Kaj, ko bi povedali nekaj malega o Terryju, tej moji ljubi žverci, ki se iz veselja in brez vprašanj požene v moje naročje? Pa se za nekaj vrstic pomudimo pri punčici mojega očesa…. Vselej sem razmišljala o konkretnem psu; prav veliki psi so tisti, ki mi premagajo srce. Nemški ovčarji, volčji hrti, vlečni psi – čudoviti čižki, ki znajo misliti s svojo glavo in so močni, hkrati pa obožujejo svoje človeške starše. Kako zelo obožujemo tudi mi naše ljubljence, pa mi najbrž ni treba dodati. Morda pripovedujem tako, kot da gre za nekakšno epsko zgodbo, a so psi res neverjetni. Njihovi čuti, pamet in oči, ki toliko povedo…. Če ste si prebrali Klic divjine Jacka Londona, potem veste, kaj mislim. Uživam ob opazovanju Terryjevega teka, ko se s polnim zanosom poganja v hrib in okoli na vse cilindre. Terry je igriv, pameten, ljubezniv in občutljiv; z besedami kar ne znam povedati, koliko mi pomeni, ker je z menoj.