Dragi Bunki

Dragi Bunki, 

nekega novembrskega dne si vstopil v moje življenje in ga temeljito spremenil. Ni mi mar za tvoje poreklo, kdo so tvoji starši in kakšen pedigre imaš – važno, da si ob meni, saj je tedaj vse videti malo boljše. Če me zgolj pogledaš, že prebereš moje misli in kot bi tlesknil s prstom uganeš tudi moja čustva. Tvoja prisotnost je magnetična. Čeprav si bil sprva grozno sramežljiv, si se vmes že malo opogumil, hkrati pa še vedno ohranjaš svojo eleganco. Na zdravje, Dolce (ker je Light Blue ena od mojih najljubših dišav, tvoja čudovitost pa je primerljiva s sončnimi žarki) – želim ti sir, jogurt in piškotke in nikar se ne boj še naprej plezati v moje naročje.

Mini spis o sreči

Buongiorno…

Un caffè, per favore.

Ko si postavim vprašanje o sreči, si odgovorim, da to vsakomur pomeni nekaj drugega. Definiranje sreče je namreč podobno definiranju normalnosti. Kaj je v današnjih časih sploh normalno? Kdo odloča o normalnosti? Za nekoga je pokvarjenost normalna. Za drugega pa je normalno to, kar počne in pooseblja večina. Stvar osebne presoje je, ali si želiš biti tak kot drugi, tako kot vse preostalo v človekovem osebnem življenju. Kaj mi pomeni sreča? Da se denimo ne prepiram, ker sem prepirov že dosti poslušala; da imam priložnost za dobro voljo, tudi če trenutki niso idealni. Zame se sreča nahaja v perspektivi, ki jo človek goji v svoji notranjosti. Vedno me je na primer navduševala fantazija o življenju na jadrnici, ki pluje po morju, daleč stran od vsega sveta. Ko o tem premišljam, pri mojem sanjarjenju ne gre za neko določeno destinacijo, ampak za občutek zračnosti, da lahko diham. 

Po mojem mišljenju je sreča odločitev. V tem pa sloni tudi zanka, saj prijazni ljudje končajo zadnji. Ko razmišljaš o sreči drugih, malo pomisli tudi na svojo srečo in se mogoče povprašaj, kdo se spomni na raven zadovoljstva v tvojem življenju?

Iskanje življenja, ki udejanja neko popolnost, je stvar vsakega posameznika, vendar pa sreča in popolnost nista povezani. Kaj pa sploh je popolnost? Popolnosti ni, z izjemo Stepforda. Morda pa ne potrebuješ luksuza in finih stvari, da bi se zjutraj zbujal/a kot na puhastem oblačku, saj sreče ne moreš kupiti, pa tudi destinacija ni, na katero bi potoval. Morda si zjutraj rečeš, kako je kava, ki si jo pripravil/a, senzacionalna, in te to osrečuje. Četudi se tvoje želje razlikujejo od drugih, s tem ni nič narobe. Kajti drugačnost je dobra. So pa tudi ljudje, ki čakajo na tvoje napake oz. na neke drobtinice, ki bi ti jih potisnili pod nos, zato si še naprej utiraj korake po neuhojenih poteh.

Ko takole prebiram svoje bloke in beležnice, si nekako zamišljam, da je vse skupaj res kot čačača, ko greš za nekaj korakov naprej in potem za nekaj korakov nazaj, kot pri plesu.

Ples svetlobe in sence

Leasambar.com je sedaj nekoliko drugače porazdeljena spletna stran: na Moje pejsaže (kjer se trenutno nahajamo) in na stran s fotografijami, poimenovano Ples svetlobe in sence (povezava).

Proč s temnimi mislimi

Tesnoba je način, da spoznamo sebe; je pa tudi priložnost, da prepoznamo miselne in vedenjske vzorce, ki nam škodujejo in tako znova ugotovimo, kaj je tisto, kar nas zares osrečuje, saj se tako lažje spopademo z negativnostmi v življenju. Morda je pa nastopil čas, da si nehamo očitati stvari, ki so se pripetile v preteklosti, saj življenje poteka tukaj in sedaj. Predlagam nekaj dejavnosti za sproščanje.

Poslušanje glasbe. Že od nekdaj sem rada poslušala glasbo, prek slušalk ali pa gramofona. Kadarkoli je prilika, naj bo to zjutraj, popoldne ali zvečer, si zavrtim nekaj skladb, ki me privzdignejo. Včasih pred spanjem poslušam Mozarta ali pa meditacijo s tropskim dežjem, znova pa odkrivam tudi glasbenike, ki sem jih poslušala pred desetimi leti, kot so Frank Sinatra, Elvis Presley in Ray Conniff, pa skladbe, ki jih je Henry Mancini ustvaril za filme Rožnatega panterja. 

Meditacija. Na meditiranje ne bi takoj pomislila, saj naj bi disciplinirano in pokončno sedeli pri miru kar nekaj minut. Ampak meditacija poteka v različnih oblikah. Lahko jo združimo s fizično aktivnostjo in dihanjem, toda več o tem v naslednjih vrsticah.

Telovadba, joga in podobne aktivnosti. Dobro je, če telo deluje v smeri našega razmišljanja. Nesproščenost vodi v nenavadne senzacije v telesu (ahem…). V podzavesti se je naselilo nekaj neudobnega in tako telo prenaša vse mogoče napetosti, ustvarjene v naših mislih. Če pa pobrskamo po skrivnih kotičkih naše duše, ki so kot Marianski jarek in se soočimo z neudobnim, si osvobodimo glavo in telo. Poprej sem prakticirala dinamično jogo, sedaj pa mi je všeč umirjena oblika joge. Pa tudi hoja mi spodbuja toplino v srcu, saj sem užitek v sprehodih znova odkrila po dolgem času. Kaj se ni prijetno vrniti s sprehoda na skodelico vročega čaja in sadno pecivo?

Pisanje. Oh, saj vem, da sem o pisanju dnevnika in jutranjih straneh že kar precej napisala, a ne morem mimo pomembnosti zapisovanja občutkov, raznih dogodkov in dejavnosti, ki te razveselijo, pa tudi vznemirijo. Tako smo iskreni s seboj in si izboljšamo koncentracijo. Lahko pa si v mislih naslikamo tudi kaj sproščujočega.

Fizično delo. Kako zanimivo, da se fizično delo le redkokdaj znajde na seznamu dejavnosti, ki pomirjajo, ampak verjemi ti meni, deluje kot bi Merlin zamahnil s svojo paličko. Delo krepi telo in duha, pa še krepke mišice potrebujemo, da lahko prenašajo stres. Pri vrtnarjenju, denimo posvetimo pozornost rastlinam in si krepimo pozitivne občutke.

Dihanje. Subtilno dihanje, ko vdihneš skozi trebuh in izdihneš skozi nos ali usta deluje pomirjajoče na telo in dobro vpliva na koncentracijo. Vsem, ki jih spremlja tesnoba, bi zaželela, da najdejo v sebi košček topline, nekaj, kamor se lahko misli umaknejo, ko se prikrade noč. Naj se ramena senzualno približajo ušesom in potem jih sprostimo nazaj. Vem, da ni preprosto, ampak s prakticiranjem ljubezni do sebe in do bližnjih lahko stopimo iz teme na svetlo.

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Nežnosrčna

Pripovedovanje o tesnobi je nekaj najtežjega, kar sem kdaj napisala. To ni tako preprosto, kot bi nekoga vprašala: »Hej, kako si? Okej, papa.« Zame je tesnoba neoprijemljiv občutek, oprime se kot najbolj neudobna potapljaška obleka. Zavetja kar ne moreš najti in tisto, kar ti je še prej nudilo toplino, danes zveni kot hladen večer. Počutim se, kot bi vame pljusknilo vse tisto, pred katerim sem se tako dolgo zadrževala. Zagotovo sem že kdaj poprej občutila tesnobo, a sem še vedno imela tisti dober občutek, zaradi katerega sem neugodje pometla stran in se lažje postavila pred kakšen izziv. Letos pa sem na neki določeni točki postala tako osamljena in odtujena od vsega, še najbolj pa od svojih lastnih občutkov; nositi v sebi pozitivno miselnost se je zdelo tuje, saj sem se počutila, kot bi porazila samo sebe. Če si še tako občutljiv/a za dogajanje okoli sebe in za občutja drugih, je to samo še češnja na vrhu torte tesnobnosti. V nekem pogovoru sem slišala nekaj zanimivega: tesnoba ni nič posebnega, in dejstvo, da nisem sama v tem, mi je bilo v olajšanje. Dolgo nisem mogla priklicati k sebi nobenih veselih občutkov, kot bi neka nevidna sila izpila iz mene vso energijo. Odločila sem se, da bom šla po poteh ovir in se naučila živeti. Imela sem neke želje, ki sem jih puščala ob strani, dokler me niso premagale. S seboj se spopadam tako, da hodim na sprehode z mojim hrtkom Terryjem, še naprej prakticiram jogo, se vozim z avtom, zavračam perfekcionizem in se prepustim trenutkom, brez pritiskov in obsojanja, poslušam dobro glasbo in zaplešem. V orehovi lupinici je tista skrivnost, ki niti ni skrivnost – da je še vedno bralec tisti, ki nosi ključ do usode v svojih rokah.

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.

Skrivnosten pomen ritualov

Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.