Posts in Category: Moje trenutne misli

Moj dnevnik dišav

Toplo pomladno jutro je prežeto s svežino mila. Pogrešam ozračje malega francoskega mesteca G., ki ga z besedami ne znam opredeliti. Začutim toplino na koži in zrak, dišeč po soncu me spodbudi, da te občutke obudim v sebi. Eden od mojih prvih spominov na dišave se skriva v parfumskem milu, saj milo in vrtnice dišijo tako subtilno, kot bi svoj vonj razkrili samo zame. V steklenički parfuma je tisto najbolj očitno, kar pričakujemo. Vendar pa je bistvo očem skrito. Nisem zbirateljica, saj menim, da je dišava nekaj osebnega in si želim, da poda tudi neko sporočilo o uporabniku ali uporabnici. V Rimskem navdihu večnosti sem svoje potovanje opisala tudi z dišavnimi notami. Elementi, kot so citrusi, bazilika, koriander in breskev moje čute ponesejo v antične čase, obenem pa so to sveže formulacije, ki me privzdignejo in niti približno ne delujejo zatohlo. Nazadnje sem na primer odkrila dišavo z eteričnim oljem bergamotke in muškatnim oreščkom, ki so jo navdahnile nimfe hesperide. Svet dišav je vse okoli nas, le po Horacijevo se moram ustaviti in užiti trenutek. Parfumska mila zame delujejo osvežilno, kot perilo, ki se suši na zraku. Seveda pa so mila očarljiva na svoj način, zavita so namreč v dekorativen papir, ki doda pridih romantike starega sveta. Ko vrtnarim, pa si rada približam vrtnice in obudim njihov nežen vonj, saj se nekatere sorte uporabljajo tudi v parfumski industriji. Dišave uporabljamo za različne priložnosti in na razne načine, med drugim tudi zato, da si izboljšamo razpoloženje. Napoleona Bonaparta poznamo kot vojnega taktika, ki je dišavi pripisoval enak poživljajoč učinek kot ga ima kava. Na robček je kapnil nekaj kapljic kolonjske vode in se z njim odišavil po ustnicah, čelu in sencah. Kako preprost in nevsiljiv način za odišavljenje! Moj najljubši način uporabe pa je odišavljenje šala. Tako je košček parfumskega sveta za vse težke in lahke trenutke tesno ob meni.

V spomin

Po glavi se mi podi nešteto misli. Zasidrana sem ob obali, a me lahko odnese tok reke, če se pravočasno ne ustavim. Misli so pozitivne, mešane, toda kako pisati o izgubi svojega starša? Moji pejsaži in druga spletišča so bili vedno kotiček, kjer sem lahko izpisala svoje srce. Besede ne morejo izraziti bolečine, ki jo čutim. Razmišljam o pogovorih in glasu. Rada bi jo objela, prijela za roko in ji povedala nekaj tolažilnega, vendar ne morem. V težkih trenutkih se pokaže tvoja moč. Nekaj lepih trenutkov z mojo ljubo mamo. Bila je korajžna, iskrena, zanesljiva, verjela je, da beseda ni konj in vesela sem bila, ko sva skupaj pili kavo, čaj ali šli na torto. Najin najljubši parfum še danes izhaja v različnih verzijah. Predstavila mi je svet knjig, najraje je brala Agatho Christie. Njena najljubša pesem je bila Ticket to Heaven skupine Dire Straits in lahko jo je poslušala neprestano, pa se je ni naveličala. Kakšen biser. As-salamu alaykum.

Izbor mojih prispevkov

Čebela na marjetki, poletje

Rimski navdih večnosti – Kot namigne že sam naslov, te nekatera potovanja povsem prevzamejo – lahko so nekaj izjemnega za dušo, kar nas deloma tudi izoblikuje. Antični svet je ustvaril, iznašel in napisal marsikaj presenetljivega (centralno ogrevanje?!), kar si morda ne bi mislili, da je sploh mogoče, saj so bila čudesa 21. stoletja še daleč. Ob antičnih stavbah se vse zdi tako živo – kot bi vetrc zapihljal v borovcih in blag vonj po citrusih oživi. Antika je vselej navdihovala umetnike, pisatelje in uživalce, med drugim tudi ustvarjalce dišav in pisateljico Marguerite Yourcenar, ki je napisala eno od mojih najljubših del, Hadrijanove spomine.

Umetnost stoičnega življenja – Nekaterih največjih lekcij so me naučile osebe, s katerimi si nisem tako blizu. Vsakdanje življenje je vedno največji učitelj in vir navdiha. Nekoč sem zapisala nek citat Gustava Flauberta iz knjige Juliana Barnesa – Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. V Umetnosti stoičnega življenja sicer ne govorim o leposlovju, vendar so me življenski zapiski stoičnih filozofov navdahnili v prenekaterem trenutku. Morda se ne strinjam z vsem, kar stoiki učijo, je pa med njihovimi zapiski kar nekaj dragocenih in praktičnih naukov, s katerimi se lahko poistovetim.

Peščena ura – Moj dotik. Že od nekdaj pišem in pesnim. Ko želim svoje občutke ubesediti, izlijem svoje srce na papir. Čeprav ne izbiram med najljubšimi, si najraje preberem spontano napisano pesem, ki se posveča vsebini. Zame je najlepša tista pesem, ki prihaja iz srca – ko enkrat zapišeš besede, jih nikar ne premlevaj. V Peščeni uri razmišljam o času – ko se nekako ne znam organizirati in mi trenutki polzijo med prsti, dan pa kar hiti naprej.

Poetični Je Ne Sais Quoi – Obožujem romantično poezijo in v Poetičnem Je Ne Sais Quoi-ju opevam Ovidijeve Ljubezni in sonete Williama Shakespearja. Romantično pesništvo ni pocukrano, je prelepo kot ptica, ki lahkotno leti pod oblaki ali kot reka, ki nežno valovi. Ovidij in Shakespeare sta pisala za dušo in srce, in kot sem zapisala, je njuna poezija subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice.

Večerna pesem – Včasih mi je v jesenskem večeru tesno pri srcu, vendar v tej pesmi ne želim obupati, temveč še naprej verjamem in upam v romantiko zvezdnega neba ter svojih sanj. Ko pomislim na breze, ki jih noro pogrešam ali pa na klasje, ki valovi, se raznežim. Naj pozitivni občutki, če je še tako težko, prevladajo nad negativnostjo.

Mini spis o sreči – Kaj je sploh sreča? Zame sreča ni kupljiva, toda gre za pojem, ki si ga vsak posameznik ali posameznica predstavlja po svoje. V spisu razmišljam o pojmovanju sreče, popolnosti in drugačnosti. Mene je denimo vedno osrečevala misel na romantiko ali na morje – kako plujem z jadrnico in v srcu ne nosim teže.

Mobitel ne spi

Relax je posrečena beseda s širokim pomenom, ki jo še raziskujem. Ne spomnim se namreč, da bi kdaj prebrala članek ali gledala kak dokumentarni film, ki bi pripovedoval o tem, da je življenje podobno opazovanju ptičkov, ki sedijo na veji. Razen če smo ornitologi ali biologi in je to naša poklicna pot, potem je to nekaj drugega. Moje razmišljanje glede relaksiranja je takšno, da najprej delam, vlagam svoj trud v tisto nekaj, potlej pa pride sprostitev. Saj smo se že znašli v takšnem položaju, da smo se počutili kot v osamljenem stolpu, toda mi vemo, s kakšnim namenom nekaj počnemo, ali ne? V glavnem. Mogoče se motim, a ravno pravšnja mera sprostitve koristi za pridobitev moči in jasnosti razmišljanja za nadaljnje delo in aktivnosti. Menda si relaksiranje vsak razlaga po svoje, toda sprostitev ne poteka nujno v neki pasivni obliki. Amor fati, Wu wei in Carpe diem povezujem z aktivnim sproščanjem in jih lahko vnesem tudi v svoj vsakdan. Ne meditiram zaradi lepšega. Če uživam v delu, je to zame sprostitev. Ni mi treba ležati v viseči mreži pod palmami, čeprav zveni luštno. Ko se usmerim v pisanje, je to moja oblika sproščanja. Poleg poslušam glasbo, kaj zapojem (hi, konj’ček moj, tud’ ti nocoj…) in si tako ustvarim atmosfero. Vendar pa sem že napisala, da nobena zares dobra stvar ni lahka. Kako pa gresta skupaj sproščanje in vznemirjenje? Gre za nekakšno zagonetko, a nekako menim, da se ne morem preveč sprostiti, če želim nekaj dobro opraviti, neko rahlo vznemirjenje pa potrebujem, če sta pozornost in osredotočenost moj namen. Pravi užitek je, ko se trudiš za nekaj, kar ti veliko pomeni. Sam trud ni vedno užitek in si ob tem lahko zelo osamljen/a, ampak da svoje bitje vključiš v tisto, kar verjameš, je veliko vredno – vredno dolgih ur.

Zjutraj…

Jutranja rutina je lahko špartanska. Mogoče vključuje le nekaj elementov ali pa kar cel nabor aktivnosti, odvisno od življenjskega sloga in časovnega razporeda dnevnih dejavnosti. V čem je torej smisel jutranje rutine? Za začetek je nekaj na tej rani uri – zlati uri. Moj pogled na to je, da so jutranje aktivnosti oz. rutina temelj pomembnih dejavnosti našega vsakdana, toda mi sami vemo, kaj je tisto, kar nas poganja in kakšni so naši cilji. Jutranje rutine si ne izgradimo po naključju. Morda si želimo še kaj več kot živeti od danes do jutri in je zato neka rutina smiselna, saj da našemu dnevu strukturo. Vendar pa celotna jutranja rutina ni esencialna za vsakogar. Lahko nam zadošča en ritual. Domnevam pa, da so nekateri naši jutranji opravki, kot sta toaleta in postiljanje postelje samoumevni in jih tukaj ne bom posebej naštevala. V enem od svojih prejšnjih zapisov sem napisala, da je zgodnje jutro najlepše tako iz motivacijskega kot tudi iz poetičnega vidika. Po mojem mnenju je to čas za začetek produktivnosti ali pa za pripravljanje na dan, ki je pred nami. V antičnih časih denimo niso poznali kave, niti ni bilo toliko proizvajalcev udobnih ležišč kot danes, zato razlogov za jutranje poležavanje niso ravno imeli. Pesniški banketi in dremanje niso všteti zraven. Saj ne pravim, da moramo živeti kot v časih Marka Avrelija, ki v svojih Meditacijah piše o razlogih za vstajanje zgodaj zjutraj, nas pa te prakse lahko navdahnejo. Priznam, da je moja rutina bolj nerutinska. Sestavlja jo manjše število aktivnosti, saj zjutraj rada ‘grem’. Zame so bila jutra vedno predmet velike radovednosti, hkrati pa tudi moja Ahilova peta. Moja jutranja omama je kava. Ker sem že večkrat pisala o tem, ne bom ponovno razpravljala o prednostih pisanja jutranjih strani, vendar pa je bila ena od mojih prvih rutin zgodnje vstajanje, pripravljanje darjeeling čaja in pisanje jutranjih strani zunaj na stopnicah, saj je bilo tedaj poletje. Čudovit ritual, ki je vse spremenil. Poleg kave pojem še skodelo porridgea po receptu* Jamieja Oliverja. Zajtrkujem, da se pripravim na povečano število aktivnosti, ki me čakajo v tistem dnevu. Kasneje oz. mimogrede pojem še kaj s kruhom in sadje. Med srkanjem kave poslušam glasbo. Karkoli dobro dene mojim ušesom, npr. glasba iz serije Mad Men ali pa nekaj takšnega, kar na primer vrtijo v hotelskih preddverjih in odmeva med marmornatimi stenami. O moji ljubezni do poslušanja glasbe bi lahko napisala cel roman. Napišem si kakšno vrstico ali zamisel in se tekom dneva vrnem k pisanju. Nisem namreč tip človeka, ki bi ga preveč vleklo na rit. Po mojem mišljenju je dobro, če je naša jutranja rutina tudi fleksibilna. Če neke aktivnosti ali rituala zjutraj denimo ne moremo prakticirati, ga lahko vključimo kasneje v naš dan. Je kakšen ritual, ki bi ga stlačili v še tako zasedeno jutro, za nekoga je to kava, za drugega pa meditacija, pisanje dnevnika ali rekreacija. Osebno sem brez jutranje kave kot lenivec, a se hkrati tudi potrudim, da meditiram. Splet je res poln zamislic glede tega, kako naj bi začeli naše jutro, vendar pa si vsak ustvari svojo rutino, zato ni nekega modela, ki bi ustrezal vsem.

*Naslov recepta je Granola Dust.

Vse je stvar tehnike

Skorajda sem prepričana, da ima vsakdo med nami ali pa vsaj večina svoj recept za potico, ki ga je poverbal po starih starših. In vsakdo meni, da je ta recept tisti tapravi in da se v lahkotnosti testa in polnosti nadeva nahaja skrivnost plešočih in dišečih juter. Poznamo veliko variacij potice – ta je lahko orehova, rozinova, neka druga kombinacija ali pa moja najljubša pehtranova s skutnim nadevom in rozinami, kakršno sta delala moja stara starša, ki sta, kot to neprestano ponavljam obvladala zadeve v kuhinji. Recimo. Bolj je bilo podobno dvoboju med sabljačema, ampak o tem nekaj vrstic nižje. Reklamni oglasi nam poskušajo predstaviti naše stare starše kot t.i. kuharske mojstre, v kar resno dvomim. Navsezadnje živimo v drugačnih časih kot naši stari starši, vmes se je marsikaj spremenilo, tehnike so postale bolj izpopolnjene. Nekateri nismo imeli starih staršev, ki bi živeli na vasi, ampak v mestu in tam niso poznali mentrge, kaj šele da bi doma pekli kruh. To je odvisno od tega, v katerih časih in na kakšni lokaciji so živeli naši stari starši, vendar pa ne verjamem, da so razmišljali le o hrani. Mogoče so nekatera dekleta vzgajali za gospodinje, a najbrž ne v tej smeri, da bodo pekle umetniški kruh in postavljale na mizo jedilnike iz kuharice sestre X. Gre za zgodbico o toplini kmečke kuhinje. Kljub temu pa je stara mama po očetovi strani, ki je nisem dobro poznala živela drugače kot babica po mamini strani. Čeprav se njeno življenje ni vrtelo samo okoli kuhanja, je redno pekla kruh z drožmi iz pšenične in ržene moke. Spekla je več hlebov hkrati, da so trajali čez teden, kasneje pa je kruh kupovala. Kakorkoli že, nek ritual in recimo mu ritual, ker je bil tako pomemben pa sta moja stara starša (po mamini strani) prakticirala ob praznikih. V mislih imam proces peke potice, ki je zahteval veliko energije in živcev. Ali je kuhinja prostor za dva? Kaj pa vem. Comme ci, comme ça. Nekateri se najbrž grozno dobro dopolnjujejo, drugi radi sami zasijejo. Meni pa so všeč nasprotja, ki se privlačijo. Da se ustvarijo kontrasti in se zadeve malo ogrejejo – seveda v pozitivni smeri. Kot redna obiskovalka sem zjutraj vstopila v kuhinjo v stanovanju starih staršev. Našla sem ju stlačena med štedilnikom in hladilnikom, kjer sta neumorno posvečala pozornost testu za pecivo. Nagnjena sta bila namreč nad visoko posodo, ki sta jo postavila na študijski stolček in s kuhlo (dolgo kuhalnico) gnetla testo za potico. Verjela sta v optimalno gnetenje. Če sedaj pomislim na to, je njuna kuhinja v času priprave potic spominjala na mini pekarno s samimi dobrotami – vse je bilo v pričakovanju orehove in rozinove potice s polnima nadevoma. Še danes mi potica pomeni nekaj posebnega, čeprav si vedno znova pravim, da je ne bom pripravila. A jo vseeno. Pa ne zaradi praznikov, ampak zaradi tistega občutka srčnosti, ki jo ustvari peka potice, da nekaj spečeš oz. pripraviš sam/a. Podobno je s kruhom. Čeprav občudujem kuharsko zavzetost mojih starih staršev, pa njunim tehnikam in postopkom večinoma ne sledim. Vsak človek sčasoma razvije neke svoje metode. Zanimanje za kuhanje in peko me je prevzelo kar samo od sebe. Všeč so mi bile nekatere jedi, ki so jih pripravljali doma, a se kuhanja najbrž sploh ne bi lotila, če ne bi poudarjali pomena domače priprave hrane. Po sistemu Shu Ha Ri verjamem v neke temelje in tehnike tudi pri kuhanju, hkrati pa ustrežem svoji radovednosti in se lotim česa drugačnega. Svet kuhanja je, če si odprt/a za novosti in eksperimentiranje ravno tako čaroben kot vsaka druga dejavnost, ki se je lotiš z radovednostjo.

Voščilo

Rdeči mesec na obzorju

V luči prihajajočih novoletnih praznikov bom tudi sama posula nekaj  čokoladnih mrvic po moji kavi. Moji občutki glede praznikov so mešani. Ne glede na trenutno dogajanje so potrošniški ideali še vedno usmerjeni v darila, kot da se mesec december vrti le okoli nakupovanja (pregrešnih gor ali dol) dragocenosti za naše najdražje. Če bi se ljubezen lahko kupilo, potem bi bili vsi ljudje na tem svetu zelo srečni, kajne? Moje mišljenje glede daril je, da bolj šteje pozornost skozi vse leto, ne pa samo ob osebnih ali nekih splošnih praznikih. Kaj sploh pomeni, če se ‘družina’ zbere za božič, skozi celo leto pa nima nobenega stika? Nikar me ne razumite narobe – sem romantična oseba, ampak nisem ljubiteljica pompa. Všeč mi je pogled na okrašeno smrečico ali na lučke, ki imajo nek simbolen pomen. Ko sem nedavno tega gledala posnetke iz videokamere, je bilo na nekem posnetku tudi praznovanje novega leta še iz časov, ko sem bila majhen človek (beri: otrok). Tedaj se je vse vrtelo okoli daril, klasične praznične hrane in šlagerskih popevk. Saj se niti ne spomnim več, kaj sem si kot otrok želela za praznike, vendar pa sta me stara starša vselej obdarovala. Na 6. december sem denimo v tradicionalnem duhu prejela pehar s suhim sadjem, klementinami ali mandarinami (takrat še ni bilo toliko križanega sadja kot sedaj) in nogavicami. Nogavice + čevlji z vezalkami = fetiš nr. 1 zame. Moji domači, kljub obdarovanju nikoli niso predstavljali t.i. čudežnih decembrskih mož kot resnične. Nekakšno potrditev tega sem dobila, ko sva z mamo v nekdanjem Globusu srečali starega očeta, ki je prav tako šel po nakupih. V njegovi vrečki sem mimogrede opazila rdečo budilko, ki jo je kasneje v dar prejel moj oče. Tako nisem verjela v Božička, ki se tlači skozi dimnik, da bi dostavil darila, je pa zanimiva ideja Dedka Mraza, ki se pelje na saneh po pokrajini in ga na njegovi poti spremljajo vile. Različne kulture, nekatere med njimi izhajajo še iz poganskih časov, imajo tudi svoja prepričanja glede nastanka božiča. Moji najljubši darili za katerokoli priložnost sta notranji mir in ljubezen – zveni kot nakladanje, ampak teh daril ti nihče ne more kupiti, je nekaj, kar si ustvariš sam/a ali z nekom posebnim. Nista oprijemljiva in zahtevata našo pozornost, telo, misli, čute, vse. Pišem kot nekdo z določeno preteklostjo, ki se je velikokrat znašel na razpotju. Razmišljam, da lahko prejmeš najboljša darila iz vseh kategorij, pa to ne bo zagotovilo sreče, kaj šele notranjega miru. Predstavila sem svoj osebni pogled na praznično dogajanje, ker so mnenja glede praznikov in obdarovanja stvar vsakega posameznika oz. posameznice in si tako tudi ustvarimo (praznično) vzdušje. Morda zveni čisto sanjavo, vendar pa verjamem v napisano, saj smo privrženci erosa pač takšni.

Poezija obloženih kruhkov

Obožujem kruh. Ni mi nerodno priznati, da ga jem vsak dan – belega, rženega, polnozrnatega, obloženega z raznimi stvarmi, zaradi mene pa bi bil lahko tudi zelen, toda nikar ne pretiravajmo. Opečen in obložen kruh prihajata v neskončnih različicah, kar je po mojem mišljenju pravzaprav nekaj najboljšega za malico. Najprej moram povedati, da ne zagovarjam nobenih prehrambenih ekstremov. Zelo dolgo nisem zajtrkovala, dovolj sta mi bila skodelica kave in kefir, sčasoma pa sem svoje mišljenje glede zajtrka spremenila, kar me še danes veseli. Za zajtrk pojem ovseno kašo, ki je že del moje zgodovine, pa tudi kruh z umešanimi jajci, maslom, marmelado ali kaj podobnega, kar je odvisno od dneva in priložnosti. Čeprav se pri nas sendviči niso šteli kot celovit obrok, bolj kot neko mašilo med pomembnejšimi obroki dneva, sem še vedno naklonjena toplim sendvičem in opečencem. Nočem zveneti kot nekdo, ki cel dan je samo kruh, kot članica družine sesalcev se prehranjujem tudi s solato, sirom in vročo čokolado ter jabolki in še kaj bi se našlo, vendar pa menim, da me zaradi pisanja o ljubem opečenem kruhu ne bo nihče preganjal z vilami okoli. Nikoli ne bom pozabila svojega prvega toplega sendviča. Narejen na pultu mojih starih staršev, ki sta vedela, kako se tem stvarem streže. Priprave pa sta se lotila tako, da sta rezine kruha zložila po kuhinjskem pultu in jih potem izmenično premazala z maslom. To ni bil dieten sendvič in dvomim, da je katerikoli dober sendvič zares dieten, ampak na tem popotovanju se ne odrekamo hrani, smo zmerni in se semintja radi malo pocrkljamo. In to je bil sendvič za takšno priložnost. Potem sta kruhke obložila s sirom, svežo salamo in obročki čebule in jih spekla v ponvi. Croque monsieur in njegova komplementarna dama croque madame sta po mojem mišljenju tako božanska, da se ti kar čeljust povesi do tal ali pa se to zgodi samo meni? Ko celotno bitje zahrepeni po kombinaciji opečenega kruha s sirom, šunko, bešamelom in jajcem, tedaj si pripravim eno od zgoraj naštetih variacij. Osnova vsakega dobrega opečenca je kruh. Najraje imam kruh, ki je mehek, niti približno pa ne sme biti suh. Če je govora o pohanih šnitah, potem je naše polje za manevriranje čisto drugačno, vendar pa me ob opečenem kruhu, ki je že v osnovi dehidriran do neskončnosti in je skorjica tako trda, da moraš ob grizenju popiti liter tekočine vse mine. Če se lotim priprave popečenega kruha, najraje pohrustam svoj kruh, ker pa to ni vedno mogoče, izberem kruh iz določenega žita ali mešanice žit z rahlo skorjico in mehko notranjostjo. Obstaja veliko obloženih kruhkov, na katere me vežejo čudoviti spomini ob kavi in čaju. Na sončne zahode in na mehko easy listening glasbo ter na malice po sprehodih. Naj živi kruh. Dober tek.

Dragi Bunki

Dragi Bunki, 

nekega novembrskega dne si vstopil v moje življenje in ga temeljito spremenil. Ni mi mar za tvoje poreklo, kdo so tvoji starši in kakšen pedigre imaš – važno, da si ob meni, saj je tedaj vse videti malo boljše. Če me zgolj pogledaš, že prebereš moje misli in kot bi tlesknil s prstom uganeš tudi moja čustva. Tvoja prisotnost je magnetična. Čeprav si bil sprva grozno sramežljiv, si se vmes že malo opogumil, hkrati pa še vedno ohranjaš svojo eleganco. Na zdravje, Dolce (ker je Light Blue ena od mojih najljubših dišav, tvoja čudovitost pa je primerljiva s sončnimi žarki) – želim ti sir, jogurt in piškotke in nikar se ne boj še naprej plezati v moje naročje.