Posts Tagged: risanje

Najljubše operne skladbe in klasična glasba z antičnim pridihom

Na Mojih pejsažih večkrat pišem o temah, ki so mi blizu. Tudi o glasbi sem že nekajkrat pisala, pri tem pa je bil poudarek na klasični glasbi, ki me spremlja že od malega. Pozdravljam glasbo, ki razveseljuje, izboljša razpoloženje in spodbuja k razmišljanju. Po mojem mišljenju klasična glasba in opera kot del te tradicije igrata pomembno vlogo v naštetem. Samo zato, ker je klasična glasbaresna, še ne pomeni, da je dolgočasna. Ampak saj sem tudi jaz dosti resna. Če si vzameš čas za dolce far niente in se prepustiš, te melodije privzdignejo. No, vsaj z menoj je tako. Glasba je ena od tistih stvari, ki premagujejo razlike med narodi, kulturami in starostjo, ipd. ter vsaj za nekaj trenutkov olajšajo, kar se nam in v svetu dogaja.

Ne poznam nikogar, ki ne bi poznal arije Nessun dorma iz Turandota skladatelja Giacoma Puccinija. In ali je vprašanje, kateri operni pevec jo bolje izvaja sploh fer? Menim, da ne. Dobra glasba zahteva čas in potrpežljivost. Kot sem pisala v spisu o knjigi ‘An Opera Miscellany’ je opera preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja. Operni motivi so pogosto zgodovinski, lahko so romantične narave, obenem pa vzpodbujajo čustveno občutenje. Gre za veliko pričakovanje, ki mu sledi sprostitev. Stari oče je na primer rad prisluhnil Viljini pesmi iz operete Vesela vdova Franz Lehárja, saj je ta pesem nanj naredila velik vtis. Kar je povsem razumljivo. Privlačijo me tudi bolj umirjene skladbe, kot je Zdes’ khorosho enega od mojih najbolj poslušanih skladateljev, Sergeja Rachmaninova. Njegovo glasbo sem najprej spoznala prek klavirskih koncertov, ki so kot balzam za mojo dušo. V mislih si lahko naslikam sončni zahod, o katerem pesem tudi pripoveduje. Ko poslušam Mario Callas, ki prepeva Vissi d’arte iz Puccinijeve opere Tosca, se čas ustavi. Operna glasba ima to čudovito moč, da pretvori in prežene občutke iz teme na svetlobo. Un bel di vedremo iz Puccinijeve opere Madama Butterfly je čudovita arija, ki poboža ušesa z nežnostjo. Ali pa žalostna O mio babbino caro iz še ene Puccinijeve opere, Gianni Schicchi, ki priča o njegovem glasbenem geniju. Melodija nam predlaga neprimerljivo lepoto Ponte Vecchia. Nekateri skladatelji so preprosto imeli v sebi nekaj takšnega, kar jih je gnalo naprej k ustvarjanju brezčasnih del. Ko si zaželim poslušati klasično glasbo ali opero, posežem po že poznanih delih, rada pa odkrivam tudi nova dela. Kot sem že povedala, ne vidim smisla v opredeljevanju k zgolj eni glasbeni zvrsti in tudi znotraj klasične glasbe je tako – poslušam Čajkovskega, zavrtim pa si tudi neoklasicista Erika Satieja. Če se v mislih sprehodim nazaj k svojim rimskim počitnicam (ki so bile malo drugačne kot v dejanskem filmu z Audrey Hepburn in Gregoryjem Peckom), pomislim na simfonične pesnitve Ottorina Respighija, ki se vežejo na Rim. Takoj me ponese k borovcem, citrusom in tisti posebni atmosferi, o kateri sem že pripovedovala v Rimskem navdihu večnosti. Glasba, ki me nekako popelje v antične čase, name deluje meditativno in v svoji nežnosti pove veliko. Na primer Respighijevi simfonični pesnitvi Rimski vodnjaki in Rimske pinije, ob katerih razmišljam o Rimu v sončnem zahodu in dopoldanskih sprehodih, najbolj čarobnih časih dneva. Skladatelji z melodijami povedo, kar pisatelji z besedami in občutke prenesejo preko not. Za posladek pa Respighi v eni od svojih pesnitev doda simpatično ptičje žvrgolenje, da se poslušalec še bolj vživi v skladbo. Antično vzdušje, kot sem ga poimenovala zaradi svojih občutenj, pa z navdihom impresionizma ustvarjajo tudi nekatera dela Mauricea Ravela in Claudea Debussyja. Debussy je svojo glasbo prepletal z vtisi iz narave. Na primer rada prisluhnem njegovi simfonični pesnitvi Morje in orkestralni izvedbi nokturna Sirene, saj sta obe deli zaviti v mehkobo plesa med valovi in morjem, ki ga spremlja pesem siren. Ne gre samo za poslušanje, gre tudi za doživljanje. Tudi balet Dafnis in Hloa Mauricea Ravela za impresarija Djagileva me popelje v daljne antične čase arkadijskih pokrajin, ki sem jih že omenjala. Mogoče je nagnjenje do romantike tisto, zaradi katerega se tako vživim v skladbe, a si brez glasbe in bogastva občutkov, ki ga prinese, res ne predstavljam vsakdana.

V mojem slogu

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Sonce in življenje

Nekaj risb iz zadnjega časa… Če se morda spomniš leoparda iz Noči lovca samotarja, sem ga slekla iz njegove klasične oprave in ga naredila bolj svežega, da v živahnosti rjove iz risbe.

Miselni nomad

Kintsugi je prelepa japonska umetniška oblika, pri kateri mojster povrne življenje lončarskemu izdelku tako, da črepinje združi skupaj z zlatom oz. drugo žlahtno kovino. Tako navdihujoče. Ob tem se povprašam, kako lahko ta koncept postane del življenjske filozofije, na kakšen način lahko to ponesem v svoj vsakdan? S skrbnostjo, umirjenostjo in pozornostjo ter osredotočenostjo, kot roke, ki previdno primejo v roke delčke in jih združijo v čudovit izdelek. Na eni strani je ranljivost, vendar ne mehkost, na drugi strani pa moč – to so nasprotujoče si sile, s katerimi lahko občutja in razmišljanja zlijem v eno. V trenutkih samotnosti se umaknem na tiho pristavico, ki jo nosim v sebi, kot je v Meditacijah napisal Mark Avrelij. Kajti tudi človek, ki je bolj samotarske narave, čeprav imam seveda rada družbo, lahko začuti samoto. Mimogrede, si prebral/a knjigo Stepni volk avtorja Hermanna Hesseja? Vzamem beležnico in si zapišem, kar mi hodi po mislih, saj besede na papirju zvenijo čisto drugače kot v glavi. Moj ritual, ki sem ga že tolikokrat omenila in res deluje kot balzam za dušo in telo, je sedenje na stopnicah in pisanje beležk ob skodelici čaja. Zapišem si stvari, ki me težijo, kot protiutež pa napišem in pomislim na tisto, zaradi česar mi je toplo pri srcu. Zaprem oči, se naslonim nazaj, sem občutljiva na subtilnosti v naravi – na šelestenja listja, petje ptic, na način, kako oblaki prepredejo nebo ali pa na tisto, kar vznemiri čute. Tako si povrnem jasnost v svoje misli, telo in dušo, pa tudi lažje krmarim s tistim, kar veter vrže v mojo smer.

Predlagam prispevka s podobno vsebino: Pokrajina deževnih dni in Umetnost stoičnega življenja.

Poetični Je Ne Sais Quoi

So stvari, ki mi vedno prijajo in poezija je ena od njih. Kot skrbno pripravljena formula dišave, ki s svojimi notami vztraja na tvojem telesu neskončno dolgo, tako tudi ob branju verzov zdrsnem z rameni nazaj in se prepustim vznemirjenju. Poezija nas premami v prijetno skušnjavo, da popustimo prijem. Lahko je tako preprosta ali pa zapletena, kot si jo sami naredimo, toda menim, da tiste pesmi, ki jim prisluhnemo ali pa jih preberemo s srcem, dušo in telesom, ne ostanejo našemu bitju skrite. Pripovedovalec v neki Schubertovi skladbi, Auf dem Wasser zu singen, narekuje zgodbo o zasanjanem večernem siju; čoln drsi med valovi, pripovedovalec pa razmišlja o minevanju časa. Skladbe in pesmi pogosto premlevajo zaljubljenost v pokrajino, ljubezen, florentinske mostove in se vprašujejo o času… Ampak kot sem enkrat to že napisala, tudi, ko je moja perspektiva zamajana, kar je seveda nujno za kakršnokoli ustvarjanje / raziskovanje / pisanje, takrat je tu vedno zvezdnato nebo, pod katerim priplujem v pristan. Rada prebiram poezijo, ki je hkrati subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice, soneti Williama Shakespearja in Ovidijeve Ljubezni pa spadajo ravno sem. Tu ni nobenega lovljenja zraka ali vzvišenosti, pesmi so čisto nezapletene. Ko prebiram Ovidija (… ki ga poznamo po Metamorfozah in Umetnosti ljubezni) čutim napetost v pozitivnem smislu – erotično napetost, če že hočete. In to je tisto, kar poživlja, ta direktnost, s katero bralca potegne v fantazijo. Vključim domišljijo in že si lahko predstavljam opoldanski zmenek v 5. pesmi. Dan je bil vroč in sonce je že prekoračilo poldan… Eno sem polkno imel zaprto in drugo priprto; skozi je medel odsvit dneva proseval v temo…  Potem vstopi Korina in pesnik opisuje igro vročice med ljubimcema. Saj poznate moje šibke točke. In Ovidijeva poezija me prav tako privlači kot Hadrijanovi spomini in zopet se me dotaknejo tisti rimski občutki, prežeti s svežino in vonjem po borovcih, marmorju in citrusih. Tudi Shakespearjevi Soneti se ne pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. So kratki in sladki. Ljubeči in goreči. Včasih ti verzi postavijo uganko in nato grozijo, da te bodo od strasti raztrgali. Te naj primerjam mar s poletnim dnem? … Ti manj minljiv si in bolj poln miline… Iz Soneta št. 18. Ali pa zaključek Soneta št. 43. Vsak dan je noč, ki muči jo čakánje, in noč bel dan, ko prinesó te sanje.

*Iz Ovidijevih Ljubezni, ki so izšle pri Mladinski knjigi l. 2006 in Sonetov Williama Shakespearja, ki so izšli pri Mladinski knjigi l. 2016.

Noč lovca samotarja

Ne verjamem v idealen trenutek za življenje, pisanje, fotografiranje, karkoli. V iskanju najboljšega trenutka si kot popotnik, ki sedi na kovčku na zaprašeni železniški postaji in pričakuje vlak, ki ga ni od nikoder. Vendar pa živiš za poljub ustvarjalnosti, saj je tisti pravi trenutek že v tebi. Leopard lovi in ustvarja atmosfero. Ne ustvarjam v času večerne zarje, ali pa takrat, ko se sončni žarki v zebrastih trakovih poigravajo s senco na tleh; ko občutenja zaklenem v svojo dušo, dihajo z menoj v kateremkoli trenutku, ko se odločim za dejanja.