Lepota je subjektivna stvar. Je tema raznih preučevanj in številnih interpretacij. Toda kaj je v resnici lepo? Ob množici informacij o lepem presojamo sami. Je lepo le tisto, kar je otipljivo, vizualno bogato oz. se ujema s predstavami o popolnem, idealnem? Človek ni predmet. Omara z obešalniki, na katere obesiš plašč ali obleko – estetski užitek. Lepo je bistvo in to je očem skrito. Oči, ki hočejo videti, vidijo. Zato je pojem lepote večplasten.
Lea Šambar, 20. 11. 2023 ob 6:54 am.
Vera vase ni valuta. Ni vozovnica za rajski vrt. Ali utopične sanje o neki stvari, ki morda še ne obstaja, a je na dosegu notranjih želja. Vendar pa je skorajšnji stik prstov kot na Michelangelovi freski. Vera človeka v nekaj, kar se v notranjosti poveže z univerzalnim v vesolju. Zavest, da iz teme izvabiš svetlobo.
Lea Šambar, 14. 11. 2023 ob 9:41 pm.
Nekega zimskega večera sem odkrila tek. Tek ni beg. Je eden od načinov, s katerimi se soočam, ko sem postavljena pred zahtevne življenjske izzive. Obenem pa je tudi sama dejavnost izziv. Preizkus za um in telo ter test potrpežljivosti. Z izjemo nekaterih okoliščin ni neprimernega vremena ali terena, saj naj bi bila rekreacija in šport praviloma nevtralni aktivnosti. Po t. i. idealnem vremenu, v dežju, snegu, mrazu, v hrib, po ravnem, po asfaltu ali makadamu, s palicami ali brez – z zastavljanjem dodatnih vprašanj mi morda uide pomembna izkušnja in nauk iz rok – da ne zavrzi priložnosti za duhovno rast.
Tudi to besedilo je nadaljevanje prispevkov o pohodništvu I. in II. ter o jogi.
Lea Šambar, 7. 11. 2023 ob 9:43 pm.
Moja ljubezen do, ki je ena od najboljših in tudi najlepših dejavnosti oz. aktivnosti, ki sem jih kdajkoli odkrila, se je začela čisto spontano. Razvila se je iz veselja do sprehodov in preživljanja časa v naravi, mogoče me je navdahnil tudi film Sedem let v Tibetu. In če to dvoje povežeš? Ne gre samo za lepe razglede, o tem med pisanjem niti ne razmišljam, gre bolj za občutke. Vetrič, ki pihlja vame, ko se prek trav in čez kamne prebijam naprej resda daje dodaten zagon. Zame gre za celotno izkušnjo duhovnega in fizičnega. Ko se vzpenjam navkreber, grem dol ali naravnost, odvisno je od terena, torej gre tudi za razgibanost, pa dejstvo, da je moja volja tista, ki me vodi dalje. Sebe prepričujem, da zmorem, ko sem na preizkušnji – bi šla naprej ali bi se raje obrnila nazaj, ko pretresam svoje vrednote in tisto, v kar verjamem in kakšni so moji cilji. To so nezamenljivi občutki, ki naredijo pohodništvo za izziv. Iz tega vlečem energijo za naprej, če se počutim izpraznjeno, si tako napolnim tudi srce in telo. Moja kratka zgodba o tem, koliko mi pomeni pohodništvo in kako velik del mene je – kot meditacija, le da v drugačni obliki, ki prinese ogromno notranjega zadovoljstva. Mogoče z besedami sploh ne morem ubesediti svojih občutkov. A je vredno vsega truda.