Posts Tagged: Tihožitje

Čaji za vsako skodelico

Poleg kave je čaj moj najljubši napitek, ki si ga pripravim v vsakem letnem času. Ob skodelici čaja sem začela pisati in to je bil začetek razvijanja mojega zanimanja tako za čaje kot za pisanje. Za nekatere priložnosti so primerni razsuti čaji, zaradi svoje praktičnosti (brez uporabe cedilca) pa so uporabni tudi v čajni vrečki. Čaj v razsuti obliki vsebuje cele čajne liste višje kakovosti, vendar pa ga je v vsakem primeru dobro pripraviti po navodilih proizvajalca – da iz njega izvabim najboljši okus, čeprav čaj v razsuti obliki boljše kroži po čajniku ali skodelici.

Izven ustaljenih poti

Uživam v dobri knjigi, a se ne bi nujno prištevala med knjižne molje. Branje me je kot prostočasna aktivnost vedno privlačilo, toda ne razmišljam o tem, da bi se lotila petdesetih ali stotih knjig na leto, kot sem to počela v dobrih starih časih. Če obveznosti dopuščajo, z intenzivnim branjem ni nič narobe, vendar v tem pogledu knjigo vidim kot dobro slikarsko platno, za katero si vzamem čas in mu namenim pozornost, če si nameravam z delom nahraniti dušo. Horac je dejal Užij dan, Gustave Flaubert pa Pravijo, da je življenje tisto pravo, vendar mi je ljubše branje. Ali prvo dopolnjuje drugo?

Če knjigo preberem dvakrat, sem naletela na zaklad. Zakaj? Ker je v delu izstopal karakter ali več karakterjev, ki so me navdahnili, ker so šli po neustaljenih poteh, se držali jugaad mentalitete, so bili dobro samodisciplinirani in se bili pripravljeni odpovedati marsičemu za dosego cilja/ciljev. Ker je zgodba povedana na drugačen način. Na primer knjiga Veliki Gatsby, že predmet mojega pisanja. 

V knjigi Ernesta Hemingwayja Pariz – Premični praznik izstopa dualizem. 20. leta 20. stoletja in Pariz je živahno mesto, kjer se zbirajo največji pisatelji in slikarji tedanjega časa. Življenje pa ni bilo vseskozi tako vznemirljivo, saj je blišč pijače in zabav deloma zasenčil trud za uspeh in obstoj. Papa Hemingway je bil ambiciozen avtor in iskanje tistih konkretnih besed je bilo zanj res prava stvar. Po mojem mišljenju dober avtor lahko dela tudi v razmerah, ki niso idealne in Hemingwayju na začetku ni bilo lahko. V knjižici opisuje svoj pariški vsakdan kot pisatelj, ki je delal dinamično in za pisanje izkoristil vsak trenutek, na primer v eni od njegovih najljubših kavarn La Closerie des Lilas, kjer se je pogrel in ob srkanju kave izlival svoj pot na papir. V svojem pariškem obdobju opisuje poznanstva z znanimi osebnostmi, med drugim tudi z Gertrude Stein in enim od mojih najljubših avtorjev, F. Scott Fitzgeraldom. Med drugim piše o tem, kako sta se s Fitzgeraldom spoznala, svoje mišljenje o pisatelju, njun krajši izlet in dežno polomijo z avtomobilsko streho in tudi kasnejša srečanja. Nekako tako, hkrati pa skozi celotno knjigo ohranja tekoč slog pisanja.

Francoska pisateljica Marguerite Yourcenar je besedna estetinja. Hadrijanovi spomini so pisanje o svobodi, sreči in humanizmu. Knjiga me je omrežila dolgo nazaj, saj sem o delu pisala že v Rimskem navdihu večnosti, čeprav je sprva kazalo, da to ne bo ljubezen na prvi pogled. Skozi prvih nekaj strani sem se stežka prebila, nato pa me je vsebina vedno bolj zanimala. Antična doba me namreč že od nekdaj navdušuje. Rimski cesar Hadrijan v razmišljajočem slogu piše pismo nasledniku in stoičnemu filozofu Marku Avreliju in pripoveduje o svojem življenju. Hadrijan je postavljal edinstvene spomenike vzdolž svojih poti, Mark Avrelij pa je svoja načela udejanjal v cesarskem in vsakdanjem življenju. Ko prebiram Hadrijanove spomine, vem, da imam pred seboj nekaj posebnega. Pisateljica izbire besed ni prepustila naključju. Ob branju knjige sem opomnjena, da je človek tisti in ponavljam se, ki nosi ključ do usode v svojih rokah. V dnevu imaš določeno število ur na razpolago in kaj narediš z njimi, je odvisno od tebe. Ko držim v rokah knjigo, za katero je pisateljica porabila leta, da jo je napisala, se mi to zdi še bolj občudovanja vredno.

Prebiram poezijo različnih zvrsti in pesniških oblik – lahko je romantična, klasična, haiku, sonet, mogoče se rima, mogoče se ne, odvisno od tematike, ki preveva pesmi. Poezija je igriva, ko pesnik premetava besede sem in tja, da poganja ustvarjalne tokove in se zaveda, da si omejitve postavlja sam. Na pesniško zbirko V srcu moje ljubezni francoskega pesnika Paula Éluarda sem naletela med brskanjem po policah knjižnega kluba. Ko pesnik kuje verze, lahko prek svoje pesmi prenaša sporočila in močna čustva. V spontanosti je čar poezije. Éluard je živel in pesnil v turbulentnih časih obeh svetovnih vojn, v časih, ki so jih prevevala The Roaring Twenties, negotovost in nenehne spremembe. Politične, družbene in ljubezenske tematike je prenesel v svoje pesmi. To je zbirka za terene, ki se zdijo tako odmaknjeni in vem, da jih bo treba prehoditi.

Moj dnevnik dišav

Toplo pomladno jutro je prežeto s svežino mila. Pogrešam ozračje malega francoskega mesteca G., ki ga z besedami ne znam opredeliti. Začutim toplino na koži in zrak, dišeč po soncu me spodbudi, da te občutke obudim v sebi. Eden od mojih prvih spominov na dišave se skriva v parfumskem milu, saj milo in vrtnice dišijo tako subtilno, kot bi svoj vonj razkrili samo zame. V steklenički parfuma je tisto najbolj očitno, kar pričakujemo. Vendar pa je bistvo očem skrito. Nisem zbirateljica, saj menim, da je dišava nekaj osebnega in si želim, da poda tudi neko sporočilo o uporabniku ali uporabnici. V Rimskem navdihu večnosti sem svoje potovanje opisala tudi z dišavnimi notami. Elementi, kot so citrusi, bazilika, koriander in breskev moje čute ponesejo v antične čase, obenem pa so to sveže formulacije, ki me privzdignejo in niti približno ne delujejo zatohlo. Nazadnje sem na primer odkrila dišavo z eteričnim oljem bergamotke in muškatnim oreščkom, ki so jo navdahnile nimfe hesperide. Svet dišav je vse okoli nas, le po Horacijevo se moram ustaviti in užiti trenutek. Parfumska mila zame delujejo osvežilno, kot perilo, ki se suši na zraku. Seveda pa so mila očarljiva na svoj način, zavita so namreč v dekorativen papir, ki doda pridih romantike starega sveta. Ko vrtnarim, pa si rada približam vrtnice in obudim njihov nežen vonj, saj se nekatere sorte uporabljajo tudi v parfumski industriji. Dišave uporabljamo za različne priložnosti in na razne načine, med drugim tudi zato, da si izboljšamo razpoloženje. Napoleona Bonaparta poznamo kot vojnega taktika, ki je dišavi pripisoval enak poživljajoč učinek kot ga ima kava. Na robček je kapnil nekaj kapljic kolonjske vode in se z njim odišavil po ustnicah, čelu in sencah. Kako preprost in nevsiljiv način za odišavljenje! Moj najljubši način uporabe pa je odišavljenje šala. Tako je košček parfumskega sveta za vse težke in lahke trenutke tesno ob meni.

Skodelica črnega čaja z mlekom