Posts Tagged: občutki

Skrivnosten pomen ritualov

Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,
kar je dano, naj ne bo vzeto,
da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,
in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Rekonkvista občutij

Rdeča vrtnica

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.

Miselni nomad

Kintsugi je prelepa japonska umetniška oblika, pri kateri mojster povrne življenje lončarskemu izdelku tako, da črepinje združi skupaj z zlatom oz. drugo žlahtno kovino. Tako navdihujoče. Ob tem se povprašam, kako lahko ta koncept postane del življenjske filozofije, na kakšen način lahko to ponesem v svoj vsakdan? S skrbnostjo, umirjenostjo in pozornostjo ter osredotočenostjo, kot roke, ki previdno primejo v roke delčke in jih združijo v čudovit izdelek. Na eni strani je ranljivost, vendar ne mehkost, na drugi strani pa moč – to so nasprotujoče si sile, s katerimi lahko občutja in razmišljanja zlijem v eno. V trenutkih samotnosti se umaknem na tiho pristavico, ki jo nosim v sebi, kot je v Meditacijah napisal Mark Avrelij. Kajti tudi človek, ki je bolj samotarske narave, čeprav imam seveda rada družbo, lahko začuti samoto. Mimogrede, si prebral/a knjigo Stepni volk avtorja Hermanna Hesseja? Vzamem beležnico in si zapišem, kar mi hodi po mislih, saj besede na papirju zvenijo čisto drugače kot v glavi. Moj ritual, ki sem ga že tolikokrat omenila in res deluje kot balzam za dušo in telo, je sedenje na stopnicah in pisanje beležk ob skodelici čaja. Zapišem si stvari, ki me težijo, kot protiutež pa napišem in pomislim na tisto, zaradi česar mi je toplo pri srcu. Zaprem oči, se naslonim nazaj, sem občutljiva na subtilnosti v naravi – na šelestenja listja, petje ptic, na način, kako oblaki prepredejo nebo ali pa na tisto, kar vznemiri čute. Tako si povrnem jasnost v svoje misli, telo in dušo, pa tudi lažje krmarim s tistim, kar veter vrže v mojo smer.

Predlagam prispevka s podobno vsebino: Pokrajina deževnih dni in Umetnost stoičnega življenja.

Ura svinca

Kompresivno delujoče vreme. V uri svinca, ko čutiš, da te vleče navzdol namesto gor, besede ne pridejo tako zlahka. Optimizem šteje… Pa tudi kos jabolčnega štrudlja, ki ga poplakneš s skodelico kave, ne škodi. Sicer pravijo, da hrana ni nujno tolažba, ampak menim, da ti malce tistega, kar imaš rad/a, dobro dene. Drugače te hitro posrka v črno luknjo, če sem nekoliko astralno naravnana. Lažje je, ko napišem nekaj vrstic. Odprem okno in vdihnem zrak, dvignem težo s prsi. Ko je večerno nebo jasno, se ozrem v zvezde; ne kot pesnik, ki išče navdih, ampak kot nekdo, ki je kdaj zamišljen; že Yourcenarjeva je v Hadrijanovih spominih razmišljala o zvezdah in vprašanjih, ki jih naslavljamo na zvezde, kot da bi nam migotajoče lučke lahko odgovorile… Vseeno, trepetlikajo in pomirjajo, in prav nič me ne preseneča, da so s svojo mističnostjo tako navdihovale Egipčane.

Ritmična glasba s posebno noto: Hesperion XXI. Ko poslušam glasbo in pišem zapiske, razmišljam o Mojih pejsažih. Kot sem že napisala, so moj strasten projekt, gnetilnica idej. Dobim neko zamisel in cilj ni v lovljenju estetike. Gre za osebno raven, za dotik, za beležke, ne pa za nek pritisk. Z mojim žlobudranjem sem hotela le povedati, da me pisanje osrečuje.

Ni povezano s tem, kar pišem, ampak med brkljanjem v knjižnici sem naletela na Citadelo francoskega avtorja de Saint-Exupéryja in v knjigi prelepo vrstico – Čas ni več peščena ura, ki porablja svoj pesek, ampak žanjec, ki veže svoje snope. Se strinjaš, ali pač ne? Stavek iz knjige mi je dokaj blizu, saj me spomni na mojo pesem o peščeni uri, s tem pa tudi na moje dojemanje časa – o tem pa sem že pisala v mojih zapiskih o stoikih.

Lahkonočnica

Včasih pred spanjem pesnim v svojo malo beležnico, ki je še nisem zapolnila in tako nadaljujem s prakticiranjem spontanega pisanja. Lahkonočnice so lahke pesmi (kot Mozartova glasba), čeprav nisem prepričana, da ta izraz sploh obstaja…

Cvetovi pomarančevca dehtijo,
v jutru vzburkajo mi domišljijo…

Topel veter zaziblje veje,
mojo dušo nežno greje…

Srce kot sonce je žgoče,
bije kar najbolj vroče…

Sanjava opojnost mane,
neukročenost živalske narave…

Pred menoj se v pahljači morje odpre,
z globokimi očmi se vame zazre….

Notice vizualne poezije

Čeprav sem globoko v sebi optimistična oseba, si ne morem kaj, da se ne bi semintja povprašala…

Ali sem kot Mark Avrelij, ki spodbudno pravi:
Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. – IV, 49.

… Ali pa kot Gustave Flaubert, ki nekoliko bolj direktno meni:
Vedno sem skušal živeti v svojem slonokoščenem stolpu, vendar ob zidove treska val dr. in ga skuša spodnesti.

Ampak saj ni pomembno, na katerem koncu spektruma stojim. Že v Mojih razmišljanjih o pisanju sem napisala, da negativne občutke obrnem v pozitivno smer in o njih pišem, pride pa tudi kakšen dan, ko se nagibam k našemu francoskemu pisateljskemu šampionu, kar je čisto človeško. Takrat si zaližem rane na nekaj načinov v svoji levji maniri. Naj si nocoj dovolim biti gondoljer iz Hoffmannovih pripovedk in potegnem iz predalov nekaj čvrstih favoritov. Vselej obstaja knjiga za neko vrsto počutja, za preskok iz grenkega (čeprav je grenka čokolada okusna, pa tega ne moremo trditi za grenke občutke, kajne?) v prijetno rada prebiram poezijo Paula Éluarda, drobno knjižico s provansalsko trubadursko liriko, v kateri so čisti verzi raznih trubadurjev, tudi Rihard Levjesrčni je spisal pesem svoji sestri, pa William Shakespeare in Ovid – čar poezije je res v tem, da prihaja iz srca. Ko verze napišeš, so zunaj in nikar jih potem še ne prežvekuj. Med knjigami bi še posebej toplo priporočila dela P. G. Wodehousea, kot je denimo Hvala, Jeeves, eno izmed mojih najljubših čtiv. Kaj pa prijazna beseda? Kolikokrat me razveseli ena sama prijazna gesta. Tudi prijetno skodelico čaja, najsi bo pravi čaj ali pa tisane, bi umestila med tiste stvari, ki delujejo kot termofor za želodec… Morda pa nekaterim brbončicam bolj ustreza eliksir v obliki vroče čokolade s stepeno smetano v slogu Hercula Poirota, ki je pripravljena po francoski ali belgijski recepturi. Sem že omenila, da se k takšnemu ali drugačnemu napitku prilegajo piškoti? Kar tako, iz glave, domači vaniljevi rogljički, ki so čebelja kolenca piškotnega sveta, za katerimi pa ne zaostajajo biscottiji in digestivni piškoti. Zraven se poda klavirska glasba v slogu Easy listeninga, saj me zaradi svoje nevtralnosti pomirja in se lahko osredotočim. Najraje prisluhnem posnetkom orkestrov Henryja Mancinija, Mantovanija in 101 Strings. Obisk Zbiljskega jezera. Vedno nosim neke vrste dišavo, ki je v stiku z mojimi občutki. Kolonjske vode so zaradi svoje sestave lahke in jih pogosto prevevajo note citrusov, kar je čisto v moji smeri. Dišava je nekaj osebnega, tisto, kar človek nosi zaradi sebe. Nazadnje in pa tudi zelo pomembno pa je pisanje Mojih pejsažev, ki so moj strasten projekt že mnogo let. Sedaj pa naj ti zaželim lahko noč…

Tre

Če jutri drugače bo kot danes,
tančica mraka zagrne ožino,
z lanterno v svoji roki
polnočnih utrinkov iščem bližino.

Sred’ morja fandango valov,
v spiralah gre pot vetrov,
riše mesec prek obzorja,
tukaj in sedaj.

Razpredene stezice,
pokrajine nemirnih poti,
ujeta v čar noči,
iskanje ni zaman.

Večerna pesem

Komaj glas se dvigne nad šepet, 
tolaži me pridih večerne zarje,
me je prevzelo morje zvezd,
da v jasni noči
sanjam samoto jesenskih brez?

Trenutki so neskončni,
kava se v skodelici ohladi,
a dokler sanje še živijo,
ptic bom jate v dlani ujela,
upanju pustila pot v srce.

Vsak srčni utrip
povrne vandrajoče misli,
polje klasja valovi,
še zadnji utrinek večera usahne.

Peščena ura

Včasih sem peščena ura,
čas skoz’ prste mi polzi,
ne mine dan, niti minuta,
vse gre hitro, se ti ne zdi?

Kjer se reka v morje steka,
črta tanka je kot las,
nad obzorjem nov dan se prebuja,
čuje se žerjava v letu glas.

Ko se dan preveša v noč,
v vetru ustnice mi zadrhtijo,
za drevesi se potegnejo meglice,
z vlakom misli mi hitijo.

Utrip

Všeč mi je utrip zgodnjih jutranjih ur ali poznega večera, ko bosa sedem k delovni  mizi, prižgem luč, ki ravno prav osvetljuje prostor in prisluhnem glasbi Cesarie Evore, Buena Vista Social Cluba ali pa mariachi skladbam Luisa Miguela. Takrat si ustvarjam ritem, jezdim na valovih in delam, kot da sta jutro ali noč še daleč.

Kaj pa v tistih trenutkih, ko ne brniš kot dobro naoljena mašina? Ko pride deževen dan, ki niti približno ni podoben tistemu deževnemu jutru na počitnicah, ko sem se odpravljala na raziskovanje mesta. Ni bilo dovolj velikega dežnika za ves tisti dež! Saj ne pravim, da vsi deževni dnevi iztrgajo energijo iz mene, ampak tale dan me pusti, da se namakam v kadi, polni otopelih občutkov. Ko opravim projekt, ki me je zahteval celo, ko mi nekaj ne gre, ali pa, ko sem preprosto pod vremenom, tedaj se počutim kar precej prazno. Ponoči se zbudim in pri odprtem oknu poslušam dežne kaplje, ki namakajo suho travo. Toliko vem o sebi, da mi ne bi niti malo pomagalo, če bi se zavlekla pod odejo in srkala kavo… Raje sem zunaj, na prostem, in pustim vetru, da prepiha vse membrane mojega telesa.

Kaj naredim ob takšnih dnevih? Odgovor je preprost: se ne dam. Priznam si, da mi neka stvar ne gre in razmislim, kako bi se je lotila na drugačen način. Vztrajam in grem skozi neudobje, ki me pripelje naprej. Na moji jutranji rutini dan sloni. Zgodaj zjutraj se zame vse začne, saj je takrat vse mogoče. Poln čajnik, skodelica kaše, glasba in svež zrak me prebudijo, vendar pa mi je najbolj pomembno, da je ura karseda zgodnja. Človek je osamljen, ko ustvarja, vendar pa z dobro voljo in energijo premaguje ovire.

Moja razmišljanja o pisanju

Včasih ni preprosto začeti s pisanjem. Ko razmišljam o svojih besedah, se počutim, kot da je pred menoj odprto morje in bom zdaj zaplavala vanj. Čutim pozitivno vznemirjenje, tisto vznemirjenje nedoživetega in vonj slanega na koži. Občutki igrajo pomembno vlogo pri pisanju; dober občutek, da sem v teku stvari, je moj as, vendar pa je treba tudi negativne občutke obrniti v pozitivno smer in o njih pisati; če našim občutkom in mislim damo zagon in pomen, smo lahko presenečeni nad tem, kam nas peljejo. Pisanje mi predstavlja hkrati izziv in užitek. Zame je nekaj povsem naravnega, tako kot jutranji rituali, ki jih prakticiramo. Navadila sem se, da lahko pišem kjerkoli, kadarkoli in kamorkoli – tudi na prtiček v restavraciji. Kaj me navdušuje za pisanje? Če imaš oči odprte za naravo, za svet in se vključiš vanj, se ti odpre v školjki kot Botticellijeva Venera. Vedno je neka dišava, ki spremeni ton in navdušuje občutke. Zame je to vonj po citrusih, borovcih, morju, tisto, kar potuje med mojimi rimskimi in morskimi občutki.