Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.
Med grizljanjem piškotov in kdo ve katero skodelico kave (moja vrsta eau de vie) razmišljam o filmih, ki sem si jih ogledala v zadnjih časih. Zadnjič sem pregledovala klasike, kaj pa filmi s sodobnim pridihom? Všeč so mi filmi, v katerih je vsakdanje življenje vir navdiha in jih drobne sestavine naredijo tako mamljive. Včasih, ko ne najdem svojega prostora pod soncem, si rada pogledam film, da se vživim v neki drug svet in se odmaknem od svojih misli.
On + Ona je francoski film, ki sem si ga pogledala nekega jesenskega večera. Bilo je ravno po dežju in želela sem se zgolj nasloniti nazaj; hotela sem se prepustiti dogajanju v filmu, pustiti, da me dihanje ujame. Antoine je filmski skladatelj, ki odpotuje v Indijo, da bi posnel glasbo za moderno priredbo Romea in Julije. Na večerji francoskega veleposlaništva spozna ambasadorjevo soprogo in med njima se splete posebna vez. Menim, da sta Antoine in Anna sorodni duši, saj med njima potekajo čisto naravni pogovori, ni jima nerodno govoriti o stvareh, ki jih razumeta samo onadva. V filmu me pritegne nenarejeno vzdušje in preprostost glavnih likov, zgodba pa je postavljena v divji vrvež indijskih mest. Še eden od dobrih filmov z Jeanom Dujardinom je Un balcon sur la mer, v katerem Jean igranepremičninskega agenta iz Aix-en-Provence-a. Njegovo zanimanje vzbudi skrivnostna ženska, ki se zanima za nakup stare hiše. Stranko zamenja za Cathy, najstniško ljubezen iz skupnega odraščanja v Alžiriji in skupaj preživita nekaj časa. Mama mu pojasni, da naj bi Cathy umrla med bombardiranjem, ko so v Alžiriji potekali boji za neodvisnost. Skrivnostna stranka pa je Marie-Jeanne, bližnja prijateljica iz otroških dni, ki je že tedaj gojila čustva do Marca. Ko Marc odkrije spletko svojega rivala iz agencije, poišče Marie-Jeanne v deževnem mestu.
V navalu francoskih filmov omenjam tudi Novo prijateljico s povsem drugačnim slogom. Romain Duris, ki ga zagotovo vsi poznamo iz filmske priredbe Arsena Lupina, je David, ovdoveli oče male Lucie. Claire, najboljša prijateljica Davidove pokojne soproge Laure iz otroštva, obljubi Davidu pomoč pri skrbi za hčer. Ko nekega dne priteče do Davidove hiše, odkrije svetlolaso žensko na kavču, ki pestuje otroka. Davidova skrivnost je odkrita. Že v otroštvu se je rad preoblačil v ženske in ob Laurini podpori je nadaljeval s preoblačenjem tudi v odraslem življenju. Claire je radovedna, hkrati pa jo David in njegov alter ego Virginia privlačita. Med njima se razvije pristen odnos, nabit s flirtom, prijateljstvom in medsebojnim razumevanjem.
Pri filmih me najbolj pritegnejo močni liki, ki pripovedujejo neko zgodbo, imajo voljo do življenja. Daphne du Maurier, ki obvlada romanco in triler, poznamo po Rebecci, vendar pa so tudi po njenem romanu Moja sestrična Rachel posneli film. V filmu izstopajo odločni liki, ki se borijo za svoja hotenja, ne sedijo v kotu in opazujejo, kako gre svet mimo. Za osirotelega Philipa skrbi bratranec Ambrose, ki kasneje odpotuje v Firence. Philip živi na velikem posestvu v Cornwallu, kjer prevladuje mračnjaško vzdušje, kmalu pa začne dobivati bratrančeva pisma. V pismih govori o življenju v Firencah, pa tudi o daljni sestrični Rachel, s katero se poroči. Ni pa vse tako, kot je videti – po Ambrosevi smrti se okoli Rachel začnejo spletati govorice. Ko se prikaže vznemirljiva oseba, čenče opravljajo. Philip je sprva zagret za lov na čarovnice, po Rachelinem obisku pa je očaran.
Kdaj pa si ogledam tudi film, ki name naredi mešan vtis. Kdo bi si mislil, glede na to, da želim pokazati pozitivno stran. Vendar pa scenarij filma V tujčevi hiši deluje zbegano. Keira Knightley je Rachael, ki se pridruži svojemu soprogu Lewisu v povojnem Hamburgu. Živela naj bi v hiši arhitekta Stephena in njegove hčerke. Med družinama potekajo napetosti, vendar pa Rachael in Stephen vseeno čutita usodno privlačnost. Rachael preboleva otrokovo smrt, Lewis pa se s svojo bolečino spopada tako, da se še bolj zakoplje v delo. Ko Rachael nekega večera oskrbi Stephenovo rano, med njima vzplamtijo strasti. Tistega dne, ko bi morala odpotovati s Stephenom in Fredo, se Rachael spomnim na Lewisa in poledenelo ljubezen, zato se iz železniške postaje odpelje nazaj k njemu. Mislim, da je Stephen pravi junak tega filma, navsezadnje je kot tujec v svoji hiši strpan na podstrešje; opustiti je moral svoje pravo delo, s skicami pa se ukvarja pozno večer ob spremljavi operne glasbe. Kljub vsemu se ne vda in se zanaša nase…
Film je, tako kot knjiga, stvar posameznikovega okusa. Meni je denimo nek film zelo všeč, za nekoga drugega pa čisti poden. Ampak saj je vse okej, kajti raznolikost ohranja komunikacijo živo, stvari pa ostajajo zanimive. Všeč mi je film s kul likom, ki je drugačen, se bori za pravo stvar in pokaže tudi svojo ranljivo plat. Sledi nekaj mojih najljubših filmov, ki si jih vselej rada ogledam, znova in znova.
Dober, grd, hudoben. Film, ki me priklene pred ekran. V trilogiji filmov o Blondie-ju je Dober, grd, hudoben moj najljubši. V ospredju je seveda Clint Eastwood v vlogi Blondie-ja, ki je neverjetno kul v ponču, klobuku in svoji drži – mislim, da je prav Blondie nekakšen raison d’être tega filma. Eastwood se v vseh svojih filmih drži tako hladno, da te že privlači. Joe (Clint Eastwood) je lovec na glave, ki skupaj z izobčencem Tucom sklene zavezništvo. Ko komu teče v grlo, drug drugega rešujeta, skupaj pa se znajdeta v prenekateri zoprni situaciji. Filmski scenarij je minimalističen, sploh ni veliko govorjenja, gre bolj za geste in držo. Obožujem widescreen film z dobrim tempom, kakršen je Dober, grd, hudoben.
Dvoriščno okno. Redkokateri film Alfreda Hitchcocka je strel v temo. Vrtoglavico, Vrv in Dvoriščno okno umeščam med svoje najljubše filme. Hitchcockovi trilerji so napeti v dobrem smislu, mogoče sploh niso tako očitni, saj se začnejo s preprostimi druženji, pijačo in pokošeno travo, potem pa nekdo opazi nekaj nenavadnega in tu se prične napetost, zaradi katere postaneš radoveden. V Dvoriščnem oknu je James Stewart pustolovski fotograf Jeff, ki okreva po zlomu noge. Dnevi so dolgi in vroči, zato si sosedje stanovanja hladijo z odprtimi okni. Kaj počnejo sosedje? Neke noči med nevihto Jeffa prebudi sosedino kričanje. Jeffov fotografski objektiv, prava zverina, postane dober opazovalec; tudi Stella, ki Jeffa ohranja v dobri formi, in njegova punca Lisa (Grace Kelly) se zagrejeta za stvar in skupaj postanejo nekakšni detektivi, ki se zapletejo v skrivnost in zadeva se počasi začne odvijati.
Pojmo v dežju. Poskočen film, po katerem si še sama rada zapojem kakšno pesmico. V tej komediji se Don, Kathy in Cosmo veselijo življenja, plešejo in pojejo iz vsega srca. Rdeča nit je predstavitev govorečih filmov, s tem pa zaton nemega filma; kako naj se liki prilagodijo in ustvarijo film, ki ni čista polomija? Obenem pa se v ospredje nežno postavijo glavni liki – Don, Cosmo in Kathy. Don je zvezda nemega filma, ki Kathy spozna na zasebni zabavi, ko skoči iz torte; po spletu nerodnosti in spletkarjenja s strani Line (porednica!) Don končno najde Kathy. Z njo in najboljšim prijateljem Cosmom Don načrtuje muzikal, ki bo hit. Nekaj mojih najljubših prizorov iz filma… Ko Don nekega deževnega večera pospremi Kathy domov, ne odpre dežnika. Zapoje pesem Singin’ in the Rain, ki v meni prebudi romantično dušo. Ali pa tistega poznega večera, ko prijatelji obupavajo nad polomom filma The Dueling Cavalier. Ko malicajo sendviče, ki jih poplaknejo z mlekom, se jim utrne zamisel in potem plešejo in pojejo Good Morning, ker se je začel nov dan. Kaj pa prizor, v katerem Don ni tako optimističen? In potem pride Cosmo in ga s pesmijo Make ‘Em Laugh znova navduši.
Med filmi, ki si jih tudi rada znova pogledam, so Sedem let v Tibetu in pa denimo Lawrence Arabski in Indiana Jones ali pa še kakšni drugi pustolovski filmi, pa Rambo in Umazani Harry; seveda pa bi lahko naštela še ne vem koliko filmov, ki si jih z veseljem ogledam, tudi modernih.