Toplo pomladno jutro je prežeto s svežino mila. Pogrešam ozračje malega francoskega mesteca G., ki ga z besedami ne znam opredeliti. Začutim toplino na koži in zrak, dišeč po soncu me spodbudi, da te občutke obudim v sebi. Eden od mojih prvih spominov na dišave se skriva v parfumskem milu, saj milo in vrtnice dišijo tako subtilno, kot bi svoj vonj razkrili samo zame. V steklenički parfuma je tisto najbolj očitno, kar pričakujemo. Vendar pa je bistvo očem skrito. Nisem zbirateljica, saj menim, da je dišava nekaj osebnega in si želim, da poda tudi neko sporočilo o uporabniku ali uporabnici. V Rimskem navdihu večnosti sem svoje potovanje opisala tudi z dišavnimi notami. Elementi, kot so citrusi, bazilika, koriander in breskev moje čute ponesejo v antične čase, obenem pa so to sveže formulacije, ki me privzdignejo in niti približno ne delujejo zatohlo. Nazadnje sem na primer odkrila dišavo z eteričnim oljem bergamotke in muškatnim oreščkom, ki so jo navdahnile nimfe hesperide. Svet dišav je vse okoli nas, le po Horacijevo se moram ustaviti in užiti trenutek. Parfumska mila zame delujejo osvežilno, kot perilo, ki se suši na zraku. Seveda pa so mila očarljiva na svoj način, zavita so namreč v dekorativen papir, ki doda pridih romantike starega sveta. Ko vrtnarim, pa si rada približam vrtnice in obudim njihov nežen vonj, saj se nekatere sorte uporabljajo tudi v parfumski industriji. Dišave uporabljamo za različne priložnosti in na razne načine, med drugim tudi zato, da si izboljšamo razpoloženje. Napoleona Bonaparta poznamo kot vojnega taktika, ki je dišavi pripisoval enak poživljajoč učinek kot ga ima kava. Na robček je kapnil nekaj kapljic kolonjske vode in se z njim odišavil po ustnicah, čelu in sencah. Kako preprost in nevsiljiv način za odišavljenje! Moj najljubši način uporabe pa je odišavljenje šala. Tako je košček parfumskega sveta za vse težke in lahke trenutke tesno ob meni.
Če ti sprehod do vrtne lope in nazaj nekaj pomeni, zate nosi nek smisel, je to tvoj mali ritual. Rituali so po mojem mišljenju namenjeni zbujanju in krepljenju čutov, ostrine in prebujanju, kaj pa vem, morda tudi iz nekakšne otopelosti. Niso namenjeni le negovanju senzualnih užitkov, imajo tudi vsakdanji pomen. Čeprav je res, da v kakšnih oglasih za rituale pogosto vidimo osebo, ki se prha, ali pa denimo tista ženska v belem, ki reklamira kroglice Raffaello; kako se z lahkotnim korakom sprehaja po morski obali in použije kokosovo dobroto, ki poboža vse čute – priznam, name deluje. Konfucij je pisal o mnogih oblikah ritualov, od osebnih pa tudi do družbenih, ki nas naredijo ljudi, vendar pa mislim, da so rituali nekaj bolj sproščujočega, kot pa obveza. Ne predstavljam si življenja brez drobnih osebnih dejavnosti. Že od nekdaj na primer prakticiram pisanje jutranjih strani ali dnevnika. Ob tovrstnem pisanju se zberem in grem potem lažje v dan. Pisanje kombiniram s pitjem črnega čaja – ali iz čajnika ali iz skodelice, to ni važno. Včasih sem pila Darjeeling čaj, sedaj pa pijem Assam, ker uživam v močnem črnem čaju. Že sama priprava čaja je neka posebna ceremonija, ko ji posvetiš pozornost in mini meditacija, če pomisliš na vse elemente, ki se potem združijo v skodelici čaja. Prakticiram pa tudi krtačenje telesa in umivanje z milom, kar deluje bolj robustno in poživljajoče. Rituali, ki so del vsakdana, delujejo kot veter v mojih jadrih in nahranijo mojo dušo.