Posts Tagged: F. Scott Fitzgerald
Vrnitev v paradiž
Če ste si morda prebrali moje ljubezensko pismo Velikemu Gatsbyju v prejšnjem delu Razmišljanj o neizpetih junakih, potem veste, kako zelo mi je pri srcu to Fitzgeraldovo delo. Pa tudi omenila sem že, da je omenjeno delo postalo moja najljubša knjiga v tistih dneh, ko sem jo prvič prebrala. Še sedaj se spomnim tistega vonja, ki ga je imela omara z drsnimi vrati, ko sem vzela Velikega Gatsbyja s police, da bi si knjigo znova prebrala. Do knjige Veliki Gatsby gojim zelo spoštljivo mnenje, saj mi pomeni veliko več kot zgolj naslov in dobro zgodbo o zabavah v Gatsbyjevi vili, predlagam pa, da si več o tem preberete v prejšnjem delu Razmišljanj.
Sedaj, ko smo to povedali, pa se posvetimo naslednjemu draguljčku iz mojih knjižnih polic. Ta trenutek je na moji nočni omarici zbirka kratkih zgodb z naslovom Babylon Revisited and Other Stories, ki jih je skrbno napisal moj najljubši pisatelj. Najbrž mi ni treba posebej omenjati njegovega imena, kajneda? Ko sem pričela brati The Ice Palace, ki je ena od zgodb v zbirki, so me spreleteli enaki občutki, kot pri branju preostalih Fitzgeraldovih del. Njegovo pisanje je tako čudovito, kot bi te poljubljale besede iz knjige. Ker sem imela za prebrati še nekaj del Agathe Christie, sta mi Poirot in Hastings delala družbo pri kavi, nato pa sem razmišljala o tem, kaj naj preberem. Moj pogled se je ustavil na knjigi Tender Is the Night, nato pa zdrsnil do zbirke kratkih zgodb. V prvi zgodbi The Ice Palace je Sally Carrol dekle iz Georgie, ki obišče svojega zaročenca Harryja v zasneženem mestu. Ko se Sally Carrol nekega septembrskega popoldneva pogovarja s svojimi prijatelji, se zdi, da si želi umika iz ustaljenega ritma svojega življenja; da je obtičala v družbi ljudi, ki ne želijo sprememb, živijo v preteklosti, uživajo v lenobnih dneh in nočeh in jim preprosto ni mar, dekle pa hrepeni po dogajanju. Na obisku pri Harryju spozna starše, prijatelje in pa tudi profesorja Rogerja, ki deluje kot nekakšna uteha za vso neudobnost neznanega kraja. Neke noči med sprehodom zavijeta okoli vogala in na vrhu hriba zagledata svojo destinacijo, ledeno palačo, ki je v mestu niso postavili že lep čas. S skupino prijateljev se povzpnejo do palače in med tavanjem Sally izgubi stik s skupino. Ujeta med debelimi stenami ledu prestrašena Sally čaka, da jo bo kdo prišel iskat in razmišlja. Ko jo končno pridejo iskat, Sally zakriči, da se hoče vrniti domov; svoj mir najde šele, ko spomladi s svojega okna opazuje življenje okoli sebe in se zopet pripelje okoli v starem Fordu prijatelj Clark. Zgodba Babylon Revisited pa govori o Charlieju, ki pride iz Prage v Pariz; tu prebivata sestra njegove pokojne žene in njen soprog, ki skrbita za Charliejevo hčer Honorio. Marion, Helenina sestra, Charlieju ni naklonjena; Charlie je namreč nekega večera po neprijetnosti Helen zaklenil ven med snežnim metežem. Ko preboli osebne težave, Charlie pride v Francijo, da bi si uredil v Pragi dom s Honorio. Na žalost Lorraine in Duncan, smotanca iz starih dni uganjanja norčij, premešata zadeve. Že večkrat sta poskušala izvrtati naslov Charliejevega hotela, ko pa se pojavita pri vratih na dan pomembnega sestanka, na katerem bi se odločalo, kdo bo skrbel za Honorio, je to za Marion več, kot lahko prenese. Charliejev načrt, da bi zaživel s Honorio, je preložen za pol leta. Še ena od zgodb, ki se mi zdi posebej zanimiva, je The Diamond as Big as the Ritz. Zgodba je rahlo fantastično naravnana in govori o Johnu iz manjšega kraja na reki Mississippi. V šoli se spoprijatelji s Percyjem, ki ga povabi domov čez počitnice. Percy živi nekje v Montani, a je pot do družinskega gradu zapletena. Washingtonov château namreč počiva na diamantu, večjem kot je Ritz-Carltonov hotel! Zgodba o Percyjevih prednikih in diamantih je prepletena s skrivnostmi. John se na obisku zaljubi v Percyjevo sestro Kismine, z njo načrtuje tudi poroko in pobeg; Percyjev oče varuje družinsko skrivnost tako, da obiskovalce in pa tiste, ki pomotoma naletijo na grad, zadrži kot ujetnike. Učitelju italijanščine pa je uspelo pobegniti, zato nekega dne nad gradom poletijo avioni. John in sestri Kismine in Jasmine pobegnejo, preostali člani družine z osebjem vred pa se odločijo še naprej varovati diamante… Naši trije junaki se nameravajo odpraviti v Johnov domači kraj.
V omenjeni zbirki je še veliko brezčasnih zgodb, ki pričajo o pisateljevih dobrih zamislih. Če še niste seznanjeni s Fitzgeraldovimi deli, je Babylon Revisited and Other Stories lepa priložnost, da vas zapelje pisateljev očarljivi slog; ne dvomim, da vas bo s svojim lepim pisanjem osvojil in se boste k zgodbam vračali.
Razmišljanja o neizpetih junakih knjižnih polic: Veliki Gatsby in Večeri na pristavi blizu Dikanjke
Obstaja knjiga, v katero se zatopim z vsem svojim bitjem in jo berem, kot da je nekaj najbolj naravnega; ne razmišljam o tem, zakaj me neko delo tako pritegne – navsezadnje je to tako, kot bi se spraševala, zakaj mi je nekdo všeč; prav tako pa tudi ne pričakujem, da me bo knjiga odpeljala z mislimi daleč proč v čudežnem kovčku, kot se je to primerilo v Andersenovi pravljici. Prevzame me knjiga, ki je avtorjevo ustvarjalno okolje za izražanje občutkov in misli; ki pripoveduje o podeželju in ljudeh. Dobra knjiga naj bi delovala, vsaj po mojem razmišljanju, spodbudno, ne pa zadušljivo; ko denimo berem Balzacove Kmete ali Vojvodinjo de Langeais, dobim občutek izumetničenosti. Saj ne, da imam kaj proti Balzacu (kvečjemu občudujem njegovo delavnost), a je v obeh omenjenih knjigah poudarek na velikih besedah in okolici, v kateri se zgodba odvija, kar pa deluje odbijajoče… Seveda je to stvar osebnega mišljenja. Če bi govorili o likovnem ustvarjanju, bi si raje ogledala neko likovno delo in razmišljala o slikarjevi tehniki, kot pa brala traktat na temo umetnikove najljubše znamke šilčka in čopičev.
Sedaj pa si, brez nadaljnjega odlašanja, poglejmo dve književni deli, ki sta name naredili dober vtis.
Saj sem že kdaj poprej omenila, da sem včasih veliko časa preživela pri starih starših, kajne? Dobro se spomnim, kako sem nekega dne iskala dobro knjigo; pregledovala sem police s knjigami v njuni dnevni sobi, ko mi je stara mama (kakšna babica neki?) priporočila v branje Velikega Gatsbyja. Tedaj še nisem poznala Fitzgeraldovega pisanja, ničesar nisem vedela o pisatelju Fitzgeraldu – nisem mislila, da me bo lepota njegovega pisanja tako prevzela in da se bo romantični protagonist zarasel v meni z vsemi občutji in mislimi. Ob branju tega dela doživljam nekakšna kompleksna občutja, kajti Gatsby je zame veliko več kot le knjiga; obenem je tudi delo, ob katerem sem si zastavila prenekatero vprašanje o pravem prijateljstvu, ljubezni, upanju in samoti. Knjiga se v tvojih rokah razvija počasi kot bolero, ki ti ogreje srce. Action is character – to pa so besede, in ta fant je znal pisati! Nekaj tako pogonskega se skriva v teh besedah, da se za hip ustavim in še bolj trdno verjamem vanje. Prav zato sta me pri Jimmyju Gatsbyju, protagonistu, pritegnili drznost in čustvenost, ki v knjigi pogosto prevlada nad razumom. Moj drugi najljubši lik je Nick Carraway, prijazen fant, ki deluje blagodejno in pravično – kot da je z Jimmyjem sklenil nekakšno zavezništvo. »Sami pokvarjenci so,« sem zavpil tja čez. »Vi ste več vredni kot vsa tista prekleta svojat skupaj!« Se spomniš tega? Takole je Nick zavpil proti Gatsbyju že proti koncu knjige. Ko je ugasnila lüčka našega nesojenega junaka, je Nick edini ostal ob strani. Ostali, torej obiskovalci Gatsbyjevih zabav in njegovi prijatelji (če jim lahko tako rečemo…), pa so po zadnjem plesu izginili v temni noči – kot da Jimmy ni obstajal.
Zatem sem si pri starih starših prebrala še Fitzgeraldovo drugo delo, knjigo z naslovom Nežna je noč, in ostala enako navdušena nad Fitzovim pripovedovanjem. Ker pa sem radovedna oseba, želim o nekem pisatelju, pesniku, lončarju ali pa slikarju – skratka, ustvarjalcu nekega dela, izvedeti več – kaj je sestavljalo njegov priljubljeni zajtrk? Kakšne so bile njegove (ali njene) metode dela? Kolikšen del sebe je pisatelj odkril v knjigi, ali pa slikar v likovnem delu? Je to oseba, s katero bi z veseljem pokramljala v kavarni ob kavi s smetano? Je ta oseba izzivala ustaljeni red? In podobno. Hemingway je denimo tipkal stoje, Fitz se je zbujal ob enajstih dopoldne in Mark Twain je svojčas plul s parnikom po reki Mississippi. Biografije pa niso ravno prostor za razpravljanje o omenjenih rečeh – vsaj tistih nekaj, kar sem jih poskušala prebrati, je delovalo nekam suhoparno. Nasprotje standardni biografiji našega Fitzgeralda pa predstavljata deli The Romantic Egoists in A Life in Letters. Prva knjižica, scrapbook, nas vabi s polepljenimi stranmi, ki so polne izrezkov iz časopisov, fotografij, citatov, prigod in popisanih listkov, naj pokukamo v Scottovo življenje. A life in Letters pa je, kot že sam naslov pove (ahem), zbirka pisem in izmenjav besed med Scottom, njegovimi ljubljenimi, pa tudi dopisovanj s pisateljskimi kolegi in drugimi. Ko malo bolj spoznaš Fitzgeralda, toliko bolj ti postanejo domača njegova dela, sčasoma pa spoznaš tudi podobnosti med pisateljem, poznanci in liki iz njegovih del. To je bil torej pisatelj, ki je svojo veliko ljubezen vprašal: »Katera mrha pa misliš, da si?«, ko sta se po dolgem času srečala v Hollywoodu na zabavi in ga je pobarala, kateremu dekletu v njegovih zgodbah je vdahnila življenje.
Tako je, fantje in dekleta, moja stara mama in Fitz sta točno vedela, kako se tem stvarem streže.
Pred nekaj tedni sem si po daljšem premoru znova prebrala nekaj zgodb iz Gogoljevih Večerov na pristavi blizu Dikanjke. Tudi to knjigo sem našla pri starih starših, in čeprav me sprva ni takoj potegnila vase, me je Gogolj z domačnim in živahnim pisanjem prepričal. Kot sem že na začetku omenila, si rada preberem knjige, ki pripovedujejo o ljudeh s podeželja. Saj ne vem, kako jim je to uspelo, a menim, da so ruski pisatelji (no, pa tudi na Władysława Reymonta in njegove Kmete ne pozabimo) najbolj pristno govorili o življenju na podeželju – skratka, o naravi in sosedskih odnosih. Če izvzamemo uvod iz Sejma v Soročincih, v katerem se Gogolj spominja poletja v Ukrajini, je avtor v Večerih na pristavi pustil domišljiji in ljudskim vražam prosto pot. Gogoljeve zgodbe so napisane v drugačnem tonu kot denimo dela Ivana Turgenjeva in Vladimirja Korolenka, so šegave, ampak zato nič manj berljive! Turgenjev in Korolenko sta vsak po svoje napisala zbirki zgodb, Lovčevi zapiski in Gozd šumi, ki so oda podeželskemu življenju. Pisatelja pripovedujeta o tajgi, stepi in tundri; o neskončnih poljih pšenice in maka, pa tudi o popotnikih, ki na konjih režejo svojo pot skozi daljno pokrajino. Njuna misel je tako mila, hkrati pa živa in divja – kot da bi Turgenjev in Korolenko hotela s svojim pisanjem vpreči vsa tvoja čutila v eno; v svojih zgodbah sta združila romantično pokrajino in realizem, ki priča o vsakodnevnem trudu in borbi, a tudi o lepih trenutkih kmečkega življa.
Prav zaradi domišljije in ljudskih vraž me povesti v Večerih na pristavi blizu Dikanjke niso takoj pritegnile. Bolj kot sama vsebina zgodb me je presenetil vpliv, ki so ga ljudske vraže imele na podeželane. Ljudstvo je verjelo v čarovnice (kajpada) in v hudiča, sodeč po Začaranem kraju pa se je zagrevalo tudi za nekakšno preobrazbo. Le zakaj naj bi me to presenetilo, ko pa obstaja toliko knjig in pripovedovanj iz preteklih časov, ko so ljudje verjeli v čarovnije? Vseeno. Vse te čirečare postanejo izrazite v Božični noči, ki naj bi veljala za Gogoljevo najlepšo pripoved. Božična noč se torej odvija v prazničnem času, in čeprav je pripoved okrašena s pristnim koledovalskim duhom, se v ospredje postavlja ljubezenska zgodba med kovačem Vakulo in Oksano, hčerjo kozaka Čuba. Iz dolge zgodbe v kratko: Vakula, do ušes zaljubljen v Oksano, poleti na vragu – sicer mi ni poznano, ali je imel vrag krila, ampak kakorkoli že, letel je! – v St. Petersburg k carici po čeveljce, da bi si priboril srce ljubljenega dekleta. Najbrž bi Vakuli prav prišla Epiktetova knjižica in kozarček uisce beatha. Pri Večerih na pristavi pogrešam zamišljenost, hkrati pa mi je zanimiv pisan, lahkoten slog, ki ga pri svojih najljubših avtorjih nisem vajena brati.
