Posts in Category: S potezo nalivnega peresa

Izven ustaljenih poti

Uživam v dobri knjigi, a se ne bi nujno prištevala med knjižne molje. Branje me je kot prostočasna aktivnost vedno privlačilo, toda ne razmišljam o tem, da bi se lotila petdesetih ali stotih knjig na leto, kot sem to počela v dobrih starih časih. Če obveznosti dopuščajo, z intenzivnim branjem ni nič narobe, vendar v tem pogledu knjigo vidim kot dobro slikarsko platno, za katero si vzamem čas in mu namenim pozornost, če si nameravam z delom nahraniti dušo. Horac je dejal Užij dan, Gustave Flaubert pa Pravijo, da je življenje tisto pravo, vendar mi je ljubše branje. Ali prvo dopolnjuje drugo?

Če knjigo preberem dvakrat, sem naletela na zaklad. Zakaj? Ker je v delu izstopal karakter ali več karakterjev, ki so me navdahnili, ker so šli po neustaljenih poteh, se držali jugaad mentalitete, so bili dobro samodisciplinirani in se bili pripravljeni odpovedati marsičemu za dosego cilja/ciljev. Ker je zgodba povedana na drugačen način. Na primer knjiga Veliki Gatsby, že predmet mojega pisanja. 

V knjigi Ernesta Hemingwayja Pariz – Premični praznik izstopa dualizem. 20. leta 20. stoletja in Pariz je živahno mesto, kjer se zbirajo največji pisatelji in slikarji tedanjega časa. Življenje pa ni bilo vseskozi tako vznemirljivo, saj je blišč pijače in zabav deloma zasenčil trud za uspeh in obstoj. Papa Hemingway je bil ambiciozen avtor in iskanje tistih konkretnih besed je bilo zanj res prava stvar. Po mojem mišljenju dober avtor lahko dela tudi v razmerah, ki niso idealne in Hemingwayju na začetku ni bilo lahko. V knjižici opisuje svoj pariški vsakdan kot pisatelj, ki je delal dinamično in za pisanje izkoristil vsak trenutek, na primer v eni od njegovih najljubših kavarn La Closerie des Lilas, kjer se je pogrel in ob srkanju kave izlival svoj pot na papir. V svojem pariškem obdobju opisuje poznanstva z znanimi osebnostmi, med drugim tudi z Gertrude Stein in enim od mojih najljubših avtorjev, F. Scott Fitzgeraldom. Med drugim piše o tem, kako sta se s Fitzgeraldom spoznala, svoje mišljenje o pisatelju, njun krajši izlet in dežno polomijo z avtomobilsko streho in tudi kasnejša srečanja. Nekako tako, hkrati pa skozi celotno knjigo ohranja tekoč slog pisanja.

Francoska pisateljica Marguerite Yourcenar je besedna estetinja. Hadrijanovi spomini so pisanje o svobodi, sreči in humanizmu. Knjiga me je omrežila dolgo nazaj, saj sem o delu pisala že v Rimskem navdihu večnosti, čeprav je sprva kazalo, da to ne bo ljubezen na prvi pogled. Skozi prvih nekaj strani sem se stežka prebila, nato pa me je vsebina vedno bolj zanimala. Antična doba me namreč že od nekdaj navdušuje. Rimski cesar Hadrijan v razmišljajočem slogu piše pismo nasledniku in stoičnemu filozofu Marku Avreliju in pripoveduje o svojem življenju. Hadrijan je postavljal edinstvene spomenike vzdolž svojih poti, Mark Avrelij pa je svoja načela udejanjal v cesarskem in vsakdanjem življenju. Ko prebiram Hadrijanove spomine, vem, da imam pred seboj nekaj posebnega. Pisateljica izbire besed ni prepustila naključju. Ob branju knjige sem opomnjena, da je človek tisti in ponavljam se, ki nosi ključ do usode v svojih rokah. V dnevu imaš določeno število ur na razpolago in kaj narediš z njimi, je odvisno od tebe. Ko držim v rokah knjigo, za katero je pisateljica porabila leta, da jo je napisala, se mi to zdi še bolj občudovanja vredno.

Prebiram poezijo različnih zvrsti in pesniških oblik – lahko je romantična, klasična, haiku, sonet, mogoče se rima, mogoče se ne, odvisno od tematike, ki preveva pesmi. Poezija je igriva, ko pesnik premetava besede sem in tja, da poganja ustvarjalne tokove in se zaveda, da si omejitve postavlja sam. Na pesniško zbirko V srcu moje ljubezni francoskega pesnika Paula Éluarda sem naletela med brskanjem po policah knjižnega kluba. Ko pesnik kuje verze, lahko prek svoje pesmi prenaša sporočila in močna čustva. V spontanosti je čar poezije. Éluard je živel in pesnil v turbulentnih časih obeh svetovnih vojn, v časih, ki so jih prevevala The Roaring Twenties, negotovost in nenehne spremembe. Politične, družbene in ljubezenske tematike je prenesel v svoje pesmi. To je zbirka za terene, ki se zdijo tako odmaknjeni in vem, da jih bo treba prehoditi.

Glasba za konec tedna

Kaj bi na tem svetu počeli brez glasbe? Ne, čisto zares sprašujem. Kajti že od majhnega uživam v poslušanju glasbe, ki me prevzame, potegne vase in tudi privzdigne. K melodijam se obrnem kadarkoli in kjerkoli, saj so kot zatočišče oz. mali svet, kjer ustvarim vzdušje in se poberem, ko padem na dno. Z veseljem pa odkrivam tudi novo glasbo. Na Mojih pejsažih sem že nekajkrat pisala o svojih priljubljenih skladbah in popevkah, pa tudi o novih odkritjih. Pri poslušanju oz. uživanju v glasbi ne verjamem v omejitve. Zakaj bi se nekdo oziral na to, kaj drugi pravijo o tvojem glasbenem slogu? Kot tudi na drugih življenjskih področjih moraš pobrskati za tistim, kar je tebi všeč in v tem uživati.

Pravim ji ‘glasba za konec tedna’, a je easy listening seveda primeren za katerikoli trenutek. Govorim o moji najljubši glasbeni zvrsti, ki je bila najbolj priljubljena v začetkih druge polovice 20. stoletja. Ampak ne, to ni glasba iz preteklosti. Po mojem mnenju je še kako primerna za današnje čase, saj s svojo lahkotnostjo in nežnimi toni zlahka zdrsne v ozadje, kjer predvaja čarobne melodije za naša ušesa. Spomnim se gramofonskih plošč (ko bi bilo tako preprosto najti nadomestne dele za gramofon v teh dneh), ki so predvajale čudovito glasbo, v katero sem se vedno znala vživeti. Glasba je zame tista, ki da pravi feeling in ustvari neko posebno vzdušje, kar mi je zelo pomembno. Sedaj tudi sama rada prisluhnem popevkam prek predvajalnika glasbe ali pa poslušam radio (Aktual), a je še vedno tista prava stvar, ko se usedem in se prepustim užitku skladb in kavne omame, zato ker. Nekatere skladbe niso nujno iz zvrsti easy listeninga, so tudi iz zvrsti džeza in popularne glasbe in se med seboj prepletajo, a jih z veseljem uvrstim na svoj seznam predvajanja. Primer tega so glasbeni ustvarjalci Sting, Melody Gardot, Chris Botti, Alison Balsom, ipd. Ker je seznam skladb neskončen, izpostavljam le nekaj melodij, ki pobožajo moja ušesa in mi ustrezajo ob vsakršnem trenutku.

Wait Until Dark je skladba briljantnega Henryja Mancinija iz filma Wait Until Dark z Audrey Hepburn, ki mi je še posebej pri srcu. Seveda si rada zavrtim tudi glasbene posnetke iz Rožnatega panterja – tako iz izvirnega filma, kot tudi iz drugih različic s Petrom Sellersom. Mr. Lucky Goes Latin s sanjskimi ritmi melodij, kot so Lujon, Siesta, Cow Bells and Coffee Beans in Blue Mantilla ustvari sproščenost.

Eksotični glasbeni album Jewels of the Sea skladatelja Lesa Baxterja je res nekaj. Gre za oceansko navdahnjeno glasbo, melodije pa so kot valovi, ki se poigravajo s sončnimi žarki. Singing Sea Shells, Stars in the Sand in The Ancient Galleon so skladbe s spremljajočimi zvoki morja, tako da se lahko skorajda dobesedno dotikam scenerije, ki jo ustvarja glasbeni ustvarjalec.

Ko govorimo o easy listening glasbi, ne morem mimo Mantovanija in njegovih lahkotnih orkestracij. Some Enchanted Evening, Melba Waltz in Blue Tango je le nekaj skladb, ki se jih je Mantovani s svojim orkestrom dotaknil na svojstven način. In o, kako obožujem glasbo za tango. Tango Festival Roberta Stolza je bila z razlogom ena od najbolj predvajanih plošč na našem gramofonu, saj gre za brezčasno glasbo, ki privzdigne dušo in telo.

La Paloma je skladba, ki me poleg valčka Na lepi modri Donavi najbolj začara. Lahko bi jo poslušala noč in dan, pa se je ne bi naveličala. Deluje kot instantna uspavanka in tega ne mislim v negativnem smislu. Najraje si jo zavrtim v izvedbi ansambla 101 Strings, ki so s svojim bogatim repertoarjem priljubljenih skladb iz vseh dežel in gledaliških odrov ter filma ponesli čudovito glasbo okoli sveta.

Pesem Strangers in the Night Franka Sinatre je že pravi standard, za katerega je glasbo napisal eden od mojih najljubših skladateljev easy listening glasbe, Bert Kaempfert. Moj mini izbor Sinatrinih pesmi in priredb, ki bi jih lahko poslušala kar naprej: Night and Day v orkestralni izvedbi, Call me, Summer Wind, Somethin’ Stupid, That’s Life, The Very Thought of YouCroonerji, kot so Sinatra, Dean Martin in Nat King Cole (Unforgettable) mi vedno polepšajo dan. Nežne melodije, ob katerih tistih nekaj minut s skodelico kave sanjarim. 

Včasih sem ure in ure iskala easy listening skladbe in jih tudi poslušala pozno v večer. To je plesna in poslušalna glasba, ki nikoli ne bo šla iz mode. Tako sem nekega dne naletela tudi na Berta Kaempferta in od takrat so njegove glasbene priredbe, kot so Moon Over Baja, Footprints in the Sand in Say Si Si del mojega poslušalskega izbora.

Izbor mojih prispevkov

Čebela na marjetki, poletje

Rimski navdih večnosti – Kot namigne že sam naslov, te nekatera potovanja povsem prevzamejo – lahko so nekaj izjemnega za dušo, kar nas deloma tudi izoblikuje. Antični svet je ustvaril, iznašel in napisal marsikaj presenetljivega (centralno ogrevanje?!), kar si morda ne bi mislili, da je sploh mogoče, saj so bila čudesa 21. stoletja še daleč. Ob antičnih stavbah se vse zdi tako živo – kot bi vetrc zapihljal v borovcih in blag vonj po citrusih oživi. Antika je vselej navdihovala umetnike, pisatelje in uživalce, med drugim tudi ustvarjalce dišav in pisateljico Marguerite Yourcenar, ki je napisala eno od mojih najljubših del, Hadrijanove spomine.

Umetnost stoičnega življenja – Nekaterih največjih lekcij so me naučile osebe, s katerimi si nisem tako blizu. Vsakdanje življenje je vedno največji učitelj in vir navdiha. Nekoč sem zapisala nek citat Gustava Flauberta iz knjige Juliana Barnesa – Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. V Umetnosti stoičnega življenja sicer ne govorim o leposlovju, vendar so me življenski zapiski stoičnih filozofov navdahnili v prenekaterem trenutku. Morda se ne strinjam z vsem, kar stoiki učijo, je pa med njihovimi zapiski kar nekaj dragocenih in praktičnih naukov, s katerimi se lahko poistovetim.

Peščena ura – Moj dotik. Že od nekdaj pišem in pesnim. Ko želim svoje občutke ubesediti, izlijem svoje srce na papir. Čeprav ne izbiram med najljubšimi, si najraje preberem spontano napisano pesem, ki se posveča vsebini. Zame je najlepša tista pesem, ki prihaja iz srca – ko enkrat zapišeš besede, jih nikar ne premlevaj. V Peščeni uri razmišljam o času – ko se nekako ne znam organizirati in mi trenutki polzijo med prsti, dan pa kar hiti naprej.

Poetični Je Ne Sais Quoi – Obožujem romantično poezijo in v Poetičnem Je Ne Sais Quoi-ju opevam Ovidijeve Ljubezni in sonete Williama Shakespearja. Romantično pesništvo ni pocukrano, je prelepo kot ptica, ki lahkotno leti pod oblaki ali kot reka, ki nežno valovi. Ovidij in Shakespeare sta pisala za dušo in srce, in kot sem zapisala, je njuna poezija subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice.

Večerna pesem – Včasih mi je v jesenskem večeru tesno pri srcu, vendar v tej pesmi ne želim obupati, temveč še naprej verjamem in upam v romantiko zvezdnega neba ter svojih sanj. Ko pomislim na breze, ki jih noro pogrešam ali pa na klasje, ki valovi, se raznežim. Naj pozitivni občutki, če je še tako težko, prevladajo nad negativnostjo.

Mini spis o sreči – Kaj je sploh sreča? Zame sreča ni kupljiva, toda gre za pojem, ki si ga vsak posameznik ali posameznica predstavlja po svoje. V spisu razmišljam o pojmovanju sreče, popolnosti in drugačnosti. Mene je denimo vedno osrečevala misel na romantiko ali na morje – kako plujem z jadrnico in v srcu ne nosim teže.

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,
kar je dano, naj ne bo vzeto,
da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,
in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Med planšarji

Vabljeni k branju mojega prispevka v reviji za ljubitelje gora Planinski vestnik, ki praznuje planšarsko kulturo. Prispevek si lahko prebereš v pdf obliki na sledeči povezavi:

Veselo branje in prijeten večer še naprej!

Pri volji za Chopina

Kaj je moderno in kaj passé? O tem naj presodi vsak zase, ampak zame bo klasična glasba vedno ostala tam, kjer je, ne glede na to, v katerem obdobju so ustvarjalci skovali ta izraz. Prav tako sem o svojih klasičnih favoritih pisala že v Nokturnu za nedeljski večer, nekaj vrstic pa sem namenila tudi operi v Knjižnem posladku: An Opera Miscellany. Za vse ljubitelje klasične glasbe in opere ali pa za tiste, ki se v tej smeri še ogrevajo, danes predlagam nekaj priljubljenih del. 

Herbert von Karajan v kombinaciji z Berlinskimi filharmoniki – odločno, enakomerno, kot vožnja po cesti brez vijuganja. Za probo – klasika, s katero ne moreš zgrešiti, je posnetek Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. 

Daniel Hope z nežno violino uteleša čustvenost tega glasbenega instrumenta v Štirih letnih časih Antonija Vivaldija, moj najljubši stavek je Presto iz Poletja (L’estate), ali pa v priredbi skladbe skladatelja Miklosa Rozse iz filma o El Cidu, kastiljskem vitezu. Dodatek harfe na vrhuncu deluje blažilno.

Skladbe in kompozicije, ob katerih ti ni treba preveč razmišljati, pomirjajo in se zlahka prepustiš poslušanju. Naj kar začnem s Felixom Mendelssohnom in Uverturo iz Sna kresne noči, ki deluje tako čarobno kot je tudi sama igra Williama Shakespearja; že ob samem poslušanju te ponese v čase antične Grčije, začutiš lahko pridih večera, in iskrice, ki poplesujejo po arkadijski pokrajini. Beau Soir, L. 6, ali Prelep večer je skladba Claudea Debussyja, ki jo na mojem posnetku izvajata čelist Mischa Maisky in pianistka Daria Hovora; čelo zveni otožno, vendar pa skladbo obdaja čutna atmosfera. 3 Gymnopédies neoklasicista Erika Satieja so preproste melodije, ki ustvarjajo brezčasen air, moja najljubša je No. 1, naslika pa mi dežne kapljice, dišeče drevje, listje kostanja v travi. Frédéric Chopin je bil eden od prvih skladateljev, ki sem jih odkrila, ko sem začela poslušati klasično glasbo, še posebej me je prevzel njegov Klavirski koncert št. 1, Poloneza št. 6, Op. 53 in Etuda št. 3 (iz Op. 10) pa še bolj podkrepita skladateljev čuten slog.