Monthly Archives: junij 2019

Moja razmišljanja o pisanju

Včasih ni preprosto začeti s pisanjem. Ko razmišljam o svojih besedah, se počutim, kot da je pred menoj odprto morje in bom zdaj zaplavala vanj. Čutim pozitivno vznemirjenje, tisto vznemirjenje nedoživetega in vonj slanega na koži. Občutki igrajo pomembno vlogo pri pisanju; dober občutek, da sem v teku stvari, je moj as, vendar pa je treba tudi negativne občutke obrniti v pozitivno smer in o njih pisati; če našim občutkom in mislim damo zagon in pomen, smo lahko presenečeni nad tem, kam nas peljejo. Pisanje mi predstavlja hkrati izziv in užitek. Zame je nekaj povsem naravnega, tako kot jutranji rituali, ki jih prakticiramo. Navadila sem se, da lahko pišem kjerkoli, kadarkoli in kamorkoli – tudi na prtiček v restavraciji. Kaj me navdušuje za pisanje? Če imaš oči odprte za naravo, za svet in se vključiš vanj, se ti odpre v školjki kot Botticellijeva Venera. Vedno je neka dišava, ki spremeni ton in navdušuje občutke. Zame je to vonj po citrusih, borovcih, morju, tisto, kar potuje med mojimi rimskimi in morskimi občutki.

Poetični Je Ne Sais Quoi

So stvari, ki mi vedno prijajo in poezija je ena od njih. Kot skrbno pripravljena formula dišave, ki s svojimi notami vztraja na tvojem telesu neskončno dolgo, tako tudi ob branju verzov zdrsnem z rameni nazaj in se prepustim vznemirjenju. Poezija nas premami v prijetno skušnjavo, da popustimo prijem. Lahko je tako preprosta ali pa zapletena, kot si jo sami naredimo, toda menim, da tiste pesmi, ki jim prisluhnemo ali pa jih preberemo s srcem, dušo in telesom, ne ostanejo našemu bitju skrite. Pripovedovalec v neki Schubertovi skladbi, Auf dem Wasser zu singen, narekuje zgodbo o zasanjanem večernem siju; čoln drsi med valovi, pripovedovalec pa razmišlja o minevanju časa. Skladbe in pesmi pogosto premlevajo zaljubljenost v pokrajino, ljubezen, florentinske mostove in se vprašujejo o času… Ampak kot sem enkrat to že napisala, tudi, ko je moja perspektiva zamajana, kar je seveda nujno za kakršnokoli ustvarjanje / raziskovanje / pisanje, takrat je tu vedno zvezdnato nebo, pod katerim priplujem v pristan. Rada prebiram poezijo, ki je hkrati subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice, soneti Williama Shakespearja in Ovidijeve Ljubezni pa spadajo ravno sem. Tu ni nobenega lovljenja zraka ali vzvišenosti, pesmi so čisto nezapletene. Ko prebiram Ovidija (… ki ga poznamo po Metamorfozah in Umetnosti ljubezni) čutim napetost v pozitivnem smislu – erotično napetost, če že hočete. In to je tisto, kar poživlja, ta direktnost, s katero bralca potegne v fantazijo. Vključim domišljijo in že si lahko predstavljam opoldanski zmenek v 5. pesmi. Dan je bil vroč in sonce je že prekoračilo poldan… Eno sem polkno imel zaprto in drugo priprto; skozi je medel odsvit dneva proseval v temo…  Potem vstopi Korina in pesnik opisuje igro vročice med ljubimcema. Saj poznate moje šibke točke. In Ovidijeva poezija me prav tako privlači kot Hadrijanovi spomini in zopet se me dotaknejo tisti rimski občutki, prežeti s svežino in vonjem po borovcih, marmorju in citrusih. Tudi Shakespearjevi Soneti se ne pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. So kratki in sladki. Ljubeči in goreči. Včasih ti verzi postavijo uganko in nato grozijo, da te bodo od strasti raztrgali. Te naj primerjam mar s poletnim dnem? … Ti manj minljiv si in bolj poln miline… Iz Soneta št. 18. Ali pa zaključek Soneta št. 43. Vsak dan je noč, ki muči jo čakánje, in noč bel dan, ko prinesó te sanje.

*Iz Ovidijevih Ljubezni, ki so izšle pri Mladinski knjigi l. 2006 in Sonetov Williama Shakespearja, ki so izšli pri Mladinski knjigi l. 2016.