Posts in Category: Moje trenutne misli

Rdeči mesec na obzorju

V luči prihajajočih novoletnih praznikov bom tudi sama posula nekaj  čokoladnih mrvic po moji kavi. Moji občutki glede praznikov so mešani. Ne glede na trenutno dogajanje so potrošniški ideali še vedno usmerjeni v darila, kot da se mesec december vrti le okoli nakupovanja (pregrešnih gor ali dol) dragocenosti za naše najdražje. Če bi se ljubezen lahko kupilo, potem bi bili vsi ljudje na tem svetu zelo srečni, kajne? Moje mišljenje glede daril je, da bolj šteje pozornost skozi vse leto, ne pa samo ob osebnih ali nekih splošnih praznikih. Kaj sploh pomeni, če se ‘družina’ zbere za božič, skozi celo leto pa nima nobenega stika? Nikar me ne razumite narobe – sem romantična oseba, ampak nisem ljubiteljica pompa. Všeč mi je pogled na okrašeno smrečico ali na lučke, ki imajo nek simbolen pomen. Ko sem nedavno tega gledala posnetke iz videokamere, je bilo na nekem posnetku tudi praznovanje novega leta še iz časov, ko sem bila majhen človek (beri: otrok). Tedaj se je vse vrtelo okoli daril, klasične praznične hrane in šlagerskih popevk. Saj se niti ne spomnim več, kaj sem si kot otrok želela za praznike, vendar pa sta me stara starša vselej obdarovala. Na 6. december sem denimo v tradicionalnem duhu prejela pehar s suhim sadjem, klementinami ali mandarinami (takrat še ni bilo toliko križanega sadja kot sedaj) in nogavicami. Nogavice + čevlji z vezalkami = fetiš nr. 1 zame. Moji domači, kljub obdarovanju nikoli niso predstavljali t.i. čudežnih decembrskih mož kot resnične. Nekakšno potrditev tega sem dobila, ko sva z mamo v nekdanjem Globusu srečali starega očeta, ki je prav tako šel po nakupih. V njegovi vrečki sem mimogrede opazila rdečo budilko, ki jo je kasneje v dar prejel moj oče. Tako nisem verjela v Božička, ki se tlači skozi dimnik, da bi dostavil darila, je pa zanimiva ideja Dedka Mraza, ki se pelje na saneh po pokrajini in ga na njegovi poti spremljajo vile. Različne kulture, nekatere med njimi izhajajo še iz poganskih časov, imajo tudi svoja prepričanja glede nastanka božiča. Moji najljubši darili za katerokoli priložnost sta notranji mir in ljubezen – zveni kot nakladanje, ampak teh daril ti nihče ne more kupiti, je nekaj, kar si ustvariš sam/a ali z nekom posebnim. Nista oprijemljiva in zahtevata našo pozornost, telo, misli, čute, vse. Pišem kot nekdo z določeno preteklostjo, ki se je velikokrat znašel na razpotju. Razmišljam, da lahko prejmeš najboljša darila iz vseh kategorij, pa to ne bo zagotovilo sreče, kaj šele notranjega miru. Predstavila sem svoj osebni pogled na praznično dogajanje, ker so mnenja glede praznikov in obdarovanja stvar vsakega posameznika oz. posameznice in si tako tudi ustvarimo (praznično) vzdušje. Morda zveni čisto sanjavo, vendar pa verjamem v napisano, saj smo privrženci erosa pač takšni.

Poezija obloženih kruhkov

Obožujem kruh. Ni mi nerodno priznati, da ga jem vsak dan – belega, rženega, polnozrnatega, obloženega z raznimi stvarmi, zaradi mene pa bi bil lahko tudi zelen, toda nikar ne pretiravajmo. Opečen in obložen kruh prihajata v neskončnih različicah, kar je po mojem mišljenju pravzaprav nekaj najboljšega za malico. Najprej moram povedati, da ne zagovarjam nobenih prehrambenih ekstremov. Zelo dolgo nisem zajtrkovala, dovolj sta mi bila skodelica kave in kefir, sčasoma pa sem svoje mišljenje glede zajtrka spremenila, kar me še danes veseli. Za zajtrk pojem ovseno kašo, ki je že del moje zgodovine, pa tudi kruh z umešanimi jajci, maslom, marmelado ali kaj podobnega, kar je odvisno od dneva in priložnosti. Čeprav se pri nas sendviči niso šteli kot celovit obrok, bolj kot neko mašilo med pomembnejšimi obroki dneva, sem še vedno naklonjena toplim sendvičem in opečencem. Nočem zveneti kot nekdo, ki cel dan je samo kruh, kot članica družine sesalcev se prehranjujem tudi s solato, sirom in vročo čokolado ter jabolki in še kaj bi se našlo, vendar pa menim, da me zaradi pisanja o ljubem opečenem kruhu ne bo nihče preganjal z vilami okoli. Nikoli ne bom pozabila svojega prvega toplega sendviča. Narejen na pultu mojih starih staršev, ki sta vedela, kako se tem stvarem streže. Priprave pa sta se lotila tako, da sta rezine kruha zložila po kuhinjskem pultu in jih potem izmenično premazala z maslom. To ni bil dieten sendvič in dvomim, da je katerikoli dober sendvič zares dieten, ampak na tem popotovanju se ne odrekamo hrani, smo zmerni in se semintja radi malo pocrkljamo. In to je bil sendvič za takšno priložnost. Potem sta kruhke obložila s sirom, svežo salamo in obročki čebule in jih spekla v ponvi. Croque monsieur in njegova komplementarna dama croque madame sta po mojem mišljenju tako božanska, da se ti kar čeljust povesi do tal ali pa se to zgodi samo meni? Ko celotno bitje zahrepeni po kombinaciji opečenega kruha s sirom, šunko, bešamelom in jajcem, tedaj si pripravim eno od zgoraj naštetih variacij. Osnova vsakega dobrega opečenca je kruh. Najraje imam kruh, ki je mehek, niti približno pa ne sme biti suh. Če je govora o pohanih šnitah, potem je naše polje za manevriranje čisto drugačno, vendar pa me ob opečenem kruhu, ki je že v osnovi dehidriran do neskončnosti in je skorjica tako trda, da moraš ob grizenju popiti liter tekočine vse mine. Če se lotim priprave popečenega kruha, najraje pohrustam svoj kruh, ker pa to ni vedno mogoče, izberem kruh iz določenega žita ali mešanice žit z rahlo skorjico in mehko notranjostjo. Obstaja veliko obloženih kruhkov, na katere me vežejo čudoviti spomini ob kavi in čaju. Na sončne zahode in na mehko easy listening glasbo ter na malice po sprehodih. Naj živi kruh. Dober tek.

Dragi Bunki

Dragi Bunki, 

nekega novembrskega dne si vstopil v moje življenje in ga temeljito spremenil. Ni mi mar za tvoje poreklo, kdo so tvoji starši in kakšen pedigre imaš – važno, da si ob meni, saj je tedaj vse videti malo boljše. Če me zgolj pogledaš, že prebereš moje misli in kot bi tlesknil s prstom uganeš tudi moja čustva. Tvoja prisotnost je magnetična. Čeprav si bil sprva grozno sramežljiv, si se vmes že malo opogumil, hkrati pa še vedno ohranjaš svojo eleganco. Na zdravje, Dolce (ker je Light Blue ena od mojih najljubših dišav, tvoja čudovitost pa je primerljiva s sončnimi žarki) – želim ti sir, jogurt in piškotke in nikar se ne boj še naprej plezati v moje naročje.

Mini spis o sreči

Buongiorno…

Un caffè, per favore.

Ko si postavim vprašanje o sreči, si odgovorim, da to vsakomur pomeni nekaj drugega. Definiranje sreče je namreč podobno definiranju normalnosti. Kaj je v današnjih časih sploh normalno? Kdo odloča o normalnosti? Za nekoga je pokvarjenost normalna. Za drugega pa je normalno to, kar počne in pooseblja večina. Stvar osebne presoje je, ali si želiš biti tak kot drugi, tako kot vse preostalo v človekovem osebnem življenju. Kaj mi pomeni sreča? Da se denimo ne prepiram, ker sem prepirov že dosti poslušala; da imam priložnost za dobro voljo, tudi če trenutki niso idealni. Zame se sreča nahaja v perspektivi, ki jo človek goji v svoji notranjosti. Vedno me je na primer navduševala fantazija o življenju na jadrnici, ki pluje po morju, daleč stran od vsega sveta. Ko o tem premišljam, pri mojem sanjarjenju ne gre za neko določeno destinacijo, ampak za občutek zračnosti, da lahko diham. 

Po mojem mišljenju je sreča odločitev. V tem pa sloni tudi zanka, saj prijazni ljudje končajo zadnji. Ko razmišljaš o sreči drugih, malo pomisli tudi na svojo srečo in se mogoče povprašaj, kdo se spomni na raven zadovoljstva v tvojem življenju?

Iskanje življenja, ki udejanja neko popolnost, je stvar vsakega posameznika, vendar pa sreča in popolnost nista povezani. Kaj pa sploh je popolnost? Popolnosti ni, z izjemo Stepforda. Morda pa ne potrebuješ luksuza in finih stvari, da bi se zjutraj zbujal/a kot na puhastem oblačku, saj sreče ne moreš kupiti, pa tudi destinacija ni, na katero bi potoval. Morda si zjutraj rečeš, kako je kava, ki si jo pripravil/a, senzacionalna, in te to osrečuje. Četudi se tvoje želje razlikujejo od drugih, s tem ni nič narobe. Kajti drugačnost je dobra. So pa tudi ljudje, ki čakajo na tvoje napake oz. na neke drobtinice, ki bi ti jih potisnili pod nos, zato si še naprej utiraj korake po neuhojenih poteh.

Ko takole prebiram svoje bloke in beležnice, si nekako zamišljam, da je vse skupaj res kot čačača, ko greš za nekaj korakov naprej in potem za nekaj korakov nazaj, kot pri plesu.