Monthly Archives: januar 2020

Lahkonočnica

Včasih pred spanjem pesnim v svojo malo beležnico, ki je še nisem zapolnila in tako nadaljujem s prakticiranjem spontanega pisanja. Lahkonočnice so lahke pesmi (kot Mozartova glasba), čeprav nisem prepričana, da ta izraz sploh obstaja…

Cvetovi pomarančevca dehtijo,
v jutru vzburkajo mi domišljijo…

Topel veter zaziblje veje,
mojo dušo nežno greje…

Srce kot sonce je žgoče,
bije kar najbolj vroče…

Sanjava opojnost mane,
neukročenost živalske narave…

Pred menoj se v pahljači morje odpre,
z globokimi očmi se vame zazre….

Notice vizualne poezije

Čeprav sem globoko v sebi optimistična oseba, si ne morem kaj, da se ne bi semintja povprašala…

Ali sem kot Mark Avrelij, ki spodbudno pravi:
Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – IV, 49.

… Ali pa kot Gustave Flaubert, ki nekoliko bolj direktno meni:
Vedno sem skušal živeti v svojem slonokoščenem stolpu, vendar ob zidove treska val dr. in ga skuša spodnesti.

Ampak saj ni pomembno, na katerem koncu spektruma stojim. Že v Mojih razmišljanjih o pisanju sem napisala, da negativne občutke obrnem v pozitivno smer in o njih pišem, pride pa tudi kakšen dan, ko se nagibam k našemu francoskemu pisateljskemu šampionu, kar je čisto človeško. Takrat si zaližem rane na nekaj načinov v svoji levji maniri. Naj si nocoj dovolim biti gondoljer iz Hoffmannovih pripovedk in potegnem iz predalov nekaj čvrstih favoritov. Vselej obstaja knjiga za neko vrsto počutja, za preskok iz grenkega (čeprav je grenka čokolada okusna, pa tega ne moremo trditi za grenke občutke, kajne?) v prijetno rada prebiram poezijo Paula Éluarda, drobno knjižico s provansalsko trubadursko liriko, v kateri so čisti verzi raznih trubadurjev, tudi Rihard Levjesrčni je spisal pesem svoji sestri, pa William Shakespeare in Ovid – čar poezije je res v tem, da prihaja iz srca. Ko verze napišeš, so zunaj in nikar jih potem še ne prežvekuj. Med knjigami bi še posebej toplo priporočila dela P. G. Wodehousea, kot je denimo Hvala, Jeeves, eno izmed mojih najljubših čtiv. Kaj pa prijazna beseda? Kolikokrat me razveseli ena sama prijazna gesta. Tudi prijetno skodelico čaja, najsi bo pravi čaj ali pa tisane, bi umestila med tiste stvari, ki delujejo kot termofor za želodec… Morda pa nekaterim brbončicam bolj ustreza eliksir v obliki vroče čokolade s stepeno smetano v slogu Hercula Poirota, ki je pripravljena po francoski ali belgijski recepturi. Sem že omenila, da se k takšnemu ali drugačnemu napitku prilegajo piškoti? Kar tako, iz glave, domači vaniljevi rogljički, ki so čebelja kolenca piškotnega sveta, za katerimi pa ne zaostajajo biscottiji in digestivni piškoti. Zraven se poda klavirska glasba v slogu Easy listeninga, saj me zaradi svoje nevtralnosti pomirja in se lahko osredotočim. Najraje prisluhnem posnetkom orkestrov Henryja Mancinija, Mantovanija in 101 Strings. Obisk Zbiljskega jezera. Vedno nosim neke vrste dišavo, ki je v stiku z mojimi občutki. Kolonjske vode so zaradi svoje sestave lahke in jih pogosto prevevajo note citrusov, kar je čisto v moji smeri. Dišava je nekaj osebnega, tisto, kar človek nosi zaradi sebe. Nazadnje in pa tudi zelo pomembno pa je pisanje Mojih pejsažev, ki so moj strasten projekt že mnogo let. Sedaj pa naj ti zaželim lahko noč…

Lahko predlagam čaj?

Tre

Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.

Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.

Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.