Posts Tagged: Na lepi modri Donavi

Nokturno za nedeljski večer

Klasična glasba je kakor bleščeča toplina in sij luči, ki skozi veje in liste mareličnega  drevesa sijeta na ograjo v mesečini… Z užitkom se prepustim, ko se poigrava z mojimi čustvi; počutim se, kot da sem na valovih, ki jih morje nežno potiska sem in tja. Klasično glasbo sem spoznala prek domačih gramofonskih plošč, pri starih starših pa sem na gramofonu navijala easy listening. Morda bi na tej točki omenila, da ne poslušam zgolj ene glasbene zvrsti; z veseljem prisluhnem mnogim glasbenim izvajalcem iz različnih zvrsti, všeč sta mi denimo glasbeni skupini The Mavericks in Pink Martini, a bomo o tem še govorili v naslednjih prispevkih. Ne strinjam se s tem, da je klasična glasba le za poslušalke in poslušalce, ki se tako resno jemljejo ali pa samo za dogodke s črnimi kravatami. Skladba, ki me je pritegnila v poslušanje klasične glasbe, je bil valček Na lepi modri Donavi. Skupaj z barkarolo (Belle nuit, ô nuit d’amour) iz Hoffmannovih pripovedk in skladbo Panorama iz baletne suite Trnuljčica (P. I. Čajkovski) menim, da tvori trikotnik glasbenih del za tiste trenutke, ko se počutim lahkotno kot peresce. Naslednje klasično delo, ki se mi je zelo priljubilo, je Italijanski capriccio P. I. Čajkovskega. Sem velika ljubiteljica njegovih del; nekaj let sem celo vodila fanlisting za omenjenega skladatelja. V svojih delih je izkazoval globino svojega karakterja v širokem razponu od nežnega do udarnega. Pri klasični glasbi obožujem njeno brezčasnost; všeč mi je v kateremkoli letnem času in v vsakem trenutku. V jesenskem šelestenju listja prisluhnem allegru iz Vivaldijevega violinskega koncerta »L’Amoroso«. Španski capriccio Rimskega-Korsakova, Tango F. Tarrege v izvedbi Narcisa Yepesa, Concierto de Aranjuez in Concierto Andaluz J. Rodriga pa so polni udarnih skladb, ki poživijo, navdahnejo in spodbudijo misli, dušo in telo. So španska verzija Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. Ob deževnem popoldnevu rada prisluhnem Ravelovemu Klavirskemu koncertu. V zimskem popoldnevu pa me navdihne Čajkovski s Simfonijo št. 1, ki tudi zveni kot vožnja s sanmi po zasneženi poti. Simfonija št. 5 J. Sibeliusa pa je kot kapljice, ki po dežju narahlo padajo z vej sadnega drevja, saj deluje kot svež zrak… 

Tisoče zvezd je na nebu,

le ena zame gori,

na gladini morja njen sij se odbija,

prodorna globina tvojih oči.

 

Ko meščeva luč bo svetila,

in ura devet zadoni,

v globini svojih oči me prikleneš,

na svetu sva le jaz in ti.

 

S toplino jantarja me božajo tvoje oči,

amazonka sem v tvoji bližini,

nobene zvezde sijaj jih ne prekaša,

sijejo kot tigrove oči v mesečini…