Posts Tagged: Nikon

Glasba za konec tedna

Kaj bi na tem svetu počeli brez glasbe? Ne, čisto zares sprašujem. Kajti že od majhnega uživam v poslušanju glasbe, ki me prevzame, potegne vase in tudi privzdigne. K melodijam se obrnem kadarkoli in kjerkoli, saj so kot zatočišče oz. mali svet, kjer ustvarim vzdušje in se poberem, ko padem na dno. Z veseljem pa odkrivam tudi novo glasbo. Na Mojih pejsažih sem že nekajkrat pisala o svojih priljubljenih skladbah in popevkah, pa tudi o novih odkritjih. Pri poslušanju oz. uživanju v glasbi ne verjamem v omejitve. Zakaj bi se nekdo oziral na to, kaj drugi pravijo o tvojem glasbenem slogu? Kot tudi na drugih življenjskih področjih moraš pobrskati za tistim, kar je tebi všeč in v tem uživati.

Pravim ji ‘glasba za konec tedna’, a je easy listening seveda primeren za katerikoli trenutek. Govorim o moji najljubši glasbeni zvrsti, ki je bila najbolj priljubljena v začetkih druge polovice 20. stoletja. Ampak ne, to ni glasba iz preteklosti. Po mojem mnenju je še kako primerna za današnje čase, saj s svojo lahkotnostjo in nežnimi toni zlahka zdrsne v ozadje, kjer predvaja čarobne melodije za naša ušesa. Spomnim se gramofonskih plošč (ko bi bilo tako preprosto najti nadomestne dele za gramofon v teh dneh), ki so predvajale čudovito glasbo, v katero sem se vedno znala vživeti. Glasba je zame tista, ki da pravi feeling in ustvari neko posebno vzdušje, kar mi je zelo pomembno. Sedaj tudi sama rada prisluhnem popevkam prek predvajalnika glasbe ali pa poslušam radio (Aktual), a je še vedno tista prava stvar, ko se usedem in se prepustim užitku skladb in kavne omame, zato ker. Nekatere skladbe niso nujno iz zvrsti easy listeninga, so tudi iz zvrsti džeza in popularne glasbe in se med seboj prepletajo, a jih z veseljem uvrstim na svoj seznam predvajanja. Primer tega so glasbeni ustvarjalci Sting, Melody Gardot, Chris Botti, Alison Balsom, ipd. Ker je seznam skladb neskončen, izpostavljam le nekaj melodij, ki pobožajo moja ušesa in mi ustrezajo ob vsakršnem trenutku.

Wait Until Dark je skladba briljantnega Henryja Mancinija iz filma Wait Until Dark z Audrey Hepburn, ki mi je še posebej pri srcu. Seveda si rada zavrtim tudi glasbene posnetke iz Rožnatega panterja – tako iz izvirnega filma, kot tudi iz drugih različic s Petrom Sellersom. Mr. Lucky Goes Latin s sanjskimi ritmi melodij, kot so Lujon, Siesta, Cow Bells and Coffee Beans in Blue Mantilla ustvari sproščenost.

Eksotični glasbeni album Jewels of the Sea skladatelja Lesa Baxterja je res nekaj. Gre za oceansko navdahnjeno glasbo, melodije pa so kot valovi, ki se poigravajo s sončnimi žarki. Singing Sea Shells, Stars in the Sand in The Ancient Galleon so skladbe s spremljajočimi zvoki morja, tako da se lahko skorajda dobesedno dotikam scenerije, ki jo ustvarja glasbeni ustvarjalec.

Ko govorimo o easy listening glasbi, ne morem mimo Mantovanija in njegovih lahkotnih orkestracij. Some Enchanted Evening, Melba Waltz in Blue Tango je le nekaj skladb, ki se jih je Mantovani s svojim orkestrom dotaknil na svojstven način. In o, kako obožujem glasbo za tango. Tango Festival Roberta Stolza je bila z razlogom ena od najbolj predvajanih plošč na našem gramofonu, saj gre za brezčasno glasbo, ki privzdigne dušo in telo.

La Paloma je skladba, ki me poleg valčka Na lepi modri Donavi najbolj začara. Lahko bi jo poslušala noč in dan, pa se je ne bi naveličala. Deluje kot instantna uspavanka in tega ne mislim v negativnem smislu. Najraje si jo zavrtim v izvedbi ansambla 101 Strings, ki so s svojim bogatim repertoarjem priljubljenih skladb iz vseh dežel in gledaliških odrov ter filma ponesli čudovito glasbo okoli sveta.

Pesem Strangers in the Night Franka Sinatre je že pravi standard, za katerega je glasbo napisal eden od mojih najljubših skladateljev easy listening glasbe, Bert Kaempfert. Moj mini izbor Sinatrinih pesmi in priredb, ki bi jih lahko poslušala kar naprej: Night and Day v orkestralni izvedbi, Call me, Summer Wind, Somethin’ Stupid, That’s Life, The Very Thought of YouCroonerji, kot so Sinatra, Dean Martin in Nat King Cole (Unforgettable) mi vedno polepšajo dan. Nežne melodije, ob katerih tistih nekaj minut s skodelico kave sanjarim. 

Včasih sem ure in ure iskala easy listening skladbe in jih tudi poslušala pozno v večer. To je plesna in poslušalna glasba, ki nikoli ne bo šla iz mode. Tako sem nekega dne naletela tudi na Berta Kaempferta in od takrat so njegove glasbene priredbe, kot so Moon Over Baja, Footprints in the Sand in Say Si Si del mojega poslušalskega izbora.

Seksi junaki filmskih platen

Ali je na tem svetu sploh še kdo, ki nikoli ni pomislil, da je njegovo  življenje kot v filmu? Najbrž bi lahko bivala v skritih biserih francoske kinematografije, ki me pritegnejo zaradi tistega nečesa nedoločenega. Čeprav imam občutek, da splošnemu občinstvu bolj ugaja holivudski tip filma, pa se mi zdijo francoski filmi bolj življenjski, da ne omenjam dobrih scenarijev. Nazadnje sem si pogledala Jalouse, ki je name naredil zelo dober vtis. Ne glede na vsebino filma pa se včasih počutiš, kot da se boš ravnokar pogreznil/a v tla. Zato se zdi odmik od vsakdanjosti v stresnih časih vsaj malo dobrodošel, saj fantaziranje sprošča. Mene denimo sprošča, ko si predstavljam, kako se v svojih najljubših lahkotnih hlačah sprehajam po obmorskem kraju, nebo je čudovito modro, vetrc pihlja, sončni žarki pa se smehljajo skozi palmove liste. Zraven pa še glasba Berta Kaempferta (moja trenutno najbolj poslušana skladba je Moon Over Baja). Saj pravim. Kar nekako se ne morem vživeti v filme z apokaliptično vsebino. Ko sem si pogledala Potopljeni svet s Kevinom Costnerjem, se mi je vsebina tako zasidrala v misli, da se mi je v različnih verzijah celo sanjalo o filmu. Zopet sem zbrala nekaj nevsiljivih filmov, ki ponujajo nekakšen odmik, da možgane lahko spustiš malo na pašo.

Najprej se ustavimo pri čudovitih filmih Wesa Andersona s skrbno izbrano glasbo, ki so idealni za odmik od vsakdana, ker na nek način poosebljajo gledališke kulise. V svojih zgodnjih letih sem bila namreč ljubiteljica igre in petja, vendar pa me nihče ne bo prepričal, da znova zapojem pesem Priletela muha na zid. Torej, kdo pa ne pozna Veličastnih Tenenbaumov in The Darjeeling Limiteda ter The Grand Budapest Hotela? Včasih se zdi, kot da ti filmi pretiravajo z nenavadnim slogom, saj se preveč trudijo izstopati, ampak konec koncev, morda je ravno to tisto, kar jih dela tako zanimive – da so malce too much. Mislim, da tudi igralska zasedba ni naključno izbrana. Brata Wilson in Adrien Brody ter Anjelica Huston prepričljivo in naravno odigrajo svojo vlogo. Niti približno ne bi pomislili, da so del filma. V The Darjeeling Limitedu se trije bratje, že poznana igralska zasedba iz Andersonovih filmov, odpravijo na popotovanje z vlakom po Indiji, da bi obiskali svojo mamo, ki sedaj deluje kot nuna v samostanu nekje v Himalaji, vmes pa se razpleta še njihov medsebojni odnos. Vsebino sem grobo orisala, saj gre za film z veliko plastmi, ki jih lupiš, dokler ne prideš do srčike dogajanja. Vsak od likov nosi svoje posebnosti, ki so prav tako pomembne in ključne za celotno filmsko zgodbo. Tudi v filmu The Grand Budapest Hotel se pojavijo stari znanci. Film spominja na gledališko sceno, kar sem že zgoraj omenjala. Ali pa če pogledamo takole: predstavljajte si veliko hiško z nadstropji, opremo in unikatnimi liki – enkrat smo na primer napravili model lesene hiške in notri napeljali lučko, da je bila videti kot čisto prava hiša – kar še poveča vtis čarobnosti. Všeč mi je, ker Anderson črpa navdih tudi iz starih časov, si ogleduje različne kotičke in bogati domišljijo, vseeno pa neke lahkotnosti tukaj ni. Čeprav je zgodba nekonvencionalna, lahko ujameš ritem in se vživiš v film.

Polnoč v Parizu Woodyja Allena je naslednji film, pri katerem se bomo ustavili. Kadarkoli bi si ga lahko ogledala, tako me spominja na Ernesta Hemingwaya in eno od njegovih knjig, ki so mi zelo pri srcu in nosi naslov Pariz – premični praznik. Film za ljubitelje vsega šmorna in tistih časov, ko so ustvarjali najboljši pisatelji in slikarji. Seveda je Tom Hiddleston perfekten v vlogi F. Scotta Fitzgeralda – sicer so Nočnega receptorja posneli kasneje, ampak vseeno. Za nove bralce – Veliki Gatsby je moja najljubša knjiga, Fitzgerald pa najljubši avtor. Preden zaidem v vode, kjer naštevam še druge najljubše – mimogrede, ali ste kdaj prebrali intervju, v katerem Marx našteva svoje priljubljene stvari? – raje nadaljujmo z zgoraj omenjenim filmom. Ker pa si vsakdo lahko prebere vsebino filma na spletu, bomo to storili kratko in sladko – Gil Pender je v Parizu s svojo zaročenko, ki je nekoliko dolgočasna in ji je v bistvu bolj mar za fensi šmensi stvari, scenarist Gil pa je zasanjan in se zna vživeti v atmosfero samega kraja. Gil se nekega večera po degustaciji vin, sicer malce okajen, odloči za sprehod nazaj do hotela. Ob polnoči ustavi ob Gilu avto, ki je čisto iz časov džeza. Potniki, ki so oblečeni času primerno, ga povabijo na potepanje okoli. Gil je očaran nad pisano druščino na zabavi – kdo pa ne bi bil prevzet, če bi srečal Colea Porterja in zakonca Fitzgerald? V bifeju pa spozna Hemingwaya. Tudi meni bi se zvrtelo. Gil se povsem vživi v polnočna doživetja, Inez pa ne šmirgla interesov svojega fanta. Ko je Inez na izletu s svojimi starši, Gil na sprehodu spozna Gabrielle, prekupčevalko s starinami in navdušenko nad The Roaring Twenties dobo. Gil najde v Gabrielle sorodno dušo, ko zopet naleti nanjo na sprehodu ob Seni in jo v deževnem večeru pospremi domov.

Pravkar poslušam neko skladbo, kjer sanjarijo o hiški ob morju in kjer sta osebi čisto sproščeni. Glede na mojo fascinacijo nad ladjicami si takšno scenerijo zlahka zamislim. S popoldanskim ali večernim ogledom filma si lahko popravimo razpoloženje, to pa je tudi eden od razlogov, zakaj si rada pogledam takšne in drugačne filme. Ker moje srce ni iz papirja, ne želim biti črnogleda, ampak pozitivna. Ni lahko in ne deluje takoj. Kljub temu pa menim, da je film po osebnem okusu vozovnica k dobremu počutju.

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Rekonkvista občutij

Rdeča vrtnica

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.

Danse de la lumière

Ples svetlobe in senc. Moj poklon naravi v različnih letnih časih in barvah.

Razmetana miza

Škatlica z risarskimi pripomočki: različni grafitni svinčniki, pa antično pero, tuš, radirka, kakšna sponka… S preprosto linijo na papirju lahko poveš tako veliko, kajti moč potega s svinčnikom pripoveduje o dinamiki črte, denimo, da šepeta ali pa je glas njene govorice bolj izrazit.

Skodelica črnega čaja z mlekom