Posts in Category: Skozi fotografski objektiv

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Nežnosrčna

Pripovedovanje o tesnobi je nekaj najtežjega, kar sem kdaj napisala. To ni tako preprosto, kot bi nekoga vprašala: »Hej, kako si? Okej, papa.« Zame je tesnoba neoprijemljiv občutek, oprime se kot najbolj neudobna potapljaška obleka. Zavetja kar ne moreš najti in tisto, kar ti je še prej nudilo toplino, danes zveni kot hladen večer. Počutim se, kot bi vame pljusknilo vse tisto, pred katerim sem se tako dolgo zadrževala. Zagotovo sem že kdaj poprej občutila tesnobo, a sem še vedno imela tisti dober občutek, zaradi katerega sem neugodje pometla stran in se lažje postavila pred kakšen izziv. Letos pa sem na neki določeni točki postala tako osamljena in odtujena od vsega, še najbolj pa od svojih lastnih občutkov; nositi v sebi pozitivno miselnost se je zdelo tuje, saj sem se počutila, kot bi porazila samo sebe. Če si še tako občutljiv/a za dogajanje okoli sebe in za občutja drugih, je to samo še češnja na vrhu torte tesnobnosti. V nekem pogovoru sem slišala nekaj zanimivega: tesnoba ni nič posebnega, in dejstvo, da nisem sama v tem, mi je bilo v olajšanje. Dolgo nisem mogla priklicati k sebi nobenih veselih občutkov, kot bi neka nevidna sila izpila iz mene vso energijo. Odločila sem se, da bom šla po poteh ovir in se naučila živeti. Imela sem neke želje, ki sem jih puščala ob strani, dokler me niso premagale. S seboj se spopadam tako, da hodim na sprehode z mojim hrtkom Terryjem, še naprej prakticiram jogo, se vozim z avtom, zavračam perfekcionizem in se prepustim trenutkom, brez pritiskov in obsojanja, poslušam dobro glasbo in zaplešem. V orehovi lupinici je tista skrivnost, ki niti ni skrivnost – da je še vedno bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.

Skrivnosten pomen ritualov

Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Rekonkvista občutij

Rdeča vrtnica

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.

Danse de la lumière

Ples svetlobe in senc. Moj poklon naravi v različnih letnih časih in barvah.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: od krimija do gotike, da o Rimu ne govorimo

Dobra skodelica čaja, kadarkoli in kjerkoli, mi vselej osveži misli in telo. S knjigo, v  katero se potopim kot v najgloblje kotičke oceana in piškoti, ki jih pomakam v čaj, deluje kot nekaj zelo domačnega. Med knjižnimi deli, ki sem jih čitala v zadnjem času, je tudi Mačka med golobičkami Agathe Christie. Njena dela so na mojem bralnem repertoarju, h katerim pa prištevam tudi druge favorite, o katerih sem že pisala, kot so Veliki Gatsby, Pazite se psa in knjige Jeroma Klapke Jeroma. Z užitkom sem prebrala in še berem dela A. Christie, denimo Umor v Mezopotamiji, Karte na mizo in Zlo pod soncem. V mnogih nastopata Poirot in Hastings, nerazdružljiv duo, ki je na lovu za preiskovanje zadevščin, mimogrede pa uletita na kakšen nepričakovan obisk in se ujameta v dogodivščino. V Mački med golobičkami se zgodba odvija na dekliški šoli Meadowbank, ki jo vodi odločna gdč. Bulstrode. Pisateljica nam vrže kikiriki že na začetku, ko smo na Srednjem vzhodu in izvemo, da se v Ramatu pripravlja revolucija. Princ Ali Yusuf zaupa svojem pilotu in tudi prijatelju Bobu poseben zaklad, ki ga skrije med prtljago svoje sestre in nečakinje, preden odpotujeta domov. Na Meadowbanku, kjer se je začelo šolsko leto, se pojavijo tako zunanji, kot tudi notranji zainteresiranci, ki jih skrivnostni bonbončki še kako zanimajo… Ampak na kakšen način se povezujeta Meadowbank in dogajanje v Ramatu, pa bralci kmalu izvemo prek raznih dogodkov, zaradi katerih se stvari še bolj zamotajo v klobčič, ki pa ga Hercule Poirot kot vselej uspešno razkrije.

Naslednja knjižica iz knjižne police, ki sem si jo prebrala, je Odgrnjena tančica. Gre pa za zbirko kratkih zgodb, ki imajo znanstveno fantastično vsebino, čeprav mi delujejo gotsko. Ob tej literarni zvrsti vedno pomislim na Edgarja Allana Poeja, v umetniški smeri pa na angleškega slikarja Atkinsona Grimshawa in njegova slikarska dela. Gotski literarni slog je tako skrivnosten, zamišljen, kar pritegne te v svoje tančice… Kot sprehod skozi drevored na deževno popoldne. V tej zbirki kratkih zgodb, ki jih omenjam, so tudi dela Virginie Woolf, Brama Stokerja (Drakula, seveda), Henryja Jamesa, in pa Charlesa Dickensa, ki še kako dobro obvlada pisanje zgodb z misterioznim navdihom (Pusta hiša, recimo). Njegova zgodba nosi naslov Signalist, pripoveduje pa o sprehajalcu, ki mu prestrašeni signalist pove o nekakšni prikazni, ki se pojavi preden vlak zapelje v tunel in ga opozarja na nekaj strašnega, kar naj bi se primerilo. Prikazen opozarja signalista s znaki, ki jih sliši in vidi le on. Da ti požene srh po hrbtenici.

Nekatere knjige takoj prebereš, druge pa postopoma, najprej te ne potegnejo takoj vase, ko se jim malo bolj posvetiš, pa padeš vanje. V Ogledalu kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe sem pisala, da je izjemna knjiga kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Tako se mi je namreč zgodilo tudi z romanom o rimskem cesarju Avgustu (John Williams), nasledniku Julija Cezarja. Z veseljem prebiram dela in prispevke o rimskem cesarstvu, vendar pa ne želim zveneti kot pokvarjena gramofonska plošča, saj sem o mojem občudovanju Rimljanov že velikokrat pisala. Ko Avgust nasledi Julija Cezarja, ljudje dvomijo v njegov talent; da je še premlad, pravijo. In ga podcenjujejo, toda Avgust pokaže, da ni po župi priplaval. Ko se zgodba razvija, spoznamo njegove bitke, tako osebne kot tudi vojaške in politične. Prek dopisovanj in pisem, spisanih s peresom prebivalcev Rima, za katerega so menili, da je cel svet, pa tudi osebnih znancev samega cesarja in njegovih družinskih članov spoznamo življenje tedanjega časa; če si bil drzen, si lahko dosegel marsikaj. Knjiga, ki je spisana drugače kot Hadrijanovi spomini Marguerite Yourcenarjeve, a enako privlačna z navdihom večnosti.

Življenje v hieroglifih

Kultura govori univerzalen jezik in je eden od najpomembnejših dosežkov človeštva. Ne zajema samo muzejev, gledališča, umetnosti in filma, ampak tudi druge vidike našega življenja. Morda imamo kulturo radi in uživamo v njenih prenekaterih oblikah, mogoče pa nas niti malo ne zanima, kar je čisto okej, vendar pa menim, da je izkazovanje žaljivih razmišljanj, ki so uperjena proti nam, ki nas kultura razveseljuje, neumestno. Kulturo sestavlja mnogo področij, ki so zelo raznolika, od umetniškega izražanja, prek uprizarjanja gledaliških iger in knjig, pa seveda še drugih vej, ki se dotaknejo srca. Mislim tudi, da zato bolje razvijamo kritično mišljenje, smo dovzetnejši za osebno doživljanje sveta in občutenja drugih ljudi, pa tudi pomirjamo žalost in osamljenost, krepimo samozavest, ipd. Pomislimo na poslikave v jamah iz prazgodovinskih časov, na sporočilnost umetnosti tedanjih ljudstev; motivi so predstavljali njihova življenja, po drugi strani pa tudi abstrakne zamisli. Že tedaj so uporabljali pri poslikavah zemeljske pigmente, kot je denimo siena, iz katere pa izhaja tudi moj najljubši pigment žgana siena. Kaj pa antični Grki in njihova ljubezen do dramatike, ki je spodbujala vprašanja o družbi? Četudi se naša razmišljanja in stališča razlikujejo, ostanimo pri izražanju svojih mnenj civilizirani.

Panoramski posnetek Škofjeloškega hribovja

Pri volji za Chopina

Kaj je moderno in kaj passé? O tem naj presodi vsak zase, ampak zame bo klasična glasba vedno ostala tam, kjer je, ne glede na to, v katerem obdobju so ustvarjalci skovali ta izraz. Prav tako sem o svojih klasičnih favoritih pisala že v Nokturnu za nedeljski večer, nekaj vrstic pa sem namenila tudi operi v Knjižnem posladku: An Opera Miscellany. Za vse ljubitelje klasične glasbe in opere ali pa za tiste, ki se v tej smeri še ogrevajo, danes predlagam nekaj priljubljenih del. 

Herbert von Karajan v kombinaciji z Berlinskimi filharmoniki – odločno, enakomerno, kot vožnja po cesti brez vijuganja. Za probo – klasika, s katero ne moreš zgrešiti, je posnetek Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. 

Daniel Hope z nežno violino uteleša čustvenost tega glasbenega instrumenta v Štirih letnih časih Antonija Vivaldija, moj najljubši stavek je Presto iz Poletja (L’estate), ali pa v priredbi skladbe skladatelja Miklosa Rozse iz filma o El Cidu, kastiljskem vitezu. Dodatek harfe na vrhuncu deluje blažilno.

Skladbe in kompozicije, ob katerih ti ni treba preveč razmišljati, pomirjajo in se zlahka prepustiš poslušanju. Naj kar začnem s Felixom Mendelssohnom in Uverturo iz Sna kresne noči, ki deluje tako čarobno kot je tudi sama igra Williama Shakespearja; že ob samem poslušanju te ponese v čase antične Grčije, začutiš lahko pridih večera, in iskrice, ki poplesujejo po arkadijski pokrajini. Beau Soir, L. 6, ali Prelep večer je skladba Claudea Debussyja, ki jo na mojem posnetku izvajata čelist Mischa Maisky in pianistka Daria Hovora; čelo zveni otožno, vendar pa skladbo obdaja čutna atmosfera. 3 Gymnopédies neoklasicista Erika Satieja so preproste melodije, ki ustvarjajo brezčasen air, moja najljubša je No. 1, naslika pa mi dežne kapljice, dišeče drevje, listje kostanja v travi. Frédéric Chopin je bil eden od prvih skladateljev, ki sem jih odkrila, ko sem začela poslušati klasično glasbo, še posebej me je prevzel njegov Klavirski koncert št. 1, Poloneza št. 6, Op. 53 in Etuda št. 3 (iz Op. 10) pa še bolj podkrepita skladateljev čuten slog.

Razmetana miza

Škatlica z risarskimi pripomočki: različni grafitni svinčniki, pa antično pero, tuš, radirka, kakšna sponka… S preprosto linijo na papirju lahko poveš tako veliko, kajti moč potega s svinčnikom pripoveduje o dinamiki črte, denimo, da šepeta ali pa je glas njene govorice bolj izrazit.

Skodelica črnega čaja z mlekom

Neskončne zabeležke

Vsakdo, ki ustvarja ali dela v neki klasični obrti, ali pa v moderni panogi, ve, kateri materiali in pripomočki so zanj/o esencialni. S tem ne mislim na blagovne znamke, ampak na tisto, kar deluje zate. Zame sta pomembna papir in svinčnik. Dobro je, če papir zdrži težo in črnilo nalivnega peresa, vendar pa pišem tudi v bloke s tanjšim papirjem in se raje ubadam z vsebino svojega pisanja, pisalo pa prilagodim. Preko let sem našla osebne klasike – Castell 9000 grafitni svinčnik za risanje, gladek papir v beli ali rahlo kremasti barvi, oster šilček in radirka, ki ne ustvarja prahu. Če gramatura papirja to dopušča, uporabim za pisanje nalivno pero z mahovnato zelenim črnilom, sicer pa pišem s katerimkoli zelenim svinčnikom, ki gladko drsi po papirju.

Že nekaj let pečem kruh in moram priznati, da sam proces oblikovanja hleba in pripravljanja testa deluje meditativno. Sprva sem pekla vsestranski kruh, kasneje sem odkrila francosko rustikalno štruco, kar me je vodilo do hrustljavega kruha. Zadnje čase za peko uporabljam glineno ploščo, ki naredi kruh še bolj okusen, skorjico pa neopisljivo. Peko kruha primerjam s pripravo čaja – počakaš, da se voda nekoliko ohladi, jo preliješ prek lističev čaja in počakaš nekaj minut – le da gre pri peki kruha za pomokanje loparja, oblikovanje hleba, štruce ali karkoli že, obenem pa tudi za samo pripravo testa. Trendi današnjega časa temu pravijo čuječnost, a gre za nekaj, kar obstaja že od pamtiveka. Moj kruh denimo ni tako fotogeničen kot čudoviti vzorci, ki jih lahko vidiš okoli, ima preprost vzorec, je pa narejen z rokami in ga najraje jem opečenega ali pa kar samega.

Eno od najbolj zanimivih del, ki sem jih prebrala v zadnjem času (seveda nisem pozabila, da moram napisati še kaj o Avgustu Johna Williamsa), je roman Jamesa A. Michenerja z naslovom Vrnitev v otoški raj, na katero sem čisto po naključju naletela v knjižnici. Knjiga me je pritegnila s pripovedovanji o drugačnih kulturah Južnega Pacifika. Nekatera poglavja so fiktivna, druga pa osnovana na konkretnih dejstvih, saj je bil avtor med drugo svetovno vojno nastanjen v službi ameriške mornarice na enem od otokov v Južnem Pacifiku. Njegovo pripovedovanje o koralnih grebenih in zgodbe o odnosih med otočani, ali pa način priprave jedi, je tako občuten, da se prek kratkih zgodb zlahka potopiš v eksotičen svet otokov.

Neke noči se mi je sanjalo o Franciji (in kaj je novega…); no, v nekih drugih sanjah pa sem se vozila po nekem neznanem francoskem mestu po dolgi ulici, ampak te sanje so se dogajale torej nekje v Franciji, kjer je na meni neznani vzpetini stal grad. Hribčki in trava okoli mene so bili… kaj pa vem, pšenične barve. Ko sem bila z mojim hrtkom na sprehodu, me je nek kraj spomnil na te sanje. Kot nekakšen déjà vu.

Predstavljaj si, da te sončni žarki, ki v tem jutru sijejo skozi okno, božajo po obrazu.

Tre

Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.

Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.

Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.