Premišljevanje

Pehar suhih hrušk pisatelja Ivana Cankarja je eno od najbolj pristnih del, ki sem jih kdajkoli prebrala. Poleg omenjene črtice mi je všeč še en Cankarjev spis – Skodelica kave. Obe deli sta bili objavljeni v Cankarjevi zbirki Moje življenje

Že kot otrok sem rada tičala v knjigah, in k sreči izhajam iz bralske družine, zato mi čtiva za branje ni zmanjkalo. Zame so knjige vedno predstavljale del nekega duhovnega bogastva, ki nima nobene zveze s posameznikovo izbiro religije, ipd. Moja najljubša književna dela so vedno življenjska in se večinoma ukvarjajo z družbeno problematiko. Gre za to, da se odmisli vidik pomembnosti zunanjega videza, ter se posveti tematiki različnih problemov, ki pestijo družbo današnjega časa in odpira vprašanja ter ponuja izmenjavo mišljenj. Seveda pa so tudi pisatelji, ki so bivali v prejšnjih stoletjih v svojih literarnih delih razmišljali o družbi. 

Ko je jesen v prihajanju, je ena od mojih prvih knjižnih asociacij Pehar suhih hrušk. Gre za sadje, ki se v krhljih romantično suši na vrhu peči. Kdo bi razmišljal v tej smeri, da je bil včasih pehar suhega sadja takšna velika stvar za majhne in velike? Moja stara starša sta mi v času praznikov na primer podarila pehar s suhim sadjem, oreščki in nogavicami ter najbrž kakšno čokoladko, se niti ne spomnim več dobro, a si ne znam predstavljati, da bi bili otroci ali odrasli v današnji dobi s tem zadovoljni. Mama iz črtice je imela pehar s suhimi hruškami zaklenjen v omari. Janez in sestra Lina sta bila sama v izbi în Lina je prepričala brata, da se stisne za omaro ter iz peharja vzame pest suhih hrušk. Sicer je imel slabo vest, da se je pustil prepričati, ampak bil je le naiven otrok, ki mu je manjkalo sladkega v življenju. Vsak dan, ko sta bila starša odsotna, sta se brat in sestra sladkala s suhimi hruškami. Tudi občutka slabe vesti nista več imela, zdelo se jima je celo zabavno. Nekega dne pa je mama vendarle pogledala v omaro in pogled na prazen pehar jo je presenetil. Ko je svoje otroke soočila z dogodkom, je Lina izdala svojega brata. Vendar pa mama otroka ni kaznovala s tepežem in zmerjanjem. Ko je sedla na klop, je skrila obraz v dlani in zajokala. Črtica Pehar suhih hrušk je tudi otožne narave, saj nam po mojem mnenju sporoča, da nekaterih stvari v našem vsakdanu, četudi so tako preproste, najbrž ne bi smeli jemati za samoumevne.

Najljubše operne skladbe in klasična glasba z antičnim pridihom

Na Mojih pejsažih večkrat pišem o temah, ki so mi blizu. Tudi o glasbi sem že nekajkrat pisala, pri tem pa je bil poudarek na klasični glasbi, ki me spremlja že od malega. Pozdravljam glasbo, ki razveseljuje, izboljša razpoloženje in spodbuja k razmišljanju. Po mojem mišljenju klasična glasba in opera kot del te tradicije igrata pomembno vlogo v naštetem. Samo zato, ker je klasična glasbaresna, še ne pomeni, da je dolgočasna. Ampak saj sem tudi jaz dosti resna. Če si vzameš čas za dolce far niente in se prepustiš, te melodije privzdignejo. No, vsaj z menoj je tako. Glasba je ena od tistih stvari, ki premagujejo razlike med narodi, kulturami in starostjo, ipd. ter vsaj za nekaj trenutkov olajšajo, kar se nam in v svetu dogaja.

Ne poznam nikogar, ki ne bi poznal arije Nessun dorma iz Turandota skladatelja Giacoma Puccinija. In ali je vprašanje, kateri operni pevec jo bolje izvaja sploh fer? Menim, da ne. Dobra glasba zahteva čas in potrpežljivost. Kot sem pisala v spisu o knjigi ‘An Opera Miscellany’ je opera preplet glasbe, igranja in vznemirljivega dogajanja. Operni motivi so pogosto zgodovinski, lahko so romantične narave, obenem pa vzpodbujajo čustveno občutenje. Gre za veliko pričakovanje, ki mu sledi sprostitev. Stari oče je na primer rad prisluhnil Viljini pesmi iz operete Vesela vdova Franz Lehárja, saj je ta pesem nanj naredila velik vtis. Kar je povsem razumljivo. Privlačijo me tudi bolj umirjene skladbe, kot je Zdes’ khorosho enega od mojih najbolj poslušanih skladateljev, Sergeja Rachmaninova. Njegovo glasbo sem najprej spoznala prek klavirskih koncertov, ki so kot balzam za mojo dušo. V mislih si lahko naslikam sončni zahod, o katerem pesem tudi pripoveduje. Ko poslušam Mario Callas, ki prepeva Vissi d’arte iz Puccinijeve opere Tosca, se čas ustavi. Operna glasba ima to čudovito moč, da pretvori in prežene občutke iz teme na svetlobo. Un bel di vedremo iz Puccinijeve opere Madama Butterfly je čudovita arija, ki poboža ušesa z nežnostjo. Ali pa žalostna O mio babbino caro iz še ene Puccinijeve opere, Gianni Schicchi, ki priča o njegovem glasbenem geniju. Melodija nam predlaga neprimerljivo lepoto Ponte Vecchia. Nekateri skladatelji so preprosto imeli v sebi nekaj takšnega, kar jih je gnalo naprej k ustvarjanju brezčasnih del. Ko si zaželim poslušati klasično glasbo ali opero, posežem po že poznanih delih, rada pa odkrivam tudi nova dela. Kot sem že povedala, ne vidim smisla v opredeljevanju k zgolj eni glasbeni zvrsti in tudi znotraj klasične glasbe je tako – poslušam Čajkovskega, zavrtim pa si tudi neoklasicista Erika Satieja. Če se v mislih sprehodim nazaj k svojim rimskim počitnicam (ki so bile malo drugačne kot v dejanskem filmu z Audrey Hepburn in Gregoryjem Peckom), pomislim na simfonične pesnitve Ottorina Respighija, ki se vežejo na Rim. Takoj me ponese k borovcem, citrusom in tisti posebni atmosferi, o kateri sem že pripovedovala v Rimskem navdihu večnosti. Glasba, ki me nekako popelje v antične čase, name deluje meditativno in v svoji nežnosti pove veliko. Na primer Respighijevi simfonični pesnitvi Rimski vodnjaki in Rimske pinije, ob katerih razmišljam o Rimu v sončnem zahodu in dopoldanskih sprehodih, najbolj čarobnih časih dneva. Skladatelji z melodijami povedo, kar pisatelji z besedami in občutke prenesejo preko not. Za posladek pa Respighi v eni od svojih pesnitev doda simpatično ptičje žvrgolenje, da se poslušalec še bolj vživi v skladbo. Antično vzdušje, kot sem ga poimenovala zaradi svojih občutenj, pa z navdihom impresionizma ustvarjajo tudi nekatera dela Mauricea Ravela in Claudea Debussyja. Debussy je svojo glasbo prepletal z vtisi iz narave. Na primer rada prisluhnem njegovi simfonični pesnitvi Morje in orkestralni izvedbi nokturna Sirene, saj sta obe deli zaviti v mehkobo plesa med valovi in morjem, ki ga spremlja pesem siren. Ne gre samo za poslušanje, gre tudi za doživljanje. Tudi balet Dafnis in Hloa Mauricea Ravela za impresarija Djagileva me popelje v daljne antične čase arkadijskih pokrajin, ki sem jih že omenjala. Mogoče je nagnjenje do romantike tisto, zaradi katerega se tako vživim v skladbe, a si brez glasbe in bogastva občutkov, ki ga prinese, res ne predstavljam vsakdana.

Izven ustaljenih poti

Uživam v dobri knjigi, a se ne bi nujno prištevala med knjižne molje. Branje me je kot prostočasna aktivnost vedno privlačilo, toda ne razmišljam o tem, da bi se lotila petdesetih ali stotih knjig na leto, kot sem to počela v dobrih starih časih. Če obveznosti dopuščajo, z intenzivnim branjem ni nič narobe, vendar v tem pogledu knjigo vidim kot dobro slikarsko platno, za katero si vzamem čas in mu namenim pozornost, če si nameravam z delom nahraniti dušo. Horac je dejal Užij dan, Gustave Flaubert pa Pravijo, da je življenje tisto pravo, vendar mi je ljubše branje. Ali prvo dopolnjuje drugo?

Če knjigo preberem dvakrat, sem naletela na zaklad. Zakaj? Ker je v delu izstopal karakter ali več karakterjev, ki so me navdahnili, ker so šli po neustaljenih poteh, se držali jugaad mentalitete, so bili dobro samodisciplinirani in se bili pripravljeni odpovedati marsičemu za dosego cilja/ciljev. Ker je zgodba povedana na drugačen način. Na primer knjiga Veliki Gatsby, že predmet mojega pisanja. 

V knjigi Ernesta Hemingwayja Pariz – Premični praznik izstopa dualizem. 20. leta 20. stoletja in Pariz je živahno mesto, kjer se zbirajo največji pisatelji in slikarji tedanjega časa. Življenje pa ni bilo vseskozi tako vznemirljivo, saj je blišč pijače in zabav deloma zasenčil trud za uspeh in obstoj. Papa Hemingway je bil ambiciozen avtor in iskanje tistih konkretnih besed je bilo zanj res prava stvar. Po mojem mišljenju dober avtor lahko dela tudi v razmerah, ki niso idealne in Hemingwayju na začetku ni bilo lahko. V knjižici opisuje svoj pariški vsakdan kot pisatelj, ki je delal dinamično in za pisanje izkoristil vsak trenutek, na primer v eni od njegovih najljubših kavarn La Closerie des Lilas, kjer se je pogrel in ob srkanju kave izlival svoj pot na papir. V svojem pariškem obdobju opisuje poznanstva z znanimi osebnostmi, med drugim tudi z Gertrude Stein in enim od mojih najljubših avtorjev, F. Scott Fitzgeraldom. Med drugim piše o tem, kako sta se s Fitzgeraldom spoznala, svoje mišljenje o pisatelju, njun krajši izlet in dežno polomijo z avtomobilsko streho in tudi kasnejša srečanja. Nekako tako, hkrati pa skozi celotno knjigo ohranja tekoč slog pisanja.

Francoska pisateljica Marguerite Yourcenar je besedna estetinja. Hadrijanovi spomini so pisanje o svobodi, sreči in humanizmu. Knjiga me je omrežila dolgo nazaj, saj sem o delu pisala že v Rimskem navdihu večnosti, čeprav je sprva kazalo, da to ne bo ljubezen na prvi pogled. Skozi prvih nekaj strani sem se stežka prebila, nato pa me je vsebina vedno bolj zanimala. Antična doba me namreč že od nekdaj navdušuje. Rimski cesar Hadrijan v razmišljajočem slogu piše pismo nasledniku in stoičnemu filozofu Marku Avreliju in pripoveduje o svojem življenju. Hadrijan je postavljal edinstvene spomenike vzdolž svojih poti, Mark Avrelij pa je svoja načela udejanjal v cesarskem in vsakdanjem življenju. Ko prebiram Hadrijanove spomine, vem, da imam pred seboj nekaj posebnega. Pisateljica izbire besed ni prepustila naključju. Ob branju knjige sem opomnjena, da je človek tisti in ponavljam se, ki nosi ključ do usode v svojih rokah. V dnevu imaš določeno število ur na razpolago in kaj narediš z njimi, je odvisno od tebe. Ko držim v rokah knjigo, za katero je pisateljica porabila leta, da jo je napisala, se mi to zdi še bolj občudovanja vredno.

Prebiram poezijo različnih zvrsti in pesniških oblik – lahko je romantična, klasična, haiku, sonet, mogoče se rima, mogoče se ne, odvisno od tematike, ki preveva pesmi. Poezija je igriva, ko pesnik premetava besede sem in tja, da poganja ustvarjalne tokove in se zaveda, da si omejitve postavlja sam. Na pesniško zbirko V srcu moje ljubezni francoskega pesnika Paula Éluarda sem naletela med brskanjem po policah knjižnega kluba. Ko pesnik kuje verze, lahko prek svoje pesmi prenaša sporočila in močna čustva. V spontanosti je čar poezije. Éluard je živel in pesnil v turbulentnih časih obeh svetovnih vojn, v časih, ki so jih prevevala The Roaring Twenties, negotovost in nenehne spremembe. Politične, družbene in ljubezenske tematike je prenesel v svoje pesmi. To je zbirka za terene, ki se zdijo tako odmaknjeni in vem, da jih bo treba prehoditi.

Glasba za konec tedna

Kaj bi na tem svetu počeli brez glasbe? Ne, čisto zares sprašujem. Kajti že od majhnega uživam v poslušanju glasbe, ki me prevzame, potegne vase in tudi privzdigne. K melodijam se obrnem kadarkoli in kjerkoli, saj so kot zatočišče oz. mali svet, kjer ustvarim vzdušje in se poberem, ko padem na dno. Z veseljem pa odkrivam tudi novo glasbo. Na Mojih pejsažih sem že nekajkrat pisala o svojih priljubljenih skladbah in popevkah, pa tudi o novih odkritjih. Pri poslušanju oz. uživanju v glasbi ne verjamem v omejitve. Zakaj bi se nekdo oziral na to, kaj drugi pravijo o tvojem glasbenem slogu? Kot tudi na drugih življenjskih področjih moraš pobrskati za tistim, kar je tebi všeč in v tem uživati.

Pravim ji ‘glasba za konec tedna’, a je easy listening seveda primeren za katerikoli trenutek. Govorim o moji najljubši glasbeni zvrsti, ki je bila najbolj priljubljena v začetkih druge polovice 20. stoletja. Ampak ne, to ni glasba iz preteklosti. Po mojem mnenju je še kako primerna za današnje čase, saj s svojo lahkotnostjo in nežnimi toni zlahka zdrsne v ozadje, kjer predvaja čarobne melodije za naša ušesa. Spomnim se gramofonskih plošč (ko bi bilo tako preprosto najti nadomestne dele za gramofon v teh dneh), ki so predvajale čudovito glasbo, v katero sem se vedno znala vživeti. Glasba je zame tista, ki da pravi feeling in ustvari neko posebno vzdušje, kar mi je zelo pomembno. Sedaj tudi sama rada prisluhnem popevkam prek predvajalnika glasbe ali pa poslušam radio (Aktual), a je še vedno tista prava stvar, ko se usedem in se prepustim užitku skladb in kavne omame, zato ker. Nekatere skladbe niso nujno iz zvrsti easy listeninga, so tudi iz zvrsti džeza in popularne glasbe in se med seboj prepletajo, a jih z veseljem uvrstim na svoj seznam predvajanja. Primer tega so glasbeni ustvarjalci Sting, Melody Gardot, Chris Botti, Alison Balsom, ipd. Ker je seznam skladb neskončen, izpostavljam le nekaj melodij, ki pobožajo moja ušesa in mi ustrezajo ob vsakršnem trenutku.

Wait Until Dark je skladba briljantnega Henryja Mancinija iz filma Wait Until Dark z Audrey Hepburn, ki mi je še posebej pri srcu. Seveda si rada zavrtim tudi glasbene posnetke iz Rožnatega panterja – tako iz izvirnega filma, kot tudi iz drugih različic s Petrom Sellersom. Mr. Lucky Goes Latin s sanjskimi ritmi melodij, kot so Lujon, Siesta, Cow Bells and Coffee Beans in Blue Mantilla ustvari sproščenost.

Eksotični glasbeni album Jewels of the Sea skladatelja Lesa Baxterja je res nekaj. Gre za oceansko navdahnjeno glasbo, melodije pa so kot valovi, ki se poigravajo s sončnimi žarki. Singing Sea Shells, Stars in the Sand in The Ancient Galleon so skladbe s spremljajočimi zvoki morja, tako da se lahko skorajda dobesedno dotikam scenerije, ki jo ustvarja glasbeni ustvarjalec.

Ko govorimo o easy listening glasbi, ne morem mimo Mantovanija in njegovih lahkotnih orkestracij. Some Enchanted Evening, Melba Waltz in Blue Tango je le nekaj skladb, ki se jih je Mantovani s svojim orkestrom dotaknil na svojstven način. In o, kako obožujem glasbo za tango. Tango Festival Roberta Stolza je bila z razlogom ena od najbolj predvajanih plošč na našem gramofonu, saj gre za brezčasno glasbo, ki privzdigne dušo in telo.

La Paloma je skladba, ki me poleg valčka Na lepi modri Donavi najbolj začara. Lahko bi jo poslušala noč in dan, pa se je ne bi naveličala. Deluje kot instantna uspavanka in tega ne mislim v negativnem smislu. Najraje si jo zavrtim v izvedbi ansambla 101 Strings, ki so s svojim bogatim repertoarjem priljubljenih skladb iz vseh dežel in gledaliških odrov ter filma ponesli čudovito glasbo okoli sveta.

Pesem Strangers in the Night Franka Sinatre je že pravi standard, za katerega je glasbo napisal eden od mojih najljubših skladateljev easy listening glasbe, Bert Kaempfert. Moj mini izbor Sinatrinih pesmi in priredb, ki bi jih lahko poslušala kar naprej: Night and Day v orkestralni izvedbi, Call me, Summer Wind, Somethin’ Stupid, That’s Life, The Very Thought of YouCroonerji, kot so Sinatra, Dean Martin in Nat King Cole (Unforgettable) mi vedno polepšajo dan. Nežne melodije, ob katerih tistih nekaj minut s skodelico kave sanjarim. 

Včasih sem ure in ure iskala easy listening skladbe in jih tudi poslušala pozno v večer. To je plesna in poslušalna glasba, ki nikoli ne bo šla iz mode. Tako sem nekega dne naletela tudi na Berta Kaempferta in od takrat so njegove glasbene priredbe, kot so Moon Over Baja, Footprints in the Sand in Say Si Si del mojega poslušalskega izbora.

V mojem slogu

Moj dnevnik dišav

Toplo pomladno jutro je prežeto s svežino mila. Pogrešam ozračje malega francoskega mesteca G., ki ga z besedami ne znam opredeliti. Začutim toplino na koži in zrak, dišeč po soncu me spodbudi, da te občutke obudim v sebi. Eden od mojih prvih spominov na dišave se skriva v parfumskem milu, saj milo in vrtnice dišijo tako subtilno, kot bi svoj vonj razkrili samo zame. V steklenički parfuma je tisto najbolj očitno, kar pričakujemo. Vendar pa je bistvo očem skrito. Nisem zbirateljica, saj menim, da je dišava nekaj osebnega in si želim, da poda tudi neko sporočilo o uporabniku ali uporabnici. V Rimskem navdihu večnosti sem svoje potovanje opisala tudi z dišavnimi notami. Elementi, kot so citrusi, bazilika, koriander in breskev moje čute ponesejo v antične čase, obenem pa so to sveže formulacije, ki me privzdignejo in niti približno ne delujejo zatohlo. Nazadnje sem na primer odkrila dišavo z eteričnim oljem bergamotke in muškatnim oreščkom, ki so jo navdahnile nimfe hesperide. Svet dišav je vse okoli nas, le po Horacijevo se moram ustaviti in užiti trenutek. Parfumska mila zame delujejo osvežilno, kot perilo, ki se suši na zraku. Seveda pa so mila očarljiva na svoj način, zavita so namreč v dekorativen papir, ki doda pridih romantike starega sveta. Ko vrtnarim, pa si rada približam vrtnice in obudim njihov nežen vonj, saj se nekatere sorte uporabljajo tudi v parfumski industriji. Dišave uporabljamo za različne priložnosti in na razne načine, med drugim tudi zato, da si izboljšamo razpoloženje. Napoleona Bonaparta poznamo kot vojnega taktika, ki je dišavi pripisoval enak poživljajoč učinek kot ga ima kava. Na robček je kapnil nekaj kapljic kolonjske vode in se z njim odišavil po ustnicah, čelu in sencah. Kako preprost in nevsiljiv način za odišavljenje! Moj najljubši način uporabe pa je odišavljenje šala. Tako je košček parfumskega sveta za vse težke in lahke trenutke tesno ob meni.

Izbor mojih prispevkov

Čebela na marjetki, poletje

Rimski navdih večnosti – Kot namigne že sam naslov, te nekatera potovanja povsem prevzamejo – lahko so nekaj izjemnega za dušo, kar nas deloma tudi izoblikuje. Antični svet je ustvaril, iznašel in napisal marsikaj presenetljivega (centralno ogrevanje?!), kar si morda ne bi mislili, da je sploh mogoče, saj so bila čudesa 21. stoletja še daleč. Ob antičnih stavbah se vse zdi tako živo – kot bi vetrc zapihljal v borovcih in blag vonj po citrusih oživi. Antika je vselej navdihovala umetnike, pisatelje in uživalce, med drugim tudi ustvarjalce dišav in pisateljico Marguerite Yourcenar, ki je napisala eno od mojih najljubših del, Hadrijanove spomine.

Umetnost stoičnega življenja – Nekaterih največjih lekcij so me naučile osebe, s katerimi si nisem tako blizu. Vsakdanje življenje je vedno največji učitelj in vir navdiha. Nekoč sem zapisala nek citat Gustava Flauberta iz knjige Juliana Barnesa – Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. V Umetnosti stoičnega življenja sicer ne govorim o leposlovju, vendar so me življenski zapiski stoičnih filozofov navdahnili v prenekaterem trenutku. Morda se ne strinjam z vsem, kar stoiki učijo, je pa med njihovimi zapiski kar nekaj dragocenih in praktičnih naukov, s katerimi se lahko poistovetim.

Peščena ura – Moj dotik. Že od nekdaj pišem in pesnim. Ko želim svoje občutke ubesediti, izlijem svoje srce na papir. Čeprav ne izbiram med najljubšimi, si najraje preberem spontano napisano pesem, ki se posveča vsebini. Zame je najlepša tista pesem, ki prihaja iz srca – ko enkrat zapišeš besede, jih nikar ne premlevaj. V Peščeni uri razmišljam o času – ko se nekako ne znam organizirati in mi trenutki polzijo med prsti, dan pa kar hiti naprej.

Poetični Je Ne Sais Quoi – Obožujem romantično poezijo in v Poetičnem Je Ne Sais Quoi-ju opevam Ovidijeve Ljubezni in sonete Williama Shakespearja. Romantično pesništvo ni pocukrano, je prelepo kot ptica, ki lahkotno leti pod oblaki ali kot reka, ki nežno valovi. Ovidij in Shakespeare sta pisala za dušo in srce, in kot sem zapisala, je njuna poezija subtilna in deluje osvežujoče kot pihljanje sapice.

Večerna pesem – Včasih mi je v jesenskem večeru tesno pri srcu, vendar v tej pesmi ne želim obupati, temveč še naprej verjamem in upam v romantiko zvezdnega neba ter svojih sanj. Ko pomislim na breze, ki jih noro pogrešam ali pa na klasje, ki valovi, se raznežim. Naj pozitivni občutki, če je še tako težko, prevladajo nad negativnostjo.

Mini spis o sreči – Kaj je sploh sreča? Zame sreča ni kupljiva, toda gre za pojem, ki si ga vsak posameznik ali posameznica predstavlja po svoje. V spisu razmišljam o pojmovanju sreče, popolnosti in drugačnosti. Mene je denimo vedno osrečevala misel na romantiko ali na morje – kako plujem z jadrnico in v srcu ne nosim teže.

Zjutraj…

Jutranja rutina je lahko špartanska. Mogoče vključuje le nekaj elementov ali pa kar cel nabor aktivnosti, odvisno od življenjskega sloga in časovnega razporeda dnevnih dejavnosti. V čem je torej smisel jutranje rutine? Za začetek je nekaj na tej rani uri – zlati uri. Moj pogled na to je, da so jutranje aktivnosti oz. rutina temelj pomembnih dejavnosti našega vsakdana, toda mi sami vemo, kaj je tisto, kar nas poganja in kakšni so naši cilji. Jutranje rutine si ne izgradimo po naključju. Morda si želimo še kaj več kot živeti od danes do jutri in je zato neka rutina smiselna, saj da našemu dnevu strukturo. Vendar pa celotna jutranja rutina ni esencialna za vsakogar. Lahko nam zadošča en ritual. Domnevam pa, da so nekateri naši jutranji opravki, kot sta toaleta in postiljanje postelje samoumevni in jih tukaj ne bom posebej naštevala. V enem od svojih prejšnjih zapisov sem napisala, da je zgodnje jutro najlepše tako iz motivacijskega kot tudi iz poetičnega vidika. Po mojem mnenju je to čas za začetek produktivnosti ali pa za pripravljanje na dan, ki je pred nami. V antičnih časih denimo niso poznali kave, niti ni bilo toliko proizvajalcev udobnih ležišč kot danes, zato razlogov za jutranje poležavanje niso ravno imeli. Pesniški banketi in dremanje niso všteti zraven. Saj ne pravim, da moramo živeti kot v časih Marka Avrelija, ki v svojih Meditacijah piše o razlogih za vstajanje zgodaj zjutraj, nas pa te prakse lahko navdahnejo. Priznam, da je moja rutina bolj nerutinska. Sestavlja jo manjše število aktivnosti, saj zjutraj rada ‘grem’. Zame so bila jutra vedno predmet velike radovednosti, hkrati pa tudi moja Ahilova peta. Moja jutranja omama je kava. Ker sem že večkrat pisala o tem, ne bom ponovno razpravljala o prednostih pisanja jutranjih strani, vendar pa je bila ena od mojih prvih rutin zgodnje vstajanje, pripravljanje darjeeling čaja in pisanje jutranjih strani zunaj na stopnicah, saj je bilo tedaj poletje. Čudovit ritual, ki je vse spremenil. Poleg kave pojem še skodelo porridgea po receptu* Jamieja Oliverja. Zajtrkujem, da se pripravim na povečano število aktivnosti, ki me čakajo v tistem dnevu. Kasneje oz. mimogrede pojem še kaj s kruhom in sadje. Med srkanjem kave poslušam glasbo. Karkoli dobro dene mojim ušesom, npr. glasba iz serije Mad Men ali pa nekaj takšnega, kar na primer vrtijo v hotelskih preddverjih in odmeva med marmornatimi stenami. O moji ljubezni do poslušanja glasbe bi lahko napisala cel roman. Napišem si kakšno vrstico ali zamisel in se tekom dneva vrnem k pisanju. Nisem namreč tip človeka, ki bi ga preveč vleklo na rit. Po mojem mišljenju je dobro, če je naša jutranja rutina tudi fleksibilna. Če neke aktivnosti ali rituala zjutraj denimo ne moremo prakticirati, ga lahko vključimo kasneje v naš dan. Je kakšen ritual, ki bi ga stlačili v še tako zasedeno jutro, za nekoga je to kava, za drugega pa meditacija, pisanje dnevnika ali rekreacija. Osebno sem brez jutranje kave kot lenivec, a se hkrati tudi potrudim, da meditiram. Splet je res poln zamislic glede tega, kako naj bi začeli naše jutro, vendar pa si vsak ustvari svojo rutino, zato ni nekega modela, ki bi ustrezal vsem.

*Naslov recepta je Granola Dust.

Vse je stvar tehnike

Skorajda sem prepričana, da ima vsakdo med nami ali pa vsaj večina svoj recept za potico, ki ga je poverbal po starih starših. In vsakdo meni, da je ta recept tisti tapravi in da se v lahkotnosti testa in polnosti nadeva nahaja skrivnost plešočih in dišečih juter. Poznamo veliko variacij potice – ta je lahko orehova, rozinova, neka druga kombinacija ali pa moja najljubša pehtranova s skutnim nadevom in rozinami, kakršno sta delala moja stara starša, ki sta, kot to neprestano ponavljam obvladala zadeve v kuhinji. Recimo. Bolj je bilo podobno dvoboju med sabljačema, ampak o tem nekaj vrstic nižje. Reklamni oglasi nam poskušajo predstaviti naše stare starše kot t.i. kuharske mojstre, v kar resno dvomim. Navsezadnje živimo v drugačnih časih kot naši stari starši, vmes se je marsikaj spremenilo, tehnike so postale bolj izpopolnjene. Nekateri nismo imeli starih staršev, ki bi živeli na vasi, ampak v mestu in tam niso poznali mentrge, kaj šele da bi doma pekli kruh. To je odvisno od tega, v katerih časih in na kakšni lokaciji so živeli naši stari starši, vendar pa ne verjamem, da so razmišljali le o hrani. Mogoče so nekatera dekleta vzgajali za gospodinje, a najbrž ne v tej smeri, da bodo pekle umetniški kruh in postavljale na mizo jedilnike iz kuharice sestre X. Gre za zgodbico o toplini kmečke kuhinje. Kljub temu pa je stara mama po očetovi strani, ki je nisem dobro poznala živela drugače kot babica po mamini strani. Čeprav se njeno življenje ni vrtelo samo okoli kuhanja, je redno pekla kruh z drožmi iz pšenične in ržene moke. Spekla je več hlebov hkrati, da so trajali čez teden, kasneje pa je kruh kupovala. Kakorkoli že, nek ritual in recimo mu ritual, ker je bil tako pomemben pa sta moja stara starša (po mamini strani) prakticirala ob praznikih. V mislih imam proces peke potice, ki je zahteval veliko energije in živcev. Ali je kuhinja prostor za dva? Kaj pa vem. Comme ci, comme ça. Nekateri se najbrž grozno dobro dopolnjujejo, drugi radi sami zasijejo. Meni pa so všeč nasprotja, ki se privlačijo. Da se ustvarijo kontrasti in se zadeve malo ogrejejo – seveda v pozitivni smeri. Kot redna obiskovalka sem zjutraj vstopila v kuhinjo v stanovanju starih staršev. Našla sem ju stlačena med štedilnikom in hladilnikom, kjer sta neumorno posvečala pozornost testu za pecivo. Nagnjena sta bila namreč nad visoko posodo, ki sta jo postavila na študijski stolček in s kuhlo (dolgo kuhalnico) gnetla testo za potico. Verjela sta v optimalno gnetenje. Če sedaj pomislim na to, je njuna kuhinja v času priprave potic spominjala na mini pekarno s samimi dobrotami – vse je bilo v pričakovanju orehove in rozinove potice s polnima nadevoma. Še danes mi potica pomeni nekaj posebnega, čeprav si vedno znova pravim, da je ne bom pripravila. A jo vseeno. Pa ne zaradi praznikov, ampak zaradi tistega občutka srčnosti, ki jo ustvari peka potice, da nekaj spečeš oz. pripraviš sam/a. Podobno je s kruhom. Čeprav občudujem kuharsko zavzetost mojih starih staršev, pa njunim tehnikam in postopkom večinoma ne sledim. Vsak človek sčasoma razvije neke svoje metode. Zanimanje za kuhanje in peko me je prevzelo kar samo od sebe. Všeč so mi bile nekatere jedi, ki so jih pripravljali doma, a se kuhanja najbrž sploh ne bi lotila, če ne bi poudarjali pomena domače priprave hrane. Po sistemu Shu Ha Ri verjamem v neke temelje in tehnike tudi pri kuhanju, hkrati pa ustrežem svoji radovednosti in se lotim česa drugačnega. Svet kuhanja je, če si odprt/a za novosti in eksperimentiranje ravno tako čaroben kot vsaka druga dejavnost, ki se je lotiš z radovednostjo.

Voščilo