Monthly Archives: september 2019

Moderen magnetizem

Med grizljanjem piškotov in kdo ve katero skodelico kave (moja vrsta eau de vie) razmišljam o filmih, ki sem si jih ogledala v zadnjih časih. Zadnjič sem pregledovala klasike, kaj pa filmi s sodobnim pridihom? Všeč so mi filmi, v katerih je vsakdanje življenje vir navdiha in jih drobne sestavine naredijo tako mamljive. Včasih, ko ne najdem svojega prostora pod soncem, si rada pogledam film, da se vživim v neki drug svet in se odmaknem od svojih misli.

On + Ona je francoski film, ki sem si ga pogledala nekega jesenskega večera. Bilo je ravno po dežju in želela sem se zgolj nasloniti nazaj; hotela sem se prepustiti dogajanju v filmu, pustiti, da me dihanje ujame. Antoine je filmski skladatelj, ki odpotuje v Indijo, da bi posnel glasbo za moderno priredbo Romea in Julije. Na večerji francoskega veleposlaništva spozna ambasadorjevo soprogo in med njima se splete posebna vez. Menim, da sta Antoine in Anna sorodni duši, saj med njima potekajo čisto naravni pogovori, ni jima nerodno govoriti o stvareh, ki jih razumeta samo onadva. V filmu me pritegne nenarejeno vzdušje in preprostost glavnih likov, zgodba pa je postavljena v divji vrvež indijskih mest. Še eden od dobrih filmov z Jeanom Dujardinom je Un balcon sur la mer, v katerem Jean igranepremičninskega agenta iz Aix-en-Provence-a. Njegovo zanimanje vzbudi skrivnostna ženska, ki se zanima za nakup stare hiše. Stranko zamenja za Cathy, najstniško ljubezen iz skupnega odraščanja v Alžiriji in skupaj preživita nekaj časa. Mama mu pojasni, da naj bi Cathy umrla med bombardiranjem, ko so v Alžiriji potekali boji za neodvisnost. Skrivnostna stranka pa je Marie-Jeanne, bližnja prijateljica iz otroških dni, ki je že tedaj gojila čustva do Marca. Ko Marc odkrije spletko svojega rivala iz agencije, poišče Marie-Jeanne v deževnem mestu.

V navalu francoskih filmov omenjam tudi Novo prijateljico s povsem drugačnim slogom. Romain Duris, ki ga zagotovo vsi poznamo iz filmske priredbe Arsena Lupina, je David, ovdoveli oče male Lucie. Claire, najboljša prijateljica Davidove pokojne soproge Laure iz otroštva, obljubi Davidu pomoč pri skrbi za hčer. Ko nekega dne priteče do Davidove hiše, odkrije svetlolaso žensko na kavču, ki pestuje otroka. Davidova skrivnost je odkrita. Že v otroštvu se je rad preoblačil v ženske in ob Laurini podpori je nadaljeval s preoblačenjem tudi v odraslem življenju. Claire je radovedna, hkrati pa jo David in njegov alter ego Virginia privlačita. Med njima se razvije pristen odnos, nabit s flirtom, prijateljstvom in medsebojnim razumevanjem.

Pri filmih me najbolj pritegnejo močni liki, ki pripovedujejo neko zgodbo, imajo voljo do življenja. Daphne du Maurier, ki obvlada romanco in triler, poznamo po Rebecci, vendar pa so tudi po njenem romanu Moja sestrična Rachel posneli film. V filmu izstopajo odločni liki, ki se borijo za svoja hotenja, ne sedijo v kotu in opazujejo, kako gre svet mimo. Za osirotelega Philipa skrbi bratranec Ambrose, ki kasneje odpotuje v Firence. Philip živi na velikem posestvu v Cornwallu, kjer prevladuje mračnjaško vzdušje, kmalu pa začne dobivati bratrančeva pisma. V pismih govori o življenju v Firencah, pa tudi o daljni sestrični Rachel, s katero se poroči. Ni pa vse tako, kot je videti – po Ambrosevi smrti se okoli Rachel začnejo spletati govorice. Ko se prikaže vznemirljiva oseba, čenče opravljajo. Philip je sprva zagret za lov na čarovnice, po Rachelinem obisku pa je očaran.

Kdaj pa si ogledam tudi film, ki name naredi mešan vtis. Kdo bi si mislil, glede na to, da želim pokazati pozitivno stran. Vendar pa scenarij filma V tujčevi hiši deluje zbegano. Keira Knightley je Rachael, ki se pridruži svojemu soprogu Lewisu v povojnem Hamburgu. Živela naj bi v hiši arhitekta Stephena in njegove hčerke. Med družinama potekajo napetosti, vendar pa Rachael in Stephen vseeno čutita usodno privlačnost. Rachael preboleva otrokovo smrt, Lewis pa se s svojo bolečino spopada tako, da se še bolj zakoplje v delo. Ko Rachael nekega večera oskrbi Stephenovo rano, med njima vzplamtijo strasti. Tistega dne, ko bi morala odpotovati s Stephenom in Fredo, se Rachael spomnim na Lewisa in poledenelo ljubezen, zato se iz železniške postaje odpelje nazaj k njemu. Mislim, da je Stephen pravi junak tega filma, navsezadnje je kot tujec v svoji hiši strpan na podstrešje; opustiti je moral svoje pravo delo, s skicami pa se ukvarja pozno večer ob spremljavi operne glasbe. Kljub vsemu se ne vda in se zanaša nase…

Pesem

Ko sam sediš v temi,
na dušo leže ti nemir,
hrepenenje svojega srca
izlil boš na papir.

Nikar se ne sprašuj zakaj,
to stvar preteklega je dneva,
objel te zvezdnega neba bo sijaj,
naj bitje tvojega srca odmeva.

Nemir kot tiger v praproti preži,
saj mika plena ga bližina,
izgubil prestol je v igri tej,
šah-mat, pogoltne ga divjina.

Ne ženi žal besed si k srcu,
bodi izklesan kot grški kip,
če širnega neba te potre sivina,
jutri sinja te oblije mesečina.