Nobena pot ni kot ta, po kateri grem, greš, gre. V nizu grebenov in kamenčkov se tesno prepleta s koreninami, ki čakajo na nekoga, da izdere trn iz njihovih podzemeljskih globin. Zmočena s peskom in odišavljena z vonjem listja. Ko veter izmije ostanke iz lic njenih balvanov, jo kot postmodernistično kiparsko umetnino zaobjamejo dotiki prstov. V ritmu njegovega valovanja trave švigajo sem in tja ter se med pomikanjem prek skal zlijejo v monolit duhovnega in fizičnega.
To besedilo je nadaljevanje prispevka o Izpolnjenem srcu – o pohodništvu. Glej tudi besedilo o jogi.
