Začetek knjižnega popotovanja

Ljudsko slovstvo je dragocen del književnosti, saj nam pripovedke, pravljice in bajke pripovedujejo o predstavah in izkušnjah naših prednikov. Starodavna ljudstva in kulture so si naravne pojave, način življenja in dojemanje sveta razlagali po svoje, včasih pa so v pripovedovanja vnašali tudi opazovanja dogajanj na nebu. Tako so v svoj vsakdan vnesli kanček čarobnega in nerazumljivega. Ljudske zgodbe so bile vir navdiha za nekatere znane pripovedovalce in pravljičarje, ki so zamisli in spoznanja razvijali naprej ter ustvarili nekatera najlepša literarna dela, ki jih poznamo in beremo še danes. Starodavne kulture so osnovale svoje sisteme verovanj in načine življenja. Iz doživljanja in razlag sveta (jamsko slikarstvo in Stonehenge) so pognali miti in legende. Njihovi značilni predstavniki so razna bajeslovna bitja, nekatera so strašljiva, druga svarijo pred običajnimi slabostmi, prijazne vile pa nastopajo kot blažilno sredstvo v primeru neugodnosti. Prek prebiranja ljudskega slovstva sem vstopila v svet književnosti in to je bil začetek mojega knjižnega popotovanja. Seznanila sem se z življenjem in odnosi med bogovi, ki so prebivali na Olimpu v času antične Grčije, brala o junaškem Kralju Matjažu in njegovem slovitem spancu, poslušala pa sem tudi zgodbe o kralju Arturju in vitezih okrogle mize. Ta legenda se mi je še posebej vtisnila v spomin, saj gre za preplet legende in ljudskega slovstva. Miti in legende se niso ustavile le pri pripovedovalcih. Služile so in še služijo kot neusahljiv vir spoznanj in navdiha za številne ustvarjalce iz drugih področij umetniškega delovanja (skladatelj Wagner je na primer osnoval opero na srednjeveškem epu o Nibelungih).

Ustvarjalca pripovedk in pravljic si pogosto zamišljam kot nekoga, ki pri delovni mizi in ob večerni svetlobi oljenke piše. Predstavljam si zven škrtanja peresa po papirju. Ampak to je romantična predstava, povezana s priljubljenimi avtorji pravljic iz 19. stoletja, ki so me v letečem kovčku ponesli nad daljne pokrajine, iz katerih so moleli minareti. Pravljičarji so se bogatili s poslušanjem ljudskih zgodb, zbiranjem gradiva in potovanji. Svoj navdih so nabirali pod žgočim mediteranskim soncem in si ogledovali freske, ki so prikazovale obrede kulta boga Dioniza. Svoje vtise so zabeleželi v slogu, značilnim le zanje in jih popeljali s seboj domov, kjer so jih vpletli v svoje pisanje. Z besedami so znali naslikati podobe domačih in tujih svetov. Odprli so mi pot v izbe preprostih ljudi in dvorske gospode, ki si je ob zvokih neznanega glasbila prepevala nežne melodije.

Pripovedke in pravljice imajo tudi estetsko vrednost, pa ne gre le za patino, ki knjige obarva s posebnim šarmom. Nekatere starejše izvode pravljic spremljajo dih jemajoče ilustracije, ki spominjajo na tapiserijo iz Bayeux-a. Zgodovinski dogodek je izvezen z zgodbo, ki nam pripoveduje o osvajalskem pohodu na tujo deželo. Kralj jezdi v spremstvu vitezov, a se ne bo vzpel po bršljanovih viticah do nesojene kraljične, temveč bo s svojo vojsko poskušal zavojevati Anglijo. Pravljice in pripovedke sicer pripovedujejo o težko uresničljivih scenarijih, a je rdeča nit skrita v vsebini. Nimajo vse pravljice srečnih koncev ali pa junakov, ki uspejo premagati vse ovire na poti do cilja. Ključno je sporočilo o gojenju pozitivnih vrednot, obenem pa se je v njih zrcalila srednjeveška podoba sveta in tedanjih odnosov med ljudmi.

Lea Šambar, 10. 7. 2023 ob 9:25 pm.