Moja ljubezen do, ki je ena od najboljših in tudi najlepših dejavnosti oz. aktivnosti, ki sem jih kdajkoli odkrila, se je začela čisto spontano. Razvila se je iz veselja do sprehodov in preživljanja časa v naravi, mogoče me je navdahnil tudi film Sedem let v Tibetu. In če to dvoje povežeš? Ne gre samo za lepe razglede, o tem med pisanjem niti ne razmišljam, gre bolj za občutke. Vetrič, ki pihlja vame, ko se prek trav in čez kamne prebijam naprej resda daje dodaten zagon. Zame gre za celotno izkušnjo duhovnega in fizičnega. Ko se vzpenjam navkreber, grem dol ali naravnost, odvisno je od terena, torej gre tudi za razgibanost, pa dejstvo, da je moja volja tista, ki me vodi dalje. Sebe prepričujem, da zmorem, ko sem na preizkušnji – bi šla naprej ali bi se raje obrnila nazaj, ko pretresam svoje vrednote in tisto, v kar verjamem in kakšni so moji cilji. To so nezamenljivi občutki, ki naredijo pohodništvo za izziv. Iz tega vlečem energijo za naprej, če se počutim izpraznjeno, si tako napolnim tudi srce in telo. Moja kratka zgodba o tem, koliko mi pomeni pohodništvo in kako velik del mene je – kot meditacija, le da v drugačni obliki, ki prinese ogromno notranjega zadovoljstva. Mogoče z besedami sploh ne morem ubesediti svojih občutkov. A je vredno vsega truda.