Jutro ob reki

Scan10001

Lea Šambar, Jutro ob reki, 2016, sepia svinčnik na krem papirju, 17.1 x 27.9 cm

Pont du Gard

Scan10004 (9)

Lea Šambar, Pont du Gard, 2015, sepia svinčnik na krem papirju, 21 x 29.7 cm

Nekaj vrstic o Terryju

DSC_1695

Kaj, ko bi povedali nekaj malega o Terryju, tej moji ljubi žverci, ki se iz veselja in brez vprašanj požene v moje naročje? Pa se za nekaj vrstic pomudimo pri punčici mojega očesa…. Vselej sem razmišljala o konkretnem psu; prav veliki psi so tisti, ki mi premagajo srce. Nemški ovčarji, volčji hrti, vlečni psi – čudoviti čižki, ki znajo misliti s svojo glavo in so močni, hkrati pa obožujejo svoje človeške starše. Kako zelo obožujemo tudi mi naše ljubljence, pa mi najbrž ni treba dodati. Morda pripovedujem tako, kot da gre za nekakšno epsko zgodbo, a so psi res neverjetni. Njihovi čuti, pamet in oči, ki toliko povedo…. Če ste si prebrali Klic divjine Jacka Londona, potem veste, kaj mislim. Uživam ob opazovanju Terryjevega teka, ko se s polnim zanosom poganja v hrib in okoli na vse cilindre. Terry je igriv, pameten, ljubezniv in občutljiv; z besedami kar ne znam povedati, koliko mi pomeni, ker je z menoj.

Vrtnice

L1020818L1020770L1010513

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Drobna zahvala Paulu Éluardu

DSC_1577

»Dragi Paul Éluard…« sem zapisala, ali bolje rečeno, načečkala v beležnico nekega zgodnjega jutra. Sedela sem pri mizi s svojo skodelico Long Jing čaja in prebirala stihe iz zbirke francoskega pesnika Éluarda. To knjižico imam pri roki (kot sem napisala s povsem neberljivo pisavo) za primere, če začutim, da se moram za hip odmakniti od vizualnega nereda. Tumblr, Pinterest itn. so kot hiter vir navdiha, a tako dobro dene risati iz pravih stvari, obiskati muzej, galerijo ali knjižnico ter slediti svojim očem. Paulova poezija pa je tako ekspresivna, da te njegove besede kar potegnejo iz stampeda zamišljenosti.

Povezava do sličice z besedilom.

Oleander

DSC_0186

Za intermezzo, II

L1030204

Moji najljubši čevlji, ki me povezujejo s tistim, kar mi veliko pomeni – težko bi pojasnila, vendar bom poskusila – povezujejo me z nečim dekadentnim in domačnim; privzdignejo me in naredijo moj korak lahkoten.

Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Veliki Gatsby in Večeri na pristavi blizu Dikanjke

L1030099

Obstaja knjiga, v katero se zatopim z vsem svojim bitjem in jo berem, kot da je nekaj najbolj naravnega; ne razmišljam o tem, zakaj me neko delo tako pritegne – navsezadnje je to tako, kot bi se spraševala, zakaj mi je nekdo všeč; prav tako pa tudi ne pričakujem, da me bo knjiga odpeljala z mislimi daleč proč v čudežnem kovčku, kot se je to primerilo v Andersenovi pravljici. Prevzame me knjiga, ki je avtorjevo ustvarjalno okolje za izražanje občutkov in misli; ki pripoveduje o podeželju in ljudeh. Dobra knjiga naj bi delovala, vsaj po mojem razmišljanju, spodbudno, ne pa zadušljivo; ko denimo berem Balzacove Kmete ali Vojvodinjo de Langeais, dobim občutek izumetničenosti. Saj ne, da imam kaj proti Balzacu (kvečjemu občudujem njegovo delavnost), a je v obeh omenjenih knjigah poudarek na velikih besedah in okolici, v kateri se zgodba odvija, kar pa deluje odbijajoče… Seveda je to stvar osebnega mišljenja. Če bi govorili o likovnem ustvarjanju, bi si raje ogledala neko likovno delo in razmišljala o slikarjevi tehniki, kot pa brala traktat na temo umetnikove najljubše znamke šilčka in čopičev.

Sedaj pa si, brez nadaljnjega odlašanja, poglejmo dve književni deli, ki sta name naredili dober vtis.

Saj sem že kdaj poprej omenila, da sem včasih veliko časa preživela pri starih starših, kajne? Dobro se spomnim, kako sem nekega dne iskala dobro knjigo; pregledovala sem police s knjigami v njuni dnevni sobi, ko mi je stara mama (kakšna babica neki?) priporočila v branje Velikega Gatsbyja. Tedaj še nisem poznala Fitzgeraldovega pisanja, ničesar nisem vedela o pisatelju Fitzgeraldu – nisem mislila, da me bo lepota njegovega pisanja tako prevzela in da se bo romantični protagonist zarasel v meni z vsemi občutji in mislimi. Ob branju tega dela doživljam nekakšna kompleksna občutja, kajti Gatsby je zame veliko več kot le knjiga; obenem je tudi delo, ob katerem sem si zastavila prenekatero vprašanje o pravem prijateljstvu, ljubezni, upanju in samoti. Knjiga se v tvojih rokah razvija počasi kot bolero, ki ti ogreje srce. Action is character – to pa so besede, in ta fant je znal pisati! Nekaj tako pogonskega se skriva v teh besedah, da se za hip ustavim in še bolj trdno verjamem vanje. Prav zato sta me pri Jimmyju Gatsbyju, protagonistu, pritegnili drznost in čustvenost, ki v knjigi pogosto prevlada nad razumom. Moj drugi najljubši lik je Nick Carraway, prijazen fant, ki deluje blagodejno in pravično – kot da je z Jimmyjem sklenil nekakšno zavezništvo. »Sami pokvarjenci so,« sem zavpil tja čez. »Vi ste več vredni kot vsa tista prekleta svojat skupaj!« Se spomniš tega? Takole je Nick zavpil proti Gatsbyju že proti koncu knjige. Ko je ugasnila lüčka našega nesojenega junaka, je Nick edini ostal ob strani. Ostali, torej obiskovalci Gatsbyjevih zabav in njegovi prijatelji (če jim lahko tako rečemo…), pa so po zadnjem plesu izginili v temni noči – kot da Jimmy ni obstajal.

Zatem sem si pri starih starših prebrala še Fitzgeraldovo drugo delo, knjigo z naslovom Nežna je noč, in ostala enako navdušena nad Fitzovim pripovedovanjem. Ker pa sem radovedna oseba, želim o nekem pisatelju, pesniku, lončarju ali pa slikarju – skratka, ustvarjalcu nekega dela, izvedeti več – kaj je sestavljalo njegov priljubljeni zajtrk? Kakšne so bile njegove (ali njene) metode dela? Kolikšen del sebe je pisatelj odkril v knjigi, ali pa slikar v likovnem delu? Je to oseba, s katero bi z veseljem pokramljala v kavarni ob kavi s smetano? Je ta oseba izzivala ustaljeni red? In podobno. Hemingway je denimo tipkal stoje, Fitz se je zbujal ob enajstih dopoldne in Mark Twain je svojčas plul s parnikom po reki Mississippi. Biografije pa niso ravno prostor za razpravljanje o omenjenih rečeh – vsaj tistih nekaj, kar sem jih poskušala prebrati, je delovalo nekam suhoparno. Nasprotje standardni biografiji našega Fitzgeralda pa predstavljata deli The Romantic Egoists in A Life in Letters. Prva knjižica, scrapbook, nas vabi s polepljenimi stranmi, ki so polne izrezkov iz časopisov, fotografij, citatov, prigod in popisanih listkov, naj pokukamo v Scottovo življenje. A life in Letters pa je, kot že sam naslov pove (ahem), zbirka pisem in izmenjav besed med Scottom, njegovimi ljubljenimi, pa tudi dopisovanj s pisateljskimi kolegi in drugimi. Ko malo bolj spoznaš Fitzgeralda, toliko bolj ti postanejo domača njegova dela, sčasoma pa spoznaš tudi podobnosti med pisateljem, poznanci in liki iz njegovih del. To je bil torej pisatelj, ki je svojo veliko ljubezen vprašal: »Katera mrha pa misliš, da si?«, ko sta se po dolgem času srečala v Hollywoodu na zabavi in ga je pobarala, kateremu dekletu v njegovih zgodbah je vdahnila življenje.

Tako je, fantje in dekleta, moja stara mama in Fitz sta točno vedela, kako se tem stvarem streže.

Pred nekaj tedni sem si po daljšem premoru znova prebrala nekaj zgodb iz Gogoljevih Večerov na pristavi blizu Dikanjke. Tudi to knjigo sem našla pri starih starših, in čeprav me sprva ni takoj potegnila vase, me je Gogolj z domačnim in živahnim pisanjem prepričal. Kot sem že na začetku omenila, si rada preberem knjige, ki pripovedujejo o ljudeh s podeželja. Saj ne vem, kako jim je to uspelo, a menim, da so ruski pisatelji (no, pa tudi na Władysława Reymonta in njegove Kmete ne pozabimo) najbolj pristno govorili o življenju na podeželju – skratka, o naravi in sosedskih odnosih. Če izvzamemo uvod iz Sejma v Soročincih, v katerem se Gogolj spominja poletja v Ukrajini, je avtor v Večerih na pristavi pustil domišljiji in ljudskim vražam prosto pot. Gogoljeve zgodbe so napisane v drugačnem tonu kot denimo dela Ivana Turgenjeva in Vladimirja Korolenka, so šegave, ampak zato nič manj berljive! Turgenjev in Korolenko sta vsak po svoje napisala zbirki zgodb, Lovčevi zapiski in Gozd šumi, ki so oda podeželskemu življenju. Pisatelja pripovedujeta o tajgi, stepi in tundri; o neskončnih poljih pšenice in maka, pa tudi o popotnikih, ki na konjih režejo svojo pot skozi daljno pokrajino. Njuna misel je tako mila, hkrati pa živa in divja – kot da bi Turgenjev in Korolenko hotela s svojim pisanjem vpreči vsa tvoja čutila v eno; v svojih zgodbah sta združila romantično pokrajino in realizem, ki priča o vsakodnevnem trudu in borbi, a tudi o lepih trenutkih kmečkega življa.

Prav zaradi domišljije in ljudskih vraž me povesti v Večerih na pristavi blizu Dikanjke niso takoj pritegnile. Bolj kot sama vsebina zgodb me je presenetil vpliv, ki so ga ljudske vraže imele na podeželane. Ljudstvo je verjelo v čarovnice (kajpada) in v hudiča, sodeč po Začaranem kraju pa se je zagrevalo tudi za nekakšno preobrazbo. Le zakaj naj bi me to presenetilo, ko pa obstaja toliko knjig in pripovedovanj iz preteklih časov, ko so ljudje verjeli v čarovnije? Vseeno. Vse te čirečare postanejo izrazite v Božični noči, ki naj bi veljala za Gogoljevo najlepšo pripoved. Božična noč se torej odvija v prazničnem času, in čeprav je pripoved okrašena s pristnim koledovalskim duhom, se v ospredje postavlja ljubezenska zgodba med kovačem Vakulo in Oksano, hčerjo kozaka Čuba. Iz dolge zgodbe v kratko: Vakula, do ušes zaljubljen v Oksano, poleti na vragu – sicer mi ni poznano, ali je imel vrag krila, ampak kakorkoli že, letel je! – v St. Petersburg k carici po čeveljce, da bi si priboril srce ljubljenega dekleta. Najbrž bi Vakuli prav prišla Epiktetova knjižica in kozarček uisce beatha. Pri Večerih na pristavi pogrešam zamišljenost, hkrati pa mi je zanimiv pisan, lahkoten slog, ki ga pri svojih najljubših avtorjih nisem vajena brati.

L1030146

Za intermezzo

L1030109

Kmečka pojedina na rojstni dan.

2014-07-17 13.31.39 (1)

Žal mi je, ker se dolgo časa nisem oglasila, a so mi osebne stvari pokvarile apetit za pisanje. Pridem, kakor hitro je mogoče.

Draga Tusi…

Tusi

Tusi

Prvič sem te opazila nekega septembrskega dne, ko si stopala proti kompostniku. Tistega popoldneva smo te nahranili in najbrž smo prestali preizkus, saj si nas sprejela za svoje skrbnike. Veterinar ti je pravil Tusilca, mi pa smo te klicali Tusil, Tusi. Vsak dan sva se pozdravili kot pri Eskimih: s smrčkom si se mi približala in me pozdravila. Prosti čas si preživljala tako, da si se crkljala in sedela v naročju. G. ti je na skrivaj puščala salamo, ti pa si jo prinesla svojim mladičkom.

Ti sploh ne veš, ampak vsem nam si se vtisnila v srce. Hoteli smo, da bi ti to tudi čutila – vselej si bila z nami. Ko pogledam Mukija in Maksimo, v njunih očeh vidim tvoj odsev. V mojih mislih si – ti moja Tusi, s svojimi mandljevimi očmi…

Neizpeti junaki knjižnih polic: A nekdo te vselej prekaša

L1030058

Medtem ko čakam, da se kava v skodelici nekoliko ohladi, mi pogled zdrsne skozi okno – mojo pozornost pritegnejo taščice in vrabci, ki čebljajo in se podijo po vejah dreves. Megle se dvigajo iznad daljnih gora in spodbujajo zamišljenost. V podobnem trenutku zamišljenosti sem zadnjič pomislila na knjigo, ki je ravno pravšnja za otožne dni.

Včasih na kakšnem od svojih križarjenj po Konzorciju naletim na pozornosti željno knjigo. Druga dela morda privabljajo poglede z ličnimi platnicami, toda zgornje platnice skrite knjižice ne vzbujajo velike pozornosti; šteje njena iskriva, privlačna vsebina. Nekega jesenskega dne pred petimi leti je v mojih rokah tako pristala knjižica z naslovom A nekdo te vselej prekaša. Moje zanimanje je vzbudila z anekdotami iz življenja nekaterih najljubših osebnosti preteklega časa, h katerim se prištevajo George B. Shaw, Mark Twain in Napoleon Bonaparte. Ker za irskega dramatika (in ljubiteljskega fotografa) obstaja nekakšna mehka točka v mojem srcu, sem anekdote iz njegovega življenja pozdravila z navdušenjem; pa tudi anekdote, ki pričajo o duhoviti naravi Marka Twaina sem si z veseljem prebrala. Je mar tu treba še kaj dodati?

Spomnim se angleško-slovenskega slovarja, ki je bil pri meni v tolikšni rabi, da so mu odpadle platnice. Nato sem platnice zalepila s črnim selotejpom, slovar pa je za dlje časa izpregel na predzadnji polici moje knjižne omare. Čeprav se pri zgoraj opevani knjigi platnice še držijo skupaj, pričakujem, da bo tudi ta nekega dne izpregla, zlepljena s črnim selotejpom. Zveni vznemirljivo, kajne? Odpadle platnice so znak moje hvaležnosti; knjiga se mi je namreč zdela tako zanimiva, da je kar nisem hotela odložiti. In navsezadnje, kaj ni to namen književnega dela?

*Moje najljubše anekdote se nahajajo na straneh od 203 – 210, in na straneh od 178 – 185

P.S.:

L1030041

Življenje v Oplenovi hiši – Sporočilo za sedanjost

Scan10001 1 - Oplen

Scan10003 2 - Oplen

Slovo od pastorale

Muzi Talija in Melpomena; Villa Garzoni, Collodi

Muzi Talija in Melpomena; Villa Garzoni, Collodi

Pred nekaj leti sem si v Narodni galeriji ogledala razstavo del Franca Kavčiča (1755 – 1828). Ob idiličnem življenju, v katerem uživajo upodobljenci na Kavčičevih delih, je impresionist v meni zavzdihnil. Roko na srce, pomislila sem… Sami lasje, pa nobene vsebine. Dobesedno! Kajti še nikoli nisem videla toliko popolno skodranih glav v istem prostoru. Moja valovita lasna zmešnjava torej ne bi prišla na vrsto za upodobitev na kakšni od Kavčičevih slik. 

Kaj pa jaz vem o podeželski idili? Navsezadnje živim na deželi, toda podeželje vidim z drugačnimi očmi.  Spomnim se, da sem se pred časom sprehodila do nekega določenega s puhastimi dreveščki poraslega hriba. Pod nizkimi drevesi so ovce uživale v dobrotah tistega majskega dne. Tudi ta nežna duša si je napasla oči nad slikovitim razgledom – pogled na bujno zelenje in stare hraste v daljavi me je razveselil, kot se razveselim ob sinicah, ki zjutraj ščebetajo po vejah dreves.

Če bi razmišljala o idili, priznam, da prizori pastoralnega življenja na Kavčičevih delih ne bi ustrezali moji predstavi. Umetnost, naj bo to ustvarjanje ali pa razmišljanje o neki sliki, prisili moje možgane k delu. Ko se zagledam v dela najljubših slikarjev, ki so ustvarjali v obdobjih romantike in impresionizma, prizori in barve v meni budijo čustva; prepletanje čustev z razmišljanjem pa je zame zelo pomembno. Tudi pri branju si zlahka naslikam prizore iz vaškega življenja; kar je napisano in naslikano, diha z menoj.

Sprašujem se, zakaj potem ostajam ravnodušna ob Kavčičevi umetnosti? Naj vam sedaj s svojimi besedami naslikam enega od prizorov, ki prikazujejo prastaro podeželsko življenje v ubranosti z naravo. Napol v senci dreves, ki delujejo bolj kot nekakšen dekorativen element, in napol v siju toplega dne so tri osebe prisluhnile skladbi nekega antičnega glasbila v izvedbi četrtega in petega člana skupine. Izvedela sem, da prav to umetniško delo govori o izumu glasbila. V skrajšani verziji zgodbe se je neka deklica tako zagrela za petje ptic, da je še sama začela prepevati. Pri tem jo je poslušal mladenič, sloneč na loku, ki ga je izdelal posebej za odganjanje ptic roparic, saj so se hodile gostit z njegovimi golobi. Dekličin glas mu je torej tako ugajal, da je tudi sam hotel posnemati to dogajanje. Ko se je z roko dotaknil strune na loku, je iz nje izvabil zvok. Novonastalemu glasbilu je dodal še nekaj palic, napel je strune in – voilà! – tu je bila njegova lira. Mladenič in deklica na sliki tako skupaj muzicirata, njuni glavi sta okrašeni s cvetličnim potpurijem, njuni telesi pa nalahno pokriva (ali odkriva, kakor vam je bolj všeč) ogrinjalo nežnih barv. Če bi si prebrali daljšo zgodbo, bi izvedeli še veliko več; da brez zapleta pri muziciranju tega nerazdružljivega dueta sprva ni šlo; da sta se umaknila v senco in svojo ljubezen do igranja in petja prenesla še na druga dekleta in fante.

Pri zgoraj omenjenem prizoru me nekaj moti. Razmišljam namreč o podobnosti upodobljenih likov. Kot bi brenkali, a vselej na enako struno. Zakaj prepevajoča mladenka ni bolj ženstvena? Njihove obrazne poteze in telesna drža so tako nepristne; kaj sploh želijo izraziti, povedati s svojim položajem rok, ki spominja na vejevje? Robustnost upodobljencev me odmika in ugotavljam, da pogrešam čutnost rimske umetnosti iz fresk v Villi dei Misteri.