Monthly Archives: December 2019

Večerna pesem

Komaj glas se dvigne nad šepet, 
tolaži me pridih večerne zarje,
me je prevzelo morje zvezd,
da v jasni noči
sanjam samoto jesenskih brez?

Trenutki so neskončni,
kava se v skodelici ohladi,
a dokler sanje še živijo,
ptic bom jate v dlani ujela,
upanju pustila pot v srce.

Vsak srčni utrip
povrne vandrajoče misli,
polje klasja valovi,
še zadnji utrinek večera usahne.

Pišem

Ko me prime dopisovalski hrošček, se mu z užitkom predam. Vedno sem si rada dopisovala prek pisem, tudi sedaj si še izmenjujem razglednice in tako dam kanček duška svoji avanturistični žilici. Topljenje paličke voska je skorajda antično, vendar pa je pečatenje pisem kar precej seksi. Počutim se kot del skrivnega društva. Romantična sem, in kaj potem? V želji po izmenjavi pisem ne želim zveneti utopično, niti kritično do sodobnih tehnologij, toda menim, da v današnjem času iz očitnih razlogov ni toliko interesa za dopisovanje, enako bi dejala tudi za e-pošto. Morda pa le jaz živim pod neko čudno skalo? Nobene potrebe ni, da bi ob dopisovanju pomislili na viktorijansko dobo, ko je Charlesa Dickensa z vljudnostmi dolgočasil pripovednik H. C. Andersen. Dopisovanje je polno rizika, čista norost. Zelo sem vesela za svojo dopisovalko V. iz Rusije, s katero sva si izmenjali veliko pisem in razglednic ter si zaupali razne misli. Pa še majhen namig: iz izkušenj lahko povem, da tudi v dopisovalskem svetu obstaja mlačnost. Dopisovalec/ka, ki prejme tvoje pismo, preveč dolgo razmišlja in se ne more odločiti, ali bi odpisal/a. Ampak to je le drobna iglica v senu, nekaj, kar se z dobro voljo zlahka izboljša. Pisanje pisem je osebno, saj si oseba vzame čas, pri tem pa ni pomembno, ali je vsebina prijateljska, oz. kaj drugega. Če je pismo prijazno naravnano, te prevzame toplina, v nasprotnem primeru pa se pri sebi nasmehneš.

Delim še nekaj povezav:

Moj Postcrossing račun za vse zainteresirane;

Letter Writers Alliance blog;

Članek o Marku Tuliju Ciceru;

Glasba za sproščen večer.