Posts in Category: S potezo nalivnega peresa

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,
kar je dano, naj ne bo vzeto,
da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,
in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Med planšarji

Vabljeni k branju mojega prispevka v reviji za ljubitelje gora Planinski vestnik, ki praznuje planšarsko kulturo. Prispevek si lahko prebereš v pdf obliki na sledeči povezavi:

Veselo branje in prijeten večer še naprej!

Pri volji za Chopina

Kaj je moderno in kaj passé? O tem naj presodi vsak zase, ampak zame bo klasična glasba vedno ostala tam, kjer je, ne glede na to, v katerem obdobju so ustvarjalci skovali ta izraz. Prav tako sem o svojih klasičnih favoritih pisala že v Nokturnu za nedeljski večer, nekaj vrstic pa sem namenila tudi operi v Knjižnem posladku: An Opera Miscellany. Za vse ljubitelje klasične glasbe in opere ali pa za tiste, ki se v tej smeri še ogrevajo, danes predlagam nekaj priljubljenih del. 

Herbert von Karajan v kombinaciji z Berlinskimi filharmoniki – odločno, enakomerno, kot vožnja po cesti brez vijuganja. Za probo – klasika, s katero ne moreš zgrešiti, je posnetek Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. 

Daniel Hope z nežno violino uteleša čustvenost tega glasbenega instrumenta v Štirih letnih časih Antonija Vivaldija, moj najljubši stavek je Presto iz Poletja (L’estate), ali pa v priredbi skladbe skladatelja Miklosa Rozse iz filma o El Cidu, kastiljskem vitezu. Dodatek harfe na vrhuncu deluje blažilno.

Skladbe in kompozicije, ob katerih ti ni treba preveč razmišljati, pomirjajo in se zlahka prepustiš poslušanju. Naj kar začnem s Felixom Mendelssohnom in Uverturo iz Sna kresne noči, ki deluje tako čarobno kot je tudi sama igra Williama Shakespearja; že ob samem poslušanju te ponese v čase antične Grčije, začutiš lahko pridih večera, in iskrice, ki poplesujejo po arkadijski pokrajini. Beau Soir, L. 6, ali Prelep večer je skladba Claudea Debussyja, ki jo na mojem posnetku izvajata čelist Mischa Maisky in pianistka Daria Hovora; čelo zveni otožno, vendar pa skladbo obdaja čutna atmosfera. 3 Gymnopédies neoklasicista Erika Satieja so preproste melodije, ki ustvarjajo brezčasen air, moja najljubša je No. 1, naslika pa mi dežne kapljice, dišeče drevje, listje kostanja v travi. Frédéric Chopin je bil eden od prvih skladateljev, ki sem jih odkrila, ko sem začela poslušati klasično glasbo, še posebej me je prevzel njegov Klavirski koncert št. 1, Poloneza št. 6, Op. 53 in Etuda št. 3 (iz Op. 10) pa še bolj podkrepita skladateljev čuten slog.

Lahkonočnica

Včasih pred spanjem pesnim v svojo malo beležnico, ki je še nisem zapolnila in tako nadaljujem s prakticiranjem spontanega pisanja. Lahkonočnice so lahke pesmi (kot Mozartova glasba), čeprav nisem prepričana, da ta izraz sploh obstaja…

Cvetovi pomarančevca dehtijo,
v jutru vzburkajo mi domišljijo…

Topel veter zaziblje veje,
mojo dušo nežno greje…

Srce kot sonce je žgoče,
bije kar najbolj vroče…

Sanjava opojnost mane,
neukročenost živalske narave…

Pred menoj se v pahljači morje odpre,
z globokimi očmi se vame zazre….

Tre

Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.

Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.

Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.

Večerna pesem

Komaj glas se dvigne nad šepet, 
tolaži me pridih večerne zarje,
me je prevzelo morje zvezd,
da v jasni noči
sanjam samoto jesenskih brez?

Trenutki so neskončni,
kava se v skodelici ohladi,
a dokler sanje še živijo,
ptic bom jate v dlani ujela,
upanju pustila pot v srce.

Vsak srčni utrip
povrne vandrajoče misli,
polje klasja valovi,
še zadnji utrinek večera usahne.

Peščena ura

Včasih sem peščena ura,
čas skoz’ prste mi polzi,
ne mine dan, niti minuta,
vse gre hitro, se ti ne zdi?

Kjer se reka v morje steka,
črta tanka je kot las,
nad obzorjem nov dan se prebuja,
čuje se žerjava v letu glas.

Ko se dan preveša v noč,
v vetru ustnice mi zadrhtijo,
za drevesi se potegnejo meglice,
z vlakom misli mi hitijo.

Pesem

Ko sam sediš v temi,
na dušo leže ti nemir,
hrepenenje svojega srca
izlil boš na papir.

Nikar se ne sprašuj zakaj,
to stvar preteklega je dneva,
objel te zvezdnega neba bo sijaj,
naj bitje tvojega srca odmeva.

Nemir kot tiger v praproti preži,
saj mika plena ga bližina,
izgubil prestol je v igri tej,
šah-mat, pogoltne ga divjina.

Ne ženi žal besed si k srcu,
bodi izklesan kot grški kip,
če širnega neba te potre sivina,
jutri sinja te oblije mesečina.

Utrip

Všeč mi je utrip zgodnjih jutranjih ur ali poznega večera, ko bosa sedem k delovni  mizi, prižgem luč, ki ravno prav osvetljuje prostor in prisluhnem glasbi Cesarie Evore, Buena Vista Social Cluba ali pa mariachi skladbam Luisa Miguela. Takrat si ustvarjam ritem, jezdim na valovih in delam, kot da sta jutro ali noč še daleč.

Kaj pa v tistih trenutkih, ko ne brniš kot dobro naoljena mašina? Ko pride deževen dan, ki niti približno ni podoben tistemu deževnemu jutru na počitnicah, ko sem se odpravljala na raziskovanje mesta. Ni bilo dovolj velikega dežnika za ves tisti dež! Saj ne pravim, da vsi deževni dnevi iztrgajo energijo iz mene, ampak tale dan me pusti, da se namakam v kadi, polni otopelih občutkov. Ko opravim projekt, ki me je zahteval celo, ko mi nekaj ne gre, ali pa, ko sem preprosto pod vremenom, tedaj se počutim kar precej prazno. Ponoči se zbudim in pri odprtem oknu poslušam dežne kaplje, ki namakajo suho travo. Toliko vem o sebi, da mi ne bi niti malo pomagalo, če bi se zavlekla pod odejo in srkala kavo… Raje sem zunaj, na prostem, in pustim vetru, da prepiha vse membrane mojega telesa.

Kaj naredim ob takšnih dnevih? Odgovor je preprost: se ne dam. Priznam si, da mi neka stvar ne gre in razmislim, kako bi se je lotila na drugačen način. Vztrajam in grem skozi neudobje, ki me pripelje naprej. Na moji jutranji rutini dan sloni. Zgodaj zjutraj se zame vse začne, saj je takrat vse mogoče. Poln čajnik, skodelica kaše, glasba in svež zrak me prebudijo, vendar pa mi je najbolj pomembno, da je ura karseda zgodnja. Človek je osamljen, ko ustvarja, vendar pa z dobro voljo in energijo premaguje ovire.

Moja razmišljanja o pisanju

Včasih ni preprosto začeti s pisanjem. Ko razmišljam o svojih besedah, se počutim, kot da je pred menoj odprto morje in bom zdaj zaplavala vanj. Čutim pozitivno vznemirjenje, tisto vznemirjenje nedoživetega in vonj slanega na koži. Občutki igrajo pomembno vlogo pri pisanju; dober občutek, da sem v teku stvari, je moj as, vendar pa je treba tudi negativne občutke obrniti v pozitivno smer in o njih pisati; če našim občutkom in mislim damo zagon in pomen, smo lahko presenečeni nad tem, kam nas peljejo. Pisanje mi predstavlja hkrati izziv in užitek. Zame je nekaj povsem naravnega, tako kot jutranji rituali, ki jih prakticiramo. Navadila sem se, da lahko pišem kjerkoli, kadarkoli in kamorkoli – tudi na prtiček v restavraciji. Kaj me navdušuje za pisanje? Če imaš oči odprte za naravo, za svet in se vključiš vanj, se ti odpre v školjki kot Botticellijeva Venera. Vedno je neka dišava, ki spremeni ton in navdušuje občutke. Zame je to vonj po citrusih, borovcih, morju, tisto, kar potuje med mojimi rimskimi in morskimi občutki.

Poetični Je Ne Sais Quoi

So stvari, ki mi vedno prijajo in poezija je ena od njih. Kot skrbno pripravljena formula dišave, ki s svojimi notami vztraja na tvojem telesu neskončno dolgo, tako tudi ob branju verzov zdrsnem z rameni nazaj in se prepustim vznemirjenju. Poezija nas premami v prijetno skušnjavo, da popustimo prijem. Lahko je tako preprosta ali pa zapletena, kot si jo sami naredimo, toda menim, da tiste pesmi, ki jim prisluhnemo ali pa jih preberemo s srcem, dušo in telesom, ne ostanejo našemu bitju skrite. Pripovedovalec v neki Schubertovi skladbi, Auf dem Wasser zu singen, narekuje zgodbo o zasanjanem večernem siju; čoln drsi med valovi, pripovedovalec pa razmišlja o minevanju časa. Skladbe in pesmi pogosto premlevajo zaljubljenost v pokrajino, ljubezen, florentinske mostove in se vprašujejo o času… Ampak kot sem enkrat to že napisala, tudi, ko je moja perspektiva zamajana, kar je seveda nujno za kakršnokoli ustvarjanje / raziskovanje / pisanje, takrat je tu vedno zvezdnato nebo, pod katerim priplujem v pristan. Rada prebiram poezijo, ki je hkrati subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice, soneti Williama Shakespearja in Ovidijeve Ljubezni pa spadajo ravno sem. Tu ni nobenega lovljenja zraka ali vzvišenosti, pesmi so čisto nezapletene. Ko prebiram Ovidija (… ki ga poznamo po Metamorfozah in Umetnosti ljubezni) čutim napetost v pozitivnem smislu – erotično napetost, če že hočete. In to je tisto, kar poživlja, ta direktnost, s katero bralca potegne v fantazijo. Vključim domišljijo in že si lahko predstavljam opoldanski zmenek v 5. pesmi. Dan je bil vroč in sonce je že prekoračilo poldan… Eno sem polkno imel zaprto in drugo priprto; skozi je medel odsvit dneva proseval v temo…  Potem vstopi Korina in pesnik opisuje igro vročice med ljubimcema. Saj poznate moje šibke točke. In Ovidijeva poezija me prav tako privlači kot Hadrijanovi spomini in zopet se me dotaknejo tisti rimski občutki, prežeti s svežino in vonjem po borovcih, marmorju in citrusih. Tudi Shakespearjevi Soneti se ne pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. So kratki in sladki. Ljubeči in goreči. Včasih ti verzi postavijo uganko in nato grozijo, da te bodo od strasti raztrgali. Te naj primerjam mar s poletnim dnem? … Ti manj minljiv si in bolj poln miline… Iz Soneta št. 18. Ali pa zaključek Soneta št. 43. Vsak dan je noč, ki muči jo čakánje, in noč bel dan, ko prinesó te sanje.

*Iz Ovidijevih Ljubezni, ki so izšle pri Mladinski knjigi l. 2006 in Sonetov Williama Shakespearja, ki so izšli pri Mladinski knjigi l. 2016.

Prisluhni šepetu borovcev

Po postiljanju postelje sedem k mizi, da bi napisala nekaj vrstic v blok. Iz čajnika mi uspe izžeti še nekaj kapljic čaja, ki je že mlačen. Res je, da se včasih vprašam, zakaj mi ne uspe hkrati pisati in uživati v čaju? Ali eno ali drugo. Čisto po Konfucijevo; pisanje in pitje čaja sta rituala, v mojih očeh nezdružljiva, kajti vsak od njiju zahteva posebno pozornost. Med pisanjem se nočem ustavljati, saj so moje misli bolj podobne InterCityju. Ko pijem čaj, pa z dlanmi objamem skodelico, se naslonim nazaj na stol, zaprem oči in vdihnem aromo čaja. Pogledam skozi okno in se ozrem v modro nebo; prepredeno je s prozornimi oblački, a si ogledam tudi linije, ki jih na nebu puščajo letala. Saj ni pomembno, kje sem ali koliko je ura, ščebetanje ptic vselej pritegne mojo pozornost. Ko moja ladja pluje po morju, so takšni trenutki moje zvezdnato nebo, pod katerim priplujem nazaj v pristan.

Ta trenutek, ki je tukaj in zdaj, šteje. Ko se dotakneš svojih misli, ki potujejo pred teboj, ali pa ko skočiš na vsak vlak, ki stoji na peronu, tedaj ne doživiš polnosti nekega trenutka. Povsod si in tudi tvoje misli so povsod, nikjer pa nisi v svoji polnosti s srcem, dušo in telesom. Ko sedim v lokalu ali pa kje drugje, opažam obsesivno brkljanje po mobilnih telefonih. Že en sam stik z očmi ti pove, da je oseba odsotna z vsem svojim bitjem. Ob tem pomislim na roman Isaaca Asimova z naslovom Jeklene votline… Na tem strastnem drsenju prstov po zaslonih mobilnih telefonov je nekaj, kar me spominja na juho v konzervah in ljudi, ki potujejo po tekočih trakovih – kar je povsem surrealistično! Eden od mojih malih užitkov je sedenje v kavarni na terasi, ko je zunaj prelep dan. Počasi srkaš preprosto kavo in se naslonjen/a na stol prepustiš trenutku. Trg se koplje v sončnih žarkih zgodnjega jutra in vznemirja tvoje čute. Kako lahko zamudiš kaj takšnega? Morda pa sploh ni prelep dan in piazza ni obsijana s soncem; lahko se namaka v dežju. Vdihnem in izdihnem, tukaj sem in zdaj, z občutkoma svežine in brezčasnosti. Ko začutim šepet vetrca v rimskih borovcih, še bolj verjamem v Užij današnji dan in v vse preostale romantične neumnosti, zaradi katerih se je vredno ustaviti in poduhati cvetje, kavo ali parfum na polici – navsezadnje je bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Vonj pomladi

Pogrešam vonj pomladi,
dvig živega srebra,
v mehkobi jutranje meglice
dotikam se neskončnega.

Sonce skoz borovce posije
in v meni upanje vzklije,
ko na vrtu hruške cvetijo,
z nežnim šepetom poljube delijo.