Posts Tagged: Kuhanje
Vse je stvar tehnike
Skorajda sem prepričana, da ima vsakdo med nami ali pa vsaj večina svoj recept za potico, ki ga je poverbal po starih starših. In vsakdo meni, da je ta recept tisti tapravi in da se v lahkotnosti testa in polnosti nadeva nahaja skrivnost plešočih in dišečih juter. Poznamo veliko variacij potice – ta je lahko orehova, rozinova, neka druga kombinacija ali pa moja najljubša pehtranova s skutnim nadevom in rozinami, kakršno sta delala moja stara starša, ki sta, kot to neprestano ponavljam obvladala zadeve v kuhinji. Recimo. Bolj je bilo podobno dvoboju med sabljačema, ampak o tem nekaj vrstic nižje. Reklamni oglasi nam poskušajo predstaviti naše stare starše kot t.i. kuharske mojstre, v kar resno dvomim. Navsezadnje živimo v drugačnih časih kot naši stari starši, vmes se je marsikaj spremenilo, tehnike so postale bolj izpopolnjene. Nekateri nismo imeli starih staršev, ki bi živeli na vasi, ampak v mestu in tam niso poznali mentrge, kaj šele da bi doma pekli kruh. To je odvisno od tega, v katerih časih in na kakšni lokaciji so živeli naši stari starši, vendar pa ne verjamem, da so razmišljali le o hrani. Mogoče so nekatera dekleta vzgajali za gospodinje, a najbrž ne v tej smeri, da bodo pekle umetniški kruh in postavljale na mizo jedilnike iz kuharice sestre X. Gre za zgodbico o toplini kmečke kuhinje. Kljub temu pa je stara mama po očetovi strani, ki je nisem dobro poznala živela drugače kot babica po mamini strani. Čeprav se njeno življenje ni vrtelo samo okoli kuhanja, je redno pekla kruh z drožmi iz pšenične in ržene moke. Spekla je več hlebov hkrati, da so trajali čez teden, kasneje pa je kruh kupovala. Kakorkoli že, nek ritual in recimo mu ritual, ker je bil tako pomemben pa sta moja stara starša (po mamini strani) prakticirala ob praznikih. V mislih imam proces peke potice, ki je zahteval veliko energije in živcev. Ali je kuhinja prostor za dva? Kaj pa vem. Comme ci, comme ça. Nekateri se najbrž grozno dobro dopolnjujejo, drugi radi sami zasijejo. Meni pa so všeč nasprotja, ki se privlačijo. Da se ustvarijo kontrasti in se zadeve malo ogrejejo – seveda v pozitivni smeri. Kot redna obiskovalka sem zjutraj vstopila v kuhinjo v stanovanju starih staršev. Našla sem ju stlačena med štedilnikom in hladilnikom, kjer sta neumorno posvečala pozornost testu za pecivo. Nagnjena sta bila namreč nad visoko posodo, ki sta jo postavila na študijski stolček in s kuhlo (dolgo kuhalnico) gnetla testo za potico. Verjela sta v optimalno gnetenje. Če sedaj pomislim na to, je njuna kuhinja v času priprave potic spominjala na mini pekarno s samimi dobrotami – vse je bilo v pričakovanju orehove in rozinove potice s polnima nadevoma. Še danes mi potica pomeni nekaj posebnega, čeprav si vedno znova pravim, da je ne bom pripravila. A jo vseeno. Pa ne zaradi praznikov, ampak zaradi tistega občutka srčnosti, ki jo ustvari peka potice, da nekaj spečeš oz. pripraviš sam/a. Podobno je s kruhom. Čeprav občudujem kuharsko zavzetost mojih starih staršev, pa njunim tehnikam in postopkom večinoma ne sledim. Vsak človek sčasoma razvije neke svoje metode. Zanimanje za kuhanje in peko me je prevzelo kar samo od sebe. Všeč so mi bile nekatere jedi, ki so jih pripravljali doma, a se kuhanja najbrž sploh ne bi lotila, če ne bi poudarjali pomena domače priprave hrane. Po sistemu Shu Ha Ri verjamem v neke temelje in tehnike tudi pri kuhanju, hkrati pa ustrežem svoji radovednosti in se lotim česa drugačnega. Svet kuhanja je, če si odprt/a za novosti in eksperimentiranje ravno tako čaroben kot vsaka druga dejavnost, ki se je lotiš z radovednostjo.
Naprej s kruhom
Na tem svetu je dobro, če si zna človek tudi sam kaj pripravit. Če bi obtičali na samotnem otoku, in bi predtem lahko izbrali nekaj živil, katera bi uvrstili na svoj seznam? Paradižnike, slanino, jajca, moko, mleko… To bi lahko dopolnjevali še dolgo v večer, ker bi vsakdo dodal na seznam še kaj svojega. Na mojem seznamu bi ostalo tisto, kar sem že zgoraj naštela, saj z nekaterimi domislicami in voljo lahko ustvariš marsikaj. Razmišljam o jedilnikih mojih starih staršev, ki so bili res nekaj, no, vsaj zame. Njuno kuhanje bi označila za srčno. Ena od mojih najljubših jedi, ki jih je pripravljal star ata, so ajdovi žganci. Pri kuhanju žgancev je uporabljal lonec posebej v ta namen, sama pa rada pripravim žgance po koroško. In jih zalijem z mlekom. Še ena od njunih kuharskih avantur je bila tudi peka potice pred prazniki. Pri enem od svojih obiskov zgodaj zjutraj sem ju našla v kuhinji, ko sta slonela nad visoko posodo, ki sta jo postavila na stolček in s kuhalnico mlatila testo za potico. Čudovit spomin na domačo hrano za šampione. Med prebiranjem njune kuharske knjige, v kateri sem našla prenekateri izvedljiv recept, sem razmišljala o nekaterih jedeh, ki se naslanjajo na čisto vsakdanje sestavine. Nekateri uživajo v sestavljanju menijev z večimi hodi, drugi morda ne zdržijo pritiska v kuhinji. Kuhanje in peka sta po mojem mišljenju meditativni dejavnosti. Meditacija ne poteka samo tako, da si zleknjen v položaju prestice, gre bolj za koncept meditacije, ki se prenese v vsakdanje življenje, tako da se osredotočiš na sotiranje kakšne jedi, na mešanje testa, oblikovanje piškotov oz. karkoli že počneš v kuhinji in pri tem ne poslušaš plavajočih oblačkov misli. V kuharskih knjigah in na spletu je veliko receptov za jedi, ki jih omenjam, vendar pa ima vsakdo med nami kakšno svojo različico, zaradi katere je denimo tisti zajtrk tako okusen. S preprostimi sestavinami je tako kot pri risanju, če si izbereš manjše število akordov na črno-beli lestvici, in potem delaš s tem, kar imaš, je rezultat lahko prav super. Kaj takšnega, Sherlock. Pain perdu, na primer. Lahko bi dejala, da gre samo za pohano šnito, ampak je več kot zgolj to. Je ravno prav namočen kruh, ki ni preveč luknjičast, da lahko zadrži mešanico jajc in mleka. Rezine kruha se narahlo in počasi pečejo na oljčnem olju/maslu do nežno rjave barve. Ko te čakajo na krožniku, jih posipaš s sladkorjem v prahu, čisto malo, ali pa preliješ z medom, mogoče jih pa použiješ kar takšne, kot so. Pripravila pa sem si tudi verzijo omenjene jedi, pri kateri v kombinacijo mleka in jajc vmešaš poljubne začimbe in zelišča. Pri meni so to sol, rdeča v paprika v prahu in drobnjak. Moj vsakdanji zajtrk sestavljata skodela kaše in kava ali čaj, semintja pa si rada pripravim kaj bolj konkretnega. Še ena od jedi s tremi sestavinami, ki jih dopolnjujejo začimbe, je Dutch baby. Gre za puhasto palačinko, prikazano tudi zgoraj na fotografiji, ki se v pečici takole napihne. Serviranje predlagajo z rezinami limone, vendar pa me zanima tudi variacija s sadnim kompotom. Zadnje čase na priljubljenosti pridobiva tudi kislo testo, ki pa po mojih raziskovanjih še zdaleč ni uporabno samo pri peki kruha. Priprava kruha združuje razne spretnosti, tehniko, veselje, malo znanosti in umetnosti. Ko pripravljaš kruh, ti zmeraj ostane nekaj starterja za nadaljnje hranjenje, iz njega pa lahko narediš še kaj drugega. Naan, ki ga poleg rustikalnega kruha najraje jem, zgnetem z ostankom starterja, kar kruh naredi tako rahel. Ali pa angleško pecivo, crumpets, ki pri peki postane mehurčkasto in ga prav tako spečeš samo iz starterja z majčkenim dodatkom soli.