Posts Tagged: Klasika

Pri volji za Chopina

Kaj je moderno in kaj passé? O tem naj presodi vsak zase, ampak zame bo klasična glasba vedno ostala tam, kjer je, ne glede na to, v katerem obdobju so ustvarjalci skovali ta izraz. Prav tako sem o svojih klasičnih favoritih pisala že v Nokturnu za nedeljski večer, nekaj vrstic pa sem namenila tudi operi v Knjižnem posladku: An Opera Miscellany. Za vse ljubitelje klasične glasbe in opere ali pa za tiste, ki se v tej smeri še ogrevajo, danes predlagam nekaj priljubljenih del. 

Herbert von Karajan v kombinaciji z Berlinskimi filharmoniki – odločno, enakomerno, kot vožnja po cesti brez vijuganja. Za probo – klasika, s katero ne moreš zgrešiti, je posnetek Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. 

Daniel Hope z nežno violino uteleša čustvenost tega glasbenega instrumenta v Štirih letnih časih Antonija Vivaldija, moj najljubši stavek je Presto iz Poletja (L’estate), ali pa v priredbi skladbe skladatelja Miklosa Rozse iz filma o El Cidu, kastiljskem vitezu. Dodatek harfe na vrhuncu deluje blažilno.

Skladbe in kompozicije, ob katerih ti ni treba preveč razmišljati, pomirjajo in se zlahka prepustiš poslušanju. Naj kar začnem s Felixom Mendelssohnom in Uverturo iz Sna kresne noči, ki deluje tako čarobno kot je tudi sama igra Williama Shakespearja; že ob samem poslušanju te ponese v čase antične Grčije, začutiš lahko pridih večera, in iskrice, ki poplesujejo po arkadijski pokrajini. Beau Soir, L. 6, ali Prelep večer je skladba Claudea Debussyja, ki jo na mojem posnetku izvajata čelist Mischa Maisky in pianistka Daria Hovora; čelo zveni otožno, vendar pa skladbo obdaja čutna atmosfera. 3 Gymnopédies neoklasicista Erika Satieja so preproste melodije, ki ustvarjajo brezčasen air, moja najljubša je No. 1, naslika pa mi dežne kapljice, dišeče drevje, listje kostanja v travi. Frédéric Chopin je bil eden od prvih skladateljev, ki sem jih odkrila, ko sem začela poslušati klasično glasbo, še posebej me je prevzel njegov Klavirski koncert št. 1, Poloneza št. 6, Op. 53 in Etuda št. 3 (iz Op. 10) pa še bolj podkrepita skladateljev čuten slog.

Nokturno za nedeljski večer

Klasična glasba je kakor bleščeča toplina in sij luči, ki skozi veje in liste mareličnega  drevesa sijeta na ograjo v mesečini… Z užitkom se prepustim, ko se poigrava z mojimi čustvi; počutim se, kot da sem na valovih, ki jih morje nežno potiska sem in tja. Klasično glasbo sem spoznala prek domačih gramofonskih plošč, pri starih starših pa sem na gramofonu navijala easy listening. Morda bi na tej točki omenila, da ne poslušam zgolj ene glasbene zvrsti; z veseljem prisluhnem mnogim glasbenim izvajalcem iz različnih zvrsti, všeč sta mi denimo glasbeni skupini The Mavericks in Pink Martini, a bomo o tem še govorili v naslednjih prispevkih. Ne strinjam se s tem, da je klasična glasba le za poslušalke in poslušalce, ki se tako resno jemljejo ali pa samo za dogodke s črnimi kravatami. Skladba, ki me je pritegnila v poslušanje klasične glasbe, je bil valček Na lepi modri Donavi. Skupaj z barkarolo (Belle nuit, ô nuit d’amour) iz Hoffmannovih pripovedk in skladbo Panorama iz baletne suite Trnuljčica (P. I. Čajkovski) menim, da tvori trikotnik glasbenih del za tiste trenutke, ko se počutim lahkotno kot peresce. Naslednje klasično delo, ki se mi je zelo priljubilo, je Italijanski capriccio P. I. Čajkovskega. Sem velika ljubiteljica njegovih del; nekaj let sem celo vodila fanlisting za omenjenega skladatelja. V svojih delih je izkazoval globino svojega karakterja v širokem razponu od nežnega do udarnega. Pri klasični glasbi obožujem njeno brezčasnost; všeč mi je v kateremkoli letnem času in v vsakem trenutku. V jesenskem šelestenju listja prisluhnem allegru iz Vivaldijevega violinskega koncerta »L’Amoroso«. Španski capriccio Rimskega-Korsakova, Tango F. Tarrege v izvedbi Narcisa Yepesa, Concierto de Aranjuez in Concierto Andaluz J. Rodriga pa so polni udarnih skladb, ki poživijo, navdahnejo in spodbudijo misli, dušo in telo. So španska verzija Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. Ob deževnem popoldnevu rada prisluhnem Ravelovemu Klavirskemu koncertu. V zimskem popoldnevu pa me navdihne Čajkovski s Simfonijo št. 1, ki tudi zveni kot vožnja s sanmi po zasneženi poti. Simfonija št. 5 J. Sibeliusa pa je kot kapljice, ki po dežju narahlo padajo z vej sadnega drevja, saj deluje kot svež zrak… 

Tisoče zvezd je na nebu,

le ena zame gori,

na gladini morja njen sij se odbija,

prodorna globina tvojih oči.

 

Ko meščeva luč bo svetila,

in ura devet zadoni,

v globini svojih oči me prikleneš,

na svetu sva le jaz in ti.

 

S toplino jantarja me božajo tvoje oči,

amazonka sem v tvoji bližini,

nobene zvezde sijaj jih ne prekaša,

sijejo kot tigrove oči v mesečini…