Nihče ni prestar za rojstnodnevno torto

»Ne…Ravno sem se spomnil, da imam danes rojstni dan.« – Nick Carraway, Veliki Gatsby.

Oh, Nick, kako te čutim. 

Ko sem praznovala rojstni dan, sem se želela skriti v kunčjo luknjo, eno od tistih, ki jih je skopala moja Mandi pred leti in počakati, da dan mine. Ampak resno… Kdo bo praznoval tvoj rojstni dan, če ne ti sam/a? Čeprav nisem oseba, ki bi zlahka izlivala svoje srce, bom danes tvegala, da izpadem bedak – okej, tudi prav. Včasih sem v času svojega rojstnega dne najraje odšla na počitnice, da me tisti odgovori ‘ne da se mi…’, ko sem pošiljala vabila na torto, ne bi zadeli tako živo kot puščica. Vendar pa mi kljub temu ni nerodno priznati, da mi kadarkoli prija kos torte, kajti gre za univerzalen posladek, ki me vselej razveseli ali pa potolaži. O rojstnem dnevu mi nikoli ni lahko pisati. Ko se ta dan približuje, razmišljam o svojih poteh na tem svetu, a imam še vedno občutek, kot da stojim na nekem odseku in me bo odnesel veter.

+

Ljudje in zgodbe, ki navdušujejo

Ikoničen rumen pravokotnik, ki obroblja izvode National Geographica mi obljublja  zgodbe in reportaže, v katere se bom potopila del nedeljskega popoldneva. V mislih si naslikam dokumentarce z legendarno uvodno špico, ki sem jih včasih gledala na vhs kasetah (to so bili predpotopni časi) in spomnim se, da sem se že takrat zagrevala za naravo, živalstvo in svet, kasneje pa sem to vpela v svoje ustvarjanje. Čar Nat. Geo. publikacij je v tem, da združujejo zgodbe iz obeh svetov – iz narave in iz urbane džungle. Pritegnejo me s prispevki in fotografijami, ki negujejo mojo radovednost. Ko se moja perspektiva premika, postanem bolj občutljiva za svet okoli sebe in za dogajanje, s tem pa tudi svet onkraj moje miselnosti postane neskončen. Še sedaj si rada preberem kakšen članek, zadnjič pa sem pobrskala tudi po arhivu mojih izvodov. Razmišljala sem o prispevkih, ki so me najbolj navdušili, zato bom danes o njih napisala nekaj vrstic. 

Ko sem nekega oblačnega popoldneva stala na ploščadi pod Pont du Gardom, moj pogled na svet nikoli več ni bil enak. Rada berem tudi rimsko liriko. Za Rimljane imam posebno šibko točko in čeprav se nujno ne strinjam z njihovim življenjskim slogom, občudujem njihovo vztrajnost – kako so svoje delo, uspehe in neuspehe ter umetnost prenesli v večnost. Z velikim veseljem se mariniram v več kot tisoč let starih verzih. V mojem prvem izvodu National Geographica sem prebirala o svetu, kot so si ga zamislili Rimljani (The World According to Rome); članek govori o infrastrukturi, gradbenih projektih in življenju tedanjega časa. Pomislite na zgoraj omenjeni akvadukt s svojimi mogočnimi loki; simbol rimskega inženirstva, ki združuje znanost in umetnost, je mesto Nimes oskrboval z vodo. Rimski cesarji so imeli vizijo, s svojimi projekti so gledali proti večnosti; svojega občudovanja kar ne morem skriti, vem pa tudi, da v svojem razmišljanju nisem edina, saj že stoletja navdušujejo pisatelje, umetnike in druge ustvarjalce.

»Vsak dan je potovanje in potovanje sámo je cilj,« so besede japonskega umetnika haikuja, Matsua Basha. Moram priznati, da sem bila sprva zadržana do orientalskega pesništva, prebirala sem predvsem evropsko poezijo… Vendar pa sem se naučila občudovati tišino, subtilnost in tisto osebnoizpovedno noto haikuja, ki z le nekaj besedami pove veliko. V članku Po Sledi duha, opremljenega s čudovitimi fotografijami Michaela Yamashite, zaznam melanholijo. Avtor prispevka (Howard Norman) se odpravlja po stopinjah mojstra haikuja, ki je prehodil 2000 km dolgo pot po Japonski. Bashovo pesništvo je vzcvetelo po selitvi v Edo, ki je danes del Tokia, takrat pa je bilo to čisto novo mesto, v katerem je bilo zaradi dobre trgovine in naraščajočega prebivalstva vse mogoče. Čeprav je bil ljubljen med učenci, se je z življenjem v modernem svetu in izzivi težko spopadal. Posvetil se je zen budizmu in hranil svojega nemirnega duha s potovanji; tisto najbolj znano je njegova pot po Japonski, ki je opisana v Trnovi poti v daljno provinco, na katero se je odpravil spomladi l. 1689. Bashovo pisanje je preplet resnosti, humorja in otožnosti, kajti pesnik je na poti občutil vsa čustva in potem o svojih občutenjih tudi pisal.

Za Gertrude Bell sem prvič slišala v filmu z Nicole Kidman, ki je, če sodim po tem, kako so sodelavci in bližnji pripovedovali o Bellovi, to neustrašno popotnico zelo dobro upodobila. Ko sem ravno snedla porcijo tiramisuja, mi je film razkril Gertrudino pustolovsko življenje, zadnjič pa sem prebirala izvod National Geographica in naletela na članek o tej dami, ki je uspešno delovala na večih področjih – za obveščevalno službo – in pomagala ustanoviti Irak. Z Lawrencem Arabskim sta bila tesna prijatelja in tudi Gertrude se je znala posvetiti nomadskim plemenom, si pridobiti zaupanje šejkov. O svojih potovanjih po Bližnjem vzhodu je pisala v dnevnikih in pismih. Med svojim bivanjem v Bagdadu, kjer so skupaj s šejki in častniki pili čaj, je ustanovila Iraški narodni muzej, pomagala pa je tudi pri drugih projektih, s katerimi je izboljšala življenja prebivalcev mesta.

Omenila pa bi še nekaj drugih prispevkov, ki so me prav tako privabili, denimo članki o visoki planoti Altiplano, o morskih psih na Bahamih in gejšah, pa o drznem življenju faraonke Hačepsut, ki je mističnemu Egiptu vladala, kot da jutrišnjega dne ne bi bilo.

Podeželski humor

Lahkotno branje. Kaj so to sploh lahke knjige? Jih lahko opišem z nekaj besedami? Ne verjamem v neka pravila, ki bi predalčkala knjige. Knjižna dela so si med seboj le različna. Knjige so za vse. Humoristično knjigo bi denimo označila za lahkotno branje, kar pa tudi ne pomeni, da je brezzvezno in da smo vsi tisti, ki radi uživamo v neobremenjujočem branju, vsebinsko prazni. Nikar me ne razumite narobe, saj obstajajo tudi dnevi za L. N. Tolstoja, Gogolja in Turgenjeva, recimo tik po popoldanskem sprehodu po mestu, ko greš mimo Prešernovega gaja in lije kot iz škafa. Sicer pa, kdo bi šel na sprehod ob takšnem vremenu? Očitno jaz, iz nostalgije, ker sem polna déjà vu občutkov in sem po tisti poti veliko hodila, ampak to je že zgodba za drug dan; poleg tega pa obožujem sobotne deževne popoldneve, ko prilepljena ob okno srkam kavo. Obstaja neka knjižica, ki jo je napisal angleški pisatelj P. G. Wodehouse in zame uteleša besedo ‘relax’. Ob tej besedi bi lahko pomislili na lahkotne dneve v dolgih srajcah in brez hlač, če je to na vašem repertoarju sproščanja… Ampak ostanimo pri knjižici. Hvala, Jeeves je prisrčno knjižno delo, ki se po mojem mnenju lahko bere kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli. Tako kot Velikega Gatsbyja tudi to delo rada večkrat vzamem iz knjižne police in jo še enkrat preberem. Sploh ni važno, kolikokrat sem jo že prečitala, ob Bertiejevem nežnem momljanju in pripovedovanju vselej zdrsnem z rameni nazaj in se sprostim. Nekaj je na Bertieju Woostru in na podeželju, pa na brogue čevljih, zaradi katerih se počutim udobno. Moja stara mama se je prištevala med velike ljubitelje del Agathe Christie in nekaj tega navdušenja sem se navzela tudi sama. Ob branju teh knjig začutim bujnost podeželja, lesene ograje in hiške, po drugi strani pa vožnja z vlakom in opazovanje pokrajine, ki gre mimo, in zopet me prevzame nekakšna toplina, ob kateri se počutim kot doma. Kakšna sta vonj in okus po nostalgiji, se je lahko dotaknem? Kakorkoli, Bertie Wooster je londonski gentleman, ki ni prav nič domišljav. Živi v stanovanjski hiši in obožuje igranje na banjo, kar pa gre v nos… vsakomur. Čeprav je Jeeves sluga, deluje bolj v vlogi Bertiejevega zaupnika in svetovalca. Vedno najde rešitev. Zgodba se začne z zaskrbljenim Bertiejem, ki ga razburi srečanje s starimi znanci – bivšo zaročenko Paulino, njenim očetom J. Washburnom Stokerjem in sirom Roderickom Glossopom, ki rad meša štrene. Kar naenkrat je Glossop zopet tu, najavil se je pri Bertieju na obisk, saj so na delu žleht sile. Ker je Bertie v bloku povzročal kraval s svojim igranjem na banjo, sosedje zahtevajo mir! Vendar pa tudi Jeeves ni navdušen nad Bertiejevem muziciranjem. Zato se Bertie raje odloči, da se preseli na deželo, kjer najame eno od hiš v lasti sošolca, barona Chuffnella, po domače pa Chuffya, ki je lastnik celotne vasi Chuffnell Regis. Če mislite, da je ta zgodba ena od tistih z vznemirljivim začetkom, nato pa se vlečejo kot smrkelj, naj vam povem, da boste lepo presenečeni – no, vsaj po mojem mišljenju. Stara zasedba se srečuje v Chuffnellovem dvorcu; od Chuffyja, tete in njenega mulčka Seaburyja, pa do Chuffyjevih gostov – Stokerja in Pauline, in seveda do nagajivca Glossopa. Zvrsti se komedija zmešnjav in kako bi lahko Bertie obvladal zadeve brez Jeevesa ob svoji strani? Tudi Jeeves je tukaj, tokrat pri Chuffyju, pa kljub temu vedno z rešitvijo na dlani za našega Bertieja. Torej mi preostane le še to, da vas vprašam, česa pri tej knjigi ni mogoče vzljubiti?

Pero + tuš = energija

Nekaj skic iz moje risarske knjige…

Moderna linija je “tista, ki je voljna in prožna zaradi pretakovanja površinske energije, tako zanesljive in neučakane, da se noben tujek ne more vriniti med njeno izhodiščno in ciljno točko.” – Henry van de Velde

Utrip

Všeč mi je utrip zgodnjih jutranjih ur ali poznega večera, ko bosa sedem k delovni  mizi, prižgem luč, ki ravno prav osvetljuje prostor in prisluhnem glasbi Cesarie Evore, Buena Vista Social Cluba ali pa mariachi skladbam Luisa Miguela. Takrat si ustvarjam ritem, jezdim na valovih in delam, kot da sta jutro ali noč še daleč.

Kaj pa v tistih trenutkih, ko ne brniš kot dobro naoljena mašina? Ko pride deževen dan, ki niti približno ni podoben tistemu deževnemu jutru na počitnicah, ko sem se odpravljala na raziskovanje mesta. Ni bilo dovolj velikega dežnika za ves tisti dež! Saj ne pravim, da vsi deževni dnevi iztrgajo energijo iz mene, ampak tale dan me pusti, da se namakam v kadi, polni otopelih občutkov. Ko opravim projekt, ki me je zahteval celo, ko mi nekaj ne gre, ali pa, ko sem preprosto pod vremenom, tedaj se počutim kar precej prazno. Ponoči se zbudim in pri odprtem oknu poslušam dežne kaplje, ki namakajo suho travo. Toliko vem o sebi, da mi ne bi niti malo pomagalo, če bi se zavlekla pod odejo in srkala kavo… Raje sem zunaj, na prostem, in pustim vetru, da prepiha vse membrane mojega telesa.

Kaj naredim ob takšnih dnevih? Odgovor je preprost: se ne dam. Priznam si, da mi neka stvar ne gre in razmislim, kako bi se je lotila na drugačen način. Vztrajam in grem skozi neudobje, ki me pripelje naprej. Na moji jutranji rutini dan sloni. Zgodaj zjutraj se zame vse začne, saj je takrat vse mogoče. Poln čajnik, skodelica kaše, glasba in svež zrak me prebudijo, vendar pa mi je najbolj pomembno, da je ura karseda zgodnja. Človek je osamljen, ko ustvarja, vendar pa z dobro voljo in energijo premaguje ovire.

V kinu

Film je, tako kot knjiga, stvar posameznikovega okusa. Meni je denimo nek film zelo  všeč, za nekoga drugega pa čisti poden. Ampak saj je vse okej, kajti raznolikost ohranja komunikacijo živo, stvari pa ostajajo zanimive. Všeč mi je film s kul likom, ki je drugačen, se bori za pravo stvar in pokaže tudi svojo ranljivo plat. Sledi nekaj mojih najljubših filmov, ki si jih vselej rada ogledam, znova in znova.

Dober, grd, hudoben. Film, ki me priklene pred ekran. V trilogiji filmov o Blondie-ju je Dober, grd, hudoben moj najljubši. V ospredju je seveda Clint Eastwood v vlogi Blondie-ja, ki je neverjetno kul v ponču, klobuku in svoji drži – mislim, da je prav Blondie nekakšen raison d’être tega filma. Eastwood se v vseh svojih filmih drži tako hladno, da te že privlači. Joe (Clint Eastwood) je lovec na glave, ki skupaj z izobčencem Tucom sklene zavezništvo. Ko komu teče v grlo, drug drugega rešujeta, skupaj pa se znajdeta v prenekateri zoprni situaciji. Filmski scenarij je minimalističen, sploh ni veliko govorjenja, gre bolj za geste in držo. Obožujem widescreen film z dobrim tempom, kakršen je Dober, grd, hudoben.

Dvoriščno okno. Redkokateri film Alfreda Hitchcocka je strel v temo. Vrtoglavico, Vrv in Dvoriščno okno umeščam med svoje najljubše filme. Hitchcockovi trilerji so napeti v dobrem smislu, mogoče sploh niso tako očitni, saj se začnejo s preprostimi druženji, pijačo in pokošeno travo, potem pa nekdo opazi nekaj nenavadnega in tu se prične napetost, zaradi katere postaneš radoveden. V Dvoriščnem oknu je James Stewart pustolovski fotograf Jeff, ki okreva po zlomu noge. Dnevi so dolgi in vroči, zato si sosedje stanovanja hladijo z odprtimi okni. Kaj počnejo sosedje? Neke noči med nevihto Jeffa prebudi sosedino kričanje. Jeffov fotografski objektiv, prava zverina, postane dober opazovalec; tudi Stella, ki Jeffa ohranja v dobri formi, in njegova punca Lisa (Grace Kelly) se zagrejeta za stvar in skupaj postanejo nekakšni detektivi, ki se zapletejo v skrivnost in zadeva se počasi začne odvijati. 

Pojmo v dežju. Poskočen film, po katerem si še sama rada zapojem kakšno pesmico. V tej komediji se Don, Kathy in Cosmo veselijo življenja, plešejo in pojejo iz vsega srca. Rdeča nit je predstavitev govorečih filmov, s tem pa zaton nemega filma; kako naj se liki prilagodijo in ustvarijo film, ki ni čista polomija? Obenem pa se v ospredje nežno postavijo glavni liki – Don, Cosmo in Kathy. Don je zvezda nemega filma, ki Kathy spozna na zasebni zabavi, ko skoči iz torte; po spletu nerodnosti in spletkarjenja s strani Line (porednica!) Don končno najde Kathy. Z njo in najboljšim prijateljem Cosmom Don načrtuje muzikal, ki bo hit. Nekaj mojih najljubših prizorov iz filma… Ko Don nekega deževnega večera pospremi Kathy domov, ne odpre dežnika. Zapoje pesem Singin’ in the Rain, ki v meni prebudi romantično dušo. Ali pa tistega poznega večera, ko prijatelji obupavajo nad polomom filma The Dueling Cavalier. Ko malicajo sendviče, ki jih poplaknejo z mlekom, se jim utrne zamisel in potem plešejo in pojejo Good Morning, ker se je začel nov dan. Kaj pa prizor, v katerem Don ni tako optimističen? In potem pride Cosmo in ga s pesmijo Make ‘Em Laugh znova navduši.

Med filmi, ki si jih tudi rada znova pogledam, so Sedem let v Tibetu in pa denimo Lawrence Arabski in Indiana Jones ali pa še kakšni drugi pustolovski filmi, pa Rambo in Umazani Harry; seveda pa bi lahko naštela še ne vem koliko filmov, ki si jih z veseljem ogledam, tudi modernih.

Duša čaja

Pravijo, da Lapsang Souchong nima prijetne arome. Naj vam približam značilno aromo dimljenega črnega čaja… Predstavljajte si vlažen dan, jesenski, pomladen ali zimski, ko zakurite v peči in v zraku zadiši po drveh; pomešata se vonjavi po dimu in vlagi… Kar me spominja na prizor iz Marusjine domačije iz zbirke zgodb Gozd šumi izpod peresa Vladimirja Korolenka. Gre za tisto vijuganje čaja, ki veja iz skodelice; za lističe, ki se vrtinčijo, ko jih prelijete z vodo in se po nekaj minutah razvijejo kot ples plamencev ob sončnem vzhodu…

Moja razmišljanja o pisanju

Včasih ni preprosto začeti s pisanjem. Ko razmišljam o svojih besedah, se počutim, kot da je pred menoj odprto morje in bom zdaj zaplavala vanj. Čutim pozitivno vznemirjenje, tisto vznemirjenje nedoživetega in vonj slanega na koži. Občutki igrajo pomembno vlogo pri pisanju; dober občutek, da sem v teku stvari, je moj as, vendar pa je treba tudi negativne občutke obrniti v pozitivno smer in o njih pisati; če našim občutkom in mislim damo zagon in pomen, smo lahko presenečeni nad tem, kam nas peljejo. Pisanje mi predstavlja hkrati izziv in užitek. Zame je nekaj povsem naravnega, tako kot jutranji rituali, ki jih prakticiramo. Navadila sem se, da lahko pišem kjerkoli, kadarkoli in kamorkoli – tudi na prtiček v restavraciji. Kaj me navdušuje za pisanje? Če imaš oči odprte za naravo, za svet in se vključiš vanj, se ti odpre v školjki kot Botticellijeva Venera. Vedno je neka dišava, ki spremeni ton in navdušuje občutke. Zame je to vonj po citrusih, borovcih, morju, tisto, kar potuje med mojimi rimskimi in morskimi občutki.

Poetični Je Ne Sais Quoi

So stvari, ki mi vedno prijajo in poezija je ena od njih. Kot skrbno pripravljena formula dišave, ki s svojimi notami vztraja na tvojem telesu neskončno dolgo, tako tudi ob branju verzov zdrsnem z rameni nazaj in se prepustim vznemirjenju. Poezija nas premami v prijetno skušnjavo, da popustimo prijem. Lahko je tako preprosta ali pa zapletena, kot si jo sami naredimo, toda menim, da tiste pesmi, ki jim prisluhnemo ali pa jih preberemo s srcem, dušo in telesom, ne ostanejo našemu bitju skrite. Pripovedovalec v neki Schubertovi skladbi, Auf dem Wasser zu singen, narekuje zgodbo o zasanjanem večernem siju; čoln drsi med valovi, pripovedovalec pa razmišlja o minevanju časa. Skladbe in pesmi pogosto premlevajo zaljubljenost v pokrajino, ljubezen, florentinske mostove in se vprašujejo o času… Ampak kot sem enkrat to že napisala, tudi, ko je moja perspektiva zamajana, kar je seveda nujno za kakršnokoli ustvarjanje / raziskovanje / pisanje, takrat je tu vedno zvezdnato nebo, pod katerim priplujem v pristan. Rada prebiram poezijo, ki je hkrati subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice, soneti Williama Shakespearja in Ovidijeve Ljubezni pa spadajo ravno sem. Tu ni nobenega lovljenja zraka ali vzvišenosti, pesmi so čisto nezapletene. Ko prebiram Ovidija (… ki ga poznamo po Metamorfozah in Umetnosti ljubezni) čutim napetost v pozitivnem smislu – erotično napetost, če že hočete. In to je tisto, kar poživlja, ta direktnost, s katero bralca potegne v fantazijo. Vključim domišljijo in že si lahko predstavljam opoldanski zmenek v 5. pesmi. Dan je bil vroč in sonce je že prekoračilo poldan… Eno sem polkno imel zaprto in drugo priprto; skozi je medel odsvit dneva proseval v temo…  Potem vstopi Korina in pesnik opisuje igro vročice med ljubimcema. Saj poznate moje šibke točke. In Ovidijeva poezija me prav tako privlači kot Hadrijanovi spomini in zopet se me dotaknejo tisti rimski občutki, prežeti s svežino in vonjem po borovcih, marmorju in citrusih. Tudi Shakespearjevi Soneti se ne pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. So kratki in sladki. Ljubeči in goreči. Včasih ti verzi postavijo uganko in nato grozijo, da te bodo od strasti raztrgali. Te naj primerjam mar s poletnim dnem? … Ti manj minljiv si in bolj poln miline… Iz Soneta št. 18. Ali pa zaključek Soneta št. 43. Vsak dan je noč, ki muči jo čakánje, in noč bel dan, ko prinesó te sanje.

*Iz Ovidijevih Ljubezni, ki so izšle pri Mladinski knjigi l. 2006 in Sonetov Williama Shakespearja, ki so izšli pri Mladinski knjigi l. 2016.

Prisluhni šepetu borovcev

Po postiljanju postelje sedem k mizi, da bi napisala nekaj vrstic v blok. Iz čajnika mi uspe izžeti še nekaj kapljic čaja, ki je že mlačen. Res je, da se včasih vprašam, zakaj mi ne uspe hkrati pisati in uživati v čaju? Ali eno ali drugo. Čisto po Konfucijevo; pisanje in pitje čaja sta rituala, v mojih očeh nezdružljiva, kajti vsak od njiju zahteva posebno pozornost. Med pisanjem se nočem ustavljati, saj so moje misli bolj podobne InterCityju. Ko pijem čaj, pa z dlanmi objamem skodelico, se naslonim nazaj na stol, zaprem oči in vdihnem aromo čaja. Pogledam skozi okno in se ozrem v modro nebo; prepredeno je s prozornimi oblački, a si ogledam tudi linije, ki jih na nebu puščajo letala. Saj ni pomembno, kje sem ali koliko je ura, ščebetanje ptic vselej pritegne mojo pozornost. Ko moja ladja pluje po morju, so takšni trenutki moje zvezdnato nebo, pod katerim priplujem nazaj v pristan.

Ta trenutek, ki je tukaj in zdaj, šteje. Ko se dotakneš svojih misli, ki potujejo pred teboj, ali pa ko skočiš na vsak vlak, ki stoji na peronu, tedaj ne doživiš polnosti nekega trenutka. Povsod si in tudi tvoje misli so povsod, nikjer pa nisi v svoji polnosti s srcem, dušo in telesom. Ko sedim v lokalu ali pa kje drugje, opažam obsesivno brkljanje po mobilnih telefonih. Že en sam stik z očmi ti pove, da je oseba odsotna z vsem svojim bitjem. Ob tem pomislim na roman Isaaca Asimova z naslovom Jeklene votline… Na tem strastnem drsenju prstov po zaslonih mobilnih telefonov je nekaj, kar me spominja na juho v konzervah in ljudi, ki potujejo po tekočih trakovih – kar je povsem surrealistično! Eden od mojih malih užitkov je sedenje v kavarni na terasi, ko je zunaj prelep dan. Počasi srkaš preprosto kavo in se naslonjen/a na stol prepustiš trenutku. Trg se koplje v sončnih žarkih zgodnjega jutra in vznemirja tvoje čute. Kako lahko zamudiš kaj takšnega? Morda pa sploh ni prelep dan in piazza ni obsijana s soncem; lahko se namaka v dežju. Vdihnem in izdihnem, tukaj sem in zdaj, z občutkoma svežine in brezčasnosti. Ko začutim šepet vetrca v rimskih borovcih, še bolj verjamem v Užij današnji dan in v vse preostale romantične neumnosti, zaradi katerih se je vredno ustaviti in poduhati cvetje, kavo ali parfum na polici – navsezadnje je bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Vonj pomladi

Pogrešam vonj pomladi,
dvig živega srebra,
v mehkobi jutranje meglice
dotikam se neskončnega.

Sonce skoz borovce posije
in v meni upanje vzklije,
ko na vrtu hruške cvetijo,
z nežnim šepetom poljube delijo.

Skrivnostni mehurčki

V današnjem prispevku bom povoskala nekaj stihov v čast mineralne vode, saj menim, da je neizpeta junakinja v svetu pijač. Nekaj posebnega je na tej steklenički malih mehurčkov, ki v meni prebudi lahkotnost in me popelje na Corso Vannucci. Nekega toplega poletnega večera sem večerjala v restavraciji F. v Perugii; bila sem sproščena in tisti večer je bil moj Užij današnji dan. Preprost obrok v obliki brusket s paradižniki je božal moje brbončice, mehurčki mineralne vode pa so poplesavali v mojem kozarcu. S kakšno lahkoto te steklenica mehurčkaste vode poboža po duši! Z delikatnim priokusom citrusov prikliče nežne spomine na svetlikajoči se večer, ki je obetal in izpolnil veliko več.

Victor Hugo na orientu

Tih večer, v ozadju me igranje Chrisa Bottija na trobento ponese v omamo. V trenutkih, ko si malce pod vremenom, se lahko kot Napoleon Bonaparte potopiš v kolonjsko vodo za občutek energičnosti; morda si pripraviš čaj z maroško meto ali pa odjahaš v sončni zahod s pesniško zbirko Victorja Hugoja, Les Orientales. Prva Hugojeva knjiga, ki me je zares navdušila, nosi naslov Leto strahote 1793; po mojem mnenju je to eno najboljših del, napisanih na temo Francoske revolucije. Je pa tudi dobra začetna točka za vse, ki vstopajo v svet romantičnega upornika, ki ni bil samo pisatelj, ampak tudi pesnik in umetnik. Pesmi o Jutrovem se preselijo iz pesnikovih občutenj na eksotični Bližnji vzhod; čeprav V. Hugo pesniški zbirki ni posvečal posebne pozornosti, je ta knjižica neuporabne poezije praznovanje svobode. Zbirko pesmi je navdahnila Grška osamosvojitvena vojna, poleg tega pa je tu še avtorjeva neizrečenost glede Francoske revolucije, zaradi katere se zateče k umetnosti. Blesk orienta v pesniški zbirki, v ozadju pa mračnost. In pesmi? Ogenj z neba pripoveduje o biblijski temi uničenja mest Sodome in Gomore; Navarino govori o bitki pri Navarinu; podoba privlačne ženske v Sultanovi najljubši ženi; ali pa igriva Sara v kopeli z erotičnim pridihom; morda pa tudi pesem On, v kateri Hugoja preganja Napoleon Bonaparte – enkrat ga umetniško navdihuje, drugič ga prezira; v Mazepi (za vizualizacijo predlagam sliko z istim naslovom francoskega slikarja Louisa Boulangerja) pa Hugo pove zgodbo Ivana Mazepe, ukrajinskega plemiča, ki naj bi ga po legendi zaradi razmerja z baronico X privezali golega na divjega konja in spustili na prosto. Pesmi o Jutrovem so zbirka vsebinsko bogatih besedil, ki bralca ovijejo v čar orienta, hkrati pa ga popeljejo v ozadje zgodovinskih dogodkov. Zanimivo branje za jesenski večer, ko slišiš le nežen džez in šelestenje listja v vetru.

Noč lovca samotarja

Ne verjamem v idealen trenutek za življenje, pisanje, fotografiranje, karkoli. V iskanju najboljšega trenutka si kot popotnik, ki sedi na kovčku na zaprašeni železniški postaji in pričakuje vlak, ki ga ni od nikoder. Vendar pa živiš za poljub ustvarjalnosti, saj je tisti pravi trenutek že v tebi. Leopard lovi in ustvarja atmosfero. Ne ustvarjam v času večerne zarje, ali pa takrat, ko se sončni žarki v zebrastih trakovih poigravajo s senco na tleh; ko občutenja zaklenem v svojo dušo, dihajo z menoj v kateremkoli trenutku, ko se odločim za dejanja.

Rimski navdih večnosti

Vetrc, ki potegne skozi borovce. Črno bele ploščice, po katerih stopam v tihoti jutra, na drugi strani pa se sonce dviga nad mestom. Toplina mestnega vrveža. Sončni žarki se poigravajo s senco, ki jo mečejo na tlakovce. Večna prisotnost zgodovine, ki je hkrati tako živa in vznemirljiva. Občutki, ki jih zaklenem v svojo dušo. Če želim občutiti navdih večnosti, odprem kolonjsko vodo z baziliko in rdečo pomarančo in takoj me prevzame vonj modernega, svežega, klasičnega. Berem Hadrijanove spomine francoske pisateljice Marguerite Yourcenar. Cesar Hadrijan v knjigi piše dolgo pismo svojemu nasledniku Marku Avreliju, stoičnemu filozofu. Delo je razmišljajoče in me na nenavaden način privlači. Med vsemi zgodovinskimi obdobji je prav doba Rimljanov tista, ki me vznemirja in spodbuja k radovednosti. Obisk francoskega akvedukta Pont du Gard me je za vedno zaznamoval, name je denimo tisti oblačen dan deloval kot nekakšen presek mojega umetniškega dela. Ko berem Hadrijanove memoare, se sprehajam v hladu marmornih tal, obdana sem z meditativno tišino. Priznam, knjige ni vedno preprosto brati, saj je Yourcenarjeva zelo temeljita in prefinjena v svojem pisanju, nekako tako, kot je bil Hadrijan natančen pri uresničevanju projektov. Vladal je v slogu s svojo miroljubno filozofijo, zato je lahko potoval po daljnih provincah in se kot velik ljubitelj umetnosti zapisal v večnost z Villo Hadriano. V času večerne zarje, ko na koži začutim šepet vetra, si predstavljam Hadrijana na sprehodu po dvoranah svoje vile v Tivoliju. Arkadijska pokrajina, ki obdaja vilo, se koplje v sončnem zahodu. Igra svetlobe in senc na drevesih in kamnu, odsev antičnega sija v neskončnosti tega poletja. Dotakljivo branje izpod peresa francoske pisateljice, ki v meni budi rimske občutke, tiste, ki nahranijo dušo ob določenih trenutkih. Ko Hadrijan premleva smisel bivanja, modro doda: Ko se vsi zapleteni računi izkažejo za napačne, ko nam celo filozofi nimajo ničesar več povedati, se smemo obrniti k naključnemu ščebetu ptic in daljni protiuteži zvezd.*

*Iz Hadrijanovih spominov Marguerite Yourcenar, ki so izšli pri Cankarjevi založbi l. 2005.