Posts Tagged: Nikon

Seksi junaki filmskih platen

Ali je na tem svetu sploh še kdo, ki nikoli ni pomislil, da je njegovo  življenje kot v filmu? Najbrž bi lahko bivala v skritih biserih francoske kinematografije, ki me pritegnejo zaradi tistega nečesa nedoločenega. Čeprav imam občutek, da splošnemu občinstvu bolj ugaja holivudski tip filma, pa se mi zdijo francoski filmi bolj življenjski, da ne omenjam dobrih scenarijev. Nazadnje sem si pogledala Jalouse, ki je name naredil zelo dober vtis. Ne glede na vsebino filma pa se včasih počutiš, kot da se boš ravnokar pogreznil/a v tla. Zato se zdi odmik od vsakdanjosti v stresnih časih vsaj malo dobrodošel, saj fantaziranje sprošča. Mene denimo sprošča, ko si predstavljam, kako se v svojih najljubših lahkotnih hlačah sprehajam po obmorskem kraju, nebo je čudovito modro, vetrc pihlja, sončni žarki pa se smehljajo skozi palmove liste. Zraven pa še glasba Berta Kaempferta (moja trenutno najbolj poslušana skladba je Moon Over Baja). Saj pravim. Kar nekako se ne morem vživeti v filme z apokaliptično vsebino. Ko sem si pogledala Potopljeni svet s Kevinom Costnerjem, se mi je vsebina tako zasidrala v misli, da se mi je v različnih verzijah celo sanjalo o filmu. Zopet sem zbrala nekaj nevsiljivih filmov, ki ponujajo nekakšen odmik, da možgane lahko spustiš malo na pašo.

Najprej se ustavimo pri čudovitih filmih Wesa Andersona s skrbno izbrano glasbo, ki so idealni za odmik od vsakdana, ker na nek način poosebljajo gledališke kulise. V svojih zgodnjih letih sem bila namreč ljubiteljica igre in petja, vendar pa me nihče ne bo prepričal, da znova zapojem pesem Priletela muha na zid. Torej, kdo pa ne pozna Veličastnih Tenenbaumov in The Darjeeling Limiteda ter The Grand Budapest Hotela? Včasih se zdi, kot da ti filmi pretiravajo z nenavadnim slogom, saj se preveč trudijo izstopati, ampak konec koncev, morda je ravno to tisto, kar jih dela tako zanimive – da so malce too much. Mislim, da tudi igralska zasedba ni naključno izbrana. Brata Wilson in Adrien Brody ter Anjelica Huston prepričljivo in naravno odigrajo svojo vlogo. Niti približno ne bi pomislili, da so del filma. V The Darjeeling Limitedu se trije bratje, že poznana igralska zasedba iz Andersonovih filmov, odpravijo na popotovanje z vlakom po Indiji, da bi obiskali svojo mamo, ki sedaj deluje kot nuna v samostanu nekje v Himalaji, vmes pa se razpleta še njihov medsebojni odnos. Vsebino sem grobo orisala, saj gre za film z veliko plastmi, ki jih lupiš, dokler ne prideš do srčike dogajanja. Vsak od likov nosi svoje posebnosti, ki so prav tako pomembne in ključne za celotno filmsko zgodbo. Tudi v filmu The Grand Budapest Hotel se pojavijo stari znanci. Film spominja na gledališko sceno, kar sem že zgoraj omenjala. Ali pa če pogledamo takole: predstavljajte si veliko hiško z nadstropji, opremo in unikatnimi liki – enkrat smo na primer napravili model lesene hiške in notri napeljali lučko, da je bila videti kot čisto prava hiša – kar še poveča vtis čarobnosti. Všeč mi je, ker Anderson črpa navdih tudi iz starih časov, si ogleduje različne kotičke in bogati domišljijo, vseeno pa neke lahkotnosti tukaj ni. Čeprav je zgodba nekonvencionalna, lahko ujameš ritem in se vživiš v film.

Polnoč v Parizu Woodyja Allena je naslednji film, pri katerem se bomo ustavili. Kadarkoli bi si ga lahko ogledala, tako me spominja na Ernesta Hemingwaya in eno od njegovih knjig, ki so mi zelo pri srcu in nosi naslov Pariz – premični praznik. Film za ljubitelje vsega šmorna in tistih časov, ko so ustvarjali najboljši pisatelji in slikarji. Seveda je Tom Hiddleston perfekten v vlogi F. Scotta Fitzgeralda – sicer so Nočnega receptorja posneli kasneje, ampak vseeno. Za nove bralce – Veliki Gatsby je moja najljubša knjiga, Fitzgerald pa najljubši avtor. Preden zaidem v vode, kjer naštevam še druge najljubše – mimogrede, ali ste kdaj prebrali intervju, v katerem Marx našteva svoje priljubljene stvari? – raje nadaljujmo z zgoraj omenjenim filmom. Ker pa si vsakdo lahko prebere vsebino filma na spletu, bomo to storili kratko in sladko – Gil Pender je v Parizu s svojo zaročenko, ki je nekoliko dolgočasna in ji je v bistvu bolj mar za fensi šmensi stvari, scenarist Gil pa je zasanjan in se zna vživeti v atmosfero samega kraja. Gil se nekega večera po degustaciji vin, sicer malce okajen, odloči za sprehod nazaj do hotela. Ob polnoči ustavi ob Gilu avto, ki je čisto iz časov džeza. Potniki, ki so oblečeni času primerno, ga povabijo na potepanje okoli. Gil je očaran nad pisano druščino na zabavi – kdo pa ne bi bil prevzet, če bi srečal Colea Porterja in zakonca Fitzgerald? V bifeju pa spozna Hemingwaya. Tudi meni bi se zvrtelo. Gil se povsem vživi v polnočna doživetja, Inez pa ne šmirgla interesov svojega fanta. Ko je Inez na izletu s svojimi starši, Gil na sprehodu spozna Gabrielle, prekupčevalko s starinami in navdušenko nad The Roaring Twenties dobo. Gil najde v Gabrielle sorodno dušo, ko zopet naleti nanjo na sprehodu ob Seni in jo v deževnem večeru pospremi domov.

Pravkar poslušam neko skladbo, kjer sanjarijo o hiški ob morju in kjer sta osebi čisto sproščeni. Glede na mojo fascinacijo nad ladjicami si takšno scenerijo zlahka zamislim. S popoldanskim ali večernim ogledom filma si lahko popravimo razpoloženje, to pa je tudi eden od razlogov, zakaj si rada pogledam takšne in drugačne filme. Ker moje srce ni iz papirja, ne želim biti črnogleda, ampak pozitivna. Ni lahko in ne deluje takoj. Kljub temu pa menim, da je film po osebnem okusu vozovnica k dobremu počutju.

Proč s temnimi mislimi

Tesnoba je način, da spoznamo sebe; je pa tudi priložnost, da prepoznamo miselne in vedenjske vzorce, ki nam škodujejo in tako znova ugotovimo, kaj je tisto, kar nas zares osrečuje, saj se tako lažje spopademo z negativnostmi v življenju. Morda je pa nastopil čas, da si nehamo očitati stvari, ki so se pripetile v preteklosti, saj življenje poteka tukaj in sedaj. Predlagam nekaj dejavnosti za sproščanje.

Poslušanje glasbe. Že od nekdaj sem rada poslušala glasbo, prek slušalk ali pa gramofona. Kadarkoli je prilika, naj bo to zjutraj, popoldne ali zvečer, si zavrtim nekaj skladb, ki me privzdignejo. Včasih pred spanjem poslušam Mozarta ali pa meditacijo s tropskim dežjem, znova pa odkrivam tudi glasbenike, ki sem jih poslušala pred desetimi leti, kot so Frank Sinatra, Elvis Presley in Ray Conniff, pa skladbe, ki jih je Henry Mancini ustvaril za filme Rožnatega panterja. 

Meditacija. Na meditiranje ne bi takoj pomislila, saj naj bi disciplinirano in pokončno sedeli pri miru kar nekaj minut. Ampak meditacija poteka v različnih oblikah. Lahko jo združimo s fizično aktivnostjo in dihanjem, toda več o tem v naslednjih vrsticah.

Telovadba, joga in podobne aktivnosti. Dobro je, če telo deluje v smeri našega razmišljanja. Nesproščenost vodi v nenavadne senzacije v telesu (ahem…). V podzavesti se je naselilo nekaj neudobnega in tako telo prenaša vse mogoče napetosti, ustvarjene v naših mislih. Če pa pobrskamo po skrivnih kotičkih naše duše, ki so kot Marianski jarek in se soočimo z neudobnim, si osvobodimo glavo in telo. Poprej sem prakticirala dinamično jogo, sedaj pa mi je všeč umirjena oblika joge. Pa tudi hoja mi spodbuja toplino v srcu, saj sem užitek v sprehodih znova odkrila po dolgem času. Kaj se ni prijetno vrniti s sprehoda na skodelico vročega čaja in sadno pecivo?

Pisanje. Oh, saj vem, da sem o pisanju dnevnika in jutranjih straneh že kar precej napisala, a ne morem mimo pomembnosti zapisovanja občutkov, raznih dogodkov in dejavnosti, ki te razveselijo, pa tudi vznemirijo. Tako smo iskreni s seboj in si izboljšamo koncentracijo. Lahko pa si v mislih naslikamo tudi kaj sproščujočega.

Fizično delo. Kako zanimivo, da se fizično delo le redkokdaj znajde na seznamu dejavnosti, ki pomirjajo, ampak verjemi ti meni, deluje kot bi Merlin zamahnil s svojo paličko. Delo krepi telo in duha, pa še krepke mišice potrebujemo, da lahko prenašajo stres. Pri vrtnarjenju, denimo posvetimo pozornost rastlinam in si krepimo pozitivne občutke.

Dihanje. Subtilno dihanje, ko vdihneš skozi trebuh in izdihneš skozi nos ali usta deluje pomirjajoče na telo in dobro vpliva na koncentracijo. Vsem, ki jih spremlja tesnoba, bi zaželela, da najdejo v sebi košček topline, nekaj, kamor se lahko misli umaknejo, ko se prikrade noč. Naj se ramena senzualno približajo ušesom in potem jih sprostimo nazaj. Vem, da ni preprosto, ampak s prakticiranjem ljubezni do sebe in do bližnjih lahko stopimo iz teme na svetlo.

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Nežnosrčna

Pripovedovanje o tesnobi je nekaj najtežjega, kar sem kdaj napisala. To ni tako preprosto, kot bi nekoga vprašala: »Hej, kako si? Okej, papa.« Zame je tesnoba neoprijemljiv občutek, oprime se kot najbolj neudobna potapljaška obleka. Zavetja kar ne moreš najti in tisto, kar ti je še prej nudilo toplino, danes zveni kot hladen večer. Počutim se, kot bi vame pljusknilo vse tisto, pred katerim sem se tako dolgo zadrževala. Zagotovo sem že kdaj poprej občutila tesnobo, a sem še vedno imela tisti dober občutek, zaradi katerega sem neugodje pometla stran in se lažje postavila pred kakšen izziv. Letos pa sem na neki določeni točki postala tako osamljena in odtujena od vsega, še najbolj pa od svojih lastnih občutkov; nositi v sebi pozitivno miselnost se je zdelo tuje, saj sem se počutila, kot bi porazila samo sebe. Če si še tako občutljiv/a za dogajanje okoli sebe in za občutja drugih, je to samo še češnja na vrhu torte tesnobnosti. V nekem pogovoru sem slišala nekaj zanimivega: tesnoba ni nič posebnega, in dejstvo, da nisem sama v tem, mi je bilo v olajšanje. Dolgo nisem mogla priklicati k sebi nobenih veselih občutkov, kot bi neka nevidna sila izpila iz mene vso energijo. Odločila sem se, da bom šla po poteh ovir in se naučila živeti. Imela sem neke želje, ki sem jih puščala ob strani, dokler me niso premagale. S seboj se spopadam tako, da hodim na sprehode z mojim hrtkom Terryjem, še naprej prakticiram jogo, se vozim z avtom, zavračam perfekcionizem in se prepustim trenutkom, brez pritiskov in obsojanja, poslušam dobro glasbo in zaplešem. V orehovi lupinici je tista skrivnost, ki niti ni skrivnost – da je še vedno bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Rekonkvista občutij

Rdeča vrtnica

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.

Danse de la lumière

Ples svetlobe in senc. Moj poklon naravi v različnih letnih časih in barvah.

Razmetana miza

Škatlica z risarskimi pripomočki: različni grafitni svinčniki, pa antično pero, tuš, radirka, kakšna sponka… S preprosto linijo na papirju lahko poveš tako veliko, kajti moč potega s svinčnikom pripoveduje o dinamiki črte, denimo, da šepeta ali pa je glas njene govorice bolj izrazit.