Mandarine ponoči
stepa v jeseni
suho cvetje
stopinje v polsnu.
Škrbljanje peresa
timijan v vetru
vonj žafrana v juhi
mi ne da miru.
Lea Šambar, 14. 12. 2023 ob 9:33 pm.
Ljudsko slovstvo je dragocen del književnosti, saj nam pripovedke, pravljice in bajke pripovedujejo o predstavah in izkušnjah naših prednikov. Starodavna ljudstva in kulture so si naravne pojave, način življenja in dojemanje sveta razlagali po svoje, včasih pa so v pripovedovanja vnašali tudi opazovanja dogajanj na nebu. Tako so v svoj vsakdan vnesli kanček čarobnega in nerazumljivega. Ljudske zgodbe so bile vir navdiha za nekatere znane pripovedovalce in pravljičarje, ki so zamisli in spoznanja razvijali naprej ter ustvarili nekatera najlepša literarna dela, ki jih poznamo in beremo še danes. Starodavne kulture so osnovale svoje sisteme verovanj in načine življenja. Iz doživljanja in razlag sveta (jamsko slikarstvo in Stonehenge) so pognali miti in legende. Njihovi značilni predstavniki so razna bajeslovna bitja, nekatera so strašljiva, druga svarijo pred običajnimi slabostmi, prijazne vile pa nastopajo kot blažilno sredstvo v primeru neugodnosti. Prek prebiranja ljudskega slovstva sem vstopila v svet književnosti in to je bil začetek mojega knjižnega popotovanja. Seznanila sem se z življenjem in odnosi med bogovi, ki so prebivali na Olimpu v času antične Grčije, brala o junaškem Kralju Matjažu in njegovem slovitem spancu, poslušala pa sem tudi zgodbe o kralju Arturju in vitezih okrogle mize. Ta legenda se mi je še posebej vtisnila v spomin, saj gre za preplet legende in ljudskega slovstva. Miti in legende se niso ustavile le pri pripovedovalcih. Služile so in še služijo kot neusahljiv vir spoznanj in navdiha za številne ustvarjalce iz drugih področij umetniškega delovanja (skladatelj Wagner je na primer osnoval opero na srednjeveškem epu o Nibelungih).
Ustvarjalca pripovedk in pravljic si pogosto zamišljam kot nekoga, ki pri delovni mizi in ob večerni svetlobi oljenke piše. Predstavljam si zven škrtanja peresa po papirju. Ampak to je romantična predstava, povezana s priljubljenimi avtorji pravljic iz 19. stoletja, ki so me v letečem kovčku ponesli nad daljne pokrajine, iz katerih so moleli minareti. Pravljičarji so se bogatili s poslušanjem ljudskih zgodb, zbiranjem gradiva in potovanji. Svoj navdih so nabirali pod žgočim mediteranskim soncem in si ogledovali freske, ki so prikazovale obrede kulta boga Dioniza. Svoje vtise so zabeleželi v slogu, značilnim le zanje in jih popeljali s seboj domov, kjer so jih vpletli v svoje pisanje. Z besedami so znali naslikati podobe domačih in tujih svetov. Odprli so mi pot v izbe preprostih ljudi in dvorske gospode, ki si je ob zvokih neznanega glasbila prepevala nežne melodije.
Pripovedke in pravljice imajo tudi estetsko vrednost, pa ne gre le za patino, ki knjige obarva s posebnim šarmom. Nekatere starejše izvode pravljic spremljajo dih jemajoče ilustracije, ki spominjajo na tapiserijo iz Bayeux-a. Zgodovinski dogodek je izvezen z zgodbo, ki nam pripoveduje o osvajalskem pohodu na tujo deželo. Kralj jezdi v spremstvu vitezov, a se ne bo vzpel po bršljanovih viticah do nesojene kraljične, temveč bo s svojo vojsko poskušal zavojevati Anglijo. Pravljice in pripovedke sicer pripovedujejo o težko uresničljivih scenarijih, a je rdeča nit skrita v vsebini. Nimajo vse pravljice srečnih koncev ali pa junakov, ki uspejo premagati vse ovire na poti do cilja. Ključno je sporočilo o gojenju pozitivnih vrednot, obenem pa se je v njih zrcalila srednjeveška podoba sveta in tedanjih odnosov med ljudmi.
Lea Šambar, 10. 7. 2023 ob 9:25 pm.
Nobena pot ni kot ta, po kateri grem, greš, gre. V nizu grebenov in kamenčkov se tesno prepleta s koreninami, ki čakajo na nekoga, da izdere trn iz njihovih podzemeljskih globin. Zmočena s peskom in odišavljena z vonjem listja. Ko veter izmije ostanke iz lic njenih balvanov, jo kot postmodernistično kiparsko umetnino zaobjamejo dotiki prstov. V ritmu njegovega valovanja trave švigajo sem in tja ter se med pomikanjem prek skal zlijejo v monolit duhovnega in fizičnega.
To besedilo je nadaljevanje prispevka o Izpolnjenem srcu – o pohodništvu. Glej tudi besedilo o jogi.
Lea Šambar, 14. 4. 2023 ob 21:20 pm.
Moja ljubezen do, ki je ena od najboljših in tudi najlepših dejavnosti oz. aktivnosti, ki sem jih kdajkoli odkrila, se je začela čisto spontano. Razvila se je iz veselja do sprehodov in preživljanja časa v naravi, mogoče me je navdahnil tudi film Sedem let v Tibetu. In če to dvoje povežeš? Ne gre samo za lepe razglede, o tem med pisanjem niti ne razmišljam, gre bolj za občutke. Vetrič, ki pihlja vame, ko se prek trav in čez kamne prebijam naprej resda daje dodaten zagon. Zame gre za celotno izkušnjo duhovnega in fizičnega. Ko se vzpenjam navkreber, grem dol ali naravnost, odvisno je od terena, torej gre tudi za razgibanost, pa dejstvo, da je moja volja tista, ki me vodi dalje. Sebe prepričujem, da zmorem, ko sem na preizkušnji – bi šla naprej ali bi se raje obrnila nazaj, ko pretresam svoje vrednote in tisto, v kar verjamem in kakšni so moji cilji. To so nezamenljivi občutki, ki naredijo pohodništvo za izziv. Iz tega vlečem energijo za naprej, če se počutim izpraznjeno, si tako napolnim tudi srce in telo. Moja kratka zgodba o tem, koliko mi pomeni pohodništvo in kako velik del mene je – kot meditacija, le da v drugačni obliki, ki prinese ogromno notranjega zadovoljstva. Mogoče z besedami sploh ne morem ubesediti svojih občutkov. A je vredno vsega truda.