelestenja listja, petje ptic, na način, kako oblaki prepredejo nebo ali pa na tisto, kar vznemiri čute. Tako si povrnem jasnost v svoje misli, telo in dušo, pa tudi lažje krmarim s tistim, kar veter vrže v mojo smer.

Predlagam prispevka s podobno vsebino: Pokrajina deževnih dni in Umetnost stoičnega življenja.

Ura svinca

Kompresivno delujoče vreme. V uri svinca, ko čutiš, da te vleče navzdol namesto gor, besede ne pridejo tako zlahka. Optimizem šteje… Pa tudi kos jabolčnega štrudlja, ki ga poplakneš s skodelico kave, ne škodi. Sicer pravijo, da hrana ni nujno tolažba, ampak menim, da ti malce tistega, kar imaš rad/a, dobro dene. Drugače te hitro posrka v črno luknjo, če sem nekoliko astralno naravnana. Lažje je, ko napišem nekaj vrstic. Odprem okno in vdihnem zrak, dvignem težo s prsi. Ko je večerno nebo jasno, se ozrem v zvezde; ne kot pesnik, ki išče navdih, ampak kot nekdo, ki je kdaj zamišljen; že Yourcenarjeva je v Hadrijanovih spominih razmišljala o zvezdah in vprašanjih, ki jih naslavljamo na zvezde, kot da bi nam migotajoče lučke lahko odgovorile… Vseeno, trepetlikajo in pomirjajo, in prav nič me ne preseneča, da so s svojo mističnostjo tako navdihovale Egipčane.

Ritmična glasba s posebno noto: Hesperion XXI. Ko poslušam glasbo in pišem zapiske, razmišljam o Mojih pejsažih. Kot sem že napisala, so moj strasten projekt, gnetilnica idej. Dobim neko zamisel in cilj ni v lovljenju estetike. Gre za osebno raven, za dotik, za beležke, ne pa za nek pritisk. Z mojim žlobudranjem sem hotela le povedati, da me pisanje osrečuje.

Ni povezano s tem, kar pišem, ampak med brkljanjem v knjižnici sem naletela na Citadelo francoskega avtorja de Saint-Exupéryja in v knjigi prelepo vrstico – Čas ni več peščena ura, ki porablja svoj pesek, ampak žanjec, ki veže svoje snope. Se strinjaš, ali pač ne? Stavek iz knjige mi je dokaj blizu, saj me spomni na mojo pesem o peščeni uri, s tem pa tudi na moje dojemanje časa – o tem pa sem že pisala v mojih zapiskih o stoikih.