Posts in Category: Skozi fotografski objektiv

Izbor mojih prispevkov

Čebela na marjetki, poletje

Rimski navdih večnosti – Kot namigne že sam naslov, te nekatera potovanja povsem prevzamejo – lahko so nekaj izjemnega za dušo, kar nas deloma tudi izoblikuje. Antični svet je ustvaril, iznašel in napisal marsikaj presenetljivega (centralno ogrevanje?!), kar si morda ne bi mislili, da je sploh mogoče, saj so bila čudesa 21. stoletja še daleč. Ob antičnih stavbah se vse zdi tako živo – kot bi vetrc zapihljal v borovcih in blag vonj po citrusih oživi. Antika je vselej navdihovala umetnike, pisatelje in uživalce, med drugim tudi ustvarjalce dišav in pisateljico Marguerite Yourcenar, ki je napisala eno od mojih najljubših del, Hadrijanove spomine.

Umetnost stoičnega življenja – Nekaterih največjih lekcij so me naučile osebe, s katerimi si nisem tako blizu. Vsakdanje življenje je vedno največji učitelj in vir navdiha. Nekoč sem zapisala nek citat Gustava Flauberta iz knjige Juliana Barnesa – Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. V Umetnosti stoičnega življenja sicer ne govorim o leposlovju, vendar so me življenski zapiski stoičnih filozofov navdahnili v prenekaterem trenutku. Morda se ne strinjam z vsem, kar stoiki učijo, je pa med njihovimi zapiski kar nekaj dragocenih in praktičnih naukov, s katerimi se lahko poistovetim.

Peščena ura – Moj dotik. Že od nekdaj pišem in pesnim. Ko želim svoje občutke ubesediti, izlijem svoje srce na papir. Čeprav ne izbiram med najljubšimi, si najraje preberem spontano napisano pesem, ki se posveča vsebini. Zame je najlepša tista pesem, ki prihaja iz srca – ko enkrat zapišeš besede, jih nikar ne premlevaj. V Peščeni uri razmišljam o času – ko se nekako ne znam organizirati in mi trenutki polzijo med prsti, dan pa kar hiti naprej.

Poetični Je Ne Sais Quoi – Obožujem romantično poezijo in v Poetičnem Je Ne Sais Quoi-ju opevam Ovidijeve Ljubezni in sonete Williama Shakespearja. Romantično pesništvo ni pocukrano, je prelepo kot ptica, ki lahkotno leti pod oblaki ali kot reka, ki nežno valovi. Ovidij in Shakespeare sta pisala za dušo in srce, in kot sem zapisala, je njuna poezija subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice.

Večerna pesem – Včasih mi je v jesenskem večeru tesno pri srcu, vendar v tej pesmi ne želim obupati, temveč še naprej verjamem in upam v romantiko zvezdnega neba ter svojih sanj. Ko pomislim na breze, ki jih noro pogrešam ali pa na klasje, ki valovi, se raznežim. Naj pozitivni občutki, če je še tako težko, prevladajo nad negativnostjo.

Mini spis o sreči – Kaj je sploh sreča? Zame sreča ni kupljiva, toda gre za pojem, ki si ga vsak posameznik ali posameznica predstavlja po svoje. V spisu razmišljam o pojmovanju sreče, popolnosti in drugačnosti. Mene je denimo vedno osrečevala misel na romantiko ali na morje – kako plujem z jadrnico in v srcu ne nosim teže.

Rdeči mesec na obzorju

V luči prihajajočih novoletnih praznikov bom tudi sama posula nekaj  čokoladnih mrvic po moji kavi. Moji občutki glede praznikov so mešani. Ne glede na trenutno dogajanje so potrošniški ideali še vedno usmerjeni v darila, kot da se mesec december vrti le okoli nakupovanja (pregrešnih gor ali dol) dragocenosti za naše najdražje. Če bi se ljubezen lahko kupilo, potem bi bili vsi ljudje na tem svetu zelo srečni, kajne? Moje mišljenje glede daril je, da bolj šteje pozornost skozi vse leto, ne pa samo ob osebnih ali nekih splošnih praznikih. Kaj sploh pomeni, če se ‘družina’ zbere za božič, skozi celo leto pa nima nobenega stika? Nikar me ne razumite narobe – sem romantična oseba, ampak nisem ljubiteljica pompa. Všeč mi je pogled na okrašeno smrečico ali na lučke, ki imajo nek simbolen pomen. Ko sem nedavno tega gledala posnetke iz videokamere, je bilo na nekem posnetku tudi praznovanje novega leta še iz časov, ko sem bila majhen človek (beri: otrok). Tedaj se je vse vrtelo okoli daril, klasične praznične hrane in šlagerskih popevk. Saj se niti ne spomnim več, kaj sem si kot otrok želela za praznike, vendar pa sta me stara starša vselej obdarovala. Na 6. december sem denimo v tradicionalnem duhu prejela pehar s suhim sadjem, klementinami ali mandarinami (takrat še ni bilo toliko križanega sadja kot sedaj) in nogavicami. Nogavice + čevlji z vezalkami = fetiš nr. 1 zame. Moji domači, kljub obdarovanju nikoli niso predstavljali t.i. čudežnih decembrskih mož kot resnične. Nekakšno potrditev tega sem dobila, ko sva z mamo v nekdanjem Globusu srečali starega očeta, ki je prav tako šel po nakupih. V njegovi vrečki sem mimogrede opazila rdečo budilko, ki jo je kasneje v dar prejel moj oče. Tako nisem verjela v Božička, ki se tlači skozi dimnik, da bi dostavil darila, je pa zanimiva ideja Dedka Mraza, ki se pelje na saneh po pokrajini in ga na njegovi poti spremljajo vile. Različne kulture, nekatere med njimi izhajajo še iz poganskih časov, imajo tudi svoja prepričanja glede nastanka božiča. Moji najljubši darili za katerokoli priložnost sta notranji mir in ljubezen – zveni kot nakladanje, ampak teh daril ti nihče ne more kupiti, je nekaj, kar si ustvariš sam/a ali z nekom posebnim. Nista oprijemljiva in zahtevata našo pozornost, telo, misli, čute, vse. Pišem kot nekdo z določeno preteklostjo, ki se je velikokrat znašel na razpotju. Razmišljam, da lahko prejmeš najboljša darila iz vseh kategorij, pa to ne bo zagotavilo sreče, kaj šele notranjega miru. Predstavila sem svoj osebni pogled na praznično dogajanje, ker so mnenja glede praznikov in obdarovanja stvar vsakega posameznika oz. posameznice in si tako tudi ustvarimo (praznično) vzdušje. Morda zveni čisto sanjavo, vendar pa verjamem v napisano, saj smo privrženci erosa pač takšni.

Seksi junaki filmskih platen

Ali je na tem svetu sploh še kdo, ki nikoli ni pomislil, da je njegovo  življenje kot v filmu? Najbrž bi lahko bivala v skritih biserih francoske kinematografije, ki me pritegnejo zaradi tistega nečesa nedoločenega. Čeprav imam občutek, da splošnemu občinstvu bolj ugaja holivudski tip filma, pa se mi zdijo francoski filmi bolj življenjski, da ne omenjam dobrih scenarijev. Nazadnje sem si pogledala Jalouse, ki je name naredil zelo dober vtis. Ne glede na vsebino filma pa se včasih počutiš, kot da se boš ravnokar pogreznil/a v tla. Zato se zdi odmik od vsakdanjosti v stresnih časih vsaj malo dobrodošel, saj fantaziranje sprošča. Mene denimo sprošča, ko si predstavljam, kako se v svojih najljubših lahkotnih hlačah sprehajam po obmorskem kraju, nebo je čudovito modro, vetrc pihlja, sončni žarki pa se smehljajo skozi palmove liste. Zraven pa še glasba Berta Kaempferta (moja trenutno najbolj poslušana skladba je Moon Over Baja). Saj pravim. Kar nekako se ne morem vživeti v filme z apokaliptično vsebino. Ko sem si pogledala Potopljeni svet s Kevinom Costnerjem, se mi je vsebina tako zasidrala v misli, da se mi je v različnih verzijah celo sanjalo o filmu. Zopet sem zbrala nekaj nevsiljivih filmov, ki ponujajo nekakšen odmik, da možgane lahko spustiš malo na pašo.

Najprej se ustavimo pri čudovitih filmih Wesa Andersona s skrbno izbrano glasbo, ki so idealni za odmik od vsakdana, ker na nek način poosebljajo gledališke kulise. V svojih zgodnjih letih sem bila namreč ljubiteljica igre in petja, vendar pa me nihče ne bo prepričal, da znova zapojem pesem Priletela muha na zid. Torej, kdo pa ne pozna Veličastnih Tenenbaumov in The Darjeeling Limiteda ter The Grand Budapest Hotela? Včasih se zdi, kot da ti filmi pretiravajo z nenavadnim slogom, saj se preveč trudijo izstopati, ampak konec koncev, morda je ravno to tisto, kar jih dela tako zanimive – da so malce too much. Mislim, da tudi igralska zasedba ni naključno izbrana. Brata Wilson in Adrien Brody ter Anjelica Huston prepričljivo in naravno odigrajo svojo vlogo. Niti približno ne bi pomislili, da so del filma. V The Darjeeling Limitedu se trije bratje, že poznana igralska zasedba iz Andersonovih filmov, odpravijo na popotovanje z vlakom po Indiji, da bi obiskali svojo mamo, ki sedaj deluje kot nuna v samostanu nekje v Himalaji, vmes pa se razpleta še njihov medsebojni odnos. Vsebino sem grobo orisala, saj gre za film z veliko plastmi, ki jih lupiš, dokler ne prideš do srčike dogajanja. Vsak od likov nosi svoje posebnosti, ki so prav tako pomembne in ključne za celotno filmsko zgodbo. Tudi v filmu The Grand Budapest Hotel se pojavijo stari znanci. Film spominja na gledališko sceno, kar sem že zgoraj omenjala. Ali pa če pogledamo takole: predstavljajte si veliko hiško z nadstropji, opremo in unikatnimi liki – enkrat smo na primer napravili model lesene hiške in notri napeljali lučko, da je bila videti kot čisto prava hiša – kar še poveča vtis čarobnosti. Všeč mi je, ker Anderson črpa navdih tudi iz starih časov, si ogleduje različne kotičke in bogati domišljijo, vseeno pa neke lahkotnosti tukaj ni. Čeprav je zgodba nekonvencionalna, lahko ujameš ritem in se vživiš v film.

Polnoč v Parizu Woodyja Allena je naslednji film, pri katerem se bomo ustavili. Kadarkoli bi si ga lahko ogledala, tako me spominja na Ernesta Hemingwaya in eno od njegovih knjig, ki so mi zelo pri srcu in nosi naslov Pariz – premični praznik. Film za ljubitelje vsega šmorna in tistih časov, ko so ustvarjali najboljši pisatelji in slikarji. Seveda je Tom Hiddleston perfekten v vlogi F. Scotta Fitzgeralda – sicer so Nočnega receptorja posneli kasneje, ampak vseeno. Za nove bralce – Veliki Gatsby je moja najljubša knjiga, Fitzgerald pa najljubši avtor. Preden zaidem v vode, kjer naštevam še druge najljubše – mimogrede, ali ste kdaj prebrali intervju, v katerem Marx našteva svoje priljubljene stvari? – raje nadaljujmo z zgoraj omenjenim filmom. Ker pa si vsakdo lahko prebere vsebino filma na spletu, bomo to storili kratko in sladko – Gil Pender je v Parizu s svojo zaročenko, ki je nekoliko dolgočasna in ji je v bistvu bolj mar za fensi šmensi stvari, scenarist Gil pa je zasanjan in se zna vživeti v atmosfero samega kraja. Gil se nekega večera po degustaciji vin, sicer malce okajen, odloči za sprehod nazaj do hotela. Ob polnoči ustavi ob Gilu avto, ki je čisto iz časov džeza. Potniki, ki so oblečeni času primerno, ga povabijo na potepanje okoli. Gil je očaran nad pisano druščino na zabavi – kdo pa ne bi bil prevzet, če bi srečal Colea Porterja in zakonca Fitzgerald? V bifeju pa spozna Hemingwaya. Tudi meni bi se zvrtelo. Gil se povsem vživi v polnočna doživetja, Inez pa ne šmirgla interesov svojega fanta. Ko je Inez na izletu s svojimi starši, Gil na sprehodu spozna Gabrielle, prekupčevalko s starinami in navdušenko nad The Roaring Twenties dobo. Gil najde v Gabrielle sorodno dušo, ko zopet naleti nanjo na sprehodu ob Seni in jo v deževnem večeru pospremi domov.

Pravkar poslušam neko skladbo, kjer sanjarijo o hiški ob morju in kjer sta osebi čisto sproščeni. Glede na mojo fascinacijo nad ladjicami si takšno scenerijo zlahka zamislim. S popoldanskim ali večernim ogledom filma si lahko popravimo razpoloženje, to pa je tudi eden od razlogov, zakaj si rada pogledam takšne in drugačne filme. Ker moje srce ni iz papirja, ne želim biti črnogleda, ampak pozitivna. Ni lahko in ne deluje takoj. Kljub temu pa menim, da je film po osebnem okusu vozovnica k dobremu počutju.

Ples svetlobe in sence

Leasambar.com je sedaj nekoliko drugače porazdeljena spletna stran: na Moje pejsaže (kjer se trenutno nahajamo) in na stran s fotografijami, poimenovano Ples svetlobe in sence (povezava).

Proč s temnimi mislimi

Tesnoba je način, da spoznamo sebe; je pa tudi priložnost, da prepoznamo miselne in vedenjske vzorce, ki nam škodujejo in tako znova ugotovimo, kaj je tisto, kar nas zares osrečuje, saj se tako lažje spopademo z negativnostmi v življenju. Morda je pa nastopil čas, da si nehamo očitati stvari, ki so se pripetile v preteklosti, saj življenje poteka tukaj in sedaj. Predlagam nekaj dejavnosti za sproščanje.

Poslušanje glasbe. Že od nekdaj sem rada poslušala glasbo, prek slušalk ali pa gramofona. Kadarkoli je prilika, naj bo to zjutraj, popoldne ali zvečer, si zavrtim nekaj skladb, ki me privzdignejo. Včasih pred spanjem poslušam Mozarta ali pa meditacijo s tropskim dežjem, znova pa odkrivam tudi glasbenike, ki sem jih poslušala pred desetimi leti, kot so Frank Sinatra, Elvis Presley in Ray Conniff, pa skladbe, ki jih je Henry Mancini ustvaril za filme Rožnatega panterja. 

Meditacija. Na meditiranje ne bi takoj pomislila, saj naj bi disciplinirano in pokončno sedeli pri miru kar nekaj minut. Ampak meditacija poteka v različnih oblikah. Lahko jo združimo s fizično aktivnostjo in dihanjem, toda več o tem v naslednjih vrsticah.

Telovadba, joga in podobne aktivnosti. Dobro je, če telo deluje v smeri našega razmišljanja. Nesproščenost vodi v nenavadne senzacije v telesu (ahem…). V podzavesti se je naselilo nekaj neudobnega in tako telo prenaša vse mogoče napetosti, ustvarjene v naših mislih. Če pa pobrskamo po skrivnih kotičkih naše duše, ki so kot Marianski jarek in se soočimo z neudobnim, si osvobodimo glavo in telo. Poprej sem prakticirala dinamično jogo, sedaj pa mi je všeč umirjena oblika joge. Pa tudi hoja mi spodbuja toplino v srcu, saj sem užitek v sprehodih znova odkrila po dolgem času. Kaj se ni prijetno vrniti s sprehoda na skodelico vročega čaja in sadno pecivo?

Pisanje. Oh, saj vem, da sem o pisanju dnevnika in jutranjih straneh že kar precej napisala, a ne morem mimo pomembnosti zapisovanja občutkov, raznih dogodkov in dejavnosti, ki te razveselijo, pa tudi vznemirijo. Tako smo iskreni s seboj in si izboljšamo koncentracijo. Lahko pa si v mislih naslikamo tudi kaj sproščujočega.

Fizično delo. Kako zanimivo, da se fizično delo le redkokdaj znajde na seznamu dejavnosti, ki pomirjajo, ampak verjemi ti meni, deluje kot bi Merlin zamahnil s svojo paličko. Delo krepi telo in duha, pa še krepke mišice potrebujemo, da lahko prenašajo stres. Pri vrtnarjenju, denimo posvetimo pozornost rastlinam in si krepimo pozitivne občutke.

Dihanje. Subtilno dihanje, ko vdihneš skozi trebuh in izdihneš skozi nos ali usta deluje pomirjajoče na telo in dobro vpliva na koncentracijo. Vsem, ki jih spremlja tesnoba, bi zaželela, da najdejo v sebi košček topline, nekaj, kamor se lahko misli umaknejo, ko se prikrade noč. Naj se ramena senzualno približajo ušesom in potem jih sprostimo nazaj. Vem, da ni preprosto, ampak s prakticiranjem ljubezni do sebe in do bližnjih lahko stopimo iz teme na svetlo.

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Nežnosrčna

Pripovedovanje o tesnobi je nekaj najtežjega, kar sem kdaj napisala. To ni tako preprosto, kot bi nekoga vprašala: »Hej, kako si? Okej, papa.« Zame je tesnoba neoprijemljiv občutek, oprime se kot najbolj neudobna potapljaška obleka. Zavetja kar ne moreš najti in tisto, kar ti je še prej nudilo toplino, danes zveni kot hladen večer. Počutim se, kot bi vame pljusknilo vse tisto, pred katerim sem se tako dolgo zadrževala. Zagotovo sem že kdaj poprej občutila tesnobo, a sem še vedno imela tisti dober občutek, zaradi katerega sem neugodje pometla stran in se lažje postavila pred kakšen izziv. Letos pa sem na neki določeni točki postala tako osamljena in odtujena od vsega, še najbolj pa od svojih lastnih občutkov; nositi v sebi pozitivno miselnost se je zdelo tuje, saj sem se počutila, kot bi porazila samo sebe. Če si še tako občutljiv/a za dogajanje okoli sebe in za občutja drugih, je to samo še češnja na vrhu torte tesnobnosti. V nekem pogovoru sem slišala nekaj zanimivega: tesnoba ni nič posebnega, in dejstvo, da nisem sama v tem, mi je bilo v olajšanje. Dolgo nisem mogla priklicati k sebi nobenih veselih občutkov, kot bi neka nevidna sila izpila iz mene vso energijo. Odločila sem se, da bom šla po poteh ovir in se naučila živeti. Imela sem neke želje, ki sem jih puščala ob strani, dokler me niso premagale. S seboj se spopadam tako, da hodim na sprehode z mojim hrtkom Terryjem, še naprej prakticiram jogo, se vozim z avtom, zavračam perfekcionizem in se prepustim trenutkom, brez pritiskov in obsojanja, poslušam dobro glasbo in zaplešem. V orehovi lupinici je tista skrivnost, ki niti ni skrivnost – da je še vedno bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.