Posts Tagged: Čaj

Skrivnosten pomen ritualov

Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Lahko predlagam čaj?

Peščena ura

Včasih sem peščena ura,
čas skoz’ prste mi polzi,
ne mine dan, niti minuta,
vse gre hitro, se ti ne zdi?

Kjer se reka v morje steka,
črta tanka je kot las,
nad obzorjem nov dan se prebuja,
čuje se žerjava v letu glas.

Ko se dan preveša v noč,
v vetru ustnice mi zadrhtijo,
za drevesi se potegnejo meglice,
z vlakom misli mi hitijo.

Duša čaja

Pravijo, da Lapsang Souchong nima prijetne arome. Naj vam približam značilno aromo dimljenega črnega čaja… Predstavljajte si vlažen dan, jesenski, pomladen ali zimski, ko zakurite v peči in v zraku zadiši po drveh; pomešata se vonjavi po dimu in vlagi… Kar me spominja na prizor iz Marusjine domačije iz zbirke zgodb Gozd šumi izpod peresa Vladimirja Korolenka. Gre za tisto vijuganje čaja, ki veja iz skodelice; za lističe, ki se vrtinčijo, ko jih prelijete z vodo in se po nekaj minutah razvijejo kot ples plamencev ob sončnem vzhodu…

Prisluhni šepetu borovcev

Po postiljanju postelje sedem k mizi, da bi napisala nekaj vrstic v blok. Iz čajnika mi uspe izžeti še nekaj kapljic čaja, ki je že mlačen. Res je, da se včasih vprašam, zakaj mi ne uspe hkrati pisati in uživati v čaju? Ali eno ali drugo. Čisto po Konfucijevo; pisanje in pitje čaja sta rituala, v mojih očeh nezdružljiva, kajti vsak od njiju zahteva posebno pozornost. Med pisanjem se nočem ustavljati, saj so moje misli bolj podobne InterCityju. Ko pijem čaj, pa z dlanmi objamem skodelico, se naslonim nazaj na stol, zaprem oči in vdihnem aromo čaja. Pogledam skozi okno in se ozrem v modro nebo; prepredeno je s prozornimi oblački, a si ogledam tudi linije, ki jih na nebu puščajo letala. Saj ni pomembno, kje sem ali koliko je ura, ščebetanje ptic vselej pritegne mojo pozornost. Ko moja ladja pluje po morju, so takšni trenutki moje zvezdnato nebo, pod katerim priplujem nazaj v pristan.

Ta trenutek, ki je tukaj in zdaj, šteje. Ko se dotakneš svojih misli, ki potujejo pred teboj, ali pa ko skočiš na vsak vlak, ki stoji na peronu, tedaj ne doživiš polnosti nekega trenutka. Povsod si in tudi tvoje misli so povsod, nikjer pa nisi v svoji polnosti s srcem, dušo in telesom. Ko sedim v lokalu ali pa kje drugje, opažam obsesivno brkljanje po mobilnih telefonih. Že en sam stik z očmi ti pove, da je oseba odsotna z vsem svojim bitjem. Ob tem pomislim na roman Isaaca Asimova z naslovom Jeklene votline… Na tem strastnem drsenju prstov po zaslonih mobilnih telefonov je nekaj, kar me spominja na juho v konzervah in ljudi, ki potujejo po tekočih trakovih – kar je povsem surrealistično! Eden od mojih malih užitkov je sedenje v kavarni na terasi, ko je zunaj prelep dan. Počasi srkaš preprosto kavo in se naslonjen/a na stol prepustiš trenutku. Trg se koplje v sončnih žarkih zgodnjega jutra in vznemirja tvoje čute. Kako lahko zamudiš kaj takšnega? Morda pa sploh ni prelep dan in piazza ni obsijana s soncem; lahko se namaka v dežju. Vdihnem in izdihnem, tukaj sem in zdaj, z občutkoma svežine in brezčasnosti. Ko začutim šepet vetrca v rimskih borovcih, še bolj verjamem v Užij današnji dan in v vse preostale romantične neumnosti, zaradi katerih se je vredno ustaviti in poduhati cvetje, kavo ali parfum na polici – navsezadnje je bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Moj čajni ritual

Čaj je že od nekdaj del mojega vsakdana. Ko sem včasih zgodaj zjutraj prišla k starim staršem, smo skupaj popili skodelico sadnega čaja, kasneje pa je čaj postal moj spremljevalec pri pisanju jutranjih strani. Takrat sem si pripravljala Darjeeling čaj. Čez čas sem tudi sama osvojila nekaj pravil pri pripravi čaja; moj najljubši namig je, da v čajniku zavrtite malce vode, ki ste jo pripravili za čaj, preden z njo prelijete čajne lističe. Če lahko dodam, ta namig deluje čarobno! Čeprav različni proizvajalci predlagajo drugačne temperature, pri katerih naj bi prelivali posamezne čaje, menim naslednje: ne verjamem v to, da se zeleni čaj preliva z vrelo vodo! Zeleni čaj ne mara ekstremov. Če zamudite pravi trenutek (kar se rado zgodi, če ste zamišljeni), ne skrbite, saj lahko vrelo vodo pustite čakati nekaj minut (dve ali tri), preden prelijete čajne lističe. Kot sem omenila že na začetku, sem ljubiteljica Darjeeling čaja; ste že poskusili Muzo, ki izhaja iz vrtinčastih višin okoli Mount Everesta? Skodelica Muze je okraste barve in sadnega, milega okusa. Prav tako mi je všeč tudi mešanica nepalskega črnega čaja s koščki burbonske vanilje; to je pa čaj za dušo, ki te očara s pomirjajočim okusom po vanilji in kakavu. Kaj pa menite o nekoliko dekadentni kombinaciji kitajskega črnega čaja s koščki kakava, pomarančne lupinice in vanilje? Če mene vprašate: kar pošljite skodelico tega gladkega čaja v mojo smer. Raj za brbončice!

Moj favorit med čaji je Long Jing, zeleni čaj iz Kitajske. Njegovo ime pomeni »zmajev vodnjak«, izhaja pa iz bližine starega cesarskega mesta Hangzhou. Če lističe čaja zajamem z gupi žličko in nekajkrat vdihnem, zaznam vonj po piškotih in cvetlicah. Ker pripravljanje čaja sega že tisočletja nazaj, obstaja veliko različnih načinov priprave čaja, ki se razlikujejo med navadami v posameznih državah; meni pa je všeč preprosta priprava čaja – čaj namakam v vroči vodi. Vodo zavrem ali pa ne zavrem, odvisno, kateri čaj si pripravljam; nato z vročo vodo oplaknem čajnik in z vodo prelijem čajne lističe. Počakam 90 sekund, če si pripravljam Long Jing in cedilo z lističi odložim na krožniček. Presto!

Ne pijem le pravega čaja. Zvečer popijem tudi skodelico zeliščnega čaja; to je lahko kamilični čaj, komarček, kumina in janež, ali pa morda kakšna prastara mešanica zelišč, ki spominja na nekaj, kar so morda pili v nekih davnih časih – mimogrede, še kdo drug gleda zgodovino britanskih gradov? Čaja ponavadi ne pijem s sladkorjem, včasih pa sem ga sladkala z medom. Včasih si pripravim tudi chai, vendar pa uporabim malo mleka in malo vode, poleg pa dodam še kapljico kokosovega mleka. Na mojem čajnem meniju je tudi čaj z mlekom – saj vem, v očeh puristov bom najbrž vzbudila zgražanje, vendar pa ne maram predalčkanja. Ne, mleko je osvežilen dodatek črnemu čaju, če vam je všeč, pa dodajte še kanček sladkorja ali vaše sladilo po izbiri.

Dragi bralec / bralka, upam, da sem ti dala nekaj namigov za pripravo čaja in sem te morda navdahnila za pripravljanje čaja; če pa si že čajni entuziast, pa ti predlagam, da tudi ti meni pošlješ kakšen namig.