Poezija obloženih kruhkov

Obožujem kruh. Ni mi nerodno priznati, da ga jem vsak dan – belega, rženega, polnozrnatega, obloženega z raznimi stvarmi, zaradi mene pa bi bil lahko tudi zelen, toda nikar ne pretiravajmo. Opečen in obložen kruh prihajata v neskončnih različicah, kar je po mojem mišljenju pravzaprav nekaj najboljšega za malico. Najprej moram povedati, da ne zagovarjam nobenih prehrambenih ekstremov. Zelo dolgo nisem zajtrkovala, dovolj sta mi bila skodelica kave in kefir, sčasoma pa sem svoje mišljenje glede zajtrka spremenila, kar me še danes veseli. Za zajtrk pojem ovseno kašo, ki je že del moje zgodovine, pa tudi kruh z umešanimi jajci, maslom, marmelado ali kaj podobnega, kar je odvisno od dneva in priložnosti. Čeprav se pri nas sendviči niso šteli kot celovit obrok, bolj kot neko mašilo med pomembnejšimi obroki dneva, sem še vedno naklonjena toplim sendvičem in opečencem. Nočem zveneti kot nekdo, ki cel dan je samo kruh, kot članica družine sesalcev se prehranjujem tudi s solato, sirom in vročo čokolado ter jabolki in še kaj bi se našlo, vendar pa menim, da me zaradi pisanja o ljubem opečenem kruhu ne bo nihče preganjal z vilami okoli. Nikoli ne bom pozabila svojega prvega toplega sendviča. Narejen na pultu mojih starih staršev, ki sta vedela, kako se tem stvarem streže. Priprave pa sta se lotila tako, da sta rezine kruha zložila po kuhinjskem pultu in jih potem izmenično premazala z maslom. To ni bil dieten sendvič in dvomim, da je katerikoli dober sendvič zares dieten, ampak na tem popotovanju se ne odrekamo hrani, smo zmerni in se semintja radi malo pocrkljamo. In to je bil sendvič za takšno priložnost. Potem sta kruhke obložila s sirom, svežo salamo in obročki čebule in jih spekla v ponvi. Croque monsieur in njegova komplementarna dama croque madame sta po mojem mišljenju tako božanska, da se ti kar čeljust povesi do tal ali pa se to zgodi samo meni? Ko celotno bitje zahrepeni po kombinaciji opečenega kruha s sirom, šunko, bešamelom in jajcem, tedaj si pripravim eno od zgoraj naštetih variacij. Osnova vsakega dobrega opečenca je kruh. Najraje imam kruh, ki je mehek, niti približno pa ne sme biti suh. Če je govora o pohanih šnitah, potem je naše polje za manevriranje čisto drugačno, vendar pa me ob opečenem kruhu, ki je že v osnovi dehidriran do neskončnosti in je skorjica tako trda, da moraš ob grizenju popiti liter tekočine vse mine. Če se lotim priprave popečenega kruha, najraje pohrustam svoj kruh, ker pa to ni vedno mogoče, izberem kruh iz določenega žita ali mešanice žit z rahlo skorjico in mehko notranjostjo. Obstaja veliko obloženih kruhkov, na katere me vežejo čudoviti spomini ob kavi in čaju. Na sončne zahode in na mehko easy listening glasbo ter na malice po sprehodih. Naj živi kruh. Dober tek.

Dragi Bunki

Dragi Bunki, 

nekega novembrskega dne si vstopil v moje življenje in ga temeljito spremenil. Ni mi mar za tvoje poreklo, kdo so tvoji starši in kakšen pedigre imaš – važno, da si ob meni, saj je tedaj vse videti malo boljše. Če me zgolj pogledaš, že prebereš moje misli in kot bi tlesknil s prstom uganeš tudi moja čustva. Tvoja prisotnost je magnetična. Čeprav si bil sprva grozno sramežljiv, si se vmes že malo opogumil, hkrati pa še vedno ohranjaš svojo eleganco. Na zdravje, Dolce (ker je Light Blue ena od mojih najljubših dišav, tvoja čudovitost pa je primerljiva s sončnimi žarki) – želim ti sir, jogurt in piškotke in nikar se ne boj še naprej plezati v moje naročje.

Mini spis o sreči

Buongiorno…

Un caffè, per favore.

Ko si postavim vprašanje o sreči, si odgovorim, da to vsakomur pomeni nekaj drugega. Definiranje sreče je namreč podobno definiranju normalnosti. Kaj je v današnjih časih sploh normalno? Kdo odloča o normalnosti? Za nekoga je pokvarjenost normalna. Za drugega pa je normalno to, kar počne in pooseblja večina. Stvar osebne presoje je, ali si želiš biti tak kot drugi, tako kot vse preostalo v človekovem osebnem življenju. Kaj mi pomeni sreča? Da se denimo ne prepiram, ker sem prepirov že dosti poslušala; da imam priložnost za dobro voljo, tudi če trenutki niso idealni. Zame se sreča nahaja v perspektivi, ki jo človek goji v svoji notranjosti. Vedno me je na primer navduševala fantazija o življenju na jadrnici, ki pluje po morju, daleč stran od vsega sveta. Ko o tem premišljam, pri mojem sanjarjenju ne gre za neko določeno destinacijo, ampak za občutek zračnosti, da lahko diham. 

Po mojem mišljenju je sreča odločitev. V tem pa sloni tudi zanka, saj prijazni ljudje končajo zadnji. Ko razmišljaš o sreči drugih, malo pomisli tudi na svojo srečo in se mogoče povprašaj, kdo se spomni na raven zadovoljstva v tvojem življenju?

Iskanje življenja, ki udejanja neko popolnost, je stvar vsakega posameznika, vendar pa sreča in popolnost nista povezani. Kaj pa sploh je popolnost? Popolnosti ni, z izjemo Stepforda. Morda pa ne potrebuješ luksuza in finih stvari, da bi se zjutraj zbujal/a kot na puhastem oblačku, saj sreče ne moreš kupiti, pa tudi destinacija ni, na katero bi potoval. Morda si zjutraj rečeš, kako je kava, ki si jo pripravil/a, senzacionalna, in te to osrečuje. Četudi se tvoje želje razlikujejo od drugih, s tem ni nič narobe. Kajti drugačnost je dobra. So pa tudi ljudje, ki čakajo na tvoje napake oz. na neke drobtinice, ki bi ti jih potisnili pod nos, zato si še naprej utiraj korake po neuhojenih poteh.

Ko takole prebiram svoje bloke in beležnice, si nekako zamišljam, da je vse skupaj res kot čačača, ko greš za nekaj korakov naprej in potem za nekaj korakov nazaj, kot pri plesu.

Ples svetlobe in sence

Leasambar.com je sedaj nekoliko drugače porazdeljena spletna stran: na Moje pejsaže (kjer se trenutno nahajamo) in na stran s fotografijami, poimenovano Ples svetlobe in sence (povezava).

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Moj pogled na ustvarjanje

Če ti kdaj kdo želi predstaviti svoje mišljenje za ultimativno, se morda takrat zaveš, kako pomembno je razmišljati s svojo glavo. Čeprav sem vedno za kompromis, kaj pa, ko to ni mogoče, če druge strani sodelovanje ne zanima? Ali pa, ko nekdo verjame zgolj v svoj prav, pa ga oz. je niti malo ne zanima, da bi razmislil/a o mišljenju drugega? Ali tedaj raje delaš po svoje, čeprav ni ravno po merilu druge osebe, ali pa potlačiš tisto, v kar verjameš, da le ostaneš priljubljen/a?

Skozi leta sem pri ustvarjanju prišla do svojega ‘Eureka’ trenutka. Priznam, da nisem imela prav, ko sem bila tako trdno prepričana v klasično umetnost, ki jo še vedno občudujem; ampak, kot sem sčasoma spoznala, imajo tudi druge oblike oblike umetnosti in ustvarjanja svojo vrednost in smisel. Vsa zadeva je v očeh tistega, ki spremlja ali ustvarja. Neka umetniška veja lahko nastane iz čistega uporništva, ko se nekdo nujno ne strinja z ustaljenimi oblikami. Ob umetnosti Jacksona Pollocka bi se nekdo lahko vprašal, kaj zlomka pomenijo vse tiste barve na površini? Lahko pomenijo dinamiko, življenje, gibanje. Nekomu drugemu pa barok predstavlja lepoto z vsemi pridevniki. Naj vsak presodi sam. Do neke določene točke ustvarjanja v moderni smeri nisem videla še s tiste strani, ki predstavlja neskončne možnosti in globino. O pomenu ekspresionizma sem imela neka omejujoča prepričanja, dokler nisem dobila drugačnega vpogleda o mojem lastnem slogu dela. Tako je ekspresionizem v mojih očeh pridobil čisto novo podobo – pomeni mi svobodo črt, kjer ni vse gladko, ampak gibajoče in živo.

Moja interpretacija besed Alberta Einsteina o definiciji norosti: Vedno delati enako, a pričakovati drugačne rezultate.

Skrivnosten pomen ritualov

Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,
kar je dano, naj ne bo vzeto,
da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,
in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.