Zapleti in razpleti nekega hotela

Hotel Arthurja Haileyja je še ena knjiga, ki jo prištevam k junakom neizpetih knjižnih polic. Gre za knjigo, ki sem jo na imela na svojem kupčku neprebranih del že nekaj časa, zato sem se odločila, da je treba knjige iz omenjenega kupa končno prebrati. Pravijo, da ne sodi knjige po platnicah in Hotel je knjiga, ki to uteleša. Britansko-kanadski pisatelj je za svoja dela dodobra raziskal področja, o katerih je pripovedoval. Njegove knjige so postavljene na raznolika prizorišča dogajanj, kot je na primer letališče, v drugem delu pa ponudi vpogled v ozadje avtomobilske industrije. Mogoče ne gre za knjige, ki bi nam v knjižnici takoj skočile v oči, toda ravno v tem je, kot sem to že neštetokrat omenila, čar neizpetih junakinj in junakov iz knjižnih polic. St. Gregory je znameniti in največji hotel v New Orleansu. Njegov lastnik Warren Trent ni ravno navdušen nad novostmi. Hotelski magnat Curtis O’Keefe nastopi z obljubo, da bo v New Orleansu postavil moderen hotel, ki bo na voljo popotnikom sodobnega časa in se bo s svojo ponudbo prilagodil hitrejšemu tempu življenja. V nasprotju z ambicioznostjo njegovega nasprotnika pa se Warren Trent s spremembami ne strinja. Njegov hotel bije z ustaljenim ritmom, ki bolj ustreza staremu kovu turistov, delegatom raznih kongresov in popotnikom, med katerimi so dolgoletni hotelski gostje. V Hotelu pride tudi do družbenega konflikta, ki opomni na dojemanje raznolikosti. Ni pa vse tako črno-belo. Peter McDermott je Trentov pomočnik in razmišlja o novostih, ki bi jih lahko vpeljali v hotelsko delo. Skupaj s Christine Francis, osebno tajnico Warrena Trenta nas popelje skozi enotedensko dogajanje. Pisanje je tekoče, v ozadju potekajo nekatere individualne zgodbe, ki nam naslikajo odnose med zaposlenimi in obiskovalci. Predstavijo se nam različni gostje hotela, njihove prigode in uslužbenci, ki skrbijo za to, da se hotel tako ali drugače premika naprej – ali pa stopiclja na mestu, kar privede do spremembe, ki se je napovedovala – bo hotel stopil v korak s sedanjostjo in se posodobil, ali pa ga bo posrkalo v časovno luknjo?

Voščilo

Vprašanje interesnih sfer

Z dobrimi knjigami imam resen problem – prehitro jih preberem. Nedavno tega sem se zabubila v knjižico, ki sem jo imela na svojem radarju že od lanskega leta in nosi naslov Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih, napisal pa jo je Miha Kovač. Če se s knjižno vsebino lahko povežem, v branju toliko bolj uživam, ni pa to pogoj. V knjižici si preberemo o prednostih branja fizičnih knjig, avtor pa nam predstavi tudi nekaj pozitivnih lastnosti, ki nam jih ponujajo zaslonske vsebine. Branje knjig v fizični obliki mi pomeni nekaj najboljšega, čeprav razumem, da so v današnjih časih priljubljeni tudi e-bralniki, ki pa jih niti ne uporabljam, saj me konkretne knjige bolj navdahnejo. Knjižica nam predstavi branje kot eno od alternativ gledanju televizije, brskanju po spletu in podobnem, saj nas branje bogati. Avtor pripoveduje o raznih načinih branja (poglobljeno? individualno? preletavanje?), ki so se razvila v različnih časovnih obdobjih. Z branjem knjig si širim obzorja, se učim o drugačnih načinih razmišljanja, sem empatična. Lahko si odprem nove ustvarjalne poti, krepim svoj besednjak in ja, mogoče si moram za branje res vzeti čas in zveni kot nekaj napornega, ampak vse, kar je dobro, zahteva trud. Če berem knjige, razmišljam s svojo glavo, kar pa je po mojem mnenju zdaleč nekaj najbolj pomembnega. Ker knjige niso obtičale v času iznajdbe tiska, me veseli, da še naprej izhajajo tako zanimiva dela, kot je knjižica o branju.

Življenjska filozofija

Moje pozornosti niso vredne le tiste knjige, ki jih zagledam sveže na policah knjigarn. Tudi domače in knjižnične police premorejo marsikateri skriti dragulj. Preživljanje časa v knjižnici mi je celo zelo všeč in včasih sem uživala v brskanju med raznimi kategorijami in odkrivanju knjig z značilnim starinskim vonjem, ki je del njihovega karakterja. Morda knjige iz knjižnice ali pa domača dela nimajo bleščečih platnic, toda to ne zmanjša njihove privlačnosti. Pred kratkim sem se lotila branja knjig po priporočilu bližnje osebe, kar me je spravilo v dobro razpoloženje. Branje je namreč eden od čudovitih načinov, da obogatim svoj svet in se potopim v druge svetove in časovna obdobja. Knjige dajejo upanje. Kot je napisala Ana Frank – Kjer je upanje, je življenje. Latinski pregovor pa pravi, da je knjiga zdravilo za dušo in s tem se strinjam.

Brez del Agathe Christie si ne znam predstavljati knjižnih polic. Morda zato, ker me skupaj z deli A. C. Doylea o Sherlocku Holmesu spremljajo že ves čas. Skodelica kave ali čaja, piškoti in nek udoben kotiček, kjer se lahko potopim v dogajanje v knjigi je tisto, kar mi polepša vsakdan. Kot pri vseh dobrih knjižnih delih sem tudi Usodo Agathe Christie večkrat začela brati, preden sem se končno vživela v dogajanje. Pri nekaterih knjigah je tako, vendar pa so ta dela vredna vztrajanja, ker me pritegnejo k vnovičnemu branju. Zaradi nepredvidljivosti, ki žene naprej, rada prebiram Agatho Christie. Ni važno, ali v delih nastopata Hercule Poirot in prijatelj Hastings ali pa situacijo obvladuje gospodična Jane Marple, vedno sem na nek nenavaden način sproščena ob branju knjig A. Christie. Mogoče je to sentimentalna navezanost, ker so tudi moji bližnji uživali v njenem pisanju in časovnih obdobjih, v katerih se dogodki odvijajo. Če se zgodba začne z nič hudega slutečim soirée-jem, sledita zaplet in akcija. Osrednja tema obeh knjig so potovanja, izleti. Usoda pa ni čisto navadna detektivka, saj vsebuje tudi kanček srhljivke in eksotike. Gospod Rafiel in gospodična Marple sta bila na Karibih namreč vpletena v skrivnost. V Usodi se na nek način zgodba nadaljuje, čeprav ne vsebinsko, vendar pa G. Rafiel gospodični Marplovi zapusti zanimiv izziv. Za rešitev izziva mora Jane Marple z busom odpotovati na oglede britanskih najznamenitejših hiš in vrtov. Izbor sopotnikov pa ni naključen. Tako se drobci skrivnosti kot prah vsujejo po Usodi in v rokah Jane Marplove je, da mojstrsko reši izziv.

Ko sem se lotila branja knjige Potovanja s teto pisatelja Grahama Greenea, sem se nazadnje vprašala, kako to, da je nisem prebrala že prej? Glavni vlogi pripadata Henryju, bančnemu uslužbencu v pokoju in njegovi korajžni teti Augusti. Henry je zelo zadržan človek, ki se veseli vsakdanjih opravil v svojem predmestnem domu. Teto spozna na pogrebu svoje mame in tekom njunih potovanj izve tudi več o življenju svojih staršev, o svoji mami in njihovih medsebojnih odnosih. Čeprav je Henry introvertiran tip človeka, Augusta pa njegovo pravo nasprotje, se med njima splete prijateljski odnos. Osebo pa spoznaš tako, da z njo preživljaš čas, ne pa prek domnevanj.

Henry je razdeljen – naj skoči v neznano in se prepusti dogodivščinam z Augusto ali pa naj nadaljuje s svojimi opravili? Ugotovi, da vsak dan jutro pride samo enkrat in zakaj ne bi iz njega iztisnil čim več? Teta je bila namreč popotnica s poslanstvom, ki jo je na potovanjih včasih pričakal fant Wordsworth. Henry in Augusta potujeta v Turčijo in Francijo, teta pa poživi potovanja s pripovedovanji o ljubeznih iz časov, ko je živela v Franciji in Italiji. Čeprav se za krajši čas razideta, pa se zopet dobita v Južni Ameriki. Ali bo teta Augusta končno našla srečo v Paragvaju z gospodom Viscontijem, ki ga nikoli ni hotela pregnati iz misli? Tudi Henry je povabljen, da si ustvari novo življenje in videti je, da se je navzel tetine življenjske filozofije.

Premišljevanje

Pehar suhih hrušk pisatelja Ivana Cankarja je eno od najbolj pristnih del, ki sem jih kdajkoli prebrala. Poleg omenjene črtice mi je všeč še en Cankarjev spis – Skodelica kave. Obe deli sta bili objavljeni v Cankarjevi zbirki Moje življenje

Že kot otrok sem rada tičala v knjigah, in k sreči izhajam iz bralske družine, zato mi čtiva za branje ni zmanjkalo. Zame so knjige vedno predstavljale del nekega duhovnega bogastva, ki nima nobene zveze s posameznikovo izbiro religije, ipd. Moja najljubša književna dela so vedno življenjska in se večinoma ukvarjajo z družbeno problematiko. Gre za to, da se odmisli vidik pomembnosti zunanjega videza, ter se posveti tematiki različnih problemov, ki pestijo družbo današnjega časa in odpira vprašanja ter ponuja izmenjavo mišljenj. Seveda pa so tudi pisatelji, ki so bivali v prejšnjih stoletjih v svojih literarnih delih razmišljali o družbi. 

Ko je jesen v prihajanju, je ena od mojih prvih knjižnih asociacij Pehar suhih hrušk. Gre za sadje, ki se v krhljih romantično suši na vrhu peči. Kdo bi razmišljal v tej smeri, da je bil včasih pehar suhega sadja takšna velika stvar za majhne in velike? Moja stara starša sta mi v času praznikov na primer podarila pehar s suhim sadjem, oreščki in nogavicami ter najbrž kakšno čokoladko, se niti ne spomnim več dobro, a si ne znam predstavljati, da bi bili otroci ali odrasli v današnji dobi s tem zadovoljni. Mama iz črtice je imela pehar s suhimi hruškami zaklenjen v omari. Janez in sestra Lina sta bila sama v izbi în Lina je prepričala brata, da se stisne za omaro ter iz peharja vzame pest suhih hrušk. Sicer je imel slabo vest, da se je pustil prepričati, ampak bil je le naiven otrok, ki mu je manjkalo sladkega v življenju. Vsak dan, ko sta bila starša odsotna, sta se brat in sestra sladkala s suhimi hruškami. Tudi občutka slabe vesti nista več imela, zdelo se jima je celo zabavno. Nekega dne pa je mama vendarle pogledala v omaro in pogled na prazen pehar jo je presenetil. Ko je svoje otroke soočila z dogodkom, je Lina izdala svojega brata. Vendar pa mama otroka ni kaznovala s tepežem in zmerjanjem. Ko je sedla na klop, je skrila obraz v dlani in zajokala. Črtica Pehar suhih hrušk je tudi otožne narave, saj nam po mojem mnenju sporoča, da nekaterih stvari v našem vsakdanu, četudi so tako preproste, najbrž ne bi smeli jemati za samoumevne.

Najljubše operne skladbe in klasična glasba z antičnim pridihom

Na Mojih pejsažih večkrat pišem o temah, ki so mi blizu. Tudi o glasbi sem že nekajkrat pisala, pri tem pa je bil poudarek na klasični glasbi, ki me spremlja že od malega. Pozdravljam glasbo, ki razveseljuje, izboljša razpoloženje in spodbuja k razmišljanju. Po mojem mišljenju klasična glasba in opera kot del te tradicije igrata pomembno vlogo v naštetem. Samo zato, ker je klasična glasbaresna, še ne pomeni, da je dolgočasna. Ampak saj sem tudi jaz dosti resna. Če si vzameš čas za dolce far niente in se prepustiš, te melodije privzdignejo. No, vsaj z menoj je tako. Glasba je ena od tistih stvari, ki premagujejo razlike med narodi, kulturami in starostjo, ipd. ter vsaj za nekaj trenutkov olajšajo, kar se nam in v svetu dogaja.

Ne poznam nikogar, ki ne bi poznal arije Nessun dorma iz Turandota skladatelja Giacoma Puccinija. In ali je vprašanje, kateri operni pevec jo bolje izvaja sploh fer? Menim, da ne. Dobra glasba zahteva čas in potrpežljivost. Kot sem pisala v spisu o knjigi ‘An Opera Miscellany’ je opera preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja. Operni motivi so pogosto zgodovinski, lahko so romantične narave, obenem pa vzpodbujajo čustveno občutenje. Gre za veliko pričakovanje, ki mu sledi sprostitev. Stari oče je na primer rad prisluhnil Viljini pesmi iz operete Vesela vdova Franz Lehárja, saj je ta pesem nanj naredila velik vtis. Kar je povsem razumljivo. Privlačijo me tudi bolj umirjene skladbe, kot je Zdes’ khorosho enega od mojih najbolj poslušanih skladateljev, Sergeja Rachmaninova. Njegovo glasbo sem najprej spoznala prek klavirskih koncertov, ki so kot balzam za mojo dušo. V mislih si lahko naslikam sončni zahod, o katerem pesem tudi pripoveduje. Ko poslušam Mario Callas, ki prepeva Vissi d’arte iz Puccinijeve opere Tosca, se čas ustavi. Operna glasba ima to čudovito moč, da pretvori in prežene občutke iz teme na svetlobo. Un bel di vedremo iz Puccinijeve opere Madama Butterfly je čudovita arija, ki poboža ušesa z nežnostjo. Ali pa žalostna O mio babbino caro iz še ene Puccinijeve opere, Gianni Schicchi, ki priča o njegovem glasbenem geniju. Melodija nam predlaga neprimerljivo lepoto Ponte Vecchia. Nekateri skladatelji so preprosto imeli v sebi nekaj takšnega, kar jih je gnalo naprej k ustvarjanju brezčasnih del. Ko si zaželim poslušati klasično glasbo ali opero, posežem po že poznanih delih, rada pa odkrivam tudi nova dela. Kot sem že povedala, ne vidim smisla v opredeljevanju k zgolj eni glasbeni zvrsti in tudi znotraj klasične glasbe je tako – poslušam Čajkovskega, zavrtim pa si tudi neoklasicista Erika Satieja. Če se v mislih sprehodim nazaj k svojim rimskim počitnicam (ki so bile malo drugačne kot v dejanskem filmu z Audrey Hepburn in Gregoryjem Peckom), pomislim na simfonične pesnitve Ottorina Respighija, ki se vežejo na Rim. Takoj me ponese k borovcem, citrusom in tisti posebni atmosferi, o kateri sem že pripovedovala v Rimskem navdihu večnosti. Glasba, ki me nekako popelje v antične čase, name deluje meditativno in v svoji nežnosti pove veliko. Na primer Respighijevi simfonični pesnitvi Rimski vodnjaki in Rimske pinije, ob katerih razmišljam o Rimu v sončnem zahodu in dopoldanskih sprehodih, najbolj čarobnih časih dneva. Skladatelji z melodijami povedo, kar pisatelji z besedami in občutke prenesejo preko not. Za posladek pa Respighi v eni od svojih pesnitev doda simpatično ptičje žvrgolenje, da se poslušalec še bolj vživi v skladbo. Antično vzdušje, kot sem ga poimenovala zaradi svojih občutenj, pa z navdihom impresionizma ustvarjajo tudi nekatera dela Mauricea Ravela in Claudea Debussyja. Debussy je svojo glasbo prepletal z vtisi iz narave. Na primer rada prisluhnem njegovi simfonični pesnitvi Morje in orkestralni izvedbi nokturna Sirene, saj sta obe deli zaviti v mehkobo plesa med valovi in morjem, ki ga spremlja pesem siren. Ne gre samo za poslušanje, gre tudi za doživljanje. Tudi balet Dafnis in Hloa Mauricea Ravela za impresarija Djagileva me popelje v daljne antične čase arkadijskih pokrajin, ki sem jih že omenjala. Mogoče je nagnjenje do romantike tisto, zaradi katerega se tako vživim v skladbe, a si brez glasbe in bogastva občutkov, ki ga prinese, res ne predstavljam vsakdana.

Izven ustaljenih poti

Uživam v dobri knjigi, a se ne bi nujno prištevala med knjižne molje. Branje me je kot prostočasna aktivnost vedno privlačilo, toda ne razmišljam o tem, da bi se lotila petdesetih ali stotih knjig na leto, kot sem to počela v dobrih starih časih. Če obveznosti dopuščajo, z intenzivnim branjem ni nič narobe, vendar v tem pogledu knjigo vidim kot dobro slikarsko platno, za katero si vzamem čas in mu namenim pozornost, če si nameravam z delom nahraniti dušo. Horac je dejal Užij dan, Gustave Flaubert pa Pravijo, da je življenje tisto pravo, vendar mi je ljubše branje. Ali prvo dopolnjuje drugo?

Če knjigo preberem dvakrat, sem naletela na zaklad. Zakaj? Ker je v delu izstopal karakter ali več karakterjev, ki so me navdahnili, ker so šli po neustaljenih poteh, se držali jugaad mentalitete, so bili dobro samodisciplinirani in se bili pripravljeni odpovedati marsičemu za dosego cilja/ciljev. Ker je zgodba povedana na drugačen način. Na primer knjiga Veliki Gatsby, že predmet mojega pisanja. 

V knjigi Ernesta Hemingwayja Pariz – Premični praznik izstopa dualizem. 20. leta 20. stoletja in Pariz je živahno mesto, kjer se zbirajo največji pisatelji in slikarji tedanjega časa. Življenje pa ni bilo vseskozi tako vznemirljivo, saj je blišč pijače in zabav deloma zasenčil trud za uspeh in obstoj. Papa Hemingway je bil ambiciozen avtor in iskanje tistih konkretnih besed je bilo zanj res prava stvar. Po mojem mišljenju dober avtor lahko dela tudi v razmerah, ki niso idealne in Hemingwayju na začetku ni bilo lahko. V knjižici opisuje svoj pariški vsakdan kot pisatelj, ki je delal dinamično in za pisanje izkoristil vsak trenutek, na primer v eni od njegovih najljubših kavarn La Closerie des Lilas, kjer se je pogrel in ob srkanju kave izlival svoj pot na papir. V svojem pariškem obdobju opisuje poznanstva z znanimi osebnostmi, med drugim tudi z Gertrude Stein in enim od mojih najljubših avtorjev, F. Scott Fitzgeraldom. Med drugim piše o tem, kako sta se s Fitzgeraldom spoznala, svoje mišljenje o pisatelju, njun krajši izlet in dežno polomijo z avtomobilsko streho in tudi kasnejša srečanja. Nekako tako, hkrati pa skozi celotno knjigo ohranja tekoč slog pisanja.

Francoska pisateljica Marguerite Yourcenar je besedna estetinja. Hadrijanovi spomini so pisanje o svobodi, sreči in humanizmu. Knjiga me je omrežila dolgo nazaj, saj sem o delu pisala že v Rimskem navdihu večnosti, čeprav je sprva kazalo, da to ne bo ljubezen na prvi pogled. Skozi prvih nekaj strani sem se stežka prebila, nato pa me je vsebina vedno bolj zanimala. Antična doba me namreč že od nekdaj navdušuje. Rimski cesar Hadrijan v razmišljajočem slogu piše pismo nasledniku in stoičnemu filozofu Marku Avreliju in pripoveduje o svojem življenju. Hadrijan je postavljal edinstvene spomenike vzdolž svojih poti, Mark Avrelij pa je svoja načela udejanjal v cesarskem in vsakdanjem življenju. Ko prebiram Hadrijanove spomine, vem, da imam pred seboj nekaj posebnega. Pisateljica izbire besed ni prepustila naključju. Ob branju knjige sem opomnjena, da je človek tisti in ponavljam se, ki nosi ključ do usode v svojih rokah. V dnevu imaš določeno število ur na razpolago in kaj narediš z njimi, je odvisno od tebe. Ko držim v rokah knjigo, za katero je pisateljica porabila leta, da jo je napisala, se mi to zdi še bolj občudovanja vredno.

Prebiram poezijo različnih zvrsti in pesniških oblik – lahko je romantična, klasična, haiku, sonet, mogoče se rima, mogoče se ne, odvisno od tematike, ki preveva pesmi. Poezija je igriva, ko pesnik premetava besede sem in tja, da poganja ustvarjalne tokove in se zaveda, da si omejitve postavlja sam. Na pesniško zbirko V srcu moje ljubezni francoskega pesnika Paula Éluarda sem naletela med brskanjem po policah knjižnega kluba. Ko pesnik kuje verze, lahko prek svoje pesmi prenaša sporočila in močna čustva. V spontanosti je čar poezije. Éluard je živel in pesnil v turbulentnih časih obeh svetovnih vojn, v časih, ki so jih prevevala The Roaring Twenties, negotovost in nenehne spremembe. Politične, družbene in ljubezenske tematike je prenesel v svoje pesmi. To je zbirka za terene, ki se zdijo tako odmaknjeni in vem, da jih bo treba prehoditi.

Glasba za konec tedna

Kaj bi na tem svetu počeli brez glasbe? Ne, čisto zares sprašujem. Kajti že od majhnega uživam v poslušanju glasbe, ki me prevzame, potegne vase in tudi privzdigne. K melodijam se obrnem kadarkoli in kjerkoli, saj so kot zatočišče oz. mali svet, kjer ustvarim vzdušje in se poberem, ko padem na dno. Z veseljem pa odkrivam tudi novo glasbo. Na Mojih pejsažih sem že nekajkrat pisala o svojih priljubljenih skladbah in popevkah, pa tudi o novih odkritjih. Pri poslušanju oz. uživanju v glasbi ne verjamem v omejitve. Zakaj bi se nekdo oziral na to, kaj drugi pravijo o tvojem glasbenem slogu? Kot tudi na drugih življenjskih področjih moraš pobrskati za tistim, kar je tebi všeč in v tem uživati.

Pravim ji ‘glasba za konec tedna’, a je easy listening seveda primeren za katerikoli trenutek. Govorim o moji najljubši glasbeni zvrsti, ki je bila najbolj priljubljena v začetkih druge polovice 20. stoletja. Ampak ne, to ni glasba iz preteklosti. Po mojem mnenju je še kako primerna za današnje čase, saj s svojo lahkotnostjo in nežnimi toni zlahka zdrsne v ozadje, kjer predvaja čarobne melodije za naša ušesa. Spomnim se gramofonskih plošč (ko bi bilo tako preprosto najti nadomestne dele za gramofon v teh dneh), ki so predvajale čudovito glasbo, v katero sem se vedno znala vživeti. Glasba je zame tista, ki da pravi feeling in ustvari neko posebno vzdušje, kar mi je zelo pomembno. Sedaj tudi sama rada prisluhnem popevkam prek predvajalnika glasbe ali pa poslušam radio (Aktual), a je še vedno tista prava stvar, ko se usedem in se prepustim užitku skladb in kavne omame, zato ker. Nekatere skladbe niso nujno iz zvrsti easy listeninga, so tudi iz zvrsti džeza in popularne glasbe in se med seboj prepletajo, a jih z veseljem uvrstim na svoj seznam predvajanja. Primer tega so glasbeni ustvarjalci Sting, Melody Gardot, Chris Botti, Alison Balsom, ipd. Ker je seznam skladb neskončen, izpostavljam le nekaj melodij, ki pobožajo moja ušesa in mi ustrezajo ob vsakršnem trenutku.

Wait Until Dark je skladba briljantnega Henryja Mancinija iz filma Wait Until Dark z Audrey Hepburn, ki mi je še posebej pri srcu. Seveda si rada zavrtim tudi glasbene posnetke iz Rožnatega panterja – tako iz izvirnega filma, kot tudi iz drugih različic s Petrom Sellersom. Mr. Lucky Goes Latin s sanjskimi ritmi melodij, kot so Lujon, Siesta, Cow Bells and Coffee Beans in Blue Mantilla ustvari sproščenost.

Eksotični glasbeni album Jewels of the Sea skladatelja Lesa Baxterja je res nekaj. Gre za oceansko navdahnjeno glasbo, melodije pa so kot valovi, ki se poigravajo s sončnimi žarki. Singing Sea Shells, Stars in the Sand in The Ancient Galleon so skladbe s spremljajočimi zvoki morja, tako da se lahko skorajda dobesedno dotikam scenerije, ki jo ustvarja glasbeni ustvarjalec.

Ko govorimo o easy listening glasbi, ne morem mimo Mantovanija in njegovih lahkotnih orkestracij. Some Enchanted Evening, Melba Waltz in Blue Tango je le nekaj skladb, ki se jih je Mantovani s svojim orkestrom dotaknil na svojstven način. In o, kako obožujem glasbo za tango. Tango Festival Roberta Stolza je bila z razlogom ena od najbolj predvajanih plošč na našem gramofonu, saj gre za brezčasno glasbo, ki privzdigne dušo in telo.

La Paloma je skladba, ki me poleg valčka Na lepi modri Donavi najbolj začara. Lahko bi jo poslušala noč in dan, pa se je ne bi naveličala. Deluje kot instantna uspavanka in tega ne mislim v negativnem smislu. Najraje si jo zavrtim v izvedbi ansambla 101 Strings, ki so s svojim bogatim repertoarjem priljubljenih skladb iz vseh dežel in gledaliških odrov ter filma ponesli čudovito glasbo okoli sveta.

Pesem Strangers in the Night Franka Sinatre je že pravi standard, za katerega je glasbo napisal eden od mojih najljubših skladateljev easy listening glasbe, Bert Kaempfert. Moj mini izbor Sinatrinih pesmi in priredb, ki bi jih lahko poslušala kar naprej: Night and Day v orkestralni izvedbi, Call me, Summer Wind, Somethin’ Stupid, That’s Life, The Very Thought of YouCroonerji, kot so Sinatra, Dean Martin in Nat King Cole (Unforgettable) mi vedno polepšajo dan. Nežne melodije, ob katerih tistih nekaj minut s skodelico kave sanjarim. 

Včasih sem ure in ure iskala easy listening skladbe in jih tudi poslušala pozno v večer. To je plesna in poslušalna glasba, ki nikoli ne bo šla iz mode. Tako sem nekega dne naletela tudi na Berta Kaempferta in od takrat so njegove glasbene priredbe, kot so Moon Over Baja, Footprints in the Sand in Say Si Si del mojega poslušalskega izbora.

V mojem slogu

Moj dnevnik dišav

Toplo pomladno jutro je prežeto s svežino mila. Pogrešam ozračje malega francoskega mesteca G., ki ga z besedami ne znam opredeliti. Začutim toplino na koži in zrak, dišeč po soncu me spodbudi, da te občutke obudim v sebi. Eden od mojih prvih spominov na dišave se skriva v parfumskem milu, saj milo in vrtnice dišijo tako subtilno, kot bi svoj vonj razkrili samo zame. V steklenički parfuma je tisto najbolj očitno, kar pričakujemo. Vendar pa je bistvo očem skrito. Nisem zbirateljica, saj menim, da je dišava nekaj osebnega in si želim, da poda tudi neko sporočilo o uporabniku ali uporabnici. V Rimskem navdihu večnosti sem svoje potovanje opisala tudi z dišavnimi notami. Elementi, kot so citrusi, bazilika, koriander in breskev moje čute ponesejo v antične čase, obenem pa so to sveže formulacije, ki me privzdignejo in niti približno ne delujejo zatohlo. Nazadnje sem na primer odkrila dišavo z eteričnim oljem bergamotke in muškatnim oreščkom, ki so jo navdahnile nimfe hesperide. Svet dišav je vse okoli nas, le po Horacijevo se moram ustaviti in užiti trenutek. Parfumska mila zame delujejo osvežilno, kot perilo, ki se suši na zraku. Seveda pa so mila očarljiva na svoj način, zavita so namreč v dekorativen papir, ki doda pridih romantike starega sveta. Ko vrtnarim, pa si rada približam vrtnice in obudim njihov nežen vonj, saj se nekatere sorte uporabljajo tudi v parfumski industriji. Dišave uporabljamo za različne priložnosti in na razne načine, med drugim tudi zato, da si izboljšamo razpoloženje. Napoleona Bonaparta poznamo kot vojnega taktika, ki je dišavi pripisoval enak poživljajoč učinek kot ga ima kava. Na robček je kapnil nekaj kapljic kolonjske vode in se z njim odišavil po ustnicah, čelu in sencah. Kako preprost in nevsiljiv način za odišavljenje! Moj najljubši način uporabe pa je odišavljenje šala. Tako je košček parfumskega sveta za vse težke in lahke trenutke tesno ob meni.