Posts in Category: S potezo nalivnega peresa

Izbor mojih prispevkov

Čebela na marjetki, poletje

Rimski navdih večnosti – Kot namigne že sam naslov, te nekatera potovanja povsem prevzamejo – lahko so nekaj izjemnega za dušo, kar nas deloma tudi izoblikuje. Antični svet je ustvaril, iznašel in napisal marsikaj presenetljivega (centralno ogrevanje?!), kar si morda ne bi mislili, da je sploh mogoče, saj so bila čudesa 21. stoletja še daleč. Ob antičnih stavbah se vse zdi tako živo – kot bi vetrc zapihljal v borovcih in blag vonj po citrusih oživi. Antika je vselej navdihovala umetnike, pisatelje in uživalce, med drugim tudi ustvarjalce dišav in pisateljico Marguerite Yourcenar, ki je napisala eno od mojih najljubših del, Hadrijanove spomine.

Umetnost stoičnega življenja – Nekaterih največjih lekcij so me naučile osebe, s katerimi si nisem tako blizu. Vsakdanje življenje je vedno največji učitelj in vir navdiha. Nekoč sem zapisala nek citat Gustava Flauberta iz knjige Juliana Barnesa – Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. V Umetnosti stoičnega življenja sicer ne govorim o leposlovju, vendar so me življenski zapiski stoičnih filozofov navdahnili v prenekaterem trenutku. Morda se ne strinjam z vsem, kar stoiki učijo, je pa med njihovimi zapiski kar nekaj dragocenih in praktičnih naukov, s katerimi se lahko poistovetim.

Peščena ura – Moj dotik. Že od nekdaj pišem in pesnim. Ko želim svoje občutke ubesediti, izlijem svoje srce na papir. Čeprav ne izbiram med najljubšimi, si najraje preberem spontano napisano pesem, ki se posveča vsebini. Zame je najlepša tista pesem, ki prihaja iz srca – ko enkrat zapišeš besede, jih nikar ne premlevaj. V Peščeni uri razmišljam o času – ko se nekako ne znam organizirati in mi trenutki polzijo med prsti, dan pa kar hiti naprej.

Poetični Je Ne Sais Quoi – Obožujem romantično poezijo in v Poetičnem Je Ne Sais Quoi-ju opevam Ovidijeve Ljubezni in sonete Williama Shakespearja. Romantično pesništvo ni pocukrano, je prelepo kot ptica, ki lahkotno leti pod oblaki ali kot reka, ki nežno valovi. Ovidij in Shakespeare sta pisala za dušo in srce, in kot sem zapisala, je njuna poezija subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice.

Večerna pesem – Včasih mi je v jesenskem večeru tesno pri srcu, vendar v tej pesmi ne želim obupati, temveč še naprej verjamem in upam v romantiko zvezdnega neba ter svojih sanj. Ko pomislim na breze, ki jih noro pogrešam ali pa na klasje, ki valovi, se raznežim. Naj pozitivni občutki, če je še tako težko, prevladajo nad negativnostjo.

Mini spis o sreči – Kaj je sploh sreča? Zame sreča ni kupljiva, toda gre za pojem, ki si ga vsak posameznik ali posameznica predstavlja po svoje. V spisu razmišljam o pojmovanju sreče, popolnosti in drugačnosti. Mene je denimo vedno osrečevala misel na romantiko ali na morje – kako plujem z jadrnico in v srcu ne nosim teže.

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,
kar je dano, naj ne bo vzeto,
da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,
in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Med planšarji

Vabljeni k branju mojega prispevka v reviji za ljubitelje gora Planinski vestnik, ki praznuje planšarsko kulturo. Prispevek si lahko prebereš v pdf obliki na sledeči povezavi:

Veselo branje in prijeten večer še naprej!

Pri volji za Chopina

Kaj je moderno in kaj passé? O tem naj presodi vsak zase, ampak zame bo klasična glasba vedno ostala tam, kjer je, ne glede na to, v katerem obdobju so ustvarjalci skovali ta izraz. Prav tako sem o svojih klasičnih favoritih pisala že v Nokturnu za nedeljski večer, nekaj vrstic pa sem namenila tudi operi v Knjižnem posladku: An Opera Miscellany. Za vse ljubitelje klasične glasbe in opere ali pa za tiste, ki se v tej smeri še ogrevajo, danes predlagam nekaj priljubljenih del. 

Herbert von Karajan v kombinaciji z Berlinskimi filharmoniki – odločno, enakomerno, kot vožnja po cesti brez vijuganja. Za probo – klasika, s katero ne moreš zgrešiti, je posnetek Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. 

Daniel Hope z nežno violino uteleša čustvenost tega glasbenega instrumenta v Štirih letnih časih Antonija Vivaldija, moj najljubši stavek je Presto iz Poletja (L’estate), ali pa v priredbi skladbe skladatelja Miklosa Rozse iz filma o El Cidu, kastiljskem vitezu. Dodatek harfe na vrhuncu deluje blažilno.

Skladbe in kompozicije, ob katerih ti ni treba preveč razmišljati, pomirjajo in se zlahka prepustiš poslušanju. Naj kar začnem s Felixom Mendelssohnom in Uverturo iz Sna kresne noči, ki deluje tako čarobno kot je tudi sama igra Williama Shakespearja; že ob samem poslušanju te ponese v čase antične Grčije, začutiš lahko pridih večera, in iskrice, ki poplesujejo po arkadijski pokrajini. Beau Soir, L. 6, ali Prelep večer je skladba Claudea Debussyja, ki jo na mojem posnetku izvajata čelist Mischa Maisky in pianistka Daria Hovora; čelo zveni otožno, vendar pa skladbo obdaja čutna atmosfera. 3 Gymnopédies neoklasicista Erika Satieja so preproste melodije, ki ustvarjajo brezčasen air, moja najljubša je No. 1, naslika pa mi dežne kapljice, dišeče drevje, listje kostanja v travi. Frédéric Chopin je bil eden od prvih skladateljev, ki sem jih odkrila, ko sem začela poslušati klasično glasbo, še posebej me je prevzel njegov Klavirski koncert št. 1, Poloneza št. 6, Op. 53 in Etuda št. 3 (iz Op. 10) pa še bolj podkrepita skladateljev čuten slog.

Lahkonočnica

Včasih pred spanjem pesnim v svojo malo beležnico, ki je še nisem zapolnila in tako nadaljujem s prakticiranjem spontanega pisanja. Lahkonočnice so lahke pesmi (kot Mozartova glasba), čeprav nisem prepričana, da ta izraz sploh obstaja…

Cvetovi pomarančevca dehtijo,
v jutru vzburkajo mi domišljijo…

Topel veter zaziblje veje,
mojo dušo nežno greje…

Srce kot sonce je žgoče,
bije kar najbolj vroče…

Sanjava opojnost mane,
neukročenost živalske narave…

Pred menoj se v pahljači morje odpre,
z globokimi očmi se vame zazre….

Tre

Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.

Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.

Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.