Monthly Archives: February 2021

Izbor mojih prispevkov

Čebela na marjetki, poletje

Rimski navdih večnosti – Kot namigne že sam naslov, te nekatera potovanja povsem prevzamejo – lahko so nekaj izjemnega za dušo, kar nas deloma tudi izoblikuje. Antični svet je ustvaril, iznašel in napisal marsikaj presenetljivega (centralno ogrevanje?!), kar si morda ne bi mislili, da je sploh mogoče, saj so bila čudesa 21. stoletja še daleč. Ob antičnih stavbah se vse zdi tako živo – kot bi vetrc zapihljal v borovcih in blag vonj po citrusih oživi. Antika je vselej navdihovala umetnike, pisatelje in uživalce, med drugim tudi ustvarjalce dišav in pisateljico Marguerite Yourcenar, ki je napisala eno od mojih najljubših del, Hadrijanove spomine.

Umetnost stoičnega življenja – Nekaterih največjih lekcij so me naučile osebe, s katerimi si nisem tako blizu. Vsakdanje življenje je vedno največji učitelj in vir navdiha. Nekoč sem zapisala nek citat Gustava Flauberta iz knjige Juliana Barnesa – Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. V Umetnosti stoičnega življenja sicer ne govorim o leposlovju, vendar so me življenski zapiski stoičnih filozofov navdahnili v prenekaterem trenutku. Morda se ne strinjam z vsem, kar stoiki učijo, je pa med njihovimi zapiski kar nekaj dragocenih in praktičnih naukov, s katerimi se lahko poistovetim.

Peščena ura – Moj dotik. Že od nekdaj pišem in pesnim. Ko želim svoje občutke ubesediti, izlijem svoje srce na papir. Čeprav ne izbiram med najljubšimi, si najraje preberem spontano napisano pesem, ki se posveča vsebini. Zame je najlepša tista pesem, ki prihaja iz srca – ko enkrat zapišeš besede, jih nikar ne premlevaj. V Peščeni uri razmišljam o času – ko se nekako ne znam organizirati in mi trenutki polzijo med prsti, dan pa kar hiti naprej.

Poetični Je Ne Sais Quoi – Obožujem romantično poezijo in v Poetičnem Je Ne Sais Quoi-ju opevam Ovidijeve Ljubezni in sonete Williama Shakespearja. Romantično pesništvo ni pocukrano, je prelepo kot ptica, ki lahkotno leti pod oblaki ali kot reka, ki nežno valovi. Ovidij in Shakespeare sta pisala za dušo in srce, in kot sem zapisala, je njuna poezija subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice.

Večerna pesem – Včasih mi je v jesenskem večeru tesno pri srcu, vendar v tej pesmi ne želim obupati, temveč še naprej verjamem in upam v romantiko zvezdnega neba ter svojih sanj. Ko pomislim na breze, ki jih noro pogrešam ali pa na klasje, ki valovi, se raznežim. Naj pozitivni občutki, če je še tako težko, prevladajo nad negativnostjo.

Mini spis o sreči – Kaj je sploh sreča? Zame sreča ni kupljiva, toda gre za pojem, ki si ga vsak posameznik ali posameznica predstavlja po svoje. V spisu razmišljam o pojmovanju sreče, popolnosti in drugačnosti. Mene je denimo vedno osrečevala misel na romantiko ali na morje – kako plujem z jadrnico in v srcu ne nosim teže.