Posts Tagged: Fotografija

Življenjska filozofija

Moje pozornosti niso vredne le tiste knjige, ki jih zagledam sveže na policah knjigarn. Tudi domače in knjižnične police premorejo marsikateri skriti dragulj. Preživljanje časa v knjižnici mi je celo zelo všeč in včasih sem uživala v brskanju med raznimi kategorijami in odkrivanju knjig z značilnim starinskim vonjem, ki je del njihovega karakterja. Morda knjige iz knjižnice ali pa domača dela nimajo bleščečih platnic, toda to ne zmanjša njihove privlačnosti. Pred kratkim sem se lotila branja knjig po priporočilu bližnje osebe, kar me je spravilo v dobro razpoloženje. Branje je namreč eden od čudovitih načinov, da obogatim svoj svet in se potopim v druge svetove in časovna obdobja. Knjige dajejo upanje. Kot je napisala Ana Frank – Kjer je upanje, je življenje. Latinski pregovor pa pravi, da je knjiga zdravilo za dušo in s tem se strinjam.

Brez del Agathe Christie si ne znam predstavljati knjižnih polic. Morda zato, ker me skupaj z deli A. C. Doylea o Sherlocku Holmesu spremljajo že ves čas. Skodelica kave ali čaja, piškoti in nek udoben kotiček, kjer se lahko potopim v dogajanje v knjigi je tisto, kar mi polepša vsakdan. Kot pri vseh dobrih knjižnih delih sem tudi Usodo Agathe Christie večkrat začela brati, preden sem se končno vživela v dogajanje. Pri nekaterih knjigah je tako, vendar pa so ta dela vredna vztrajanja, ker me pritegnejo k vnovičnemu branju. Zaradi nepredvidljivosti, ki žene naprej, rada prebiram Agatho Christie. Ni važno, ali v delih nastopata Hercule Poirot in prijatelj Hastings ali pa situacijo obvladuje gospodična Jane Marple, vedno sem na nek nenavaden način sproščena ob branju knjig A. Christie. Mogoče je to sentimentalna navezanost, ker so tudi moji bližnji uživali v njenem pisanju in časovnih obdobjih, v katerih se dogodki odvijajo. Če se zgodba začne z nič hudega slutečim soirée-jem, sledita zaplet in akcija. Osrednja tema obeh knjig so potovanja, izleti. Usoda pa ni čisto navadna detektivka, saj vsebuje tudi kanček srhljivke in eksotike. Gospod Rafiel in gospodična Marple sta bila na Karibih namreč vpletena v skrivnost. V Usodi se na nek način zgodba nadaljuje, čeprav ne vsebinsko, vendar pa G. Rafiel gospodični Marplovi zapusti zanimiv izziv. Za rešitev izziva mora Jane Marple z busom odpotovati na oglede britanskih najznamenitejših hiš in vrtov. Izbor sopotnikov pa ni naključen. Tako se drobci skrivnosti kot prah vsujejo po Usodi in v rokah Jane Marplove je, da mojstrsko reši izziv.

Ko sem se lotila branja knjige Potovanja s teto pisatelja Grahama Greenea, sem se nazadnje vprašala, kako to, da je nisem prebrala že prej? Glavni vlogi pripadata Henryju, bančnemu uslužbencu v pokoju in njegovi korajžni teti Augusti. Henry je zelo zadržan človek, ki se veseli vsakdanjih opravil v svojem predmestnem domu. Teto spozna na pogrebu svoje mame in tekom njunih potovanj izve tudi več o življenju svojih staršev, o svoji mami in njihovih medsebojnih odnosih. Čeprav je Henry introvertiran tip človeka, Augusta pa njegovo pravo nasprotje, se med njima splete prijateljski odnos. Osebo pa spoznaš tako, da z njo preživljaš čas, ne pa prek domnevanj.

Henry je razdeljen – naj skoči v neznano in se prepusti dogodivščinam z Augusto ali pa naj nadaljuje s svojimi opravili? Ugotovi, da vsak dan jutro pride samo enkrat in zakaj ne bi iz njega iztisnil čim več? Teta je bila namreč popotnica s poslanstvom, ki jo je na potovanjih včasih pričakal fant Wordsworth. Henry in Augusta potujeta v Turčijo in Francijo, teta pa poživi potovanja s pripovedovanji o ljubeznih iz časov, ko je živela v Franciji in Italiji. Čeprav se za krajši čas razideta, pa se zopet dobita v Južni Ameriki. Ali bo teta Augusta končno našla srečo v Paragvaju z gospodom Viscontijem, ki ga nikoli ni hotela pregnati iz misli? Tudi Henry je povabljen, da si ustvari novo življenje in videti je, da se je navzel tetine življenjske filozofije.

Seksi junaki filmskih platen

Ali je na tem svetu sploh še kdo, ki nikoli ni pomislil, da je njegovo  življenje kot v filmu? Najbrž bi lahko bivala v skritih biserih francoske kinematografije, ki me pritegnejo zaradi tistega nečesa nedoločenega. Čeprav imam občutek, da splošnemu občinstvu bolj ugaja holivudski tip filma, pa se mi zdijo francoski filmi bolj življenjski, da ne omenjam dobrih scenarijev. Nazadnje sem si pogledala Jalouse, ki je name naredil zelo dober vtis. Ne glede na vsebino filma pa se včasih počutiš, kot da se boš ravnokar pogreznil/a v tla. Zato se zdi odmik od vsakdanjosti v stresnih časih vsaj malo dobrodošel, saj fantaziranje sprošča. Mene denimo sprošča, ko si predstavljam, kako se v svojih najljubših lahkotnih hlačah sprehajam po obmorskem kraju, nebo je čudovito modro, vetrc pihlja, sončni žarki pa se smehljajo skozi palmove liste. Zraven pa še glasba Berta Kaempferta (moja trenutno najbolj poslušana skladba je Moon Over Baja). Saj pravim. Kar nekako se ne morem vživeti v filme z apokaliptično vsebino. Ko sem si pogledala Potopljeni svet s Kevinom Costnerjem, se mi je vsebina tako zasidrala v misli, da se mi je v različnih verzijah celo sanjalo o filmu. Zopet sem zbrala nekaj nevsiljivih filmov, ki ponujajo nekakšen odmik, da možgane lahko spustiš malo na pašo.

Najprej se ustavimo pri čudovitih filmih Wesa Andersona s skrbno izbrano glasbo, ki so idealni za odmik od vsakdana, ker na nek način poosebljajo gledališke kulise. V svojih zgodnjih letih sem bila namreč ljubiteljica igre in petja, vendar pa me nihče ne bo prepričal, da znova zapojem pesem Priletela muha na zid. Torej, kdo pa ne pozna Veličastnih Tenenbaumov in The Darjeeling Limiteda ter The Grand Budapest Hotela? Včasih se zdi, kot da ti filmi pretiravajo z nenavadnim slogom, saj se preveč trudijo izstopati, ampak konec koncev, morda je ravno to tisto, kar jih dela tako zanimive – da so malce too much. Mislim, da tudi igralska zasedba ni naključno izbrana. Brata Wilson in Adrien Brody ter Anjelica Huston prepričljivo in naravno odigrajo svojo vlogo. Niti približno ne bi pomislili, da so del filma. V The Darjeeling Limitedu se trije bratje, že poznana igralska zasedba iz Andersonovih filmov, odpravijo na popotovanje z vlakom po Indiji, da bi obiskali svojo mamo, ki sedaj deluje kot nuna v samostanu nekje v Himalaji, vmes pa se razpleta še njihov medsebojni odnos. Vsebino sem grobo orisala, saj gre za film z veliko plastmi, ki jih lupiš, dokler ne prideš do srčike dogajanja. Vsak od likov nosi svoje posebnosti, ki so prav tako pomembne in ključne za celotno filmsko zgodbo. Tudi v filmu The Grand Budapest Hotel se pojavijo stari znanci. Film spominja na gledališko sceno, kar sem že zgoraj omenjala. Ali pa če pogledamo takole: predstavljajte si veliko hiško z nadstropji, opremo in unikatnimi liki – enkrat smo na primer napravili model lesene hiške in notri napeljali lučko, da je bila videti kot čisto prava hiša – kar še poveča vtis čarobnosti. Všeč mi je, ker Anderson črpa navdih tudi iz starih časov, si ogleduje različne kotičke in bogati domišljijo, vseeno pa neke lahkotnosti tukaj ni. Čeprav je zgodba nekonvencionalna, lahko ujameš ritem in se vživiš v film.

Polnoč v Parizu Woodyja Allena je naslednji film, pri katerem se bomo ustavili. Kadarkoli bi si ga lahko ogledala, tako me spominja na Ernesta Hemingwaya in eno od njegovih knjig, ki so mi zelo pri srcu in nosi naslov Pariz – premični praznik. Film za ljubitelje vsega šmorna in tistih časov, ko so ustvarjali najboljši pisatelji in slikarji. Seveda je Tom Hiddleston perfekten v vlogi F. Scotta Fitzgeralda – sicer so Nočnega receptorja posneli kasneje, ampak vseeno. Za nove bralce – Veliki Gatsby je moja najljubša knjiga, Fitzgerald pa najljubši avtor. Preden zaidem v vode, kjer naštevam še druge najljubše – mimogrede, ali ste kdaj prebrali intervju, v katerem Marx našteva svoje priljubljene stvari? – raje nadaljujmo z zgoraj omenjenim filmom. Ker pa si vsakdo lahko prebere vsebino filma na spletu, bomo to storili kratko in sladko – Gil Pender je v Parizu s svojo zaročenko, ki je nekoliko dolgočasna in ji je v bistvu bolj mar za fensi šmensi stvari, scenarist Gil pa je zasanjan in se zna vživeti v atmosfero samega kraja. Gil se nekega večera po degustaciji vin, sicer malce okajen, odloči za sprehod nazaj do hotela. Ob polnoči ustavi ob Gilu avto, ki je čisto iz časov džeza. Potniki, ki so oblečeni času primerno, ga povabijo na potepanje okoli. Gil je očaran nad pisano druščino na zabavi – kdo pa ne bi bil prevzet, če bi srečal Colea Porterja in zakonca Fitzgerald? V bifeju pa spozna Hemingwaya. Tudi meni bi se zvrtelo. Gil se povsem vživi v polnočna doživetja, Inez pa ne šmirgla interesov svojega fanta. Ko je Inez na izletu s svojimi starši, Gil na sprehodu spozna Gabrielle, prekupčevalko s starinami in navdušenko nad The Roaring Twenties dobo. Gil najde v Gabrielle sorodno dušo, ko zopet naleti nanjo na sprehodu ob Seni in jo v deževnem večeru pospremi domov.

Pravkar poslušam neko skladbo, kjer sanjarijo o hiški ob morju in kjer sta osebi čisto sproščeni. Glede na mojo fascinacijo nad ladjicami si takšno scenerijo zlahka zamislim. S popoldanskim ali večernim ogledom filma si lahko popravimo razpoloženje, to pa je tudi eden od razlogov, zakaj si rada pogledam takšne in drugačne filme. Ker moje srce ni iz papirja, ne želim biti črnogleda, ampak pozitivna. Ni lahko in ne deluje takoj. Kljub temu pa menim, da je film po osebnem okusu vozovnica k dobremu počutju.

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.

Rekonkvista občutij

Rdeča vrtnica

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.