Posts Tagged: Ovid

Notice vizualne poezije

Čeprav sem globoko v sebi optimistična oseba, si ne morem kaj, da se ne bi semintja povprašala…

Ali sem kot Mark Avrelij, ki spodbudno pravi:
Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – IV, 49.

… Ali pa kot Gustave Flaubert, ki nekoliko bolj direktno meni:
Vedno sem skušal živeti v svojem slonokoščenem stolpu, vendar ob zidove treska val dr. in ga skuša spodnesti.

Ampak saj ni pomembno, na katerem koncu spektruma stojim. Že v Mojih razmišljanjih o pisanju sem napisala, da negativne občutke obrnem v pozitivno smer in o njih pišem, pride pa tudi kakšen dan, ko se nagibam k našemu francoskemu pisateljskemu šampionu, kar je čisto človeško. Takrat si zaližem rane na nekaj načinov v svoji levji maniri. Naj si nocoj dovolim biti gondoljer iz Hoffmannovih pripovedk in potegnem iz predalov nekaj čvrstih favoritov. Vselej obstaja knjiga za neko vrsto počutja, za preskok iz grenkega (čeprav je grenka čokolada okusna, pa tega ne moremo trditi za grenke občutke, kajne?) v prijetno rada prebiram poezijo Paula Éluarda, drobno knjižico s provansalsko trubadursko liriko, v kateri so čisti verzi raznih trubadurjev, tudi Rihard Levjesrčni je spisal pesem svoji sestri, pa William Shakespeare in Ovid – čar poezije je res v tem, da prihaja iz srca. Ko verze napišeš, so zunaj in nikar jih potem še ne prežvekuj. Med knjigami bi še posebej toplo priporočila dela P. G. Wodehousea, kot je denimo Hvala, Jeeves, eno izmed mojih najljubših čtiv. Kaj pa prijazna beseda? Kolikokrat me razveseli ena sama prijazna gesta. Tudi prijetno skodelico čaja, najsi bo pravi čaj ali pa tisane, bi umestila med tiste stvari, ki delujejo kot termofor za želodec… Morda pa nekaterim brbončicam bolj ustreza eliksir v obliki vroče čokolade s stepeno smetano v slogu Hercula Poirota, ki je pripravljena po francoski ali belgijski recepturi. Sem že omenila, da se k takšnemu ali drugačnemu napitku prilegajo piškoti? Kar tako, iz glave, domači vaniljevi rogljički, ki so čebelja kolenca piškotnega sveta, za katerimi pa ne zaostajajo biscottiji in digestivni piškoti. Zraven se poda klavirska glasba v slogu Easy listeninga, saj me zaradi svoje nevtralnosti pomirja in se lahko osredotočim. Najraje prisluhnem posnetkom orkestrov Henryja Mancinija, Mantovanija in 101 Strings. Obisk Zbiljskega jezera. Vedno nosim neke vrste dišavo, ki je v stiku z mojimi občutki. Kolonjske vode so zaradi svoje sestave lahke in jih pogosto prevevajo note citrusov, kar je čisto v moji smeri. Dišava je nekaj osebnega, tisto, kar človek nosi zaradi sebe. Nazadnje in pa tudi zelo pomembno pa je pisanje Mojih pejsažev, ki so moj strasten projekt že mnogo let. Sedaj pa naj ti zaželim lahko noč…

Poetični Je Ne Sais Quoi

So stvari, ki mi vedno prijajo in poezija je ena od njih. Kot skrbno pripravljena formula dišave, ki s svojimi notami vztraja na tvojem telesu neskončno dolgo, tako tudi ob branju verzov zdrsnem z rameni nazaj in se prepustim vznemirjenju. Poezija nas premami v prijetno skušnjavo, da popustimo prijem. Lahko je tako preprosta ali pa zapletena, kot si jo sami naredimo, toda menim, da tiste pesmi, ki jim prisluhnemo ali pa jih preberemo s srcem, dušo in telesom, ne ostanejo našemu bitju skrite. Pripovedovalec v neki Schubertovi skladbi, Auf dem Wasser zu singen, narekuje zgodbo o zasanjanem večernem siju; čoln drsi med valovi, pripovedovalec pa razmišlja o minevanju časa. Skladbe in pesmi pogosto premlevajo zaljubljenost v pokrajino, ljubezen, florentinske mostove in se vprašujejo o času… Ampak kot sem enkrat to že napisala, tudi, ko je moja perspektiva zamajana, kar je seveda nujno za kakršnokoli ustvarjanje / raziskovanje / pisanje, takrat je tu vedno zvezdnato nebo, pod katerim priplujem v pristan. Rada prebiram poezijo, ki je hkrati subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice, soneti Williama Shakespearja in Ovidijeve Ljubezni pa spadajo ravno sem. Tu ni nobenega lovljenja zraka ali vzvišenosti, pesmi so čisto nezapletene. Ko prebiram Ovidija (… ki ga poznamo po Metamorfozah in Umetnosti ljubezni) čutim napetost v pozitivnem smislu – erotično napetost, če že hočete. In to je tisto, kar poživlja, ta direktnost, s katero bralca potegne v fantazijo. Vključim domišljijo in že si lahko predstavljam opoldanski zmenek v 5. pesmi. Dan je bil vroč in sonce je že prekoračilo poldan… Eno sem polkno imel zaprto in drugo priprto; skozi je medel odsvit dneva proseval v temo…  Potem vstopi Korina in pesnik opisuje igro vročice med ljubimcema. Saj poznate moje šibke točke. In Ovidijeva poezija me prav tako privlači kot Hadrijanovi spomini in zopet se me dotaknejo tisti rimski občutki, prežeti s svežino in vonjem po borovcih, marmorju in citrusih. Tudi Shakespearjevi Soneti se ne pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. So kratki in sladki. Ljubeči in goreči. Včasih ti verzi postavijo uganko in nato grozijo, da te bodo od strasti raztrgali. Te naj primerjam mar s poletnim dnem? … Ti manj minljiv si in bolj poln miline… Iz Soneta št. 18. Ali pa zaključek Soneta št. 43. Vsak dan je noč, ki muči jo čakánje, in noč bel dan, ko prinesó te sanje.

*Iz Ovidijevih Ljubezni, ki so izšle pri Mladinski knjigi l. 2006 in Sonetov Williama Shakespearja, ki so izšli pri Mladinski knjigi l. 2016.