Monthly Archives: januar 2021

Zjutraj…

Jutranja rutina je lahko špartanska. Mogoče vključuje le nekaj elementov ali pa kar cel nabor aktivnosti, odvisno od življenjskega sloga in časovnega razporeda dnevnih dejavnosti. V čem je torej smisel jutranje rutine? Za začetek je nekaj na tej rani uri – zlati uri. Moj pogled na to je, da so jutranje aktivnosti oz. rutina temelj pomembnih dejavnosti našega vsakdana, toda mi sami vemo, kaj je tisto, kar nas poganja in kakšni so naši cilji. Jutranje rutine si ne izgradimo po naključju. Morda si želimo še kaj več kot živeti od danes do jutri in je zato neka rutina smiselna, saj da našemu dnevu strukturo. Vendar pa celotna jutranja rutina ni esencialna za vsakogar. Lahko nam zadošča en ritual. Domnevam pa, da so nekateri naši jutranji opravki, kot sta toaleta in postiljanje postelje samoumevni in jih tukaj ne bom posebej naštevala. V enem od svojih prejšnjih zapisov sem napisala, da je zgodnje jutro najlepše tako iz motivacijskega kot tudi iz poetičnega vidika. Po mojem mnenju je to čas za začetek produktivnosti ali pa za pripravljanje na dan, ki je pred nami. V antičnih časih denimo niso poznali kave, niti ni bilo toliko proizvajalcev udobnih ležišč kot danes, zato razlogov za jutranje poležavanje niso ravno imeli. Pesniški banketi in dremanje niso všteti zraven. Saj ne pravim, da moramo živeti kot v časih Marka Avrelija, ki v svojih Meditacijah piše o razlogih za vstajanje zgodaj zjutraj, nas pa te prakse lahko navdahnejo. Priznam, da je moja rutina bolj nerutinska. Sestavlja jo manjše število aktivnosti, saj zjutraj rada ‘grem’. Zame so bila jutra vedno predmet velike radovednosti, hkrati pa tudi moja Ahilova peta. Moja jutranja omama je kava. Ker sem že večkrat pisala o tem, ne bom ponovno razpravljala o prednostih pisanja jutranjih strani, vendar pa je bila ena od mojih prvih rutin zgodnje vstajanje, pripravljanje darjeeling čaja in pisanje jutranjih strani zunaj na stopnicah, saj je bilo tedaj poletje. Čudovit ritual, ki je vse spremenil. Poleg kave pojem še skodelo porridgea po receptu* Jamieja Oliverja. Zajtrkujem, da se pripravim na povečano število aktivnosti, ki me čakajo v tistem dnevu. Kasneje oz. mimogrede pojem še kaj s kruhom in sadje. Med srkanjem kave poslušam glasbo. Karkoli dobro dene mojim ušesom, npr. glasba iz serije Mad Men ali pa nekaj takšnega, kar na primer vrtijo v hotelskih preddverjih in odmeva med marmornatimi stenami. O moji ljubezni do poslušanja glasbe bi lahko napisala cel roman. Napišem si kakšno vrstico ali zamisel in se tekom dneva vrnem k pisanju. Nisem namreč tip človeka, ki bi ga preveč vleklo na rit. Po mojem mišljenju je dobro, če je naša jutranja rutina tudi fleksibilna. Če neke aktivnosti ali rituala zjutraj denimo ne moremo prakticirati, ga lahko vključimo kasneje v naš dan. Je kakšen ritual, ki bi ga stlačili v še tako zasedeno jutro, za nekoga je to kava, za drugega pa meditacija, pisanje dnevnika ali rekreacija. Osebno sem brez jutranje kave kot lenivec, a se hkrati tudi potrudim, da meditiram. Splet je res poln zamislic glede tega, kako naj bi začeli naše jutro, vendar pa si vsak ustvari svojo rutino, zato ni nekega modela, ki bi ustrezal vsem.

*Naslov recepta je Granola Dust.

Vse je stvar tehnike

Skorajda sem prepričana, da ima vsakdo med nami ali pa vsaj večina svoj recept za potico, ki ga je poverbal po starih starših. In vsakdo meni, da je ta recept tisti tapravi in da se v lahkotnosti testa in polnosti nadeva nahaja skrivnost plešočih in dišečih juter. Poznamo veliko variacij potice – ta je lahko orehova, rozinova, neka druga kombinacija ali pa moja najljubša pehtranova s skutnim nadevom in rozinami, kakršno sta delala moja stara starša, ki sta, kot to neprestano ponavljam obvladala zadeve v kuhinji. Recimo. Bolj je bilo podobno dvoboju med sabljačema, ampak o tem nekaj vrstic nižje. Reklamni oglasi nam poskušajo predstaviti naše stare starše kot t.i. kuharske mojstre, v kar resno dvomim. Navsezadnje živimo v drugačnih časih kot naši stari starši, vmes se je marsikaj spremenilo, tehnike so postale bolj izpopolnjene. Nekateri nismo imeli starih staršev, ki bi živeli na vasi, ampak v mestu in tam niso poznali mentrge, kaj šele da bi doma pekli kruh. To je odvisno od tega, v katerih časih in na kakšni lokaciji so živeli naši stari starši, vendar pa ne verjamem, da so razmišljali le o hrani. Mogoče so nekatera dekleta vzgajali za gospodinje, a najbrž ne v tej smeri, da bodo pekle umetniški kruh in postavljale na mizo jedilnike iz kuharice sestre X. Gre za zgodbico o toplini kmečke kuhinje. Kljub temu pa je stara mama po očetovi strani, ki je nisem dobro poznala živela drugače kot babica po mamini strani. Čeprav se njeno življenje ni vrtelo samo okoli kuhanja, je redno pekla kruh z drožmi iz pšenične in ržene moke. Spekla je več hlebov hkrati, da so trajali čez teden, kasneje pa je kruh kupovala. Kakorkoli že, nek ritual in recimo mu ritual, ker je bil tako pomemben pa sta moja stara starša (po mamini strani) prakticirala ob praznikih. V mislih imam proces peke potice, ki je zahteval veliko energije in živcev. Ali je kuhinja prostor za dva? Kaj pa vem. Comme ci, comme ça. Nekateri se najbrž grozno dobro dopolnjujejo, drugi radi sami zasijejo. Meni pa so všeč nasprotja, ki se privlačijo. Da se ustvarijo kontrasti in se zadeve malo ogrejejo – seveda v pozitivni smeri. Kot redna obiskovalka sem zjutraj vstopila v kuhinjo v stanovanju starih staršev. Našla sem ju stlačena med štedilnikom in hladilnikom, kjer sta neumorno posvečala pozornost testu za pecivo. Nagnjena sta bila namreč nad visoko posodo, ki sta jo postavila na študijski stolček in s kuhlo (dolgo kuhalnico) gnetla testo za potico. Verjela sta v optimalno gnetenje. Če sedaj pomislim na to, je njuna kuhinja v času priprave potic spominjala na mini pekarno s samimi dobrotami – vse je bilo v pričakovanju orehove in rozinove potice s polnima nadevoma. Še danes mi potica pomeni nekaj posebnega, čeprav si vedno znova pravim, da je ne bom pripravila. A jo vseeno. Pa ne zaradi praznikov, ampak zaradi tistega občutka srčnosti, ki jo ustvari peka potice, da nekaj spečeš oz. pripraviš sam/a. Podobno je s kruhom. Čeprav občudujem kuharsko zavzetost mojih starih staršev, pa njunim tehnikam in postopkom večinoma ne sledim. Vsak človek sčasoma razvije neke svoje metode. Zanimanje za kuhanje in peko me je prevzelo kar samo od sebe. Všeč so mi bile nekatere jedi, ki so jih pripravljali doma, a se kuhanja najbrž sploh ne bi lotila, če ne bi poudarjali pomena domače priprave hrane. Po sistemu Shu Ha Ri verjamem v neke temelje in tehnike tudi pri kuhanju, hkrati pa ustrežem svoji radovednosti in se lotim česa drugačnega. Svet kuhanja je, če si odprt/a za novosti in eksperimentiranje ravno tako čaroben kot vsaka druga dejavnost, ki se je lotiš z radovednostjo.