Lahkotno branje. Kaj so to sploh lahke knjige? Jih lahko opišem z nekaj besedami? Ne verjamem v neka pravila, ki bi predalčkala knjige. Knjižna dela so si med seboj le različna. Knjige so za vse. Humoristično knjigo bi denimo označila za lahkotno branje, kar pa tudi ne pomeni, da je brezzvezno in da smo vsi tisti, ki radi uživamo v neobremenjujočem branju, vsebinsko prazni. Nikar me ne razumite narobe, saj obstajajo tudi dnevi za L. N. Tolstoja, Gogolja in Turgenjeva, recimo tik po popoldanskem sprehodu po mestu, ko greš mimo Prešernovega gaja in lije kot iz škafa. Sicer pa, kdo bi šel na sprehod ob takšnem vremenu? Očitno jaz, iz nostalgije, ker sem polna déjà vu občutkov in sem po tisti poti veliko hodila, ampak to je že zgodba za drug dan; poleg tega pa obožujem sobotne deževne popoldneve, ko prilepljena ob okno srkam kavo. Obstaja neka knjižica, ki jo je napisal angleški pisatelj P. G. Wodehouse in zame uteleša besedo ‘relax’. Ob tej besedi bi lahko pomislili na lahkotne dneve v dolgih srajcah in brez hlač, če je to na vašem repertoarju sproščanja… Ampak ostanimo pri knjižici. Hvala, Jeeves je prisrčno knjižno delo, ki se po mojem mnenju lahko bere kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli. Tako kot Velikega Gatsbyja tudi to delo rada večkrat vzamem iz knjižne police in jo še enkrat preberem. Sploh ni važno, kolikokrat sem jo že prečitala, ob Bertiejevem nežnem momljanju in pripovedovanju vselej zdrsnem z rameni nazaj in se sprostim. Nekaj je na Bertieju Woostru in na podeželju, pa na brogue čevljih, zaradi katerih se počutim udobno. Moja stara mama se je prištevala med velike ljubitelje del Agathe Christie in nekaj tega navdušenja sem se navzela tudi sama. Ob branju teh knjig začutim bujnost podeželja, lesene ograje in hiške, po drugi strani pa vožnja z vlakom in opazovanje pokrajine, ki gre mimo, in zopet me prevzame nekakšna toplina, ob kateri se počutim kot doma. Kakšna sta vonj in okus po nostalgiji, se je lahko dotaknem? Kakorkoli, Bertie Wooster je londonski gentleman, ki ni prav nič domišljav. Živi v stanovanjski hiši in obožuje igranje na banjo, kar pa gre v nos… vsakomur. Čeprav je Jeeves sluga, deluje bolj v vlogi Bertiejevega zaupnika in svetovalca. Vedno najde rešitev. Zgodba se začne z zaskrbljenim Bertiejem, ki ga razburi srečanje s starimi znanci – bivšo zaročenko Paulino, njenim očetom J. Washburnom Stokerjem in sirom Roderickom Glossopom, ki rad meša štrene. Kar naenkrat je Glossop zopet tu, najavil se je pri Bertieju na obisk, saj so na delu žleht sile. Ker je Bertie v bloku povzročal kraval s svojim igranjem na banjo, sosedje zahtevajo mir! Vendar pa tudi Jeeves ni navdušen nad Bertiejevem muziciranjem. Zato se Bertie raje odloči, da se preseli na deželo, kjer najame eno od hiš v lasti sošolca, barona Chuffnella, po domače pa Chuffya, ki je lastnik celotne vasi Chuffnell Regis. Če mislite, da je ta zgodba ena od tistih z vznemirljivim začetkom, nato pa se vlečejo kot smrkelj, naj vam povem, da boste lepo presenečeni – no, vsaj po mojem mišljenju. Stara zasedba se srečuje v Chuffnellovem dvorcu; od Chuffyja, tete in njenega mulčka Seaburyja, pa do Chuffyjevih gostov – Stokerja in Pauline, in seveda do nagajivca Glossopa. Zvrsti se komedija zmešnjav in kako bi lahko Bertie obvladal zadeve brez Jeevesa ob svoji strani? Tudi Jeeves je tukaj, tokrat pri Chuffyju, pa kljub temu vedno z rešitvijo na dlani za našega Bertieja. Torej mi preostane le še to, da vas vprašam, česa pri tej knjigi ni mogoče vzljubiti?
Nekaj skic iz moje risarske knjige…
Moderna linija je “tista, ki je voljna in prožna zaradi pretakovanja površinske energije, tako zanesljive in neučakane, da se noben tujek ne more vriniti med njeno izhodiščno in ciljno točko.” – Henry van de Velde
Všeč mi je utrip zgodnjih jutranjih ur ali poznega večera, ko bosa sedem k delovni mizi, prižgem luč, ki ravno prav osvetljuje prostor in prisluhnem glasbi Cesarie Evore, Buena Vista Social Cluba ali pa mariachi skladbam Luisa Miguela. Takrat si ustvarjam ritem, jezdim na valovih in delam, kot da sta jutro ali noč še daleč.
Kaj pa v tistih trenutkih, ko ne brniš kot dobro naoljena mašina? Ko pride deževen dan, ki niti približno ni podoben tistemu deževnemu jutru na počitnicah, ko sem se odpravljala na raziskovanje mesta. Ni bilo dovolj velikega dežnika za ves tisti dež! Saj ne pravim, da vsi deževni dnevi iztrgajo energijo iz mene, ampak tale dan me pusti, da se namakam v kadi, polni otopelih občutkov. Ko opravim projekt, ki me je zahteval celo, ko mi nekaj ne gre, ali pa, ko sem preprosto pod vremenom, tedaj se počutim kar precej prazno. Ponoči se zbudim in pri odprtem oknu poslušam dežne kaplje, ki namakajo suho travo. Toliko vem o sebi, da mi ne bi niti malo pomagalo, če bi se zavlekla pod odejo in srkala kavo… Raje sem zunaj, na prostem, in pustim vetru, da prepiha vse membrane mojega telesa.
Kaj naredim ob takšnih dnevih? Odgovor je preprost: se ne dam. Priznam si, da mi neka stvar ne gre in razmislim, kako bi se je lotila na drugačen način. Vztrajam in grem skozi neudobje, ki me pripelje naprej. Na moji jutranji rutini dan sloni. Zgodaj zjutraj se zame vse začne, saj je takrat vse mogoče. Poln čajnik, skodelica kaše, glasba in svež zrak me prebudijo, vendar pa mi je najbolj pomembno, da je ura karseda zgodnja. Človek je osamljen, ko ustvarja, vendar pa z dobro voljo in energijo premaguje ovire.
Film je, tako kot knjiga, stvar posameznikovega okusa. Meni je denimo nek film zelo všeč, za nekoga drugega pa čisti poden. Ampak saj je vse okej, kajti raznolikost ohranja komunikacijo živo, stvari pa ostajajo zanimive. Všeč mi je film s kul likom, ki je drugačen, se bori za pravo stvar in pokaže tudi svojo ranljivo plat. Sledi nekaj mojih najljubših filmov, ki si jih vselej rada ogledam, znova in znova.
Dober, grd, hudoben. Film, ki me priklene pred ekran. V trilogiji filmov o Blondie-ju je Dober, grd, hudoben moj najljubši. V ospredju je seveda Clint Eastwood v vlogi Blondie-ja, ki je neverjetno kul v ponču, klobuku in svoji drži – mislim, da je prav Blondie nekakšen raison d’être tega filma. Eastwood se v vseh svojih filmih drži tako hladno, da te že privlači. Joe (Clint Eastwood) je lovec na glave, ki skupaj z izobčencem Tucom sklene zavezništvo. Ko komu teče v grlo, drug drugega rešujeta, skupaj pa se znajdeta v prenekateri zoprni situaciji. Filmski scenarij je minimalističen, sploh ni veliko govorjenja, gre bolj za geste in držo. Obožujem widescreen film z dobrim tempom, kakršen je Dober, grd, hudoben.
Dvoriščno okno. Redkokateri film Alfreda Hitchcocka je strel v temo. Vrtoglavico, Vrv in Dvoriščno okno umeščam med svoje najljubše filme. Hitchcockovi trilerji so napeti v dobrem smislu, mogoče sploh niso tako očitni, saj se začnejo s preprostimi druženji, pijačo in pokošeno travo, potem pa nekdo opazi nekaj nenavadnega in tu se prične napetost, zaradi katere postaneš radoveden. V Dvoriščnem oknu je James Stewart pustolovski fotograf Jeff, ki okreva po zlomu noge. Dnevi so dolgi in vroči, zato si sosedje stanovanja hladijo z odprtimi okni. Kaj počnejo sosedje? Neke noči med nevihto Jeffa prebudi sosedino kričanje. Jeffov fotografski objektiv, prava zverina, postane dober opazovalec; tudi Stella, ki Jeffa ohranja v dobri formi, in njegova punca Lisa (Grace Kelly) se zagrejeta za stvar in skupaj postanejo nekakšni detektivi, ki se zapletejo v skrivnost in zadeva se počasi začne odvijati.
Pojmo v dežju. Poskočen film, po katerem si še sama rada zapojem kakšno pesmico. V tej komediji se Don, Kathy in Cosmo veselijo življenja, plešejo in pojejo iz vsega srca. Rdeča nit je predstavitev govorečih filmov, s tem pa zaton nemega filma; kako naj se liki prilagodijo in ustvarijo film, ki ni čista polomija? Obenem pa se v ospredje nežno postavijo glavni liki – Don, Cosmo in Kathy. Don je zvezda nemega filma, ki Kathy spozna na zasebni zabavi, ko skoči iz torte; po spletu nerodnosti in spletkarjenja s strani Line (porednica!) Don končno najde Kathy. Z njo in najboljšim prijateljem Cosmom Don načrtuje muzikal, ki bo hit. Nekaj mojih najljubših prizorov iz filma… Ko Don nekega deževnega večera pospremi Kathy domov, ne odpre dežnika. Zapoje pesem Singin’ in the Rain, ki v meni prebudi romantično dušo. Ali pa tistega poznega večera, ko prijatelji obupavajo nad polomom filma The Dueling Cavalier. Ko malicajo sendviče, ki jih poplaknejo z mlekom, se jim utrne zamisel in potem plešejo in pojejo Good Morning, ker se je začel nov dan. Kaj pa prizor, v katerem Don ni tako optimističen? In potem pride Cosmo in ga s pesmijo Make ‘Em Laugh znova navduši.
Med filmi, ki si jih tudi rada znova pogledam, so Sedem let v Tibetu in pa denimo Lawrence Arabski in Indiana Jones ali pa še kakšni drugi pustolovski filmi, pa Rambo in Umazani Harry; seveda pa bi lahko naštela še ne vem koliko filmov, ki si jih z veseljem ogledam, tudi modernih.