Skrivnosten pomen ritualov

Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,

kar je dano, naj ne bo vzeto,

da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,

in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,

na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,

neviden propeler počasi oblake poganja,

nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Rekonkvista občutij

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.

Sonce in življenje

Nekaj risb iz zadnjega časa… Če se morda spomniš leoparda iz Noči lovca samotarja, sem ga slekla iz njegove klasične oprave in ga naredila bolj svežega, da v živahnosti rjove iz risbe.

Danse de la lumière

Ples svetlobe in senc. Moj poklon naravi v različnih letnih časih in barvah.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: od krimija do gotike, da o Rimu ne govorimo

Dobra skodelica čaja, kadarkoli in kjerkoli, mi vselej osveži misli in telo. S knjigo, v  katero se potopim kot v najgloblje kotičke oceana in piškoti, ki jih pomakam v čaj, deluje kot nekaj zelo domačnega. Med knjižnimi deli, ki sem jih čitala v zadnjem času, je tudi Mačka med golobičkami Agathe Christie. Njena dela so na mojem bralnem repertoarju, h katerim pa prištevam tudi druge favorite, o katerih sem že pisala, kot so Veliki Gatsby, Pazite se psa in knjige Jeroma Klapke Jeroma. Z užitkom sem prebrala in še berem dela A. Christie, denimo Umor v Mezopotamiji, Karte na mizo in Zlo pod soncem. V mnogih nastopata Poirot in Hastings, nerazdružljiv duo, ki je na lovu za preiskovanje zadevščin, mimogrede pa uletita na kakšen nepričakovan obisk in se ujameta v dogodivščino. V Mački med golobičkami se zgodba odvija na dekliški šoli Meadowbank, ki jo vodi odločna gdč. Bulstrode. Pisateljica nam vrže kikiriki že na začetku, ko smo na Srednjem vzhodu in izvemo, da se v Ramatu pripravlja revolucija. Princ Ali Yusuf zaupa svojem pilotu in tudi prijatelju Bobu poseben zaklad, ki ga skrije med prtljago svoje sestre in nečakinje, preden odpotujeta domov. Na Meadowbanku, kjer se je začelo šolsko leto, se pojavijo tako zunanji, kot tudi notranji zainteresiranci, ki jih skrivnostni bonbončki še kako zanimajo… Ampak na kakšen način se povezujeta Meadowbank in dogajanje v Ramatu, pa bralci kmalu izvemo prek raznih dogodkov, zaradi katerih se stvari še bolj zamotajo v klobčič, ki pa ga Hercule Poirot kot vselej uspešno razkrije.

Naslednja knjižica iz knjižne police, ki sem si jo prebrala, je Odgrnjena tančica. Gre pa za zbirko kratkih zgodb, ki imajo znanstveno fantastično vsebino, čeprav mi delujejo gotsko. Ob tej literarni zvrsti vedno pomislim na Edgarja Allana Poeja, v umetniški smeri pa na angleškega slikarja Atkinsona Grimshawa in njegova slikarska dela. Gotski literarni slog je tako skrivnosten, zamišljen, kar pritegne te v svoje tančice… Kot sprehod skozi drevored na deževno popoldne. V tej zbirki kratkih zgodb, ki jih omenjam, so tudi dela Virginie Woolf, Brama Stokerja (Drakula, seveda), Henryja Jamesa, in pa Charlesa Dickensa, ki še kako dobro obvlada pisanje zgodb z misterioznim navdihom (Pusta hiša, recimo). Njegova zgodba nosi naslov Signalist, pripoveduje pa o sprehajalcu, ki mu prestrašeni signalist pove o nekakšni prikazni, ki se pojavi preden vlak zapelje v tunel in ga opozarja na nekaj strašnega, kar naj bi se primerilo. Prikazen opozarja signalista s znaki, ki jih sliši in vidi le on. Da ti požene srh po hrbtenici.

Nekatere knjige takoj prebereš, druge pa postopoma, najprej te ne potegnejo takoj vase, ko se jim malo bolj posvetiš, pa padeš vanje. V Ogledalu kozmopolitanskega sveta v Portretu neke gospe sem pisala, da je izjemna knjiga kot neosvojljiva trdnjava, ki jo napadam z vsemi orodji svoje potrpežljivosti. Tako se mi je namreč zgodilo tudi z romanom o rimskem cesarju Avgustu (John Williams), nasledniku Julija Cezarja. Z veseljem prebiram dela in prispevke o rimskem cesarstvu, vendar pa ne želim zveneti kot pokvarjena gramofonska plošča, saj sem o mojem občudovanju Rimljanov že velikokrat pisala. Ko Avgust nasledi Julija Cezarja, ljudje dvomijo v njegov talent; da je še premlad, pravijo. In ga podcenjujejo, toda Avgust pokaže, da ni po župi priplaval. Ko se zgodba razvija, spoznamo njegove bitke, tako osebne kot tudi vojaške in politične. Prek dopisovanj in pisem, spisanih s peresom prebivalcev Rima, za katerega so menili, da je cel svet, pa tudi osebnih znancev samega cesarja in njegovih družinskih članov spoznamo življenje tedanjega časa; če si bil drzen, si lahko dosegel marsikaj. Knjiga, ki je spisana drugače kot Hadrijanovi spomini Marguerite Yourcenarjeve, a enako privlačna z navdihom večnosti.

Življenje v hieroglifih

Kultura govori univerzalen jezik in je eden od najpomembnejših dosežkov človeštva. Ne zajema samo muzejev, gledališča, umetnosti in filma, ampak tudi druge vidike našega življenja. Morda imamo kulturo radi in uživamo v njenih prenekaterih oblikah, mogoče pa nas niti malo ne zanima, kar je čisto okej, vendar pa menim, da je izkazovanje žaljivih razmišljanj, ki so uperjena proti nam, ki nas kultura razveseljuje, neumestno. Kulturo sestavlja mnogo področij, ki so zelo raznolika, od umetniškega izražanja, prek uprizarjanja gledaliških iger in knjig, pa seveda še drugih vej, ki se dotaknejo srca. Mislim tudi, da zato bolje razvijamo kritično mišljenje, smo dovzetnejši za osebno doživljanje sveta in občutenja drugih ljudi, pa tudi pomirjamo žalost in osamljenost, krepimo samozavest, ipd. Pomislimo na poslikave v jamah iz prazgodovinskih časov, na sporočilnost umetnosti tedanjih ljudstev; motivi so predstavljali njihova življenja, po drugi strani pa tudi abstrakne zamisli. Že tedaj so uporabljali pri poslikavah zemeljske pigmente, kot je denimo siena, iz katere pa izhaja tudi moj najljubši pigment žgana siena. Kaj pa antični Grki in njihova ljubezen do dramatike, ki je spodbujala vprašanja o družbi? Četudi se naša razmišljanja in stališča razlikujejo, ostanimo pri izražanju svojih mnenj civilizirani.

Med planšarji

Vabljeni k branju mojega prispevka v reviji za ljubitelje gora Planinski vestnik, ki praznuje planšarsko kulturo. Prispevek si lahko prebereš v pdf obliki na sledeči povezavi:

Veselo branje in prijeten večer še naprej!

Miselni nomad

Kintsugi je prelepa japonska umetniška oblika, pri kateri mojster povrne življenje lončarskemu izdelku tako, da črepinje združi skupaj z zlatom oz. drugo žlahtno kovino. Tako navdihujoče. Ob tem se povprašam, kako lahko ta koncept postane del življenjske filozofije, na kakšen način lahko to ponesem v svoj vsakdan? S skrbnostjo, umirjenostjo in pozornostjo ter osredotočenostjo, kot roke, ki previdno primejo v roke delčke in jih združijo v čudovit izdelek. Na eni strani je ranljivost, vendar ne mehkost, na drugi strani pa moč – to so nasprotujoče si sile, s katerimi lahko občutja in razmišljanja zlijem v eno. V trenutkih samotnosti se umaknem na tiho pristavico, ki jo nosim v sebi, kot je v Meditacijah napisal Mark Avrelij. Kajti tudi človek, ki je bolj samotarske narave, čeprav imam seveda rada družbo, lahko začuti samoto. Mimogrede, si prebral/a knjigo Stepni volk avtorja Hermanna Hesseja? Vzamem beležnico in si zapišem, kar mi hodi po mislih, saj besede na papirju zvenijo čisto drugače kot v glavi. Moj ritual, ki sem ga že tolikokrat omenila in res deluje kot balzam za dušo in telo, je sedenje na stopnicah in pisanje beležk ob skodelici čaja. Zapišem si stvari, ki me težijo, kot protiutež pa napišem in pomislim na tisto, zaradi česar mi je toplo pri srcu. Zaprem oči, se naslonim nazaj, sem občutljiva na subtilnosti v naravi – na šelestenja listja, petje ptic, na način, kako oblaki prepredejo nebo ali pa na tisto, kar vznemiri čute. Tako si povrnem jasnost v svoje misli, telo in dušo, pa tudi lažje krmarim s tistim, kar veter vrže v mojo smer.

Predlagam prispevka s podobno vsebino: Pokrajina deževnih dni in Umetnost stoičnega življenja.

Naprej s kruhom

Na tem svetu je dobro, če si zna človek tudi sam kaj pripravit. Če bi obtičali na samotnem otoku, in bi predtem lahko izbrali nekaj živil, katera bi uvrstili na svoj seznam? Paradižnike, slanino, jajca, moko, mleko… To bi lahko dopolnjevali še dolgo v večer, ker bi vsakdo dodal na seznam še kaj svojega. Na mojem seznamu bi ostalo tisto, kar sem že zgoraj naštela, saj z nekaterimi domislicami in voljo lahko ustvariš marsikaj. Razmišljam o jedilnikih mojih starih staršev, ki so bili res nekaj, no, vsaj zame. Njuno kuhanje bi označila za srčno. Ena od mojih najljubših jedi, ki jih je pripravljal star ata, so ajdovi žganci. Pri kuhanju žgancev je uporabljal lonec posebej v ta namen, sama pa rada pripravim žgance po koroško. In jih zalijem z mlekom. Še ena od njunih kuharskih avantur je bila tudi peka potice pred prazniki. Pri enem od svojih obiskov zgodaj zjutraj sem ju našla v kuhinji, ko sta slonela nad visoko posodo, ki sta jo postavila na stolček in s kuhalnico mlatila testo za potico. Čudovit spomin na domačo hrano za šampione. Med prebiranjem njune kuharske knjige, v kateri sem našla prenekateri izvedljiv recept, sem razmišljala o nekaterih jedeh, ki se naslanjajo na čisto vsakdanje sestavine. Nekateri uživajo v sestavljanju menijev z večimi hodi, drugi morda ne zdržijo pritiska v kuhinji. Kuhanje in peka sta po mojem mišljenju meditativni dejavnosti. Meditacija ne poteka samo tako, da si zleknjen v položaju prestice, gre bolj za koncept meditacije, ki se prenese v vsakdanje življenje, tako da se osredotočiš na sotiranje kakšne jedi, na mešanje testa, oblikovanje piškotov oz. karkoli že počneš v kuhinji in pri tem ne poslušaš plavajočih oblačkov misli. V kuharskih knjigah in na spletu je veliko receptov za jedi, ki jih omenjam, vendar pa ima vsakdo med nami kakšno svojo različico, zaradi katere je denimo tisti zajtrk tako okusen. S preprostimi sestavinami je tako kot pri risanju, če si izbereš manjše število akordov na črno-beli lestvici, in potem delaš s tem, kar imaš, je rezultat lahko prav super. Kaj takšnega, Sherlock. Pain perdu, na primer. Lahko bi dejala, da gre samo za pohano šnito, ampak je več kot zgolj to. Je ravno prav namočen kruh, ki ni preveč luknjičast, da lahko zadrži mešanico jajc in mleka. Rezine kruha se narahlo in počasi pečejo na oljčnem olju/maslu do nežno rjave barve. Ko te čakajo na krožniku, jih posipaš s sladkorjem v prahu, čisto malo, ali pa preliješ z medom, mogoče jih pa použiješ kar takšne, kot so. Pripravila pa sem si tudi verzijo omenjene jedi, pri kateri v kombinacijo mleka in jajc vmešaš poljubne začimbe in zelišča. Pri meni so to sol, rdeča v paprika v prahu in drobnjak. Moj vsakdanji zajtrk sestavljata skodela kaše in kava ali čaj, semintja pa si rada pripravim kaj bolj konkretnega. Še ena od jedi s tremi sestavinami, ki jih dopolnjujejo začimbe, je Dutch baby. Gre za puhasto palačinko, prikazano tudi zgoraj na fotografiji, ki se v pečici takole napihne. Serviranje predlagajo z rezinami limone, vendar pa me zanima tudi variacija s sadnim kompotom. Zadnje čase na priljubljenosti pridobiva tudi kislo testo, ki pa po mojih raziskovanjih še zdaleč ni uporabno samo pri peki kruha. Priprava kruha združuje razne spretnosti, tehniko, veselje, malo znanosti in umetnosti. Ko pripravljaš kruh, ti zmeraj ostane nekaj starterja za nadaljnje hranjenje, iz njega pa lahko narediš še kaj drugega. Naan, ki ga poleg rustikalnega kruha najraje jem, zgnetem z ostankom starterja, kar kruh naredi tako rahel. Ali pa angleško pecivo, crumpets, ki pri peki postane mehurčkasto in ga prav tako spečeš samo iz starterja z majčkenim dodatkom soli.

Panoramski posnetek Škofjeloškega hribovja

Pri volji za Chopina

Kaj je moderno in kaj passé? O tem naj presodi vsak zase, ampak zame bo klasična glasba vedno ostala tam, kjer je, ne glede na to, v katerem obdobju so ustvarjalci skovali ta izraz. Prav tako sem o svojih klasičnih favoritih pisala že v Nokturnu za nedeljski večer, nekaj vrstic pa sem namenila tudi operi v Knjižnem posladku: An Opera Miscellany. Za vse ljubitelje klasične glasbe in opere ali pa za tiste, ki se v tej smeri še ogrevajo, danes predlagam nekaj priljubljenih del. 

Herbert von Karajan v kombinaciji z Berlinskimi filharmoniki – odločno, enakomerno, kot vožnja po cesti brez vijuganja. Za probo – klasika, s katero ne moreš zgrešiti, je posnetek Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna. 

Daniel Hope z nežno violino uteleša čustvenost tega glasbenega instrumenta v Štirih letnih časih Antonija Vivaldija, moj najljubši stavek je Presto iz Poletja (L’estate), ali pa v priredbi skladbe skladatelja Miklosa Rozse iz filma o El Cidu, kastiljskem vitezu. Dodatek harfe na vrhuncu deluje blažilno.

Skladbe in kompozicije, ob katerih ti ni treba preveč razmišljati, pomirjajo in se zlahka prepustiš poslušanju. Naj kar začnem s Felixom Mendelssohnom in Uverturo iz Sna kresne noči, ki deluje tako čarobno kot je tudi sama igra Williama Shakespearja; že ob samem poslušanju te ponese v čase antične Grčije, začutiš lahko pridih večera, in iskrice, ki poplesujejo po arkadijski pokrajini. Beau Soir, L. 6, ali Prelep večer je skladba Claudea Debussyja, ki jo na mojem posnetku izvajata čelist Mischa Maisky in pianistka Daria Hovora; čelo zveni otožno, vendar pa skladbo obdaja čutna atmosfera. 3 Gymnopédies neoklasicista Erika Satieja so preproste melodije, ki ustvarjajo brezčasen air, moja najljubša je No. 1, naslika pa mi dežne kapljice, dišeče drevje, listje kostanja v travi. Frédéric Chopin je bil eden od prvih skladateljev, ki sem jih odkrila, ko sem začela poslušati klasično glasbo, še posebej me je prevzel njegov Klavirski koncert št. 1, Poloneza št. 6, Op. 53 in Etuda št. 3 (iz Op. 10) pa še bolj podkrepita skladateljev čuten slog.

Razmetana miza

Škatlica z risarskimi pripomočki: različni grafitni svinčniki, pa antično pero, tuš, radirka, kakšna sponka… S preprosto linijo na papirju lahko poveš tako veliko, kajti moč potega s svinčnikom pripoveduje o dinamiki črte, denimo, da šepeta ali pa je glas njene govorice bolj izrazit.

Ura svinca

Kompresivno delujoče vreme. V uri svinca, ko čutiš, da te vleče navzdol namesto gor, besede ne pridejo tako zlahka. Optimizem šteje… Pa tudi kos jabolčnega štrudlja, ki ga poplakneš s skodelico kave, ne škodi. Sicer pravijo, da hrana ni nujno tolažba, ampak menim, da ti malce tistega, kar imaš rad/a, dobro dene. Drugače te hitro posrka v črno luknjo, če sem nekoliko astralno naravnana. Lažje je, ko napišem nekaj vrstic. Odprem okno in vdihnem zrak, dvignem težo s prsi. Ko je večerno nebo jasno, se ozrem v zvezde; ne kot pesnik, ki išče navdih, ampak kot nekdo, ki je kdaj zamišljen; že Yourcenarjeva je v Hadrijanovih spominih razmišljala o zvezdah in vprašanjih, ki jih naslavljamo na zvezde, kot da bi nam migotajoče lučke lahko odgovorile… Vseeno, trepetlikajo in pomirjajo, in prav nič me ne preseneča, da so s svojo mističnostjo tako navdihovale Egipčane.

Ritmična glasba s posebno noto: Hesperion XXI. Ko poslušam glasbo in pišem zapiske, razmišljam o Mojih pejsažih. Kot sem že napisala, so moj strasten projekt, gnetilnica idej. Dobim neko zamisel in cilj ni v lovljenju estetike. Gre za osebno raven, za dotik, za beležke, ne pa za nek pritisk. Z mojim žlobudranjem sem hotela le povedati, da me pisanje osrečuje.

Ni povezano s tem, kar pišem, ampak med brkljanjem v knjižnici sem naletela na Citadelo francoskega avtorja de Saint-Exupéryja in v knjigi prelepo vrstico – Čas ni več peščena ura, ki porablja svoj pesek, ampak žanjec, ki veže svoje snope. Se strinjaš, ali pač ne? Stavek iz knjige mi je dokaj blizu, saj me spomni na mojo pesem o peščeni uri, s tem pa tudi na moje dojemanje časa – o tem pa sem že pisala v mojih zapiskih o stoikih.