Posts Tagged: Fotografija

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.

Rekonkvista občutij

Rdeča vrtnica

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.

Danse de la lumière

Ples svetlobe in senc. Moj poklon naravi v različnih letnih časih in barvah.

Panoramski posnetek Škofjeloškega hribovja

Neskončne zabeležke

Vsakdo, ki ustvarja ali dela v neki klasični obrti, ali pa v moderni panogi, ve, kateri materiali in pripomočki so zanj/o esencialni. S tem ne mislim na blagovne znamke, ampak na tisto, kar deluje zate. Zame sta pomembna papir in svinčnik. Dobro je, če papir zdrži težo in črnilo nalivnega peresa, vendar pa pišem tudi v bloke s tanjšim papirjem in se raje ubadam z vsebino svojega pisanja, pisalo pa prilagodim. Preko let sem našla osebne klasike – Castell 9000 grafitni svinčnik za risanje, gladek papir v beli ali rahlo kremasti barvi, oster šilček in radirka, ki ne ustvarja prahu. Če gramatura papirja to dopušča, uporabim za pisanje nalivno pero z mahovnato zelenim črnilom, sicer pa pišem s katerimkoli zelenim svinčnikom, ki gladko drsi po papirju.

Že nekaj let pečem kruh in moram priznati, da sam proces oblikovanja hleba in pripravljanja testa deluje meditativno. Sprva sem pekla vsestranski kruh, kasneje sem odkrila francosko rustikalno štruco, kar me je vodilo do hrustljavega kruha. Zadnje čase za peko uporabljam glineno ploščo, ki naredi kruh še bolj okusen, skorjico pa neopisljivo. Peko kruha primerjam s pripravo čaja – počakaš, da se voda nekoliko ohladi, jo preliješ prek lističev čaja in počakaš nekaj minut – le da gre pri peki kruha za pomokanje loparja, oblikovanje hleba, štruce ali karkoli že, obenem pa tudi za samo pripravo testa. Trendi današnjega časa temu pravijo čuječnost, a gre za nekaj, kar obstaja že od pamtiveka. Moj kruh denimo ni tako fotogeničen kot čudoviti vzorci, ki jih lahko vidiš okoli, ima preprost vzorec, je pa narejen z rokami in ga najraje jem opečenega ali pa kar samega.

Eno od najbolj zanimivih del, ki sem jih prebrala v zadnjem času (seveda nisem pozabila, da moram napisati še kaj o Avgustu Johna Williamsa), je roman Jamesa A. Michenerja z naslovom Vrnitev v otoški raj, na katero sem čisto po naključju naletela v knjižnici. Knjiga me je pritegnila s pripovedovanji o drugačnih kulturah Južnega Pacifika. Nekatera poglavja so fiktivna, druga pa osnovana na konkretnih dejstvih, saj je bil avtor med drugo svetovno vojno nastanjen v službi ameriške mornarice na enem od otokov v Južnem Pacifiku. Njegovo pripovedovanje o koralnih grebenih in zgodbe o odnosih med otočani, ali pa način priprave jedi, je tako občuten, da se prek kratkih zgodb zlahka potopiš v eksotičen svet otokov.

Neke noči se mi je sanjalo o Franciji (in kaj je novega…); no, v nekih drugih sanjah pa sem se vozila po nekem neznanem francoskem mestu po dolgi ulici, ampak te sanje so se dogajale torej nekje v Franciji, kjer je na meni neznani vzpetini stal grad. Hribčki in trava okoli mene so bili… kaj pa vem, pšenične barve. Ko sem bila z mojim hrtkom na sprehodu, me je nek kraj spomnil na te sanje. Kot nekakšen déjà vu.

Predstavljaj si, da te sončni žarki, ki v tem jutru sijejo skozi okno, božajo po obrazu.

Tre

Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.

Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.

Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.

Večerna pesem

Komaj glas se dvigne nad šepet, 
tolaži me pridih večerne zarje,
me je prevzelo morje zvezd,
da v jasni noči
sanjam samoto jesenskih brez?

Trenutki so neskončni,
kava se v skodelici ohladi,
a dokler sanje še živijo,
ptic bom jate v dlani ujela,
upanju pustila pot v srce.

Vsak srčni utrip
povrne vandrajoče misli,
polje klasja valovi,
še zadnji utrinek večera usahne.

Peščena ura

Včasih sem peščena ura,
čas skoz’ prste mi polzi,
ne mine dan, niti minuta,
vse gre hitro, se ti ne zdi?

Kjer se reka v morje steka,
črta tanka je kot las,
nad obzorjem nov dan se prebuja,
čuje se žerjava v letu glas.

Ko se dan preveša v noč,
v vetru ustnice mi zadrhtijo,
za drevesi se potegnejo meglice,
z vlakom misli mi hitijo.

Čarobnost mestnih lantern

Moderen magnetizem

Med grizljanjem piškotov in kdo ve katero skodelico kave (moja vrsta eau de vie) razmišljam o filmih, ki sem si jih ogledala v zadnjih časih. Zadnjič sem pregledovala klasike, kaj pa filmi s sodobnim pridihom? Všeč so mi filmi, v katerih je vsakdanje življenje vir navdiha in jih drobne sestavine naredijo tako mamljive. Včasih, ko ne najdem svojega prostora pod soncem, si rada pogledam film, da se vživim v neki drug svet in se odmaknem od svojih misli.

On + Ona je francoski film, ki sem si ga pogledala nekega jesenskega večera. Bilo je ravno po dežju in želela sem se zgolj nasloniti nazaj; hotela sem se prepustiti dogajanju v filmu, pustiti, da me dihanje ujame. Antoine je filmski skladatelj, ki odpotuje v Indijo, da bi posnel glasbo za moderno priredbo Romea in Julije. Na večerji francoskega veleposlaništva spozna ambasadorjevo soprogo in med njima se splete posebna vez. Menim, da sta Antoine in Anna sorodni duši, saj med njima potekajo čisto naravni pogovori, ni jima nerodno govoriti o stvareh, ki jih razumeta samo onadva. V filmu me pritegne nenarejeno vzdušje in preprostost glavnih likov, zgodba pa je postavljena v divji vrvež indijskih mest. Še eden od dobrih filmov z Jeanom Dujardinom je Un balcon sur la mer, v katerem Jean igranepremičninskega agenta iz Aix-en-Provence-a. Njegovo zanimanje vzbudi skrivnostna ženska, ki se zanima za nakup stare hiše. Stranko zamenja za Cathy, najstniško ljubezen iz skupnega odraščanja v Alžiriji in skupaj preživita nekaj časa. Mama mu pojasni, da naj bi Cathy umrla med bombardiranjem, ko so v Alžiriji potekali boji za neodvisnost. Skrivnostna stranka pa je Marie-Jeanne, bližnja prijateljica iz otroških dni, ki je že tedaj gojila čustva do Marca. Ko Marc odkrije spletko svojega rivala iz agencije, poišče Marie-Jeanne v deževnem mestu.

V navalu francoskih filmov omenjam tudi Novo prijateljico s povsem drugačnim slogom. Romain Duris, ki ga zagotovo vsi poznamo iz filmske priredbe Arsena Lupina, je David, ovdoveli oče male Lucie. Claire, najboljša prijateljica Davidove pokojne soproge Laure iz otroštva, obljubi Davidu pomoč pri skrbi za hčer. Ko nekega dne priteče do Davidove hiše, odkrije svetlolaso žensko na kavču, ki pestuje otroka. Davidova skrivnost je odkrita. Že v otroštvu se je rad preoblačil v ženske in ob Laurini podpori je nadaljeval s preoblačenjem tudi v odraslem življenju. Claire je radovedna, hkrati pa jo David in njegov alter ego Virginia privlačita. Med njima se razvije pristen odnos, nabit s flirtom, prijateljstvom in medsebojnim razumevanjem.

Pri filmih me najbolj pritegnejo močni liki, ki pripovedujejo neko zgodbo, imajo voljo do življenja. Daphne du Maurier, ki obvlada romanco in triler, poznamo po Rebecci, vendar pa so tudi po njenem romanu Moja sestrična Rachel posneli film. V filmu izstopajo odločni liki, ki se borijo za svoja hotenja, ne sedijo v kotu in opazujejo, kako gre svet mimo. Za osirotelega Philipa skrbi bratranec Ambrose, ki kasneje odpotuje v Firence. Philip živi na velikem posestvu v Cornwallu, kjer prevladuje mračnjaško vzdušje, kmalu pa začne dobivati bratrančeva pisma. V pismih govori o življenju v Firencah, pa tudi o daljni sestrični Rachel, s katero se poroči. Ni pa vse tako, kot je videti – po Ambrosevi smrti se okoli Rachel začnejo spletati govorice. Ko se prikaže vznemirljiva oseba, čenče opravljajo. Philip je sprva zagret za lov na čarovnice, po Rachelinem obisku pa je očaran.

Kdaj pa si ogledam tudi film, ki name naredi mešan vtis. Kdo bi si mislil, glede na to, da želim pokazati pozitivno stran. Vendar pa scenarij filma V tujčevi hiši deluje zbegano. Keira Knightley je Rachael, ki se pridruži svojemu soprogu Lewisu v povojnem Hamburgu. Živela naj bi v hiši arhitekta Stephena in njegove hčerke. Med družinama potekajo napetosti, vendar pa Rachael in Stephen vseeno čutita usodno privlačnost. Rachael preboleva otrokovo smrt, Lewis pa se s svojo bolečino spopada tako, da se še bolj zakoplje v delo. Ko Rachael nekega večera oskrbi Stephenovo rano, med njima vzplamtijo strasti. Tistega dne, ko bi morala odpotovati s Stephenom in Fredo, se Rachael spomnim na Lewisa in poledenelo ljubezen, zato se iz železniške postaje odpelje nazaj k njemu. Mislim, da je Stephen pravi junak tega filma, navsezadnje je kot tujec v svoji hiši strpan na podstrešje; opustiti je moral svoje pravo delo, s skicami pa se ukvarja pozno večer ob spremljavi operne glasbe. Kljub vsemu se ne vda in se zanaša nase…