Posts in Category: Fotografija

Victor Hugo na orientu

Tih večer, v ozadju me igranje Chrisa Bottija na trobento ponese v omamo. V trenutkih, ko si malce pod vremenom, se lahko kot Napoleon Bonaparte potopiš v kolonjsko vodo za občutek energičnosti; morda si pripraviš čaj z maroško meto ali pa odjahaš v sončni zahod s pesniško zbirko Victorja Hugoja, Les Orientales. Prva Hugojeva knjiga, ki me je zares navdušila, nosi naslov Leto strahote 1793; po mojem mnenju je to eno najboljših del, napisanih na temo Francoske revolucije. Je pa tudi dobra začetna točka za vse, ki vstopajo v svet romantičnega upornika, ki ni bil samo pisatelj, ampak tudi pesnik in umetnik. Pesmi o Jutrovem se preselijo iz pesnikovih občutenj na eksotični Bližnji vzhod; čeprav V. Hugo pesniški zbirki ni posvečal posebne pozornosti, je ta knjižica neuporabne poezije praznovanje svobode. Zbirko pesmi je navdahnila Grška osamosvojitvena vojna, poleg tega pa je tu še avtorjeva neizrečenost glede Francoske revolucije, zaradi katere se zateče k umetnosti. Blesk orienta v pesniški zbirki, v ozadju pa mračnost. In pesmi? Ogenj z neba pripoveduje o biblijski temi uničenja mest Sodome in Gomore; Navarino govori o bitki pri Navarinu; podoba privlačne ženske v Sultanovi najljubši ženi; ali pa igriva Sara v kopeli z erotičnim pridihom; morda pa tudi pesem On, v kateri Hugoja preganja Napoleon Bonaparte – enkrat ga umetniško navdihuje, drugič ga prezira; v Mazepi (za vizualizacijo predlagam sliko z istim naslovom francoskega slikarja Louisa Boulangerja) pa Hugo pove zgodbo Ivana Mazepe, ukrajinskega plemiča, ki naj bi ga po legendi zaradi razmerja z baronico X privezali golega na divjega konja in spustili na prosto. Pesmi o Jutrovem so zbirka vsebinsko bogatih besedil, ki bralca ovijejo v čar orienta, hkrati pa ga popeljejo v ozadje zgodovinskih dogodkov. Zanimivo branje za jesenski večer, ko slišiš le nežen džez in šelestenje listja v vetru.

Rimski navdih večnosti

Vetrc, ki potegne skozi borovce. Črno bele ploščice, po katerih stopam v tihoti jutra, na drugi strani pa se sonce dviga nad mestom. Toplina mestnega vrveža. Sončni žarki se poigravajo s senco, ki jo mečejo na tlakovce. Večna prisotnost zgodovine, ki je hkrati tako živa in vznemirljiva. Občutki, ki jih zaklenem v svojo dušo. Če želim občutiti navdih večnosti, odprem kolonjsko vodo z baziliko in rdečo pomarančo in takoj me prevzame vonj modernega, svežega, klasičnega. Berem Hadrijanove spomine francoske pisateljice Marguerite Yourcenar. Cesar Hadrijan v knjigi piše dolgo pismo svojemu nasledniku Marku Avreliju, stoičnemu filozofu. Delo je razmišljajoče in me na nenavaden način privlači. Med vsemi zgodovinskimi obdobji je prav doba Rimljanov tista, ki me vznemirja in spodbuja k radovednosti. Obisk francoskega akvedukta Pont du Gard me je za vedno zaznamoval, name je denimo tisti oblačen dan deloval kot nekakšen presek mojega umetniškega dela. Ko berem Hadrijanove memoare, se sprehajam v hladu marmornih tal, obdana sem z meditativno tišino. Priznam, knjige ni vedno preprosto brati, saj je Yourcenarjeva zelo temeljita in prefinjena v svojem pisanju, nekako tako, kot je bil Hadrijan natančen pri uresničevanju projektov. Vladal je v slogu s svojo miroljubno filozofijo, zato je lahko potoval po daljnih provincah in se kot velik ljubitelj umetnosti zapisal v večnost s Panteonom in Villo Hadriano. V času večerne zarje, ko na koži začutim šepet vetra, si predstavljam Hadrijana na sprehodu po dvoranah svoje vile v Tivoliju. Arkadijska pokrajina, ki obdaja vilo, se koplje v sončnem zahodu. Igra svetlobe in senc na drevesih in kamnu, odsev antičnega sija v neskončnosti tega poletja. Dotakljivo branje izpod peresa francoske pisateljice, ki v meni budi rimske občutke, tiste, ki nahranijo dušo ob določenih trenutkih. Ko Hadrijan premleva smisel bivanja, modro doda: Ko se vsi zapleteni računi izkažejo za napačne, ko nam celo filozofi nimajo ničesar več povedati, se smemo obrniti k naključnemu ščebetu ptic in daljni protiuteži zvezd.*

*Iz Hadrijanovih spominov Marguerite Yourcenar, ki so izšli pri Cankarjevi založbi l. 2005.

Umetnost stoičnega življenja

Stoiki so uporniki, neuklonljivi v svojih principih. Moji najljubši stoiki so Mark Avrelij, Kato ml. in Epiktet, ko pomislim na moderen čas, pa menim, da je Clint Eastwood epitom za stoičnost. Če takole pogledam, si ob stoicizmu zamišljam jadrnico sredi morja (s čudovito slanostjo, ki jo premore morski zrak), ki mi ponuja vznemirjenje nedoživetega. Navsezadnje je to eden najbolj pogostih motivov na mojih risbah. Kaj je torej navdahnilo Zenona Kitijskega, da je ustanovil stoiško šolo? No, Zenonova ladja je na potovanju med Fenicijo in Pirejem potonila s tovorom vred; znašel se je v knjigarni v Atenah, kjer je bil predstavljen Sokratovi filozofiji, kasneje pa tudi atenskemu filozofu Kratesu. Ti vplivi so spremenili potek njegovega življenja in ga vodili do razmišljanja in načel, ki jim danes pravimo stoicizem. Kljub ugledu in moči so Mark Avrelij, Zenon in Kato ml. vedeli, da tista prava stvar leži v človekovem karakterju. Stoicizem je ustvarjen za vsakdanje življenje, ne za predavalnice… Kar je izjemno pokazal cesar Mark Avrelij, saj njegova vladavina ni bila lahka. Vojaški upor v Britaniji, Tibera je poplavila, kuga, spopadi s Parti in slabe vesti iz družinskih krogov človeka ne pustijo ravnodušnega; vendar pa se Mark ni dal kar tako. Hodil je po poteh ovir. Notice samemu sebi so življenjsko pisanje, ki ni nastajalo ob vzdihovanju v naslanjaču, ampak na kamniti poti; Mark Avrelij je preprosto povedano oseba, po kateri se lahko zgledujemo. Njegov dnevnik, preveden iz grščine v Samemu sebi, nima skrivnosti. Med prebiranjem knjižice, ki so jo v prevodih naslovili tudi Meditacije, začutim stoičnost, ki izhaja iz izkušenj. Človek se vedno bori s samim seboj – izbrati moramo korak naprej ali pa korak nazaj. Ko pustimo strahu, da zavlada našim odločitvam, se umaknemo; ko pa se odločimo za umik iz udobnega, napravimo korak naprej. Kaj predstavlja stoicizem? Da živimo v tem trenutku, prakticiramo vrline, treniramo naš odziv, verjamemo v dejanja, kajti moj moto je ‘Action is character’, se ne damo… Morda smo že bili stoiki, v vsakem primeru pa pridajam še svoj stoični manifest.

Čas ni naš gospodar. Marsikaj lahko povem o tej temi, napišem stvari, v katere verjamem in naštejem tiste, s katerimi se ne strinjam. Ali rana ura – zlata ura zveni znano? Vzamemo si čas za najljubše stvari, ko pa nekaj ni prioriteta, najdemo izgovor. Mark Avrelij je v svojem dnevniku napisal kar nekaj vrstic o zgodnjem vstajanju. Dojemanje časa in zgodnjega vstajanja ali pa zgodnjega jutra je tema, ki mi je zelo blizu. Zgodnje jutro je najlepše, ne le iz poetičnega vidika, ampak tudi zato, ker je takrat vse mogoče. Velikokrat poslušam o pomanjkanju časa; ne naštevam opravkov, ki jih imam, ampak se potrudim in upoštevam tudi druge ljudi. Nikar ne reci ‘ne ljubi se mi’…

Užij današnji dan. Čeprav zveni lahkotno, pa je Horacijeva pesem Carpe diem iz zbirke Ode v tančico ovita zamišljenost. Horac se je na svojem posestvu predajal uživanju ob vinu in šarmantnemu pesništvu in filozofiranju, vendar pa je pesem odprta za bralčevo interpretacijo. Tu sem v tem trenutku, tukaj in sedaj; ko izprežem, uživam v dobri kavi, čaju ali torti; poskušam pa tudi živeti tako, kot verjamem in trenutkom dati smisel. Včasih pa kaj tudi nima smisla in to sprejmem. Nobena zares dobra stvar ni lahka!

Action is character (F. Scott Fitzgerald). Denimo, da vam je všeč zamisel o nečem, a je občutek udobja prevelik, da bi se pretegnili samo še malo naprej za uresničenje zamisli. Besede niso dovolj, preiti od besed k dejanjem pa pomeni toliko več. Pomembno je tisto, kar naredimo. 

Pisanje dnevnika. Če pišemo dnevnik, lahko zapisujemo bedarije. Nobenih pravil. Vstanemo zgodaj zjutraj, sedemo na stopnice in ob skodelici čaja / kave prakticiramo jutranje strani, kot sem to počela vrsto let. Pisanje dnevnika je pa lahko še kaj drugega – presek današnjega dne, ničesar ne skrivamo pred seboj, se pripravimo za jutrišnji dan… V dnevniku si lahko zastavimo vprašanja in nanje brez predsodkov odgovorimo.

Preteklost in prihodnost visita nad teboj kot Damoklejev meč. Ko se stisneš v kroglico tesnobe in v strahu pričakuješ jutri ali se sprašuješ, kaj si storil/a narobe v preteklosti, da je sedaj tako… Nikar. Ko pretehtaš zadevo, ti bo nerodno pomisliti, zakaj ne bi nečesa zmogel ali zmogla. 

Milostni udarec. Zunanjih dejavnikov ne moremo nadzirati, vendar pa lahko vplivamo na naš odziv. V tem je naša moč. Nasmehni se. Prisluhni bitju svojega levjega srca.

Stoicizem je brezpogojna iskrenost do sebe. Ko ti bo naslednjič kdo govoril o tem, kdo si, bi moral/a biti ali te stlačiti v neke predalčke, se nasloni nazaj. Ti točno veš. 

Nokturno za nedeljski večer

Klasična glasba je kakor bleščeča toplina in sij luči, ki skozi veje in liste mareličnega  drevesa sijeta na ograjo v mesečini… Z užitkom se prepustim, ko se poigrava z mojimi čustvi; počutim se, kot da sem na valovih, ki jih morje nežno potiska sem in tja. Klasično glasbo sem spoznala prek domačih gramofonskih plošč, pri starih starših pa sem na gramofonu navijala easy listening. Morda bi na tej točki omenila, da ne poslušam zgolj ene glasbene zvrsti; z veseljem prisluhnem mnogim glasbenim izvajalcem iz različnih zvrsti, všeč sta mi denimo glasbeni skupini The Mavericks in Pink Martini, a bomo o tem še govorili v naslednjih prispevkih. Ne strinjam se s tem, da je klasična glasba le za poslušalke in poslušalce, ki se tako resno jemljejo ali pa samo za dogodke s črnimi kravatami. Skladba, ki me je pritegnila v poslušanje klasične glasbe, je bil valček Na lepi modri Donavi. Skupaj z barkarolo (Belle nuit, ô nuit d’amour) iz Hoffmannovih pripovedk in skladbo Panorama iz baletne suite Trnuljčica (P. I. Čajkovski) menim, da tvori trikotnik glasbenih del za tiste trenutke, ko se počutim lahkotno kot peresce. Naslednje klasično delo, ki se mi je zelo priljubilo, je Italijanski capriccio P. I. Čajkovskega. Sem velika ljubiteljica njegovih del; nekaj let sem celo vodila fanlisting za omenjenega skladatelja. V svojih delih je izkazoval globino svojega karakterja v širokem razponu od nežnega do udarnega. Pri klasični glasbi obožujem njeno brezčasnost; všeč mi je v kateremkoli letnem času in v vsakem trenutku. V jesenskem šelestenju listja prisluhnem allegru iz Vivaldijevega violinskega koncerta »L’Amoroso«. Španski capriccio Rimskega-Korsakova, Tango F. Tarrege v izvedbi Narcisa Yepesa, Concierto de Aranjuez in Concierto Andaluz J. Rodriga pa so polni udarnih skladb, ki poživijo, navdahnejo in spodbudijo misli, dušo in telo. So španska verzija Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. Ob deževnem popoldnevu rada prisluhnem Ravelovemu Klavirskemu koncertu. V zimskem popoldnevu pa me navdihne Čajkovski s Simfonijo št. 1, ki tudi zveni kot vožnja s sanmi po zasneženi poti. Simfonija št. 5 J. Sibeliusa pa je kot kapljice, ki po dežju narahlo padajo z vej sadnega drevja, saj deluje kot svež zrak… 

Tisoče zvezd je na nebu,

le ena zame gori,

na gladini morja njen sij se odbija,

prodorna globina tvojih oči.

 

Ko meščeva luč bo svetila,

in ura devet zadoni,

v globini svojih oči me prikleneš,

na svetu sva le jaz in ti.

 

S toplino jantarja me božajo tvoje oči,

amazonka sem v tvoji bližini,

nobene zvezde sijaj jih ne prekaša,

sijejo kot tigrove oči v mesečini…

Ogledalo kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe

Le redkokdaj naletim na knjigo, ki bi me povlekla vase kot Bermudski trikotnik. Izjemna knjiga je kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Počasi me je v pajkovo mrežo ovil Portret neke gospe. Henry James v svojih delih ustvarja posebno atmosfero, kar jih naredi še posebej privlačne za moderen čas. Portret neke gospe preprosto ni knjiga, s katero bi zabijali trenutke. Jamesova specialiteta so odnosi med ameriškimi priseljenci v Evropi in Evropejci, ki jih popestri s potovanji in mamljivimi lokacijami. Skozi avtorjeve oči pred nami oživi kozmopolitanski svet tedanjega časa – od Gardencourta ob Temzi, hiše v tudorskem slogu in rezidence Touchettovih, do sijočih palač v Firencah pa do prijateljskih srečanj ob rimskih navdihih večnosti. Junakinja Portreta neke gospe je Isabel Archer, samozavestno dekle, ki jo spoznamo do njenih kosti. Gospa Touchett pripelje svojo nečakinjo Isabel v Evropo. V starinski hiši, o kateri nam pisatelj pripoveduje že takoj v prvem poglavju, Isabel spozna sorodne duše. Gardencourt je kotiček za vse tiste, ki se ne strinjajo z okovjem vsakdanjega življenja. V gospodu Touchettu, bratrancu Ralphu in lordu Warburtonu, navsezadnje pa tudi pri terierju Bunchieju, Isabel odkrije zaupnike in prijatelje. Tudi gospa Touchett deluje kot ščit za trivialnosti takratne družbe. Ob Isabel spoznamo, kako pomembno je, da človek ostane zvest sam sebi in po levje brani svoja načela. Čeprav so v knjigi dogodki, ki bi jih morda mi bralci obrnili nekoliko drugače ali pa bi se odzvali z drugim tonom, pa spoznamo, da so naše odločitve zgolj naše odločitve. Če se zmotimo, in z vsem spoštovanjem, vsi se lahko zmotimo, pa za tem stojimo. Všeč mi je Isabelina samozavest; njen krog občudovalcev (tudi snubcev) sestavljajo ljudje s prodornim pogledom. To so osebnosti s karakterjem in karizmo, ki vedo, kaj hočejo. Prav tako pa s svojo korajžo navdušujeta tudi Henrietta Stackpole, prijateljica in novinarka z močnim mnenjem in Caspar Goodwood, industrialec, ki svoji ljubezni sledi v Evropo. V prvem delu spoznamo Isabel in njeno hrepenenje po svobodi, v drugem delu pa junakinja deloma zabriše to izjemno prepričanost vase; če je bila v prvi polovici prav gospodična Archer vselej v ospredju, pa v drugi polovici pridejo do izraza tudi negativni karakterji, spletke in Isabelina sprememba. Dekle verjame v svobodo; meni, da bi jo privolitev v poroko preveč omejevala, vendar pa se zaplete v lastno zanko z akvarelistom Gilbertom Osmondom. Henry James je dober opazovalec, saj navidezno lahkotnim temam daje globino. Ker je tudi sam potoval transkontinentalno in se naselil v Angliji, je v svojih delih z občutkom pripovedoval o individualistih tedanjega časa. Čeprav je med našim svetom in svetom Henryja Jamesa več kot sto let, pa so družbena vprašanja, ki jih njegovo pisanje izziva, še vedno aktualna. Prek svojega pisanja izraža občutenja, misli, lastne izkušnje in opazovanja, kar njegova dela naredi tako privlačna. Kot je dejal Rumi: »Ti nisi kapljica v oceanu, si celoten ocean v kapljici.« In čeprav sta Rumi in Henry James živela svoji življenji v različnih svetovih in drugačnih časovnih obdobjih, pa nas njune besede spomnijo, kako zelo pomembno je človekovo dojemanje sebe kot posameznika – da naših čustev in razmišljanj ne vržemo čez ramo, dajmo jim pomen in smisel ter jim pustimo, da nas privzdignejo kot listek v vetru.

Dobra knjiga je stvar osebnega okusa. Ne verjamem v nek vsesplošen pravilnik, ki bi odločal med dobrimi in slabimi knjigami, dela so med seboj le drugačna. Nikar ne vrednotimo bralnega okusa drugih ljudi, posvetimo se raje knjigam, v katerih sami uživamo, prav?

Vrnitev v paradiž

Če ste si morda prebrali moje ljubezensko pismo Velikemu Gatsbyju v prejšnjem delu Razmišljanj o neizpetih junakih, potem veste, kako zelo mi je pri srcu to Fitzgeraldovo delo. Pa tudi omenila sem že, da je omenjeno delo postalo moja najljubša knjiga v tistih dneh, ko sem jo prvič prebrala. Še sedaj se spomnim tistega vonja, ki ga je imela omara z drsnimi vrati, ko sem vzela Velikega Gatsbyja s police, da bi si knjigo znova prebrala. Do knjige Veliki Gatsby gojim zelo spoštljivo mnenje, saj mi pomeni veliko več kot zgolj naslov in dobro zgodbo o zabavah v Gatsbyjevi vili, predlagam pa, da si več o tem preberete v prejšnjem delu Razmišljanj.

Sedaj, ko smo to povedali, pa se posvetimo naslednjemu draguljčku iz mojih knjižnih polic. Ta trenutek je na moji nočni omarici zbirka kratkih zgodb z naslovom Babylon Revisited and Other Stories, ki jih je skrbno napisal moj najljubši pisatelj. Najbrž mi ni treba posebej omenjati njegovega imena, kajneda? Ko sem pričela brati The Ice Palace, ki je ena od zgodb v zbirki, so me spreleteli enaki občutki, kot pri branju preostalih Fitzgeraldovih del. Njegovo pisanje je tako čudovito, kot bi te poljubljale besede iz knjige. Ker sem imela za prebrati še nekaj del Agathe Christie, sta mi Poirot in Hastings delala družbo pri kavi, nato pa sem razmišljala o tem, kaj naj preberem. Moj pogled se je ustavil na knjigi Tender Is the Night, nato pa zdrsnil do zbirke kratkih zgodb. V prvi zgodbi The Ice Palace je Sally Carrol dekle iz Georgie, ki obišče svojega zaročenca Harryja v zasneženem mestu. Ko se Sally Carrol nekega septembrskega popoldneva pogovarja s svojimi prijatelji, se zdi, da si želi umika iz ustaljenega ritma svojega življenja; da je obtičala v družbi ljudi, ki ne želijo sprememb, živijo v preteklosti, uživajo v lenobnih dneh in nočeh in jim preprosto ni mar, dekle pa hrepeni po dogajanju. Na obisku pri Harryju spozna starše, prijatelje in pa tudi profesorja Rogerja, ki deluje kot nekakšna uteha za vso neudobnost neznanega kraja. Neke noči med sprehodom zavijeta okoli vogala in na vrhu hriba zagledata svojo destinacijo, ledeno palačo, ki je v mestu niso postavili že lep čas. S skupino prijateljev se povzpnejo do palače in med tavanjem Sally izgubi stik s skupino. Ujeta med debelimi stenami ledu prestrašena Sally čaka, da jo bo kdo prišel iskat in razmišlja. Ko jo končno pridejo iskat, Sally zakriči, da se hoče vrniti domov; svoj mir najde šele, ko spomladi s svojega okna opazuje življenje okoli sebe in se zopet pripelje okoli v starem Fordu prijatelj Clark. Zgodba Babylon Revisited pa govori o Charlieju, ki pride iz Prage v Pariz; tu prebivata sestra njegove pokojne žene in njen soprog, ki skrbita za Charliejevo hčer Honorio. Marion, Helenina sestra, Charlieju ni naklonjena; Charlie je namreč nekega večera po neprijetnosti Helen zaklenil ven med snežnim metežem. Ko preboli osebne težave, Charlie pride v Francijo, da bi si uredil v Pragi dom s Honorio. Na žalost Lorraine in Duncan, smotanca iz starih dni uganjanja norčij, premešata zadeve. Že večkrat sta poskušala izvrtati naslov Charliejevega hotela, ko pa se pojavita pri vratih na dan pomembnega sestanka, na katerem bi se odločalo, kdo bo skrbel za Honorio, je to za Marion več, kot lahko prenese. Charliejev načrt, da bi zaživel s Honorio, je preložen za pol leta. Še ena od zgodb, ki se mi zdi posebej zanimiva, je The Diamond as Big as the Ritz. Zgodba je rahlo fantastično naravnana in govori o Johnu iz manjšega kraja na reki Mississippi. V šoli se spoprijatelji s Percyjem, ki ga povabi domov čez počitnice. Percy živi nekje v Montani, a je pot do družinskega gradu zapletena. Washingtonov château namreč počiva na diamantu, večjem kot je Ritz-Carltonov hotel! Zgodba o Percyjevih prednikih in diamantih je prepletena s skrivnostmi. John se na obisku zaljubi v Percyjevo sestro Kismine, z njo načrtuje tudi poroko in pobeg; Percyjev oče varuje družinsko skrivnost tako, da obiskovalce in pa tiste, ki pomotoma naletijo na grad, zadrži kot ujetnike. Učitelju italijanščine pa je uspelo pobegniti, zato nekega dne nad gradom poletijo avioni. John in sestri Kismine in Jasmine pobegnejo, preostali člani družine z osebjem vred pa se odločijo še naprej varovati diamante… Naši trije junaki se nameravajo odpraviti v Johnov domači kraj.

V omenjeni zbirki je še veliko brezčasnih zgodb, ki pričajo o pisateljevih dobrih zamislih. Če še niste seznanjeni s Fitzgeraldovimi deli, je Babylon Revisited and Other Stories lepa priložnost, da vas zapelje pisateljev očarljivi slog; ne dvomim, da vas bo s svojim lepim pisanjem osvojil in se boste k zgodbam vračali.

Moj čajni ritual

Čaj je že od nekdaj del mojega vsakdana. Ko sem včasih zgodaj zjutraj prišla k starim staršem, smo skupaj popili skodelico sadnega čaja, kasneje pa je čaj postal moj spremljevalec pri pisanju jutranjih strani. Takrat sem si pripravljala Darjeeling čaj. Čez čas sem tudi sama osvojila nekaj pravil pri pripravi čaja; moj najljubši namig je, da v čajniku zavrtite malce vode, ki ste jo pripravili za čaj, preden z njo prelijete čajne lističe. Če lahko dodam, ta namig deluje čarobno! Čeprav različni proizvajalci predlagajo drugačne temperature, pri katerih naj bi prelivali posamezne čaje, menim naslednje: ne verjamem v to, da se zeleni čaj preliva z vrelo vodo! Zeleni čaj ne mara ekstremov. Če zamudite pravi trenutek (kar se rado zgodi, če ste zamišljeni), ne skrbite, saj lahko vrelo vodo pustite čakati nekaj minut (dve ali tri), preden prelijete čajne lističe. Kot sem omenila že na začetku, sem ljubiteljica Darjeeling čaja; ste že poskusili Muzo, ki izhaja iz vrtinčastih višin okoli Mount Everesta? Skodelica Muze je okraste barve in sadnega, milega okusa. Prav tako mi je všeč tudi mešanica nepalskega črnega čaja s koščki burbonske vanilje; to je pa čaj za dušo, ki te očara s pomirjajočim okusom po vanilji in kakavu. Kaj pa menite o nekoliko dekadentni kombinaciji kitajskega črnega čaja s koščki kakava, pomarančne lupinice in vanilje? Če mene vprašate: kar pošljite skodelico tega gladkega čaja v mojo smer. Raj za brbončice!

Moj favorit med čaji je Long Jing, zeleni čaj iz Kitajske. Njegovo ime pomeni »zmajev vodnjak«, izhaja pa iz bližine starega cesarskega mesta Hangzhou. Če lističe čaja zajamem z gupi žličko in nekajkrat vdihnem, zaznam vonj po piškotih in cvetlicah. Ker pripravljanje čaja sega že tisočletja nazaj, obstaja veliko različnih načinov priprave čaja, ki se razlikujejo med navadami v posameznih državah; meni pa je všeč preprosta priprava čaja – čaj namakam v vroči vodi. Vodo zavrem ali pa ne zavrem, odvisno, kateri čaj si pripravljam; nato z vročo vodo oplaknem čajnik in z vodo prelijem čajne lističe. Počakam 90 sekund, če si pripravljam Long Jing in cedilo z lističi odložim na krožniček. Presto!

Ne pijem le pravega čaja. Zvečer popijem tudi skodelico zeliščnega čaja; to je lahko kamilični čaj, komarček, kumina in janež, ali pa morda kakšna prastara mešanica zelišč, ki spominja na nekaj, kar so morda pili v nekih davnih časih – mimogrede, še kdo drug gleda zgodovino britanskih gradov? Čaja ponavadi ne pijem s sladkorjem, včasih pa sem ga sladkala z medom. Včasih si pripravim tudi chai, vendar pa uporabim malo mleka in malo vode, poleg pa dodam še kapljico kokosovega mleka. Na mojem čajnem meniju je tudi čaj z mlekom – saj vem, v očeh puristov bom najbrž vzbudila zgražanje, vendar pa ne maram predalčkanja. Ne, mleko je osvežilen dodatek črnemu čaju, če vam je všeč, pa dodajte še kanček sladkorja ali vaše sladilo po izbiri.

Dragi bralec / bralka, upam, da sem ti dala nekaj namigov za pripravo čaja in sem te morda navdahnila za pripravljanje čaja; če pa si že čajni entuziast, pa ti predlagam, da tudi ti meni pošlješ kakšen namig.

Lahkotnost gibanja

Joga je (po mojem mišljenju) stanje miselnosti, ne pa nekaj, kar se počne v gorskem letovišču s stoterimi gejzirji; menim, da prakticiranje prevzvišenih jogijev ne bi smelo biti skrito našim očem. Za prakticiranje joge navsezadnje ne potrebuješ izjemne opreme ali oblačil. Včasih si denimo za tek potreboval zgolj dobre superge, danes pa si pri teku lahko nadeneš vse, le kuhinjskega korita ne. Oprema ni pomembnejša od športa, s katerim se ukvarjaš. Pri prakticiranju uporabljam le blazino z nekaj milimetrsko debelino v barvi petroleja in pisano odejo. Seveda pa lahko samo meditiram tudi pred spanjem ali na stolu ob mizi – potrebujem le tisto miselnost v moji glavi. Česa sem se naučila ob izvajanju joge? Da moram biti bolj levjesrčna – hrabra in odločna, da so pozitivne misli tiste, ki štejejo. Moj najljubši položaj v jogi (asana) je Urdhva Mukha Svanasana, ki me poživlja. S Terryjem nama je skupna ljubezen do Adho Mukha Svanasane; če veste, kako se hrtki pretegujejo in priklonijo k igri, potem veste, katero asano imam v mislih. Adho Mukha pomeni sloneti z obrazom navzdol, svana pa pomeni psa. Prav tako sta mi všeč asani Virabhadrasana I in II, pred kratkim pa sem poletela tudi v Salabhasani – v kobilici. K jogi me je pripeljal qi gong, tradicionalna kitajska praksa, ki tako kot joga in tai chi združuje meditacijo z gibanjem. Zame je joga eliksir radovednosti, navdiha in akcije – in kako je ne bi prakticirala?

Knjižni posladek: An Opera Miscellany

L1030581

Danes imamo za poznavalce, ljubitelje in pa tudi za tiste, ki se z opero šele spogledujejo, knjižni posladek o tej pomembni umetniški obliki. An Opera Miscellany je knjižica, ki sem jo našla med brskanjem po knjigarni, tukaj pa je nekaj mojih najljubših utrinkov iz knjige. Če vas morda zanima (neverjetna!) vsebina opernih del, a se vam ne ljubi brati posameznih knjig, potem bi vam omenjena knjižica lahko prišla prav. Ste si vedno želeli vedeti, kaj je veliki romantični skladatelj Čajkovski menil o Wagnerju? Kajti tudi med skladatelji je potekala sabljaška tekma, le da so namesto floretov uporabljali besede. Če je na vašem tedenskem sporedu obisk opere, lahko hitro kot blisk pokukate v knjižico in si pogledate seznam pomembnih skladateljev in njihovih znanih opernih del… Da ne bi med odmorom v pogovoru ostali brez besed! In če bi vas kdo vprašal, na katerih delih Victorja Hugoja so bile osnovane opere, kaj bi odgovorili? Poleg tega boste v knjižici našli še opere, osnovane na delih Williama Shakespeara, Alexandra Dumasa, Voltaira, itd. Kaj se je spomladi l. 1840 dogajalo na odru operne hiše v Lucci? Kakšne so bile Rossinijeve dietne navade? In kaj je barbaiata? Namig: nekaj za ljubitelje vročih napitkov, ki v kavarni radi naročijo kavo z veliko smetane. Kako so o svojih delih razmišljali skladatelji? Ljubitelji Pavarottija bodo izvedeli še pet zanimivih dejstev o priljubljenem tenorju. Opera je preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja, ki ji veličastne scenerije in čudoviti kostumi dajo poseben draž; in prav nič ne dvomim, da boste s to knjižico izzvali in pa tudi navdušili vaše operne prijatelje.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Moje knjige, moje sanje

l1030227

V današnjem delu neizpetih junakov knjižnih polic si bomo pobliže ogledali eno od mojih najljubših književnih del, za katero bi dejala, da mi je zlezlo pod kožo – in zakaj ne? V mislih imam torej knjige, ki jih lahko znova in znova prebiram, pa jim ne zmanjka čara; prijetne knjige, ki te pobožajo po duši in ti šepnejo nekaj lepega v uho, da te kar strese od vznemirjenja – čisto po mojem okusu, skratka.

Če bi me še pred kratkim povprašali za mišljenje o Sherlocku Holmesu, bi vam stežka postregla z odgovorom; ker sem prebrala le nekaj Doylovih zgodb s tem skrivnostnim detektivom v glavni vlogi, se moj odgovor kar ne bi zdel pravi… Vsaj tako sem menila, dokler nisem prebrala Baskervillskega psa. Iz dolge zgodbe v kratko: Sherlocka Holmesa v njegovi pisarni / domu obišče James Mortimer, podeželski zdravnik iz Devonshira, ki detektivu odkrije poseben rokopis iz 18. stoletja, ki mu ga je zaupal Charles Baskerville. Zadeva: Prekletstvo baskervillske hiše, ki sega še v čase hudobnega Hugona Baskervilla. Hugo se zaljubi v kmečko deklico; ker se ga deklica boji, jo ugrabi in zapre v kamro, vendar pa mu med divjaško gostijo pobegne čez močvirje. Grimpensko močvirje je prizorišče vse grozote – od dekličinega bega do Hugona, ki se je na črni kobili pognal za dekletom, za njim pa je smuknil divji pes, strah in trepet tega okoliša. Kdo: Sira Charlesa Baskervilla umorijo, toda doktor Mortimer meni, da gre za veliko več – da za tem stoji zlobna taca divje črne zveri, ki preganja baskervillski rod že več stoletij… Trojici se pridruži še Charlesov dedič, Henry Baskerville, ki se skupaj z Mortimerjem in Watsonom odpravlja na dom svojih prednikov. Ko se srečajo na londonski železniški postaji in vlak odrine, Holmes ostane v Londonu. Ali pač? Z odhodom vlaka v tem jesenskem dnevu se prične prava dogodivščina. Sledi nekaj notic, ki sem si jih napravila po branju. V prvem poglavju nas Watson seznani s Holmesovimi spalnimi navadami; že takoj nam pove, da je Holmes zjutraj rad poležal. Sicer ne vem, kako je z vami, vendar pa sem ljubiteljica zgodnjega vstajanja, saj se po predolgem spanju počutim kot kakšen pasavec. Po nekaj več kot dvajsetih straneh nato izvemo za Holmesovo ljubezen do kave. Tudi mojo ljubezen do kave (in čaja, seveda) bi lahko ubesedili v kakšni lepi pesmici; in čeprav se je Holmes v knjigi predal pitju kave v naslanjaču in je poleg tega v mislih potoval po daljnem močvirju, pa si pri sebi mislim le – oh, če bi tudi jaz spila po dve skodelici kave naenkrat in moj želodec ne bi nič trpel… Menim, da bi bil podnaslov »Ena skodelica kave na dan« kar pravšnji za današnja razmišljanja. Če nadaljujemo… Na začetku 5. poglavja nam Watson pove o čudoviti Sherlockovi lastnosti; ko Holmes ni bil na lovu za sledmi, se je ves zagrel za pohajanje po galerijah in občudovanje slikarskih mojstrov. Po besedah Watsona, Petroniusa Arbitra, je imel Sherlock o umetnosti »skrajno barbarske pojme.« Čeprav imam včasih občutek, da Watson ni razmišljal s svojo glavo, mi je všeč njegovo pripovedovanje o podeželju; pa tudi njegovi opisi pokrajine, dvorca in melanholičnih dni so name naredili dober vtis. Vendar pa sem pričakovala, če lahko tako rečem, kakšen bolj razburljiv razlog za baskervillsko prekletstvo. Seveda ne bi pričakovala česa takšnega, kot je dogajanje v Shelleyevem Zastrozziju! Pa kaj potem, če je zgodba o baskervillskem prekletstvu daleč od gotske grozljivke? Kajti Watson zna tako dobro pripovedovati, da nas potegne v vznemirljive prigode, ki imajo vselej ščepec strašljivega. Po mnenju izprašanih, torej nekaterih okoliških prebivalcev, naj bi baskervillski pes spominjal na pošast; ves se je svetil in bruhal ogenj, lahko pa se vam je približal tako, da ga niste zaznali. V 14. poglavju pa nam Watsonovo poročilo pove o križancu med lovskim psom in buldogom v velikosti majhne levinje. Če si želite prebrati zares krasno knjigo, ki vam bo v meglenem dnevu pognala mravljince po hrbtu, potem nikar ne prezrite Baskervillskega psa! Watson nas s podrobnim in doživetim pripovedovanjem popelje preko skrivnostnih močvirij do zatohlih hodnikov baskervillskega dvorca z vonjem po zgodovini. V Baskervillskem psu pa nam avtor odkrije tudi delček osebnosti glavnih junakov; v enem od poglavij nam Watson denimo razkrije svojo ranljivejšo plat, kasneje pa izvemo tudi to, da Sherlock ni maral plavati s tokom, temveč je rad držal vse niti v svojih rokah. In kot je Holmes z besedami iz rokopisa posvaril Henryja Baskervilla: »Ne hodite na močvirje v tistih temačnih urah, ko gospodarijo tam peklenske moči.« Velja?

Izvod Baskervillskega psa iz zgornje fotografije sem našla na knjižni polici pri starih starših; moja stara mama je namreč rada prebirala prigode Sherlocka Holmesa. Včasih mi je tudi pravila, da sem njena »fajfica tobaka.« Kako prikupno! Baskervillski pes je prav zaradi tega osebnega spomina še bolj poseben zaklad iz knjižnih polic mojih starih staršev.

Terry s kančkom Charlesa Baudelaira

2015-09-11 08.54.59 (8)

Bom sanjal o obzorjih, ki se sinja zde,

vrtovih, vodometih, ki solzé pršé,

poljubih, petju ptic ob zarji, zori rani,

o vsem najbolj otroškem, kar Idila hrani.

Upor zaman ob moje okno bo hrumel,

naprej bom sklonjen nad pisalnikom sedel,

zakaj popolnoma se bom predal nasladi,

da s svojo voljo bom utiral pot Pomladi,

izvabil sonce iz srca, da bo svetilo,

ustvaril z žarom misli bom ozračje milo.

Iz pesniške zbirke Rože zla Charlesa Baudelaira.

Nekaj vrstic o Terryju

DSC_1695

Kaj, ko bi povedali nekaj malega o Terryju, tej moji ljubi žverci, ki se iz veselja in brez vprašanj požene v moje naročje? Pa se za nekaj vrstic pomudimo pri punčici mojega očesa…. Vselej sem razmišljala o konkretnem psu; prav veliki psi so tisti, ki mi premagajo srce. Nemški ovčarji, volčji hrti, vlečni psi – čudoviti čižki, ki znajo misliti s svojo glavo in so močni, hkrati pa obožujejo svoje človeške starše. Kako zelo obožujemo tudi mi naše ljubljence, pa mi najbrž ni treba dodati. Morda pripovedujem tako, kot da gre za nekakšno epsko zgodbo, a so psi res neverjetni. Njihovi čuti, pamet in oči, ki toliko povedo…. Če ste si prebrali Klic divjine Jacka Londona, potem veste, kaj mislim. Uživam ob opazovanju Terryjevega teka, ko se s polnim zanosom poganja v hrib in okoli na vse cilindre. Terry je igriv, pameten, ljubezniv in občutljiv; z besedami kar ne znam povedati, koliko mi pomeni, ker je z menoj.

Vrtnice

L1020818L1020770L1010513

Oleander

DSC_0186

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Veliki Gatsby in Večeri na pristavi blizu Dikanjke

L1030099

Obstaja knjiga, v katero se zatopim z vsem svojim bitjem in jo berem, kot da je nekaj najbolj naravnega; ne razmišljam o tem, zakaj me neko delo tako pritegne – navsezadnje je to tako, kot bi se spraševala, zakaj mi je nekdo všeč; prav tako pa tudi ne pričakujem, da me bo knjiga odpeljala z mislimi daleč proč v čudežnem kovčku, kot se je to primerilo v Andersenovi pravljici. Prevzame me knjiga, ki je avtorjevo ustvarjalno okolje za izražanje občutkov in misli; ki pripoveduje o podeželju in ljudeh. Dobra knjiga naj bi delovala, vsaj po mojem razmišljanju, spodbudno, ne pa zadušljivo; ko denimo berem Balzacove Kmete ali Vojvodinjo de Langeais, dobim občutek izumetničenosti. Saj ne, da imam kaj proti Balzacu (kvečjemu občudujem njegovo delavnost), a je v obeh omenjenih knjigah poudarek na velikih besedah in okolici, v kateri se zgodba odvija, kar pa deluje odbijajoče… Seveda je to stvar osebnega mišljenja. Če bi govorili o likovnem ustvarjanju, bi si raje ogledala neko likovno delo in razmišljala o slikarjevi tehniki, kot pa brala traktat na temo umetnikove najljubše znamke šilčka in čopičev.

Sedaj pa si, brez nadaljnjega odlašanja, poglejmo dve književni deli, ki sta name naredili dober vtis.

Saj sem že kdaj poprej omenila, da sem včasih veliko časa preživela pri starih starših, kajne? Dobro se spomnim, kako sem nekega dne iskala dobro knjigo; pregledovala sem police s knjigami v njuni dnevni sobi, ko mi je stara mama (kakšna babica neki?) priporočila v branje Velikega Gatsbyja. Tedaj še nisem poznala Fitzgeraldovega pisanja, ničesar nisem vedela o pisatelju Fitzgeraldu – nisem mislila, da me bo lepota njegovega pisanja tako prevzela in da se bo romantični protagonist zarasel v meni z vsemi občutji in mislimi. Ob branju tega dela doživljam nekakšna kompleksna občutja, kajti Gatsby je zame veliko več kot le knjiga; obenem je tudi delo, ob katerem sem si zastavila prenekatero vprašanje o pravem prijateljstvu, ljubezni, upanju in samoti. Knjiga se v tvojih rokah razvija počasi kot bolero, ki ti ogreje srce. Action is character – to pa so besede, in ta fant je znal pisati! Nekaj tako pogonskega se skriva v teh besedah, da se za hip ustavim in še bolj trdno verjamem vanje. Prav zato sta me pri Jimmyju Gatsbyju, protagonistu, pritegnili drznost in čustvenost, ki v knjigi pogosto prevlada nad razumom. Moj drugi najljubši lik je Nick Carraway, prijazen fant, ki deluje blagodejno in pravično – kot da je z Jimmyjem sklenil nekakšno zavezništvo. »Sami pokvarjenci so,« sem zavpil tja čez. »Vi ste več vredni kot vsa tista prekleta svojat skupaj!« Se spomniš tega? Takole je Nick zavpil proti Gatsbyju že proti koncu knjige. Ko je ugasnila lüčka našega nesojenega junaka, je Nick edini ostal ob strani. Ostali, torej obiskovalci Gatsbyjevih zabav in njegovi prijatelji (če jim lahko tako rečemo…), pa so po zadnjem plesu izginili v temni noči – kot da Jimmy ni obstajal.

Zatem sem si pri starih starših prebrala še Fitzgeraldovo drugo delo, knjigo z naslovom Nežna je noč, in ostala enako navdušena nad Fitzovim pripovedovanjem. Ker pa sem radovedna oseba, želim o nekem pisatelju, pesniku, lončarju ali pa slikarju – skratka, ustvarjalcu nekega dela, izvedeti več – kaj je sestavljalo njegov priljubljeni zajtrk? Kakšne so bile njegove (ali njene) metode dela? Kolikšen del sebe je pisatelj odkril v knjigi, ali pa slikar v likovnem delu? Je to oseba, s katero bi z veseljem pokramljala v kavarni ob kavi s smetano? Je ta oseba izzivala ustaljeni red? In podobno. Hemingway je denimo tipkal stoje, Fitz se je zbujal ob enajstih dopoldne in Mark Twain je svojčas plul s parnikom po reki Mississippi. Biografije pa niso ravno prostor za razpravljanje o omenjenih rečeh – vsaj tistih nekaj, kar sem jih poskušala prebrati, je delovalo nekam suhoparno. Nasprotje standardni biografiji našega Fitzgeralda pa predstavljata deli The Romantic Egoists in A Life in Letters. Prva knjižica, scrapbook, nas vabi s polepljenimi stranmi, ki so polne izrezkov iz časopisov, fotografij, citatov, prigod in popisanih listkov, naj pokukamo v Scottovo življenje. A life in Letters pa je, kot že sam naslov pove (ahem), zbirka pisem in izmenjav besed med Scottom, njegovimi ljubljenimi, pa tudi dopisovanj s pisateljskimi kolegi in drugimi. Ko malo bolj spoznaš Fitzgeralda, toliko bolj ti postanejo domača njegova dela, sčasoma pa spoznaš tudi podobnosti med pisateljem, poznanci in liki iz njegovih del. To je bil torej pisatelj, ki je svojo veliko ljubezen vprašal: »Katera mrha pa misliš, da si?«, ko sta se po dolgem času srečala v Hollywoodu na zabavi in ga je pobarala, kateremu dekletu v njegovih zgodbah je vdahnila življenje.

Tako je, fantje in dekleta, moja stara mama in Fitz sta točno vedela, kako se tem stvarem streže.

Pred nekaj tedni sem si po daljšem premoru znova prebrala nekaj zgodb iz Gogoljevih Večerov na pristavi blizu Dikanjke. Tudi to knjigo sem našla pri starih starših, in čeprav me sprva ni takoj potegnila vase, me je Gogolj z domačnim in živahnim pisanjem prepričal. Kot sem že na začetku omenila, si rada preberem knjige, ki pripovedujejo o ljudeh s podeželja. Saj ne vem, kako jim je to uspelo, a menim, da so ruski pisatelji (no, pa tudi na Władysława Reymonta in njegove Kmete ne pozabimo) najbolj pristno govorili o življenju na podeželju – skratka, o naravi in sosedskih odnosih. Če izvzamemo uvod iz Sejma v Soročincih, v katerem se Gogolj spominja poletja v Ukrajini, je avtor v Večerih na pristavi pustil domišljiji in ljudskim vražam prosto pot. Gogoljeve zgodbe so napisane v drugačnem tonu kot denimo dela Ivana Turgenjeva in Vladimirja Korolenka, so šegave, ampak zato nič manj berljive! Turgenjev in Korolenko sta vsak po svoje napisala zbirki zgodb, Lovčevi zapiski in Gozd šumi, ki so oda podeželskemu življenju. Pisatelja pripovedujeta o tajgi, stepi in tundri; o neskončnih poljih pšenice in maka, pa tudi o popotnikih, ki na konjih režejo svojo pot skozi daljno pokrajino. Njuna misel je tako mila, hkrati pa živa in divja – kot da bi Turgenjev in Korolenko hotela s svojim pisanjem vpreči vsa tvoja čutila v eno; v svojih zgodbah sta združila romantično pokrajino in realizem, ki priča o vsakodnevnem trudu in borbi, a tudi o lepih trenutkih kmečkega življa.

Prav zaradi domišljije in ljudskih vraž me povesti v Večerih na pristavi blizu Dikanjke niso takoj pritegnile. Bolj kot sama vsebina zgodb me je presenetil vpliv, ki so ga ljudske vraže imele na podeželane. Ljudstvo je verjelo v čarovnice (kajpada) in v hudiča, sodeč po Začaranem kraju pa se je zagrevalo tudi za nekakšno preobrazbo. Le zakaj naj bi me to presenetilo, ko pa obstaja toliko knjig in pripovedovanj iz preteklih časov, ko so ljudje verjeli v čarovnije? Vseeno. Vse te čirečare postanejo izrazite v Božični noči, ki naj bi veljala za Gogoljevo najlepšo pripoved. Božična noč se torej odvija v prazničnem času, in čeprav je pripoved okrašena s pristnim koledovalskim duhom, se v ospredje postavlja ljubezenska zgodba med kovačem Vakulo in Oksano, hčerjo kozaka Čuba. Iz dolge zgodbe v kratko: Vakula, do ušes zaljubljen v Oksano, poleti na vragu – sicer mi ni poznano, ali je imel vrag krila, ampak kakorkoli že, letel je! – v St. Petersburg k carici po čeveljce, da bi si priboril srce ljubljenega dekleta. Najbrž bi Vakuli prav prišla Epiktetova knjižica in kozarček uisce beatha. Pri Večerih na pristavi pogrešam zamišljenost, hkrati pa mi je zanimiv pisan, lahkoten slog, ki ga pri svojih najljubših avtorjih nisem vajena brati.

L1030146