Monthly Archives: december 2020

Voščilo

Rdeči mesec na obzorju

V luči prihajajočih novoletnih praznikov bom tudi sama posula nekaj  čokoladnih mrvic po moji kavi. Moji občutki glede praznikov so mešani. Ne glede na trenutno dogajanje so potrošniški ideali še vedno usmerjeni v darila, kot da se mesec december vrti le okoli nakupovanja (pregrešnih gor ali dol) dragocenosti za naše najdražje. Če bi se ljubezen lahko kupilo, potem bi bili vsi ljudje na tem svetu zelo srečni, kajne? Moje mišljenje glede daril je, da bolj šteje pozornost skozi vse leto, ne pa samo ob osebnih ali nekih splošnih praznikih. Kaj sploh pomeni, če se ‘družina’ zbere za božič, skozi celo leto pa nima nobenega stika? Nikar me ne razumite narobe – sem romantična oseba, ampak nisem ljubiteljica pompa. Všeč mi je pogled na okrašeno smrečico ali na lučke, ki imajo nek simbolen pomen. Ko sem nedavno tega gledala posnetke iz videokamere, je bilo na nekem posnetku tudi praznovanje novega leta še iz časov, ko sem bila majhen človek (beri: otrok). Tedaj se je vse vrtelo okoli daril, klasične praznične hrane in šlagerskih popevk. Saj se niti ne spomnim več, kaj sem si kot otrok želela za praznike, vendar pa sta me stara starša vselej obdarovala. Na 6. december sem denimo v tradicionalnem duhu prejela pehar s suhim sadjem, klementinami ali mandarinami (takrat še ni bilo toliko križanega sadja kot sedaj) in nogavicami. Nogavice + čevlji z vezalkami = fetiš nr. 1 zame. Moji domači, kljub obdarovanju nikoli niso predstavljali t.i. čudežnih decembrskih mož kot resnične. Nekakšno potrditev tega sem dobila, ko sva z mamo v nekdanjem Globusu srečali starega očeta, ki je prav tako šel po nakupih. V njegovi vrečki sem mimogrede opazila rdečo budilko, ki jo je kasneje v dar prejel moj oče. Tako nisem verjela v Božička, ki se tlači skozi dimnik, da bi dostavil darila, je pa zanimiva ideja Dedka Mraza, ki se pelje na saneh po pokrajini in ga na njegovi poti spremljajo vile. Različne kulture, nekatere med njimi izhajajo še iz poganskih časov, imajo tudi svoja prepričanja glede nastanka božiča. Moji najljubši darili za katerokoli priložnost sta notranji mir in ljubezen – zveni kot nakladanje, ampak teh daril ti nihče ne more kupiti, je nekaj, kar si ustvariš sam/a ali z nekom posebnim. Nista oprijemljiva in zahtevata našo pozornost, telo, misli, čute, vse. Pišem kot nekdo z določeno preteklostjo, ki se je velikokrat znašel na razpotju. Razmišljam, da lahko prejmeš najboljša darila iz vseh kategorij, pa to ne bo zagotavilo sreče, kaj šele notranjega miru. Predstavila sem svoj osebni pogled na praznično dogajanje, ker so mnenja glede praznikov in obdarovanja stvar vsakega posameznika oz. posameznice in si tako tudi ustvarimo (praznično) vzdušje. Morda zveni čisto sanjavo, vendar pa verjamem v napisano, saj smo privrženci erosa pač takšni.

Seksi junaki filmskih platen

Ali je na tem svetu sploh še kdo, ki nikoli ni pomislil, da je njegovo  življenje kot v filmu? Najbrž bi lahko bivala v skritih biserih francoske kinematografije, ki me pritegnejo zaradi tistega nečesa nedoločenega. Čeprav imam občutek, da splošnemu občinstvu bolj ugaja holivudski tip filma, pa se mi zdijo francoski filmi bolj življenjski, da ne omenjam dobrih scenarijev. Nazadnje sem si pogledala Jalouse, ki je name naredil zelo dober vtis. Ne glede na vsebino filma pa se včasih počutiš, kot da se boš ravnokar pogreznil/a v tla. Zato se zdi odmik od vsakdanjosti v stresnih časih vsaj malo dobrodošel, saj fantaziranje sprošča. Mene denimo sprošča, ko si predstavljam, kako se v svojih najljubših lahkotnih hlačah sprehajam po obmorskem kraju, nebo je čudovito modro, vetrc pihlja, sončni žarki pa se smehljajo skozi palmove liste. Zraven pa še glasba Berta Kaempferta (moja trenutno najbolj poslušana skladba je Moon Over Baja). Saj pravim. Kar nekako se ne morem vživeti v filme z apokaliptično vsebino. Ko sem si pogledala Potopljeni svet s Kevinom Costnerjem, se mi je vsebina tako zasidrala v misli, da se mi je v različnih verzijah celo sanjalo o filmu. Zopet sem zbrala nekaj nevsiljivih filmov, ki ponujajo nekakšen odmik, da možgane lahko spustiš malo na pašo.

Najprej se ustavimo pri čudovitih filmih Wesa Andersona s skrbno izbrano glasbo, ki so idealni za odmik od vsakdana, ker na nek način poosebljajo gledališke kulise. V svojih zgodnjih letih sem bila namreč ljubiteljica igre in petja, vendar pa me nihče ne bo prepričal, da znova zapojem pesem Priletela muha na zid. Torej, kdo pa ne pozna Veličastnih Tenenbaumov in The Darjeeling Limiteda ter The Grand Budapest Hotela? Včasih se zdi, kot da ti filmi pretiravajo z nenavadnim slogom, saj se preveč trudijo izstopati, ampak konec koncev, morda je ravno to tisto, kar jih dela tako zanimive – da so malce too much. Mislim, da tudi igralska zasedba ni naključno izbrana. Brata Wilson in Adrien Brody ter Anjelica Huston prepričljivo in naravno odigrajo svojo vlogo. Niti približno ne bi pomislili, da so del filma. V The Darjeeling Limitedu se trije bratje, že poznana igralska zasedba iz Andersonovih filmov, odpravijo na popotovanje z vlakom po Indiji, da bi obiskali svojo mamo, ki sedaj deluje kot nuna v samostanu nekje v Himalaji, vmes pa se razpleta še njihov medsebojni odnos. Vsebino sem grobo orisala, saj gre za film z veliko plastmi, ki jih lupiš, dokler ne prideš do srčike dogajanja. Vsak od likov nosi svoje posebnosti, ki so prav tako pomembne in ključne za celotno filmsko zgodbo. Tudi v filmu The Grand Budapest Hotel se pojavijo stari znanci. Film spominja na gledališko sceno, kar sem že zgoraj omenjala. Ali pa če pogledamo takole: predstavljajte si veliko hiško z nadstropji, opremo in unikatnimi liki – enkrat smo na primer napravili model lesene hiške in notri napeljali lučko, da je bila videti kot čisto prava hiša – kar še poveča vtis čarobnosti. Všeč mi je, ker Anderson črpa navdih tudi iz starih časov, si ogleduje različne kotičke in bogati domišljijo, vseeno pa neke lahkotnosti tukaj ni. Čeprav je zgodba nekonvencionalna, lahko ujameš ritem in se vživiš v film.

Polnoč v Parizu Woodyja Allena je naslednji film, pri katerem se bomo ustavili. Kadarkoli bi si ga lahko ogledala, tako me spominja na Ernesta Hemingwaya in eno od njegovih knjig, ki so mi zelo pri srcu in nosi naslov Pariz – premični praznik. Film za ljubitelje vsega šmorna in tistih časov, ko so ustvarjali najboljši pisatelji in slikarji. Seveda je Tom Hiddleston perfekten v vlogi F. Scotta Fitzgeralda – sicer so Nočnega receptorja posneli kasneje, ampak vseeno. Za nove bralce – Veliki Gatsby je moja najljubša knjiga, Fitzgerald pa najljubši avtor. Preden zaidem v vode, kjer naštevam še druge najljubše – mimogrede, ali ste kdaj prebrali intervju, v katerem Marx našteva svoje priljubljene stvari? – raje nadaljujmo z zgoraj omenjenim filmom. Ker pa si vsakdo lahko prebere vsebino filma na spletu, bomo to storili kratko in sladko – Gil Pender je v Parizu s svojo zaročenko, ki je nekoliko dolgočasna in ji je v bistvu bolj mar za fensi šmensi stvari, scenarist Gil pa je zasanjan in se zna vživeti v atmosfero samega kraja. Gil se nekega večera po degustaciji vin, sicer malce okajen, odloči za sprehod nazaj do hotela. Ob polnoči ustavi ob Gilu avto, ki je čisto iz časov džeza. Potniki, ki so oblečeni času primerno, ga povabijo na potepanje okoli. Gil je očaran nad pisano druščino na zabavi – kdo pa ne bi bil prevzet, če bi srečal Colea Porterja in zakonca Fitzgerald? V bifeju pa spozna Hemingwaya. Tudi meni bi se zvrtelo. Gil se povsem vživi v polnočna doživetja, Inez pa ne šmirgla interesov svojega fanta. Ko je Inez na izletu s svojimi starši, Gil na sprehodu spozna Gabrielle, prekupčevalko s starinami in navdušenko nad The Roaring Twenties dobo. Gil najde v Gabrielle sorodno dušo, ko zopet naleti nanjo na sprehodu ob Seni in jo v deževnem večeru pospremi domov.

Pravkar poslušam neko skladbo, kjer sanjarijo o hiški ob morju in kjer sta osebi čisto sproščeni. Glede na mojo fascinacijo nad ladjicami si takšno scenerijo zlahka zamislim. S popoldanskim ali večernim ogledom filma si lahko popravimo razpoloženje, to pa je tudi eden od razlogov, zakaj si rada pogledam takšne in drugačne filme. Ker moje srce ni iz papirja, ne želim biti črnogleda, ampak pozitivna. Ni lahko in ne deluje takoj. Kljub temu pa menim, da je film po osebnem okusu vozovnica k dobremu počutju.