Skip to content
Monthly Archives: September 2020
Postoj, duša
Postoj, moja duša za trenutek,
ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?
Zvečer uzri tančico oblakov,
ko lunin krajec je Zevs neba,
svilnata mehkoba boža moje srce,
da sije v neskončnem upanju.
Vonj po jeseni
Kako dišijo dežne kaplje,
ki vlažijo listje nežno?
Začutim mehkobo mahu
in ostrina praproti zareže se mi v dlan.
V tišini septembrskega popoldneva
srnina kopita drobijo veje.
Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,
hlad obarva lica vinsko rdeče.
Med kostanji se prepletajo veje,
ptice ponesejo melodijo v nebo.
Ko listje poplesuje v ritmu valčka,
skrivnosti jesenske mi razgrinja.