Posts Tagged: občutki

Rdeči mesec na obzorju

V luči prihajajočih novoletnih praznikov bom tudi sama posula nekaj  čokoladnih mrvic po moji kavi. Moji občutki glede praznikov so mešani. Ne glede na trenutno dogajanje so potrošniški ideali še vedno usmerjeni v darila, kot da se mesec december vrti le okoli nakupovanja (pregrešnih gor ali dol) dragocenosti za naše najdražje. Če bi se ljubezen lahko kupilo, potem bi bili vsi ljudje na tem svetu zelo srečni, kajne? Moje mišljenje glede daril je, da bolj šteje pozornost skozi vse leto, ne pa samo ob osebnih ali nekih splošnih praznikih. Kaj sploh pomeni, če se ‘družina’ zbere za božič, skozi celo leto pa nima nobenega stika? Nikar me ne razumite narobe – sem romantična oseba, ampak nisem ljubiteljica pompa. Všeč mi je pogled na okrašeno smrečico ali na lučke, ki imajo nek simbolen pomen. Ko sem nedavno tega gledala posnetke iz videokamere, je bilo na nekem posnetku tudi praznovanje novega leta še iz časov, ko sem bila majhen človek (beri: otrok). Tedaj se je vse vrtelo okoli daril, klasične praznične hrane in šlagerskih popevk. Saj se niti ne spomnim več, kaj sem si kot otrok želela za praznike, vendar pa sta me stara starša vselej obdarovala. Na 6. december sem denimo v tradicionalnem duhu prejela pehar s suhim sadjem, klementinami ali mandarinami (takrat še ni bilo toliko križanega sadja kot sedaj) in nogavicami. Nogavice + čevlji z vezalkami = fetiš nr. 1 zame. Moji domači, kljub obdarovanju nikoli niso predstavljali t.i. čudežnih decembrskih mož kot resnične. Nekakšno potrditev tega sem dobila, ko sva z mamo v nekdanjem Globusu srečali starega očeta, ki je prav tako šel po nakupih. V njegovi vrečki sem mimogrede opazila rdečo budilko, ki jo je kasneje v dar prejel moj oče. Tako nisem verjela v Božička, ki se tlači skozi dimnik, da bi dostavil darila, je pa zanimiva ideja Dedka Mraza, ki se pelje na saneh po pokrajini in ga na njegovi poti spremljajo vile. Različne kulture, nekatere med njimi izhajajo še iz poganskih časov, imajo tudi svoja prepričanja glede nastanka božiča. Moji najljubši darili za katerokoli priložnost sta notranji mir in ljubezen – zveni kot nakladanje, ampak teh daril ti nihče ne more kupiti, je nekaj, kar si ustvariš sam/a ali z nekom posebnim. Nista oprijemljiva in zahtevata našo pozornost, telo, misli, čute, vse. Pišem kot nekdo z določeno preteklostjo, ki se je velikokrat znašel na razpotju. Razmišljam, da lahko prejmeš najboljša darila iz vseh kategorij, pa to ne bo zagotovilo sreče, kaj šele notranjega miru. Predstavila sem svoj osebni pogled na praznično dogajanje, ker so mnenja glede praznikov in obdarovanja stvar vsakega posameznika oz. posameznice in si tako tudi ustvarimo (praznično) vzdušje. Morda zveni čisto sanjavo, vendar pa verjamem v napisano, saj smo privrženci erosa pač takšni.

V krošnjah bukve

 V krošnjah bukve veter ziblje veje,

nasul nam bo pisanega listja odeje,

in kostanj iz žerjavice se smeje,

ko sladkoba večera srčke naše greje.

Spet lahkoten postaja moj korak,

prišel jesenski čas je v našo vas,

dolg sprehod po travniku dušo poboža,

da se odkrije širni svet kot nežna roža.

Postoj, duša

Postoj, moja duša za trenutek,

ti ni mar nežnosti vrtničnih cvetov?

Zvečer uzri tančico oblakov,

ko lunin krajec je Zevs neba,

svilnata mehkoba boža moje srce,

da sije v neskončnem upanju.

Vonj po jeseni

Kako dišijo dežne kaplje,

ki vlažijo listje nežno?

Začutim mehkobo mahu

in ostrina praproti zareže se mi v dlan.

V tišini septembrskega popoldneva

srnina kopita drobijo veje.

Pesem gozda zapihlja v krošnjah dreves,

hlad obarva lica vinsko rdeče.

Med kostanji se prepletajo veje,

ptice ponesejo melodijo v nebo.

Ko listje poplesuje v ritmu valčka,

skrivnosti jesenske mi razgrinja.

Skrivnosten pomen ritualov

Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.

Trubadurska pesem

V vrtnice skrivnostni cvet je vpeto,
kar je dano, naj ne bo vzeto,
da že davni čas nam dušo ranjeno opeva,
in ples nebeških trav v globinah našega srca odmeva.

Medena svetloba

Medena svetloba zahajajočega dne,
na listju odsev sončnih se žarkov svetlika,
neviden propeler počasi oblake poganja,
nebo kot iskriv ocean se zdi.

+ Na spodnji risbi je glava Hermesa (po kiparju Praxitelesu).

Rekonkvista občutij

Rdeča vrtnica

Zbrane misli, verzija katerakoliže ne vem. Najprej se mi zatakne, ko začnem pisati dnevnik. V zgornjem kotu je treba zapisati datum. Naslednja stvar je pomembno vprašanje: kateri piškoti so najboljši za k čaju? Hamlet bo pretehtal. Opogumljam se z besedami Thierryja Wasserja, ki v treh videih za Vogue raziskuje svet navdiha, ustvarjanja in dišav. Kombinacija glasbe za popoldne (Erik Satie), pogovor o ustvarjanju in pa seveda samo vzdušje me spravijo v prijetno razpoloženje. Včasih kar skočim k pisanju dnevnika ali jutranjih strani. Pri pisanju dnevnika gre po mojem mišljenju, in ne bom filozofirala, za nekakšno alkimijo. Gledala sem kuharsko oddajo Ricka Steina, kjer je potoval po Franciji (umiri se za trenutek, moje srce) in v eni od epizod se je z avtom vozil po pokrajini Auvergne, ki se mi je takoj zazdela kot takšna domačna pokrajina s polji in mesteci z nenavadnimi oblikami hišk in stolpov in navsezadnje, kaj niso vsa mala mesta takšna? Manjkalo mi je tiste esence, ki te izstreli kot katapult. Navdih res pride od vsepovsod, ampak moraš biti prisoten, pravi parfumer. Zakaj imam včasih občutek, še posebej v zadnjih časih, kot da sem antična; da ljudje, kot sem jaz, izumirajo? Rekonkvista mojih misli. Nostalgična sem. Kot bi se zavrtela s časotreskom, in poskušam združiti občutke v eno, pa besede povezati skupaj. Seveda smo ljudje, ki še vedno cenimo posnetek, narejen s fotoaparatom; ki nam je mar za besedilo, napisano s pisalom na papir; ki imamo radi kakšen kotiček, v katerem lahko posedimo in uživamo v skodelici česarkoli; in ki radi odkrijemo starinarnico čudes z majhnimi beležnicami in svinčniki. Vem, da nisem edina, ki ima rada takšne zaklade, ampak mislim, da je naša karavela na resnično dolgi plovbi po odprtem morju.

Miselni nomad

Kintsugi je prelepa japonska umetniška oblika, pri kateri mojster povrne življenje lončarskemu izdelku tako, da črepinje združi skupaj z zlatom oz. drugo žlahtno kovino. Tako navdihujoče. Ob tem se povprašam, kako lahko ta koncept postane del življenjske filozofije, na kakšen način lahko to ponesem v svoj vsakdan? S skrbnostjo, umirjenostjo in pozornostjo ter osredotočenostjo, kot roke, ki previdno primejo v roke delčke in jih združijo v čudovit izdelek. Na eni strani je ranljivost, vendar ne mehkost, na drugi strani pa moč – to so nasprotujoče si sile, s katerimi lahko občutja in razmišljanja zlijem v eno. V trenutkih samotnosti se umaknem na tiho pristavico, ki jo nosim v sebi, kot je v Meditacijah napisal Mark Avrelij. Kajti tudi človek, ki je bolj samotarske narave, čeprav imam seveda rada družbo, lahko začuti samoto. Mimogrede, si prebral/a knjigo Stepni volk avtorja Hermanna Hesseja? Vzamem beležnico in si zapišem, kar mi hodi po mislih, saj besede na papirju zvenijo čisto drugače kot v glavi. Moj ritual, ki sem ga že tolikokrat omenila in res deluje kot balzam za dušo in telo, je sedenje na stopnicah in pisanje beležk ob skodelici čaja. Zapišem si stvari, ki me težijo, kot protiutež pa napišem in pomislim na tisto, zaradi česar mi je toplo pri srcu. Zaprem oči, se naslonim nazaj, sem občutljiva na subtilnosti v naravi – na šelestenja listja, petje ptic, na način, kako oblaki prepredejo nebo ali pa na tisto, kar vznemiri čute. Tako si povrnem jasnost v svoje misli, telo in dušo, pa tudi lažje krmarim s tistim, kar veter vrže v mojo smer.

Predlagam prispevka s podobno vsebino: Pokrajina deževnih dni in Umetnost stoičnega življenja.

Ura svinca

Kompresivno delujoče vreme. V uri svinca, ko čutiš, da te vleče navzdol namesto gor, besede ne pridejo tako zlahka. Optimizem šteje… Pa tudi kos jabolčnega štrudlja, ki ga poplakneš s skodelico kave, ne škodi. Sicer pravijo, da hrana ni nujno tolažba, ampak menim, da ti malce tistega, kar imaš rad/a, dobro dene. Drugače te hitro posrka v črno luknjo, če sem nekoliko astralno naravnana. Lažje je, ko napišem nekaj vrstic. Odprem okno in vdihnem zrak, dvignem težo s prsi. Ko je večerno nebo jasno, se ozrem v zvezde; ne kot pesnik, ki išče navdih, ampak kot nekdo, ki je kdaj zamišljen; že Yourcenarjeva je v Hadrijanovih spominih razmišljala o zvezdah in vprašanjih, ki jih naslavljamo na zvezde, kot da bi nam migotajoče lučke lahko odgovorile… Vseeno, trepetlikajo in pomirjajo, in prav nič me ne preseneča, da so s svojo mističnostjo tako navdihovale Egipčane.

Ritmična glasba s posebno noto: Hesperion XXI. Ko poslušam glasbo in pišem zapiske, razmišljam o Mojih pejsažih. Kot sem že napisala, so moj strasten projekt, gnetilnica idej. Dobim neko zamisel in cilj ni v lovljenju estetike. Gre za osebno raven, za dotik, za beležke, ne pa za nek pritisk. Z mojim žlobudranjem sem hotela le povedati, da me pisanje osrečuje.

Ni povezano s tem, kar pišem, ampak med brkljanjem v knjižnici sem naletela na Citadelo francoskega avtorja de Saint-Exupéryja in v knjigi prelepo vrstico – Čas ni več peščena ura, ki porablja svoj pesek, ampak žanjec, ki veže svoje snope. Se strinjaš, ali pač ne? Stavek iz knjige mi je dokaj blizu, saj me spomni na mojo pesem o peščeni uri, s tem pa tudi na moje dojemanje časa – o tem pa sem že pisala v mojih zapiskih o stoikih.